Inštitut Evropske investicijske banke ponuja finančno pomoč za novo področje programa EIBURS, ki je del njegovega programa za znanje

Program za znanje Inštituta Evropske investicijske banke usmerja nepovratna sredstva za raziskave prek različnih shem. Ena od njih je:

EIBURS zagotavlja nepovratna sredstva univerzitetnim oddelkom ali raziskovalnim središčem, ki so povezani z univerzami v EU, državah kandidatkah ali možnih državah kandidatkah in se v svojih raziskavah ukvarjajo s temami, ki so za EIB še posebej zanimive. Finančna pomoč EIBURS, ki znaša do 100 000 EUR na leto in traja tri leta, se dodeli v razpisnem postopku zainteresiranim univerzitetnim oddelkom ali raziskovalnim središčem s priznanim strokovnim znanjem in izkušnjami na izbranem področju. Izbrani predlogi bodo morali zagotoviti različne izide, ki bodo predmet pogodbenega razmerja z EIB.

V študijskem letu 2018/2019 je bilo za program EIBURS izbrano novo raziskovalno področje:

„Izboljšano merjenje posrednih učinkov naložbenih projektov: določanje in kalibriranje metod ocene ekonomskega učinka za povečanje združljivosti z analizo stroškov in koristi“

EIB („banka“) večinoma ocenjuje družbenoekonomsko vzdržnost financiranih projektov z analizo stroškov in koristi (ASK) (1). To tehniko bi lahko opisali kot razširitev poslovnega načrta naložbenega projekta. Poslovni načrt se osredotoča na finančne tokove projekta. Obravnava finančno oziroma denarno vrednost izdatkov (stroškov) in prihodkov (koristi). Če koristi dovolj presegajo stroške, naložba dodaja finančno vrednost in zato v finančnem smislu velja za zaželeno.

Pri ASK se uporablja širša opredelitev stroškov in koristi projekta, in sicer z dveh vidikov. Prvič, ASK zajema vse stroške in koristi, ne glede na to, ali imajo obliko finančnih tokov ali ne. Drugič, ASK upošteva stroške, ki nastanejo vsem članom družbe, ne le zasebnemu vlagatelju.

To pomeni, da upošteva številne dodatne elemente poleg tistih iz poslovnega načrta. Med njimi so morda najbolj poznane „eksternalije“ ali zunanji učinki. Gre za stroške ali koristi, ki jih ne nosijo avtorji ali uporabniki projekta, temveč tretje osebe. Eksternalije so lahko pozitivne ali negativne, odvisno od tega, ali za tretjo osebo pomenijo korist ali strošek. Običajen primer pozitivne eksternalije so učinki prelivanja znanja: projekt vlaganja v raziskave v določenem gospodarskem sektorju na primer ustvarja znanje, ki izboljša produktivnost tudi v drugih gospodarskih sektorjih. Tipičen primer negativne eksternalije pa je onesnaževanje okolja. Eksternalije so zato koristi ali stroški, ki nastanejo osebam zunaj poslovnega načrta in ki ponavadi nimajo oblike finančnih tokov, čeprav lahko imajo za tretje osebe finančne posledice. Tako lahko pozitivna eksternalija v obliki znanja zniža stroške poslovanja v drugih sektorjih.

Drugi elementi, ki so upoštevani v ASK, ne pa tudi v poslovnem načrtu, so spremembe v vrednosti glede na vložek potrošnika (formalno se merijo kot presežek za potrošnika). V poslovnem načrtu se meri denarni element, vrednostni element pa ne. Če se zaradi projekta poveča kakovost proizvoda, ki se javnosti kljub temu prodaja po isti ceni kot pred projektom, poslovni načrt zanemari korist v obliki večje kakovosti in s tem večje vrednosti za potrošnika. ASK pa skuša to spremembo vrednosti upoštevati. V tem primeru gre za korist za eno od strank v poslovnem načrtu (kupca), ki se v poslovnem načrtu ne meri. Pogosto uporabljen zgled za to je vrednost, ki jo potniki pripisujejo krajšim potovalnim časom, ki so rezultat projektov na področju prometa.

Ker ASK upošteva vidik vseh članov družbe, mora nekatere finančne tokove obravnavati drugače kot poslovni načrt. Poslovni načrt na primer subvencijo obravnava kot korist - in sicer kot denarni pritok v projekt. ASK pa upošteva, da je tovrstna korist za nosilca projekta hkrati strošek za davkoplačevalca, zato subvencijo obravnava kot transfer od davkoplačevalca k zasebnemu nosilcu projekta, torej niti kot korist niti kot strošek. Podobno poslovni načrt plačane davke obravnava kot strošek – in sicer kot denarni odliv iz projekta. ASK pa jih obravnava kot transfer iz zasebnega sektorja v sektor države.

Kritiki pogosto omenjajo, da ASK ne zajema vseh koristi in stroškov projekta, še zlasti pa da izpušča učinke, ki so v literaturi o ASK imenovani „posredni učinki“. To so denarne koristi in stroški, ki jih projekt povzroči na drugih z njim povezanih trgih – tako imenovanih „sekundarnih trgih“. V literaturi o ekonomskem učinku so taki učinki lahko različno poimenovani. Ravno obravnava razlik v terminologiji je eno od področij raziskovalnega projekta, predlaganega v tem razpisu.

Metode ASK razvrščajo sekundarne trge v dopolnilne in nadomestne. Projekt izboljšanja produktivnosti pridelave pomaranč, zaradi katerega se cena pomaranč zniža, lahko koristi dopolnilnemu sektorju, na primer sektorju pakiranega pomarančnega soka. ASK naj ne bi upoštevala povečane prodaje in dobička tega dopolnilnega sektorja, s tem pa zanemarila del koristi projekta. Nižja cena pomaranč obenem negativno vpliva na prodajo jabolk, to je nadomestnega sektorja. Tudi nižji dobiček pridelovalcev jabolk naj v ASK ne bi bil upoštevan.

ASK v resnici zajame vse te učinke, če le dopolnilni in nadomestni trgi niso izkrivljeni (2). Priznati pa je treba, da so razmere na trgih često izkrivljene, zato pri ASK obstaja tveganje, da bodo nekateri od teh učinkov izpuščeni. V praksi ima ASK pragmatičen pristop, saj velja dvoje. Prvič, skupne koristi in stroški različnih nadomestnih in dopolnilnih trgov se medsebojno izničijo. Drugič, projekt, katerega družbenoekonomska vzdržnost je odvisna od koristi na sekundarnih trgih, je načeloma šibek: obstaja verjetnost, da bi z drugimi projekti in politikami te koristi dosegli učinkoviteje. Tovrsten pragmatičen pristop je sicer smiseln, vendar je ASK glede posrednih učinkov zagotovo lahko pomanjkljiva.

Kritiki ASK nadalje opozarjajo, da izdatki, povezani s projektom, sprožajo multiplikativne učinke v celotnem gospodarstvu, saj ustvarjajo dobiček, davčne prihodke in zaposlenost v drugih sektorjih. Ta učinek presega zgoraj opisane učinke projekta na nadomestne in dopolnilne trge ter se nanaša na dejanske s projektom povezane denarne izdatke. Kritiki ASK kot njeno dopolnitev ali celo alternativo predlagajo oceno ekonomskega učinka (OEU). Toda njihova kritika izhaja iz nerazumevanja različnih značilnosti in ciljev ASK in OEU. ASK pomeni uporabo ekonomije blaginje v praktičnem odločanju. Upošteva vse koristi in stroške ter meri, ali ena smer delovanja prinaša dodano vrednost v primerjavi z drugo, s tem pa tudi povečanje družbene blaginje. Usmerjena je v odločanje in kot taka zmeraj primerja dve različni smeri delovanja, s čimer vključi tudi oportunitetne stroške. Po drugi strani OEU meri samo denarno izražene spremenljivke in ne upošteva nujno oportunitetnih stroškov. OEU je v osnovi orodje za merjenje. Lahko se uporablja za odločanje, a je osredotočena ožje, kot to zahteva ekonomija blaginje.

OEU, ki temelji na tabelah input-output, simulira celotno gospodarstvo, ko meri, kako izdatki v enem gospodarskem sektorju vplivajo na izdatke v drugih sektorjih. Zdi se, kot da OEU hkrati naslavlja vprašanja posrednih učinkov in multiplikatorjev. Vendar pa ima OEU tri značilnosti, zaradi katerih ni primerna kot nadomestilo in tudi ne kot zgolj dopolnilo ASK. V nadaljevanju so po vrsti obravnavane vse tri pomanjkljivosti.

Prva od treh značilnosti je, da OEU naložbe vidi kot zunanje pritoke v gospodarstvo. Taka predpostavka bi lahko bila sprejemljiva, če opazujemo vpliv projekta na gospodarstvo ali širjenje s projektom povezanih izdatkov po gospodarstvu. Ni pa primerna kot merilo, ali projekt dodaja vrednost, to je, ali so viri uporabljeni bolje, kot če projekta ne bi bilo. Naložbeni projekti so vse prej kot eksogeni: financirati jih je treba s preusmeritvijo virov od drugod iz gospodarstva.

Obravnava projektov, kot bi bili endogeni, bi prinesla radikalno drugačne rezultate. Če poenostavimo, do multiplikativnih učinkov projekta s pomarančami pride na račun multiplikativnih učinkov v drugih sektorjih, kjer je treba zmanjšati izdatke, da bi lahko vire preusmerili v projekt s pomarančami.

Druga od treh značilnosti, ki metodo ASK razlikuje od OEU, je ta, da OEU predpostavlja nespremenljivost cen v gospodarstvu in tako rekoč neskončno razpoložljivost virov. OEU je zasnovana tako, da bo ne glede na velikost projekta v primerjavi z velikostjo gospodarstva zmeraj dovolj virov za njegovo izvedbo, ne da bi se cene v celotnem gospodarstvu spremenile. V resnici pa veliki projekti spreminjajo cene. Višje cene vhodnih elementov na primer pomenijo, da je treba skrčiti proizvodnjo v drugih sektorjih.

Da bi naslovila prvi dve pomanjkljivosti OEU, je akademska skupnost zasnovala izračunljive modele splošnega ravnovesja (ang. computable general equilibrium, CGE), ki so naprednejša metoda OEU. Ta dokaj zapletena tehnika zajema izdelavo modela celotnega gospodarstva in upošteva tudi omejenost virov. Modeli CGE odpravljajo dve doslej obravnavani pomanjkljivosti klasične OEU. Priznavajo, da viri, dodeljeni naložbenemu projektu, ne prihajajo od zunaj, temveč na račun uporabe teh virov v druge namene, obenem pa upoštevajo tudi spremembe cen (3). Skupna ugotovitev empiričnih študij, izvedenih z modeli CGE, je, da so multiplikativni učinki precej manjši kot pri OEU, kar ni presenetljivo. Študije s CGE pa kažejo tudi na to, da je lahko neto učinek projekta – odvisno od produktivnosti različnih sektorjev in omejenosti virov, s katero se soočajo –, za gospodarstvo kot celoto negativen.

Na CGE je tako mogoče gledati kot na izpopolnjeno OEU in hkrati metodo, ki analizo učinkov približa ASK. CGE pa v primerjavi z ASK deli tretjo pomanjkljivost OEU, namreč osredotoča se na tokove, povezane z denarnimi transakcijami – dobiček, davke, plače itd. –, ne upošteva pa številnih spremenljivk, ki jih vključuje ASK, in sicer eksternalij, vrednosti glede na vložek itd. Razlog je, da so bile študije CGE – tako kot OEU – zasnovane kot povezava med analizo projekta ali politike in makroekonomijo, pri čemer je ključni kazalnik makroekonomske uspešnosti nacionalni prihodek ali bruto domači prihodek (BDP).

Omenjene pomanjkljivosti pa ne smejo zakriti dejstva, da CGE ponuja bogatejši opis gospodarstva, v katerem poteka projekt, in da so tehnike CGE postale precej bolj izpopolnjene. Dinamični stohastični modeli splošnega ravnotežja (ang. dynamic stochastic general equilibrium – DSGE) upoštevajo dinamično obnašanje gospodarstev. Projekti, ocenjeni po ASK, lahko imajo 20-letni ali daljši življenjski cikel, zato so vpogledi, ki jih dajejo dinamični modeli, še toliko pomembnejši. Rezultate projektov, na primer, ki v gospodarstvu povzročijo tehnološki šok, se da verjetno bolje razumeti z modeli DSGE kot s statičnimi modeli.

Namen predloga EIBURS je odpraviti tretjo pomanjkljivost in tako omogočiti združljivost rezultatov modelov učinka z modeli ASK. Naloga raziskovalcev je, da izmed metod ocene učinka, ki se trenutno uporabljajo v empiričnih študijah, predlagajo tisto, ki je najbolj obetavna z vidika združljivosti z ASK, ter da delajo na določanju takšne združljivosti. S tem bi uporabnikom ASK na sploh in EIB še posebej pomagali ugotavljati, kako točne so analize stroškov in koristi za ocenjevanje celovite družbenoekonomske slike naložbenih projektov.

Raziskovalci naj pregledajo nabor metod ocene učinka, ki so najbolj obetavne z vidika učinkovite združljivosti z ASK. Na podlagi naslednjih meril naj izberejo eno metodo:

Raziskovalci naj v drugem delu razvijejo dva modela učinka, ki zajemata vse potrebne pogoje za njuno združljivost z merjenjem dodane vrednosti z ASK. En model bi se nanašal na učinkovito, konkurenčno regionalno gospodarstvo v EU z razmeroma visokim dohodkom, drug pa na nekonkurenčno gospodarstvo v EU z razmeroma nizkim dohodkom in visoko brezposelnostjo. Logika izdelave modela za dve tako zelo različni gospodarstvi je, da se z analizo osvetli, ali bi lahko v različnih ekonomskih razmerah pričakovali bistveno različne rezultate. Revnejše regije so ponavadi bolj upravičene do naložb iz javnega sektorja. Primerno bi bilo ugotoviti, ali obstajajo znaki, da bi bilo v okviru ocenjevanj projektov v revnejših regijah kljub dodatnim stroškom smiselno izvesti oceno učinka.

Raziskovalci lahko bodisi zasnujejo popolnoma nove modele učinka ali prilagodijo obstoječe modele. Izberejo lahko katerega koli od navedenih dveh pristopov, pod pogojem, da ne ogroža osrednjega namena raziskovalnega programa, to je združljivosti z ASK.

Pri prilagajanju modelov učinka meritvam po ASK bi se hkrati delalo na dveh ravneh: na „realni“ in „finančni“ strani gospodarstva. Mnogi obstoječi modeli učinka namreč finančnega sektorja ne upoštevajo. Na splošno, glede na predpostavke ASK o izvoru sredstev, vloženih v projekt, zlasti pa glede na dejstvo, da EIB deluje prek finančnega sektorja, bi morali modeli učinka posebno pozornost nameniti finančni strani.

Na „realni“ strani modeli učinka že merijo spremenljivke, kot so BDP, zaposlenost in trgovinska bilanca. Glavne predvidene spremembe bi vključevale dodatne elemente, potrebne za izračun družbene koristi, med drugim:

Na finančni strani bi modeli upoštevali druge možnosti pridobivanja finančnih sredstev za projekt, kot so:

Nujen sestavni del 2. naloge je pojasniti razlike v terminologiji, uporabljeni v obeh tehnikah. CGE na primer govori o povzročenih učinkih (ang. induced effects), kar je verjetno vpliv terminologije ocene ekonomskih učinkov. Taki učinki nimajo nujno neposrednega ustreznika v ASK, ki lahko zajame nekatere elemente povzročenih učinkov iz CGE v obliki posrednih učinkov, medtem ko lahko druge elemente obravnava kot multiplikativne učinke in jih kot take prezre.

Raziskovalci naj bi nato simulirali učinek različnih vrst investicijskih projektov na vsako od obeh gospodarstev. O številu simuliranih projektov bi se odločili med izvajanjem raziskave. Raziskovalci bi predlagali sektorje za simulacijo in se o njih dogovorili z vodjo iz EIB. Možni bi bili infrastrukturni projekt, velik industrijski projekt ter projekt iz storitvenega sektorja na področju, kot so izobraževanje, prosti čas in podobno. Vsak projekt bi bil simuliran z alternativnimi viri financiranja.

Raziskovalci naj bi na koncu ocenili, v kolikšni meri bi se rezultati ocene učinka razlikovali od rezultatov „tipične AKS“. Slednja bi se osredotočala na primarni trg in le na najpomembnejše sekundarne trge. Raziskovalci naj povzamejo zaključke in podajo priporočila glede:

Raziskovalna tema je osrednjega pomena za dejavnosti financiranja, ki jih izvaja EIB. Statut EIB določa, da bi morala EIB financirati naložbene projekte, ki povečujejo ekonomsko produktivnost (člen 18, 1.b) (5). Banka uporablja ASK kot osrednje orodje, s katerim meri, v kakšni meri naložba povečuje ekonomsko produktivnost. Raziskovalni projekt bo pripomogel k preskušanju integritete ASK in k oceni, ali bi v bilo nekaterih okoliščinah ASK smiselno dopolniti s CGE.

Modeli ocene učinka, ki jih trenutno izdelujejo akademski raziskovalci ali jih naročajo raziskovalne ustanove, so izboljšani v primerjavi z nekdanjimi metodami. A njihov namen ostaja isti: merjenje neto učinka projekta ali politike na nacionalni dohodek ali BDP. Nacionalni dohodek je nepopoln način merjenja produkta države in kot tak nepopolno orodje za merjenje skupne ekonomske produktivnosti, vključno z vidikom družbene blaginje, tako da ti modeli niso v celoti združljivi z ASK. BDP ne upošteva elementov, kot so večja vrednost glede na vložek (presežek za potrošnika) in okoljske eksternalije. Prilagojene metode učinka, ki bodo združljive z ASK, bodo dale rezultate, ki bodo bolje odražali celotni učinek naložbenega projekta na produktivnost in blaginjo gospodarstva. Take metode merjenja učinka bi lahko uporabili tudi pri ocenjevanju politik, ne le naložbenih projektov.

Kolikor je predlagatelju znano, takšne prilagoditve metod učinka analizi stroškov in koristi še ne obstajajo. Raziskovalni projekt naj bi bil zato v pomoč pri razvoju novih različic ekonomskih modelov družbenoekonomske ocene projektov in politik.

Rok za oddajo predlogov v angleščini je 15. april 2018 do 24:00 (CET). Predlogi, oddani po tem roku, ne bodo upoštevani. Predloge pošljite na e-poštni naslov:

Več informacij o izbirnem postopki EIBURS in Inštitutu EIB je objavljenih na: http://institute.eib.org/.

(1) Evropska investicijska banka (2013), The Economic Appraisal of Transport Projects at the EIB. Luxembourg: Evropska investicijska banka. (Dostopno na spletu: http://www.eib.org/infocentre/publications/all/economic-appraisal-of-investment-projects.htm.)

(2) Just, R.E., Hueth, D.L. and Schmitz, A. (2004), The Welfare Economics of Public Policy: A Practical Approach to Project and Policy Evaluation. Cheltenham: Edward Edgard.

(3) Hosoe, N., Gasawa, K. and Hashimoto, H. (2010), Textbook of Computable General Equilibrium Modelling: Programming and Simulations. Basingstoke: Palgrave Macmillan.

(4) Godley, W., and Marc L. (2007), Monetary Economics: An Integrated Approach to Credit, Money, Income, Production and Wealth. New York: Palgrave MacMillan.

(5) Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije, Protokol (št. 5) o statutu Evropske investicijske banke (UL C 202, 7.6.2016, str. 251). (Dostopno na spletu: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex:12016E/PRO/05).)