28.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 160/1

1.

Sistem predhodnega odločanja je temeljni mehanizem prava Evropske unije, njegov namen je dati nacionalnim sodiščem na razpolago sredstvo za zagotavljanje enotne razlage in uporabe tega prava v vseh državah članicah.

2.

Sodišče Evropske unije je pristojno za odločanje o predhodnih vprašanjih glede razlage prava Evropske unije in glede veljavnosti aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. To splošno pristojnost ima na podlagi člena 19(3)(b) Pogodbe o Evropski uniji (ULEU 2008, C 115, str. 13, v nadaljevanju: PEU) in člena 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije (ULEU 2008, C 115, str. 47, v nadaljevanju: PDEU).

3.

V skladu s členom 256(3) PDEU je Splošno sodišče pristojno za obravnavanje vprašanj, predloženih v predhodno odločanje v skladu s členom 267, na posebnih področjih, določenih s statutom. Sodišče ostaja izključno pristojno za predhodno odločanje, ker glede tega statut ni bil spremenjen.

4.

Člen 267 PDEU daje Sodišču splošno pristojnost, vendar so v različnih določbah izjeme in omejitve te pristojnosti. Zlasti to velja za člena 275 in 276 PDEU, kot tudi za člen 10 Protokola (št. 36) o prehodnih določbah Lizbonske pogodbe (ULEU 2008, C 115, str. 322).

5.

Ker postopek predhodnega odločanja temelji na sodelovanju med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, se zdi primerno, da se za zagotovitev njegove učinkovitosti nacionalnim sodiščem posredujejo nekatera pojasnila.

6.

Ta praktična pojasnila, ki nikakor niso pravno zavezujoča, so namenjena usmerjanju nacionalnih sodišč glede primernosti vložitve predloga za predhodno odločanje in, glede na okoliščine primera, pomoči pri oblikovanju in predložitvi vprašanj, predloženih Sodišču.

7.

V postopku predhodnega odločanja je naloga Sodišča, da poda razlago prava Unije ali da odloči o njegovi veljavnosti, tega prava pa ne uporabi za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, ker je to naloga nacionalnega sodišča. Sodišče ni pristojno niti za odločanje o spornih dejanskih vprašanjih v postopku v glavni stvari niti za razsojanje med razhajajočimi se mnenji glede razlage ali uporabe pravil nacionalnega prava.

8.

Sodišče odloči o razlagi ali veljavnosti prava Unije, pri čemer si prizadeva dati koristen odgovor za rešitev spora, vendar pa je predložitveno sodišče pristojno za to, da ugotovi, kakšne posledice naj ima odločitev, in glede na okoliščine primera za to, da odkloni uporabo zadevnega nacionalnega pravila.

9.

V okviru člena 267 PDEU lahko katero koli sodišče države članice, ki odloča v postopku, ki se konča s sodno odločbo, načeloma naslovi na Sodišče vprašanje za predhodno odločanje (1). Pojem sodišča Sodišče razlaga kot avtonomen pojem prava Unije.

10.

Nacionalno sodišče samo odloči, ali bo predložilo Sodišču vprašanje za predhodno odločanje, ne glede na zahteve strank v glavni stvari glede tega.

11.

Katero koli sodišče lahko Sodišču postavi vprašanja o razlagi pravila prava Unije, če meni, da je to potrebno za rešitev spora, ki mu je bil predložen v odločanje.

12.

Vendar pa sodišča, zoper odločitve katerih po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, načeloma morajo predložiti tako vprašanje Sodišču, razen če na zadevnem področju že obstaja sodna praksa (in morebitni novi elementi ne vzbujajo resničnega dvoma glede možnosti uporabe sodne prakse) ali če je jasno razvidna pravilna razlaga zadevnega pravnega pravila.

13.

Tako sodišče, zoper odločbe katerega je mogoče vložiti pravno sredstvo, lahko – zlasti če presodi, da je sodna praksa Sodišča dovolj jasna – samo odloči o pravilni razlagi prava Unije in ga uporabi za dejansko stanje, ki ga samo ugotovi. Vendar se lahko izkaže, da je predlog za predhodno odločanje zlasti koristen v ustrezni fazi postopka, kadar gre za vprašanje nove razlage, ki je splošnega pomena za enotno uporabo prava Unije v vseh državah članicah, ali kadar se zdi, da obstoječe sodne prakse ni mogoče uporabiti za novo dejansko stanje.

14.

Naloga nacionalnega sodišča je pojasniti, zakaj je zahtevana razlaga potrebna za sprejetje njegove sodbe.

15.

Nacionalna sodišča sicer lahko zavrnejo pred njimi uveljavljane razloge neveljavnosti, vendar lahko le Sodišče razglasi neveljavnost akta institucije, organa, urada ali agencije Unije.

16.

Katero koli nacionalno sodišče torej mora predložiti vprašanje Sodišču, če dvomi o veljavnosti takega akta, pri čemer navede, zakaj meni, da ni veljaven.

17.

Če nacionalno sodišče resno dvomi o veljavnosti akta institucije, organa, urada ali agencije Unije, na katerem temelji nacionalni akt, lahko izjemoma začasno zadrži njegovo izvajanje ali sprejme kakšen drugi začasni ukrep. V tem primeru nacionalno sodišče mora predložiti vprašanje glede veljavnosti akta Skupnosti Sodišču in navesti, zakaj meni, da ni veljaven.

18.

Nacionalno sodišče lahko naslovi na Sodišče vprašanje za predhodno odločanje takoj, ko ugotovi, da je za odločitev v zadevi treba odločiti o vprašanju ali vprašanjih glede razlage ali veljavnosti; nacionalno sodišče lahko samo najbolje presodi, v kateri fazi postopka je tako vprašanje primerno predložiti.

19.

Vseeno pa je zaželeno, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe sprejme šele v tisti fazi postopka, ko je nacionalno sodišče že lahko opredelilo dejanski in pravni okvir problema, da bi Sodišče imelo na voljo vse elemente, potrebne za presojo, glede na okoliščine primera, ali se pravo Unije uporablja za spor v glavni stvari. Za učinkovit potek postopka se prav tako lahko izkaže koristno, da se predlog vloži šele po kontradiktorni obravnavi.

20.

Vrsta odločbe, s katero nacionalno sodišče predloži vprašanje za predhodno odločanje Sodišču, je odvisna od nacionalnih postopkovnih pravil. Vendar je treba upoštevati, da je ta dokument podlaga za postopek, ki poteka pred Sodiščem in da mora slednje imeti na razpolago elemente, ki mu omogočajo, da da nacionalnemu sodišču koristen odgovor. Poleg tega se zainteresiranim, ki imajo pravico posredovati stališča pred Sodiščem – tj. države članice in institucije –, vroči samo predlog za sprejetje predhodne odločbe in njen prevod.

21.

Ker je treba predlog prevesti, naj bo napisan preprosto, jasno in natančno, brez odvečnih elementov.

22.

Pogosto približno deset strani zadostuje za ustrezno predstavitev okvira predloga za predhodno odločanje. Čeprav strnjeno napisan, mora predlog za sprejetje predhodne odločbe vseeno biti dovolj popoln in vsebovati vse relevantne podatke, tako da omogoča Sodišču kot tudi zainteresiranim, ki imajo pravico posredovati stališča, da lahko dobro razumejo dejanski okvir in predpise v zadevi v glavni stvari. Zlasti mora predlog za sprejetje predhodne odločbe:

Da bi olajšali branje predloga in sklicevanje nanj, je koristno, da se različne točke ali odstavki predloga za sprejetje predhodne odločbe oštevilčijo.

23.

Končno, predložitveno sodišče lahko strnjeno navede stališče glede odgovorov na vprašanja, postavljena v okviru predhodnega odločanja, če presodi, da je to sposobno storiti.

24.

Samo vprašanje ali vprašanja za predhodno odločanje morajo biti v posebnem, jasno označenem delu predloga, po navadi na njegovem začetku ali koncu. Biti morajo razumljiva, ne da bi se sklicevala na obrazložitev predloga, ki pa bo vendarle nudila sobesedilo za ustrezno presojo.

25.

Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja načeloma povzame podatke iz predložitvene odločbe, vključno z osebnimi podatki. Predložitveno sodišče je torej pristojno, da v predlogu za sprejetje predhodne odločbe eno ali več oseb, ki jih zadeva spor o glavni stvari, obravnava kot anonimne, če meni, da je to potrebno.

26.

Predložitev vprašanja za predhodno odločanje prekine potek nacionalnega postopka do odločitve Sodišča.

27.

Vendar nacionalno sodišče ostane pristojno za sprejetje začasnih ukrepov, zlasti v okviru predloga glede veljavnosti (glej točko 17 zgoraj).

28.

Postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem je brezplačen in to ne odloča o stroških strank v postopku v glavni stvari; za odločitev o tem je pristojno nacionalno sodišče.

29.

Če ena izmed strank nima zadostnih sredstev in če to nacionalna pravila dopuščajo, ji lahko predložitveno sodišče dodeli brezplačno pravno pomoč za pokritje stroškov, zlasti stroškov za zastopanje, ki jih ima pred Sodiščem. Slednje lahko tudi samo dodeli tako brezplačno pravno pomoč, če zadevna stranka do nje ni upravičena že na nacionalni ravni ali če ta pomoč ne krije ali le delno krije Sodišču priglašene stroške.

30.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe in potrebne listine (zlasti, glede na okoliščine primera, spis v zadevi, morebiti njegov prepis) mora nacionalno sodišče poslati s priporočeno pošto neposredno Sodišču (pošto je treba nasloviti na „Sodno tajništvo Sodišča, L-2925 Luxembourg“, tel. +352 4303-1).

31.

Sodno tajništvo Sodišča bo vse do razglasitve odločbe v stiku z nacionalnim sodiščem in mu bo posredovalo prepise vlog.

32.

Sodišče odločbo pošlje predložitvenemu sodišču. Zaželeno je, da nacionalno sodišče Sodišče obvesti o tem, kako je uporabilo njegovo odločbo v sporu v glavni stvari, in mu po možnosti pošlje svojo končno odločbo.

33.

Ta del pojasnila vsebuje praktične navedbe glede nujnega postopka predhodnega odločanja za obravnavanje predlogov za sprejetje predhodnih odločb, ki se nanašajo na območje svobode, varnosti in pravice. Ta postopek urejata člen 23a Protokola (št. 3) o Statutu Sodišča Evropske unije (ULEU 2008, C 115, str. 210) in člen 104b Poslovnika Sodišča. Možnost zahtevati uporabo tega postopka tako obstaja poleg možnosti zahtevati izvedbo hitrega postopka pod pogoji iz člena 23a navedenega protokola in člena 104a Poslovnika.

34.

Nujni postopek predhodnega odločanja se lahko uporabi samo za področja iz naslova IV tretjega dela PDEU glede območja svobode, varnosti in pravic.

35.

O uporabi tega postopka odloči Sodišče. Načeloma Sodišče o tem odloči le na obrazložen predlog predložitvenega sodišča. Izjemoma lahko Sodišče po uradni dolžnosti odloči, da se o predlogu za sprejetje predhodne odločbe odloči v nujnem postopku predhodnega odločanja, kadar meni, da je to nujno.

36.

Nujni postopek predhodnega odločanja poenostavlja različne stopnje postopka pred Sodiščem, hkrati pa je tako za Sodišče kot za stranke in druge udeležence v postopku, zlasti za države članice, zelo zahteven.

37.

Zato ga je mogoče predlagati le takrat, kadar je nesporno nujno, da Sodišče o predlogu za sprejetje predhodne odločbe odloči brez odlašanja. Na tem mestu takih primerov ni mogoče taksativno navesti, zlasti zaradi različnosti in nenehnega razvoja pravil Unije, ki urejajo območje svobode, varnosti in pravice; kot primer pa je mogoče navesti, da bi nacionalno sodišče predlog za nujni postopek predhodnega odločanja lahko podalo bodisi kadar bi bil pravni položaj osebe, ki je zaprta ali ji je odvzeta prostost – kot je navedeno v četrtem odstavku člena 267 PDEU – odvisen od odgovora na zastavljeno vprašanje bodisi kadar bi bila v sporu glede roditeljske pravice ali varstva otrok pristojnost sodnika, ki v sporu odloča na podlagi prava Unije, odvisna od odgovora na vprašanje za predhodno odločanje.

38.

Da bi Sodišče lahko hitro odločilo o tem, ali je treba uporabiti nujni postopek predhodnega odločanja, je treba v predlogu navesti pravne in dejanske okoliščine, ki kažejo na nujnost, in zlasti nevarnosti, ki bi pretile, če bi se o predlogu za sprejetje predhodnih odločb odločalo v rednem postopku.

39.

Predložitveno sodišče kolikor mogoče jedrnato navede stališče glede odgovora na zastavljena vprašanja. Taka navedba omogoča hitrejši postopek, saj stranke in drugi udeleženci v postopku lažje zavzamejo stališče in Sodišče lažje sprejme odločitev.

40.

Predlog za nujni postopek predhodnega odločanja mora biti podan v nedvoumni obliki, tako da je v sodnem tajništvu Sodišča mogoče nemudoma ugotoviti, da je za spis potrebna posebna obravnava. Zato se predložitvenemu sodišču predlaga, naj v predlogu navede člen 104b Poslovnika, in to na jasno vidnem mestu predložitvene odločbe (na primer v glavi dokumenta ali z ločenim pravnim aktom). Na tak predlog je lahko priročno opozorjeno z morebitnim spremnim dopisom predložitvenega sodišča.

41.

Glede predložitvene odločbe je treba opozoriti, da je njena jedrnatost še toliko pomembnejša v primeru nujnosti, saj omogoči hitrejši postopek.

42.

Nacionalna sodišča, ki podajo predlog za nujni postopek predhodnega odločanja, naj za to, da bi bilo omogočeno komuniciranje z nacionalnim sodiščem in s strankami pred tem sodiščem, navedejo elektronski naslov ali številko telefaksa, ki ju Sodišče lahko uporabi, pa tudi elektronske naslove ali številke telefaksov zastopnikov strank.

43.

Predhodno se lahko Sodišču po elektronski pošti (ECJ Registry@curia.europa.eu) ali telefaksu (+352 43 37 66) pošlje prepis ali izvod podpisane predložitvene odločbe skupaj s predlogom za nujni postopek predhodnega odločanja. Predlog za sprejetje predhodne odločbe in predlog za nujni postopek je mogoče začeti obravnavati po prejemu takega prepisa. Izvirnik teh dokumentov je treba kljub temu čim prej poslati v sodno tajništvo Sodišča.