—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2007)0095),

—

ob upoštevanju členov 251(2) in 285(1) Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0091/2007),

—

ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A6-0285/2007),

1.

odobri predlog Komisije;

2.

poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

—

ob upoštevanju pobude Republike Finske (16336/2006) (1),

—

ob upoštevanju člena 10(1) Konvencije o ustanovitvi Evropskega centralnega policijskega urada (Konvencija o Europolu), sestavljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji in podpisane v Bruslju 26. julija 1995 (2),

—

ob upoštevanju členov 30(1)(b), 30(2) in 34(2)(c) Pogodbe EU,

—

ob upoštevanju člena 39(1) Pogodbe EU, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0048/2007),

—

ob upoštevanju Akta Sveta z dne 3. novembra 1998 o sprejemu pravil, ki veljajo za Europolove analitične datoteke (3),

—

ob upoštevanju Akta Sveta z dne 27. novembra 2003 o Protokolu, na podlagi člena 43(1) Konvencije o ustanovitvi Evropskega policijskega urada, o spremembah te Konvencije (4),

—

ob upoštevanju členov 93 in 51 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0288/2007),

1.

odobri pobudo Republike Finske, kakor je bila spremenjena;

2.

poziva Svet, naj ustrezno spremeni besedilo;

3.

poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je Parlament odobril;

4.

poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti pobudo Republike Finske;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladi Republike Finske.

—

ob upoštevanju členov 2, 6 in 174 Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 7. septembra 2006 o gozdnih požarih in poplavah v Evropi (1), z dne 5. septembra 2002 o poplavah v Evropi (2), z dne 14. aprila 2005 o suši na Portugalskem (3), z dne 12. maja 2005 o suši v Španiji (4) in z dne 8. septembra 2005 o naravnih nesrečah (požarih in poplavah) v Evropi (5) ter svojih resolucij z dne 18. maja 2006 o naravnih nesrečah (gozdnih požarih, sušah in poplavah) - kmetijskih vidikih (6), vidikih regionalnega razvoja (7) in okoljskih vidikih (8),

—

ob upoštevanju obeh skupnih javnih predstavitev, ki so ju organizirali Odbor za regionalni razvoj, Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja, in sicer na temi „Evropska strategija za ukrepanje v naravnih nesrečah“ (20. marec 2006) in „Evropske sile za civilno zaščito: evropska pomoč“ (5. oktober 2006),

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2001/792/ES, Euratom z dne 23. oktobra 2001 o vzpostavitvi mehanizma Skupnosti za pospeševanje okrepljenega sodelovanja na področju civilne zaščite (9), pričakovanega sprejetja prenovljene Odločbe Sveta o vzpostavitvi mehanizma civilne zaščite Skupnosti in stališča Parlamenta z dne 24. oktobra 2006 o tem (10),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi solidarnostnega sklada Evropske unije (KOM(2005)0108) in stališča Parlamenta z dne 18. maja 2006 o tem (11),

—

ob upoštevanju poročila Michela Barniera z dne 9. maja 2006 z naslovom „Za evropsko silo civilne zaščite: evropska pomoč“,

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 25. aprila 2007 o skupnem stališču Sveta glede sprejetja direktive o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti (12),

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2007/162/ES, Euratom z dne 5. marca 2007 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za civilno zaščito (13),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta v zvezi s sejo Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 12. in 13. junija 2007 na temo spodbujanja usklajevalnih zmogljivosti centra za nadzor in informiranje v okviru mehanizma civilne zaščite Skupnosti,

—

ob upoštevanju Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) z dne 11. decembra 1997 in ratifikacije Kjotskega protokola s strani Skupnosti dne 4. marca 2002,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 2152/2003 z dne 17. novembra 2003 (Forest Focus uredba) (14),

—

ob upoštevanju 12. točke sklepov predsedstva Evropskega sveta v Bruslju z dne 15. in 16. junija 2006 glede odzivnosti Unije na izredne razmere, krize in nesreče,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o sušah (KOM(2007)0414),

—

ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A.

ob upoštevanju katastrofalnih poplav in požarov, ki so poleti 2007 ubijali in uničevali po vsej Evropi, zlasti v Grčiji in Združenem kraljestvu, ter prizadeli države članice EU ter tudi najbolj oddaljene regije, zlasti Martinique in Guadelupe, kjer je udaril orkan Dean, države prosilke in neposredne sosede EU; ker je bila površina, uničena samo v juliju, enaka površini, ki jo je požar uničil v celem lanskem letu; ker je v mesecu avgustu Grčijo prizadela huda nacionalna tragedija, ki jo je povzročil eden najbolj smrtonosnih požarov na svetu od leta 1871 dalje,

B.

ker je v Evropi letos poleti ogenj prizadel več kot 700 000 hektarov z rastlinjem in gozdovi poraščenih površin, med njimi območja, pomembna za Skupnost (SICs) in vključena v mrežo Natura 2000, ter druga območja velike ekološke vrednosti, z ekološko povezljivostjo celotne regije, pri čemer so najbolj prizadete države Grčija, Italija, Bolgarija, Ciper, Hrvaška, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Španija (še posebej Kanarski otoki in pokrajina Kastilija), Ukrajina, Turčija in Albanija,

C.

ker je v nedavnih uničujočih gozdnih požarih samo v Grčiji življenje izgubilo več kot 60 ljudi, veliko oseb je bilo ranjenih, zgorelo je več kot 250 000 hektarov gozda in grmičevja, poginile so številne živali, uničenih je bilo veliko hiš in posestev, izbrisane so bile cele vasi,

D.

ker so istočasno druge dele Evrope, še posebej Združeno kraljestvo, prizadele hude poplave, ki so zahtevale vsaj 10 človeških življenj in so po ocenah povzročile 5 milijard evrov škode na domovih, šolah, infrastrukturi in kmetijstvu; ker je zaradi poplav brez čiste vode ostalo več kot 420 000 ljudi, ki so v velikem številu zapuščali prizadeta območja, velike izgube pa so utrpela tudi podjetja, kmetijstvo in turistična industrija; ker so Italijo v osrednjem in severnem delu prizadele poplave, na jugu pa suša in požari, ker je vzhodno Evropo, zlasti Romunijo, prizadela huda suša,

E.

ker se je mehanizem Skupnosti za civilno zaščito v dveh mesecih aktiviral kar dvanajstkrat za isto vrsto izrednih razmer, med katerimi je do sedmih prišlo sočasno; ker pomoč držav članic ni bila dovolj za zagotavljanje hitrega in ustreznega odziva civilne zaščite na vse nujne primere,

F.

ker zaradi vse bolj vročih in suhih poletij v južni Evropi vsako leto izbruhnejo gozdni in drugi hudi požari, ki se sicer iz leta v leto močno razlikujejo po silovitosti in geografskih območjih, ki jih prizadenejo; ker na te uničujoče pojave vplivajo tudi podnebne spremembe, povezani pa so z vse pogostejšimi vročinskimi valovi in sušami, kot to ugotavlja zgoraj navedeno sporočilo Komisije o sušah; ker so tako naložbe v boj proti spremembi podnebja naložbe v preprečevanje katastrofalnih suš in gozdnih požarov; ker bo zaradi sedanjih vse daljših sušnih obdobij gozd po požaru čedalje teže obnoviti, posledica tega pa bo dezertifikacija;

G.

ob upoštevanju škodljivih gospodarskih in družbenih posledic naravnih nesreč za regionalna gospodarstva, proizvodno dejavnost in turizem,

H.

ker so številni požari in njihov obseg v južni Evropi v letu 2007 posledica kar nekaj različnih faktorjev, med njimi spremembe podnebja, nezadostne opredelitve in nezadostnega varstva gozdov in kombinacije naravnih vzrokov in človeške malomarnosti, pa tudi kaznivih dejanj, pri čemer je treba omeniti neustrezno izvajanje zakonov o prepovedi nezakonite gradnje na zemljiščih, opustošenih zaradi požara,

I.

ker mora Evropska unija priznati poseben značaj naravnih nesreč v obliki sredozemski suši in požarov ter prilagoditi svoja orodja za preprečevanje, raziskovanje, obvladovanje ogroženosti, civilno zaščito in solidarnost,

1.

izraža sožalje in globoko solidarnost s sorodniki umrlih in prebivalci prizadetih območij;

2.

izkazuje spoštovanje poklicnim in prostovoljnim gasilcem, ki so si neutrudno prizadevali in tvegali svoja življenja, da bi pogasili požare, rešili ljudi in omejili škodo, ki so jo naravne katastrofe povzročile letošnje poletje, prav tako pa tudi številnim posameznikom, ki so se borili z ognjem, da bi rešili svoje domove in okolico;

3.

poziva Komisijo, naj na najbolj prožen način in nemudoma mobilizira obstoječi Solidarnostni sklad Evropske unije (SSEU); s tem v zvezi meni, da je potrebno prek solidarnostnega sklada, drugih instrumentov Skupnosti (na primer strukturnih skladov ali EKSRP) ali katerih koli drugih finančnih virov, izhajajočih iz izvedbenih pogojev skladov Skupnosti, kot je načelo partnerstva in trajnostnega razvoja, nemudoma zagotoviti sredstva za zmanjšanje trpljenja žrtev in njihovih bližnjih ter za zadovoljitev njihovih potreb;

4.

poziva Komisijo, naj oblikuje izredne mehanizme Skupnosti za nudenje pomoči, še zlasti finančne, s katero bi podprli obnovo regij, ki so utrpele velike izgube, znova vzpostavili proizvodnjo in ustvarjanje delovnih mest v prizadetih regijah ter sprejeli ustrezne ukrepe za povrnitev socialne škode, nastale ob izgubi delovnih mest in drugih virov dohodkov;

5.

poudarja potrebo po tem, da se pospeši postopek za dostop do sredstev EU za obnovo kmetijskih površin po poplavah in požarih ter za dodelitev obsežnejše finančne pomoči, ki bi bila na voljo za razvoj obrambe pred poplavami; poziva Komisijo in države članice, naj preučijo in izmenjajo najboljše prakse v zvezi z najnovejšo raziskavo o povečanih tveganjih poplav in gozdnih požarov, ki so posledica načina upravljanja tal, življenjskega prostora in izsuševanja; nadalje poziva države članice, naj v največji možni meri zagotovijo naravno izsuševanje in zadrževanje vode v okolju ter hkrati povečajo zmožnost nadzora poplav in infrastrukture za izsuševanje, da se omeji škoda, ki jo povzročijo hude padavine;

6.

se zahvaljuje za solidarnost, ki so jo Evropska unija, njene države članice in druge države izkazale prizadetim območjem med gašenjem gozdnih požarov, ko so poslale svoja letala, opremo za gašenje požarov in strokovnjake, ter za hvalevredno pomoč oblastem in reševalnim službam; meni, da obseg in posledice teh pojavov pogosto presegajo regionalno in nacionalno raven in zmogljivosti, zato kot nujno poziva k učinkoviti evropski zavezi;

7.

priznava prispevek centra za nadzor in informiranje pri podpori in spodbujanju mobilizacije in usklajevanja pomoči civilne zaščite med izrednimi razmerami; kljub temu opozarja, da so sredstva držav članic za boj proti gozdnim požarom, zlasti z letali, omejena in da države članice ne morejo nuditi pomoči, kadar so sredstva potrebna na njihovem nacionalnem ozemlju; ugotavlja, da so zato nekatere države članice prejele manj pomoči kot druge in so se za pomoč morale opirati na dvostranske sporazume z državami, ki niso članice EU; tako obžaluje, da v nekaterih primerih EU kot celota ni pokazala zadostne solidarnosti;

8.

odločno poziva Svet, naj nemudoma sprejme odločitev o predlagani Uredbi o Solidarnostnem skladu EU, ob upoštevanju, da je Parlament sprejel svoje stališče maja 2006; meni, da je v tem primeru zamujanje Sveta nesprejemljivo; meni, da bo nova uredba, ki med drugim znižuje meje za uporabo Solidarnostnega sklada, omogočila učinkovitejše, prožnejše in hitrejše ukrepe za odpravo škode; poziva portugalsko predsedstvo ter ministre EU za finance, okolje, kmetijstvo in regionalni razvoj, naj nemudoma sprejmejo hitre in odločne ukrepe; zato predlaga sklic izrednega skupnega zasedanja odgovornih ministrov EU v Svetu, na katerem bi bili kot opazovalci navzoči predstavniki Parlamenta in Komisije;

9.

poziva k oblikovanju evropskih sil, ki bi se lahko, kot je to predlagano v poročilu komisarja Barnierja, v kriznih razmerah nemudoma odzvale, in obžaluje neodzivnost in pomanjkanje nadaljnjih ukrepov v zvezi s tem; prav tako poudarja, da je treba še naprej razvijati zmogljivosti za hitro ukrepanje, temelječe na mehanizmih civilne zaščite držav članic, kot je to zahteval Evropski svet v Bruslju 16. in 17. junija 2006; poziva Komisijo, naj v ta namen pripravi predlog; poudarja vlogo držav članic in njihovih lokalnih oblasti pri učinkovitem preprečevanju požarov in njihovem gašenju;

10.

10 poziva Komisijo, naj od držav članic zahteva podatke o operativnih programih, vzpostavljenih v primeru naravnih katastrof, in o izkušnjah pri njihovem izvajanju ter naj nadalje preuči ustreznost uporabljenih preprečevalnih, pripravljalnih in odzivnih ukrepov, da bi na ta način izmenjali izkušnje in oblikovali sklepe v zvezi s takojšnjim ukrepanjem, usklajevanjem upravnih in operativnih organov ter dosegljivostjo potrebnih človeških virov in materiala; poziva Komisijo, naj razišče možnost sodelovanja s sosednjimi državami EU in tretjimi državami v boju proti uničujočim požarom z izmenjavo dobrih praks in delitvijo zmogljivosti v nevarnih poletnih mesecih, da bi bili bolje pripravljeni na poletje 2008;

11.

meni, da izkušnje prejšnjih let in druge nedavne izkušnje kažejo, da je treba okrepiti pripravljenost civilne zaščite Skupnosti za preprečevanje gozdnih in drugih požarov v naravi ter spopadanje z njimi, in odločno poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe v zvezi s tem;

12.

poziva Komisijo, naj preuči možnosti za vnaprej dogovorjen dostop do dodatnih zmogljivosti, s katerimi bi zagotovili hiter odziv na večje nesreče in ki bi bile na voljo iz drugih virov, med katerimi je tudi komercialni trg; predlaga, da bi stroške enot, ki bi bile v stanju pripravljenosti, krili iz finančnega instrumenta za civilno zaščito;

13.

pozdravlja nedavno Odločbo Sveta 2007/162/ES, Euratom z dne 5. marca 2007 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za civilno zaščito in meni, da bo z ukrepi, financirani s tem instrumentom, zagotovljena vidna evropska solidarnost in večji evropski prispevek k učinkovitemu upravljanju naravnih nesreč; vendar je zaskrbljen, da znesek, dodeljen novemu instrumentu, ne bo zadoščal za učinkovito izvajanje njegovih ambicioznih nalog;

14.

poudarja potrebo po odločnejših ukrepih za preprečevanje naravnih nesreč in v zvezi s tem nestrpno pričakuje objavo dveh študij Komisije v letu 2008, katerih cilj je oblikovanje celostne strategije za preprečevanje naravnih nesreč; nadalje predlaga Komisiji, naj razišče možnosti uporabe odprtega usklajevanja s ciljem preprečevanja naravnih nesreč, in sicer s celostno skrbjo za tla, da bi podaljšali čas zadrževanja vode, in za gozdove, da bi v njih v največji možni meri zmanjšali pojave požarov, njihovega širjenja in hitrosti; poudarja, da bi obnovljena biomasa lahko prispevala k ekonomski izvedljivosti takšnega vzdrževanja;

15.

poziva Komisijo, naj razišče še druge možnosti za uspešnejše preprečevanje gozdnih požarov in za boljše metode in opremo za boj proti njim ter ponovno preuči načrtovanje in rabo tal; poziva države članice, naj sprejmejo odločne ukrepe za izboljšanje svoje zakonodaje na področju zaščite gozdov in njenega izvajanja ter se vzdržijo komercializacije in prerazvrstitve gozdnih območij ter njihovega prehoda v zasebno last, da bi se na ta način izognili vmešavanju in špekulacijam; meni, da bi bilo v ta namen treba uporabiti vso dosegljivo strokovno znanje EU, vključno s satelitskimi sistemi;

16.

16 obžaluje dejstvo, da so bili številni gozdni požari očitno podtaknjeni, in je močno zaskrbljen, ker so gozdni požari v Evropi vse pogosteje posledica kriminalnih dejanj; zato poziva države članice k uvedbi strožjih kazni za kazniva dejanja, ki škodijo okolju, zlasti tista, ki povzročajo gozdne požare, ter verjame, da bi takojšnja in učinkovita preiskava za ugotovitev odgovornosti ter posledično ustrezno kaznovanje odvrnila od malomarnih in naklepnih dejanj;

17.

izraža zaskrbljenost nad vse večjim številom nesreč zaradi ekstremnih vremenskih nevšečnosti, ki so po mnenju strokovnjakov v veliki meri posledica podnebnih sprememb zaradi segrevanja ozračja; zato poziva države članice, naj storijo vse za doseganje Kjotskih ciljev, in poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za zagotovitev spoštovanja Kjotskih obveznosti in njihovo spremljanje; poziva Komisijo in vse zadevne javne organe, naj pri oblikovanju proračunov in rezerv za nepredvidene dogodke, namenjenih reševalnim službam, upoštevajo podnebne spremembe in večjo verjetnost nesreč, kot so poplave in gozdni požari;

18.

poziva Komisijo, da z nacionalnimi laboratoriji še naprej sodeluje pri razvoju ukrepov, ki bi kar najbolj zmanjšali posledice požarov za okolje; poziva k politiki ponovnega pogozdovanja, ki bo temeljila na spoštovanju bioklimatskih in okoljskih značilnosti; poudarja potrebo po zbiranju in beleženju podatkov o nacionalnih virih vseh držav članic, in sicer z vzpostavitvijo „okoljskih nacionalnih računov“ v obliki podatkovnih zbirk, ki bodo dosegljive vsem državljanom;

19.

poudarja, da je treba v primeru naravnih katastrof pri vseh ukrepih mehanizmov za civilno zaščito posebno pozornost posvetiti posebnim potrebam invalidnih oseb;

20.

meni da bi bilo treba z osnovnim usposabljanjem in opremo, ki bi lahko vključevala napredno tehnologijo, spodbuditi in podpreti mehanizme prostovoljne civilne zaščite, saj so ti eden od pomembnejših virov, ki so na voljo državam članicam pri soočanju z izrednimi razmerami ob naravnih katastrofah; poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj ljudi ozavestijo o vrednosti gozdov in njihovih virov ter koristnosti njihovega ohranjanja ter prek organiziranega prostovoljnega dela ali z drugimi metodami spodbujajo sodelovanje civilne družbe;

21.

meni, da je predpogoj za dolgoročno zaščito gozdov in ozemeljsko skrb zanje trajnostno programiranje in izvajanje regionalnih ter podeželskih razvojnih načrtov, s katerimi bi preprečili odseljevanje s podeželja, na teh območjih ustvarili nove, raznolike prihodke, še posebej za mlado generacijo, in vzpostavili potrebno sodobno infrastrukturo, s katero bi vzpodbudili trajnostni turizem in storitve;

22.

poudarja, da so letošnje naravne nesreče, še posebej gozdni požari, zelo ogrozili spomenike in arheološka območja, ki so velikega pomena za evropsko kulturno dediščino; ob tem opozarja na nevarnost, ki je grozila rojstnemu kraju olimpijskih iger, antični Olimpiji, in še posebej njenemu muzeju, ki sodi med svetovno dediščino; zahteva, da se zagotovijo sredstva za takojšnje restavriranje spomenikov, ki so del evropske kulturne dediščine, če bi bili ti poškodovani v nadaljnjih gozdnih požarih;

23.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo vsa gozdna pogorišča še naprej ostala gozdovi, da bodo skupaj z obveznimi pogoji zajeta v programe ponovnega pogozdovanja ter da bodo prepovedane vse spremembe rabe tal. Nadalje poziva države članice k izvajanju ustrezne zakonodaje na področju ohranjanja in primerne rabe tal, vključno s trajnostnimi kmetijskimi in gozdarskimi praksami, upravljanjem z vodami in učinkovitim obvladovanjem tveganj, ter k takojšnjemu oblikovanju ukrepov za obnovo turizma in prizadetih lokalnih gospodarstev;

24.

poziva Komisijo, naj nadzoruje ustrezno in učinkovito uporabo vseh sredstev za nujne razmere, ki so državam članicam na voljo za odpravljanje posledic naravnih nesreč, in poziva države članice k povrnitvi nepravilno porabljene pomoči Skupnosti, npr. v zvezi z neizpolnitvijo načrtov pogozdovanja, in h katastrski posodobitvi;

25.

obsoja prakso legalizacije črnih gradenj na zaščitenih in splošno na nedovoljenih območjih in poziva, da je treba takoj ustaviti vse poskuse za zmanjšanje zaščite gozdov preko sprememb v grški ustavi (24. člen);

26.

predlaga, da bi v države, ki so jih najbolj prizadele nedavne naravne katastrofe, poslali delegacijo Parlamenta, ki bi izrazila solidarnost Parlamenta s prebivalstvom, preučila, kakšno škodo so utrpeli ljudje, njihovo premoženje, socialne mreže, okolje in gospodarstvo, ter sprejela sklepe za uspešnejše preprečevanje in ravnanje v podobnih izrednih razmerah v EU v prihodnje;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2000 o poročilih Komisije Evropskemu svetu z naslovom „Boljša priprava zakonodaje 1998 - skupna odgovornost (1998)“ in „Boljša priprava zakonodaje 1999“ (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. novembra 2001 o Beli knjigi Komisije o evropskem javnem upravljanju (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. aprila 2003 o poročilih Komisije Evropskemu svetu z naslovom „Boljša priprava zakonodaje 2000“ in „Boljša priprava zakonodaje 2001“ (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2004 o poročilu Komisije z naslovom „Boljša priprava zakonodaje 2002“ (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2004 o sporočilu Komisije o poenostavitvi in izboljšanju zakonodajne dejavnosti Skupnosti (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2004 o oceni učinka zakonodaje Skupnosti in postopkov posvetovanja (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o strategiji poenostavitve zakonodajnega okolja (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o boljši pripravi zakonodaje 2004: Uporaba načela subsidiarnosti - 12. letno poročilo (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o izidu pregleda zakonodajnih predlogov, ki čakajo na obravnavo zakonodajalca (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 14. novembra 2006 z naslovom „Strateški pregled boljše pravne ureditve v Evropski uniji“ (KOM(2006)0689),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za regionalni razvoj (A6-0273/2007),

A.

ker je uspeh pri uresničevanju cilja „boljše pravne ureditve“ ena glavnih prednostnih nalog Evropske unije, saj bi povečanje koristi sodobne, razumne in učinkovite zakonodaje s čim manjšimi stroški zagotovilo najvišjo raven produktivnosti, rasti, sprejetosti in končno zaposlovanja v Evropi ,

B.

ker Komisija v svojem zgoraj navedenem sporočilu z dne 14. novembra 2006 analizira napredek, dosežen na področju boljše pravne ureditve, in navaja prihodnje glavne izzive, pri čemer poudarja napredek, ki je potreben na evropski ravni in na ravni držav članic, ter s tem razvija splošen pristop za enostavnejšo ter zato cenejšo uporabo zakonodaje Skupnosti in nacionalne zakonodaje,

C.

ker ta pristop, ki za Komisijo, Svet in Evropski parlament pomeni uporabno orodje za uresničevanje ciljev Lizbonske strategije, zahteva tesno partnerstvo na tem področju, najprej med evropskimi institucijami ter nato med evropskimi institucijami in nacionalnimi organi,

D.

ker v zgoraj navedenem sporočilu Komisija predlaga povečano spremljanje ocen učinka z uvedbo neodvisnega odbora za oceno učinka pod vodstvom predsednika Komisije ter se zavezuje, da bo sprejela bolj preventivne ukrepe in države članice že od vsega začetka spremljala, da se omogoči pravilen prenos ključnih direktiv,

E.

ker bi morala po mnenju Komisije Evropski parlament in Svet zagotoviti bolj sistematične ocene učinka glavnih predlogov sprememb k njenim predlogom ter dati večjo prednost predlogom za poenostavitev, ki so v obravnavi, kodifikaciji in razveljavitvi zastarele zakonodaje,

F.

ker Komisija predlaga, da bi morale države članice nato razviti in izvrševati mehanizme posvetovanja in programe poenostavitve, kjer jih ni, ter bi morale spodbujati bolj sistematično oceno gospodarskih, socialnih in okoljskih učinkov, skupaj z izboljšano uporabo zakonodaje Skupnosti,

G.

ker boljša pravna ureditev ni izključno zmanjševanje birokracije, zmanjševanje upravnega bremena in poenostavljanje veljavne zakonodaje ali deregulacija, ampak tudi zagotavljanje, da v zakonodajnem postopku sodelujejo vsi pomembni vladni in nevladni akterji na vseh ravneh ter da se vzpostavi tesno partnerstvo med evropskimi institucijami ter nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi z namenom, da se zagotovi kakovostna pravna ureditev,

H.

ker mora biti vsaka raven upravljanja zavezana k boljši pravni ureditvi, da se zmanjša upravno breme,

I.

ker se lokalni in regionalni organi pogosto srečujejo z nalogo izvajanja in zagotavljanja izvrševanja zakonodaje EU,

J.

ker Komisija nazadnje predlaga, da Evropska unija in države članice začnejo ambiciozno strategijo za zmanjšanje upravnih obremenitev, ki izhajajo iz evropske in nacionalne zakonodaje, in da mora biti skupni cilj zmanjšanja v zvezi s tem dosežen do leta 2012,

1.

odločno podpira postopek boljše pravne ureditve, namenjene izboljšanju uspešnosti, učinkovitosti, skladnosti, odgovornosti in preglednosti zakonodaje EU; vendar poudarja, da mora tak postopek temeljiti na nekaterih predpostavkah, kot so:

2.

podpira cilj Komisije, da izboljša kakovost zakonodaje in da zmanjša upravno obremenitev; meni, da ukrepi, opisani v sporočilu Komisije, izkazujejo jasno in trajno zavezo temu cilju, vendar meni, da je na številnih področjih potrebno še večje prizadevanje, da se zagotovi, da bo zakonodaja o notranjem trgu prinesla največje možne gospodarske koristi;

3.

poziva Komisijo, da si ustrezno prizadeva za poenostavitev in posodobitev obstoječo zakonodajo Skupnosti z ustrezno strategijo poenostavitve, ki bi morala ustrezno vključevati države članice in zainteresirane strani; kljub temu znova potrjuje, da čeprav mora cilj boljše pravne ureditve zadevati vse evropske institucije, ima Komisija bistveno vlogo pri pripravi visokokakovostnih zakonodajnih predlogov, ki so najboljše izhodišče za celoten postopek poenostavitve;

4.

poziva Komisijo, da se bolj posveča izvajanju, zagotavljanju izvrševanja in ocenjevanju zakonodaje Skupnosti kot bistvenemu delu postopka za boljšo pravno ureditev;

5.

soglaša s Komisijo, da boljše priprave zakonodaje ni mogoče doseči brez celotne slike gospodarskega, socialnega, okoljskega, zdravstvenega in mednarodnega učinka vsakega zakonodajnega predloga; zato v celoti podpira vzpostavitev odbora za oceno učinka v okviru Komisije, ki bo v pristojnosti predsednika Komisije, da se nadzoruje izvrševanje teh načel pri sestavi ocen učinka s strani odgovornega osebja Komisije;

6.

poudarja pa, da bi bilo treba, da se zagotovi minimalno raven neodvisnega pregleda pri sestavi ocen učinka, ustanoviti odbor neodvisnih strokovnjakov, ki bi s pomočjo kontrol na kraju samem nadzoroval kakovost mnenj, ki bi jih podal odbor za oceno učinka, ter da bi moralo biti dovoljeno tudi, da predstavniki zainteresiranih strani nudijo pomoč pri njihovem izvajanju;

7.

meni, da je potrebno, da odbor za oceno učinka jamči za izvrševanje skupne metodologije za vse ocene učinka, da se preprečijo protislovni pristopi in olajša primerljivost;

8.

vztraja, da mora biti Parlament redno obveščen o odločitvah, ki jih sprejme odbor za oceno učinka pod nadzorom predsednika Komisije, da se zagotovi pregleden dialog med tema dvema institucijama;

9.

poziva Komisijo, da zagotovi ocene učinka, ki navajajo zadostno število scenarijev in možnosti politike (vključno z možnostmi „ne stori ničesar“, če je potrebno) kot podlago za cenovno učinkovite, trajnostne in družbeno sprejemljive rešitve;

10.

meni, da je splošno pravilo, da vsaka ocena učinka ustrezno upošteva vse mogoče večje vplive političnega predloga na družbo, okolje in gospodarstvo ter da mora vedno, ko je to mogoče in v skladu z ustreznim zakonodajnim področjem, ocena učinka upoštevati vse mogoče večje vplive na ranljive skupine ali manjšine ter vidike vključevanja enakosti med spoloma in druge občutljive ciljne skupine, na primer etnične manjšine, starše, ki vzgajajo otroke, ostarele in neozdravljivo bolne ter invalidne osebe („družbena primerjava“);

11.

zahteva od Komisije, da se pri pripravi ocene učinka posvetuje z vsemi zadevnimi zainteresiranimi stranmi, zlasti z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi, da se lahko ustrezno upoštevajo lokalne ali regionalne različice, ter da dovolj zgodaj obvesti Parlament, Odbor regij ter vse zadevne regionalne in lokalne vladne organe o rezultatih ocene učinka;

12.

meni, da se je treba v ta namen na vseh stopnjah posvetovati z vsemi zadevnimi zainteresiranimi stranmi, po možnosti z večjim dostopom do spletnega mesta Komisije za potrebe javnih obravnav, sicer so lahko rezultati teh obravnav naključni, ter z novimi in bolj strukturiranimi načini posvetovanja, kot jih predvideva sporočilo Komisije z naslovom „Krepitev kulture posvetovanja in dialoga - splošna načela in minimalni standardi za posvetovanje Komisije z zainteresiranimi stranmi“ (KOM(2002)0704); meni, da mora v zvezi s tem Komisija omogočati največjo možno preglednost tako, da objavi odzive zainteresiranih strani;

13.

poudarja, da bi morala Parlament in Svet priskrbeti bolj sistematične ocene učinka poglavitnih sprememb k predlogom Komisije;

14.

poziva Komisijo, da navede, na kateri stopnji postopka so še neobjavljene ocene učinka, tako da pojasni, ali so te ocene zdaj v postopku ali so bile umaknjene, odložene ali ponovno sprožene na drugačnih temeljih itd., in da se posvetuje z zainteresiranimi stranmi o tistih, ki so še v postopku;

15.

vztraja, da države članice zagotovijo oceno učinka za svoje pobude na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, v skladu s členom 34(2) Pogodbe EU; meni, da se morajo države članice zavezati k priznavanju resnične obveznosti v zvezi s tem;

16.

podpira redno pregledovanje predlogov, ki ga opravlja Komisija, in umik predlogov v obravnavi; kljub temu vztraja, da je to prakso treba obravnavati v smislu posebnih pravic, ki jih uživajo različne institucije Skupnosti v zakonodajnem postopku, kot so opredeljene v pogodbah, ter v skladu z načelom lojalnega sodelovanja med institucijami;

17.

soglaša s spodbujanjem zakonodaje, utemeljene na načelih, ter osredotočenostjo na kakovost in ne na količino; vidi razpravo o boljši pravni ureditvi kot priložnost za razmislek o zakonodaji kot procesu, ki je namenjen doseganju jasno določenih ciljev politik, tako da obvezuje in vključuje vse zainteresirane strani v vse faze postopka, od priprave do izvajanja;

18.

meni, da je izkušnja z Lamfalussyjevim postopkom na področju reguliranja finančnih trgov, zlasti dialog med regulatorji in udeleženci na trgu, dragocen primer v podporo dinamičnega zakonodajnega postopka;

19.

meni, da je Lamfalussyjev postopek koristen mehanizem; meni, da je približevanje nadzornih praks ključnega pomena; v zvezi s tem pozdravlja delo odborov na tretji ravni in podpira njihovo zahtevo po ustreznih orodjih; verjame, da lahko manevrski prostor za nadzornike omogoči odstranitev večine obremenitev tehničnih podrobnosti v zakonodaji in določitev ustreznih pravil za dinamičen trg; poudarja pa, da to ne more odvzeti politične odgovornosti za končne cilje; vztraja, da bi zakonodajalci morali skrbno spremljati postopek, in ponavlja, da morajo biti pristojnosti Parlamenta v zakonodajnem postopku v celoti spoštovane;

20.

meni, da bi morala Komisija redno pregledovati ustreznost zakonodaje v obravnavi in ne le ob začetku mandata ter da bi morala umakniti predloge, ki niso več ustrezni, in biti pri tem posebej pozorna na tiste, ki so v obravnavi že dalj časa;

21.

poudarja, da je treba poenostaviti tudi stike med Komisijo in državljani, to je na področjih javnih naročil, finančnih storitev, raziskovalnih programov, predpisov o državni pomoči in prošenj za subvencije;

22.

načeloma podpira hitrejše sprejetje nerešenih predlogov za poenostavitev, vendar meni, da je treba za vsak posamezni primer oceniti, ali imajo predlogi širše posledice, saj bo v tem primeru potrebno več časa;

23.

se zaveda dejstva, da se lahko zakonodajno delo znotraj Unije opravlja na bolj sistematičen način; zato poziva Komisijo, da ponovno pregleda svoje delovne metode in način organizacije ter tako omogoči obravnavo različnih vprašanj na bolj horizontalen način, glavni nameni tega pa so zagotavljanje večje skladnosti, razvijanje potencialnih sinergij in preprečevanje neskladnosti;

24.

meni, da bi Komisija pri umikanju predlogov, ki so v obravnavi, morala upoštevati stališča Parlamenta, da ohrani bistvene elemente zaupanja med Komisijo in Parlamentom;

25.

pozdravlja sporočilo Komisije, s katero ta umika 68 predlogov zaradi neskladnosti s cilji Lizbonske strategije in s načeli boljše pravne ureditve, vendar obžaluje, da je Komisija umaknila predlog direktive o statutu evropske vzajemne družbe, čeprav je to eden izmed ključnih elementov Lizbonske strategije, in zato poziva Komisijo, da sprejme pobudo pred koncem leta 2007 za pripravo statutov za evropsko vzajemno družbo in za evropsko združenje;

26.

sprejema dejstvo, da morata tako Svet kot Parlament upoštevati učinek svojih pomembnejših predlogov sprememb na presojo vplivov Komisije; poudarja potrebo po analizi stroškov in koristi, ki bolje odraža zapletene regulativne stroškovne strukture, ko se direktive izvajajo z nacionalnimi zakonodajami in spremenijo regulativni okvir, v katerem delujejo podjetja in posamezniki; podpira preglednost in neodvisno preverjanje izvajanja ocen učinka, za kar so v celoti odgovorni zakonodajalci v kontekstu njihovih političnih prednostnih nalog;

27.

v celoti podpira vsa prizadevanja Komisije za splošno krepitev izvrševanja zakonodaje Skupnosti z bolj preventivnimi ukrepi in spremljanjem držav članic od začetka, da se omogoči pravilen prenos ključnih direktiv, ter priporoča Evropskemu parlamentu, da ustrezno sodeluje pri takšnih pobudah;

28.

meni, da mora Komisija pri spremljanju uporabe zakonodaje Skupnosti v državah članicah od držav članic zahtevati pripravo primerjalnih tabel in zapisov o prenosu ter jih k temu ne le pozvati, zlasti za preverjanje posameznega nacionalnega postopka prenosa direktiv; zato meni, da bi Komisija morala države članice pozvati k sprejetju skupne referenčne metodologije;

29.

meni, da poudarjanje pomena ocene učinka ne bi smelo voditi do situacije v Komisiji, ko bi se sredstva, namenjena nadzorovanju pravilnemu prenosu prava Skupnosti in za obravnavanje primerov kršitev, prerazporedila za ocene učinka; poudarja potrebo, da se povečajo sredstva za zagotavljanje, da se učinkovito nadzoruje izvrševanje prava Skupnosti;

30.

obžaluje prakso pretiranega nacionalnega reguliranja pri izvrševanja predpisov (t. i. „gold plating“) in poziva Komisijo, naj preuči, kateri nadaljnji ukrepi bi lahko bili sprejeti za njeno preprečitev, vključno z uvedbo pravice državljanov do neposredne tožbe; poziva k „naknadni oceni učinka“, ki bo analizirala, kako se odločitve v državah članicah in na lokalni ravni dejansko izvajajo; podpira povečanje ustrezne uporabe uredb;

31.

opozarja na pomen razumne uporabe klavzule o časovni omejitvi veljavnosti pri zagotavljanju ustreznosti zakonodaje;

32.

vztraja, da se mora pri predstavitvi zakonodajnih predlogov Komisija izogibati nejasnim in odvečnim izrazom ter raje uporabljati preprost in razumljiv jezik, pri čemer ohrani terminološko natančnost in pravno gotovost; predvsem meni, da je treba opustiti uporabo nerazumljivih kratic in preveč nepotrebnih uvodnih izjav; obenem spodbuja vse vladne službe, naj uporabljajo jasen jezik, ki ga bodo državljani razumeli;

33.

poziva Komisijo, naj si pri oblikovanju boljše pravne ureditve prizadeva, da bodo novi predpisi in njihovo izvajanje skladni, opravičljivi, pregledni in razumljivi za zainteresirane strani in upravičence;

34.

poziva Komisijo, da v primeru uredb vnaprej pripravi napotke o izvajanju, ki bodo v pomoč državam članicam, regionalnim in lokalnim organom ter specializiranim agencijam;

35.

ponovno poudarja, da mora boljša pravna ureditev vedno pomeniti polno sodelovanje Parlamenta v medinstitucionalnih razpravah in kot sozakonodajalca pri sprejemanju zakonodaje, ki je predmet takšnega postopka; poudarja tudi, da lahko Evropski parlament kadar koli obravnava primernost izbire pravnega instrumenta, ki ga je treba sprejeti (uredba, direktiva ali sklep) in/ali oceni, ali ni morda bolj zaželena uporaba alternativnih metod urejanja;

36.

spodbuja Komisijo, naj preuči alternative k zakonodaji za izboljšanje delovanja notranjega trga, vključno s samoregulacijo in z medsebojnim priznavanjem nacionalnih predpisov , pri tem pa poudarja, da to ne sme ovirati demokratičnega nadzora, ki ga izvajajo Evropski parlament in parlamenti držav članic; poudarja, da je treba na pravno ureditev Skupnosti gledati v okviru mednarodne konkurence in svetovnih trgov;

37.

meni, da nova pravila o komitologiji, ki krepijo spremljanje izvedbenih pooblastil Komisije s strani Parlamenta in Sveta, pomenijo dodaten način za poenostavitev zakonodaje Skupnosti, ker dopuščajo prenos številnih zakonodajnih pooblastil v zvezi z nepomembnimi in tehničnimi podrobnostmi na Komisijo ter Parlamentu in Svetu dovoljujejo, da svojo zakonodajno dejavnost osredotočita na pomembnejše določbe;

38.

pozdravlja zaključke Evropskega sveta spomladi 2007 o boljši pravni ureditvi in še zlasti sklep o tem, da se do leta 2012 za 25 % zmanjšajo upravne obremenitve malih in srednjih podjetij, ki nastajajo zaradi zakonodaje Skupnosti; meni, da bi s tem ciljem morali doseči pametnejšo, učinkovitejšo in bolj uporabniku dostopno zakonodajo, ki bi zmanjšala nepotrebna bremena malih in srednjih podjetij ter pri tem ohranila raven meril veljavne zakonodaje; še posebej podpira sklep Sveta o pozivu držav članic k oblikovanju nacionalnih ciljev do leta 2008 in poziva, da Komisija in države članice določijo enotne mehanizme spremljanja, da se omogoči učinkovito izvajanje tega procesa v državah članicah na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

39.

poziva Komisijo, da letno predstavi svoje dosežke in načrte za doseganje obljubljenih ciljev zmanjšanja upravne obremenitve;

40.

poziva Komisijo, da v sodelovanju s Svetom in Evropskim parlamentom razvije institucionalno reformo znotraj Skupnosti, ki bo pomagala zagotoviti večje finančne prihranke in olajšala sodelovanje z zagotavljanjem boljše in pametnejše zakonodaje;

41.

poziva Komisijo, da pri nadaljnjih prizadevanjih za boljšo pravno ureditev upošteva rezultate študije z naslovom „Poenostavitev okoljske politike EU“ (10), ki jo je naročil Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane Evropskega parlamenta;

42.

je zaskrbljen nad ugotovitvami različnih neodvisnih študij (11), ki kažejo, da generalni direktorati Komisije ne upoštevajo v celoti smernic Komisije za oceno učinka, da sta ocena in količinska opredelitev gospodarskega vpliva poudarjena na račun okoljskega, socialnega in mednarodnega vpliva, da se ocena stroškov zakonodaje upošteva veliko bolj kot ocena koristi ter da kratkoročni preudarki zasenčijo dolgoročne; pozdravlja načrte Komisije, da ustanovi odbor za oceno učinka in vzpostavi zunanjo presojo sistema Komisije za oceno učinka, kar naj bi prispevalo k zagotavljanju, da se odpravijo navedene stalne pomanjkljivosti;

43.

podpira zaključke študije o poenostavitvi okoljske politike EU, ki potrjuje, da so lahko ocene učinka ključnega pomena pri zagotavljanju boljše pravne ureditve in da je treba kakovost nekaterih teh presoj izboljšati; poziva Komisijo, naj zagotovi:

se zaveda, da bi lahko ocene učinka imele ključno vlogo pri predlogih sprememb Evropskega parlamenta ali Sveta in k tem morebitno bistveno prispevale;

44.

poziva Komisijo, da v državah članicah dodatno spodbuja izmenjavo informacij o najboljših praksah za poenostavitev okoljske politike EU, kot so:

45.

poziva države članice, da med zakonodajnim postopkom oblikujejo in izvajajo mehanizme posvetovanja z regionalnimi in lokalnimi organi, upoštevajo njihovo zaskrbljenost med ministrskimi pogajanji ter okrepijo njihovo vlogo v postopku prenosa in izvajanja zakonodaje EU;

46.

poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z vsemi organi v državah članicah, ki so odgovorni za prenos zakonodaje EU, ter hkrati svetuje Komisiji, da tudi na lokalni ravni organizira seminarje o prenosu zakonodaje EU v domačo zakonodajo ter s tem zagotovi, da zainteresirane strani neposredno prejmejo zadevne informacije prek preprostih in razumljivih sredstev;

47.

poziva države članice, naj oblikujejo in uveljavijo nujne, učinkovite in jasne postopke za boljše sodelovanje med regionalnimi in centralnimi vladami, da se poenostavi postopek prenosa in prizna vse večja vloga regij z zakonskimi pristojnostmi;

48.

spodbuja organe v državah članicah, da pripravijo formalne strategije za prenos, da se jasno določijo vloge in odgovornosti regionalnih in nacionalnih vlad za boljši in hitrejši prenos;

49.

spodbuja Komisijo, da smernice o prenosu za direktive objavi, kjer je to mogoče, hkrati z direktivami samimi, da nacionalnim in regionalnim vladam omogoči, da jih upoštevajo, preden začnejo s postopkom prenosa, in omogoči pravilen in pravočasen prenos v državah članicah;

50.

poziva Komisijo, da pospeši dokončanje obsežne in prosto dostopne javne zbirke podatkov o nacionalnih izvedbenih zakonih, vključno z regionalnimi različicami, kadar je to primerno;

51.

meni, da boljša pravna ureditev ne sme povzročiti znižanja okoljskih in socialnih standardov ter standardov kakovosti;

52.

poziva države članice, da zagotovijo, da se pri prenosu zakonodaje EU fizičnim in pravnim osebam ne naložijo obveznosti, ki presegajo to, kar zahteva prenesena zakonodaja, in ne nalagajo nepotrebne upravne obremenitve predvsem malim in srednjim podjetjem, ki so gonilna sila trajnostnega razvoja evropskih regij;

53.

poziva Komisijo, naj izboljša zagotavljanje informacij o prenosu in postopkih za ugotavljanje kršitev, da bodo te informacije javne in lahko dostopne na spletnih straneh Komisije;

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2000 o poročilih Komisije Evropskemu svetu z naslovom „Boljša priprava zakonodaje 1998 - skupna odgovornost (1998)“ in „Boljša priprava zakonodaje 1999“ (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. novembra 2001 o Beli knjigi Komisije o evropskem javnem upravljanju (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. aprila 2003 o poročilih Komisije Evropskemu svetu z naslovom „Boljša priprava zakonodaje 2000“ in „Boljša priprava zakonodaje 2001“ (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2004 o poročilu Komisije z naslovom „Boljša priprava zakonodaje 2002“ (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2004 o sporočilu Komisije o poenostavitvi in izboljšanju zakonodajne dejavnosti Skupnosti (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2004 o oceni učinka zakonodaje Skupnosti in postopkov posvetovanja (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom „Bolje oblikovani predpisi za rast in delovna mesta v Evropski uniji“ (KOM(2005)0097),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o strategiji poenostavitve zakonodajnega okolja (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o boljši pripravi zakonodaje 2004: Uporaba načela subsidiarnosti ‐ 12. letno poročilo (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o izidu pregleda zakonodajnih predlogov, ki čakajo na obravnavo zakonodajalca (9),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom „Boljša priprava zakonodaje 2005“ v skladu s členom 9 Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti (13. poročilo) (KOM(2006)0289),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z naslovom „Merjenje administrativnih stroškov in zmanjšanje administrativnih obremenitev v Evropski uniji“ (KOM(2006)0691),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Akcijski program za zmanjševanje upravnih obremenitev v Evropski uniji“ (KOM(2007)0023),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Strateški pregled boljše pravne ureditve v Evropski uniji“ (KOM(2006)0689),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve(A6-0280/2007),

A.

ker je uspeh pri uresničevanju cilja boljše priprave zakonodaje ena glavnih prednostnih nalog EU, saj bi ustvarjanje čim večjih koristi sodobne, razumne in učinkovite zakonodaje s čim manjšimi stroški zagotovilo najvišjo raven produktivnosti, rasti in končno zaposlovanja v Evropi,

B.

ker ima načelo subsidiarnosti pomembno vlogo pri vzpostavljanju vpliva zakonodaje Skupnosti in odločitvi, ali je treba zakone sprejeti na ravni EU, kar dokazuje, da je bistven element pri spremljanju delitve oblasti med EU in državami članicami ter uporabno orodje, ki omogoča državam članicam, da prevzamejo zakonodajne pristojnosti,

C.

ker je popolno upoštevanje načela sorazmernosti izredno pomembno za evropsko in nacionalno zakonodajo, saj krepi pravno varnost,

D.

ker je Sodišče Evropskih skupnosti pristojno za spremljanje uporabe načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

E.

ker evropska zakonodaja, ki je pogosto rezultat težavnega političnega kompromisa, morda ni dovolj jasna in je države članice ne morejo ali nočejo pravilno izvajati,

F.

ker na ugled in učinkovitost evropske zakonodaje vplivajo nepotrebne ter nesorazmerne upravne obremenitve, ki jih predpisi pogosto določajo za državljane in podjetja,

G.

ker bi lahko zmanjšanje nepotrebne upravne obremenitve za 25 % zelo spodbudilo rast evropskega BDP ter tako koristno prispevalo k uresničevanju ciljev Lizbonske strategije,

H.

ker nepotrebne upravne obremenitve, ki jih povzroča evropska zakonodaja, zmanjšujejo učinkovitost in verodostojnost evropske zakonodaje,

I.

ker mora evropska zakonodaja državljanom in podjetjem omogočiti, da čim bolj izkoristijo notranji trg, pri čemer jih ne sme obremenjevati z visokimi stroški, ki jih je mogoče preprečiti,

J.

ker racionalizacija pravnega reda Skupnosti s poenostavljanjem in zmanjševanjem nepotrebnih upravnih obremenitev ne sme ogrožati pravne varnosti in zaščite, ki ju zagotavlja evropska zakonodaja,

1.

se strinja, da zakonodajno okolje, v katerem delujejo podjetja, odločilno vpliva na njihovo konkurenčnost, trajnostno rast in zmožnost zaposlovanja, zato bi morala biti skrb za zakonodajno okolje, ki je in ostaja pregledno, jasno, učinkovito in zelo kakovostno, eden izmed osrednjih ciljev politike EU;

2.

meni, da slaba ureditev v državah članicah in na ravni Skupnosti slabi pravno državo in oddaljuje državljane od institucij;

3.

v celoti podpira vsa prizadevanja Komisije, da bi s kakršno koli ustrezno pobudo spodbudila splošno okrepitev učinkovitosti in uveljavljanja zakonodaje Skupnosti;

4.

pozdravlja uspešnost spletnega portala „Vaš glas v Evropi“ ter poziva Komisijo, da razvija dodatne učinkovite načine posvetovanja z zainteresiranimi stranmi o vseh vidikih zakonodajnega predloga pred vložitvijo takega predloga;

5.

poudarja pomen ustrezne in neodvisne ocene učinka, ki temelji na obsežnih posvetovanjih z zainteresiranimi stranmi, ter poziva Komisijo, da zagotovi zadostno število scenarijev in možnosti politike (vključno z možnostmi „neukrepanja“, če je potrebno) kot podlago za cenovno učinkovite in trajnostne rešitve;

6.

pozdravlja zavezanost Komisije, da bo povečala preglednost in odgovornost v zvezi s strokovnimi skupinami ter pripravila evidenco obstoječih primerov samoregulacije in koregulacije v EU;

7.

poudarja pomen institucij Skupnosti ter držav članic prek regionalnih in lokalnih organov ter na osrednji ministrski ravni, ki stalno spremljajo uporabo načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

8.

pozdravlja akcijski program Skupnosti za merjenje upravnih stroškov za podjetja v Evropi in zmanjšanje nepotrebnih in nesorazmernih upravnih obremenitev za 25 % do leta 2012;

9.

ugotavlja, da strategija za 25 % zmanjšanje zadeva nepotrebne upravne obremenitve za podjetja, zato je ni mogoče enačiti z deregulacijo in ne more voditi k spremembi ciljev politike in ravni želenih dosežkov, ki jih vsebuje zakonodaja Skupnosti; poziva Komisijo, da zagotovi, da zmanjšanje nepotrebnih upravnih obremenitev, ki izhajajo iz predpisov, ne ogroža prvotnih ciljev zadevnih predpisov;

10.

podpira ugotovitev, da mora to biti skupni cilj, ki ga lahko dosežemo le s skupnimi prizadevanji držav članic in evropskih institucij;

11.

zlasti poudarja, da morajo učinkovito strategijo za zmanjšanje nepotrebnih evropskih upravnih obremenitev izvajati Komisija na področju evropskih uredb in direktiv, ter države članice na področju obremenitev, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje; poziva Komisijo, da prevzame vodstvo in sprejme ukrepe za zmanjšanje nepotrebnih upravnih obremenitev na ravni EU neodvisno od ukrepov, ki jih izvedejo države članice na nacionalni ravni za zmanjšanje nepotrebnih upravnih obremenitev, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje;

12.

pozdravlja, da je Komisija opredelila 13 prednostnih področij, na katerih je treba kot pragmatičen in učinkovit pristop izmeriti upravne stroške ter zmanjšati nepotrebne upravne obremenitve, vendar poziva Komisijo, da dolgoročno izmeri tudi upravne stroške in zmanjša upravne obremenitve zunaj teh prednostnih področij; meni, da bi lahko to med drugim izvedli med vrednotenjem, ki je zagotovljeno z ustreznimi evropskimi predpisi;

13.

je zelo zaskrbljen nad dejstvom, da sporočilo Komisije (KOM(2007)0023) (Priloga I) predlaga omejitev obsega akcijskega programa na obveznosti za podjetja; nasprotno meni, da strategija za razvoj in zaposlovanje zahteva akcijski program, ki bo pokrival vsa upravna bremena;

14.

poudarja pomen vključevanja zainteresiranih strani v določanje zakonodajnih predlogov, ki povzročajo nepotrebne upravne obremenitve, in opredeljevanje ukrepov za zmanjšanje takih obremenitev; poziva Komisijo, da vzpostavi dialog v vseh svojih generalnih direktoratih z evropskimi zainteresiranimi stranmi v zvezi s 13 prednostnimi področji in opredeljevanjem novih prednostnih področij;

15.

poudarja, da mora 25 % zmanjšanje nepotrebnih upravnih obremenitev stvarno izražati dejansko zmanjšanje obremenitev; zato poudarja pomen začetnega osnovnega merjenja in določitve ciljnega zmanjšanja za 25 % kot neto cilja, da se pri končni oceni leta 2012 upoštevajo dodatne upravne obremenitve, ki izhajajo iz novih evropskih predpisov, in ugotovi, ali so se nepotrebne upravne obremenitve v EU zmanjšale za četrtino;

16.

podpira predlog Komisije o vzpostavitvi meja za vse zahteve glede informacij ter o njihovi omejitvi za mala in srednje velika podjetja, kjer je to mogoče;

17.

poudarja, da mora vsak generalni direktorat Komisije sodelovati pri zmanjševanju nepotrebnih upravnih obremenitev; poudarja, da mora vsak generalni direktorat z začetnim osnovnim merjenjem ugotoviti nepotrebne upravne obremenitve, ki jih ustvarja, in da se želeno zmanjšanje mora določiti na podlagi tega osnovnega merjenja za vsak generalni direktorat;

18.

poziva Komisijo, da vsako leto objavi sprejete in načrtovane ukrepe za zmanjšanje nepotrebnih upravnih obremenitev v EU, ugotovljeno povečanje upravnih obremenitev v EU, ki izhaja iz novih predpisov, in predviden neto prispevek teh ukrepov k doseganju ciljnega zmanjšanja za 25 % do leta 2012, izražen v odstotkih;

19.

pozdravlja namen Komisije, da si bo po končani oceni nepotrebnih upravnih obremenitev leta 2008 zelo prizadevala za kratkoročno zmanjšanje takšnih obremenitev s tako imenovanimi „hitrimi ukrepi“ za najbolj očitne nepotrebne upravne obremenitve; poziva Komisijo, da na podlagi izkušenj držav članic, ki so že izvedle osnovno merjenje, opredeli dodatna področja, na katerih je mogoče enostavno doseči zmanjšanje nepotrebnih upravnih obremenitev, in predlaga ciljno zmanjšanje;

20.

podpira prizadevanja Komisije, da prikaže nepotrebne upravne obremenitve, ki izhajajo iz nove evropske zakonodaje, z vključitvijo metode standardnih stroškov v postopek ocene učinka; meni, da je nujno, da zainteresirane strani pomagajo pri zbiranju informacij, ki so potrebne za uporabo metode standardnih stroškov; poudarja, da mora kakovost ocene učinka nadzorovati odbor za oceno učinka s pomočjo javno dostopnih mnenj;

21.

poudarja, da Parlament ne bi smel obravnavati nobenih zakonodajnih predlogov Komisije, ki jim ni priložena neodvisno pregledana ocena učinka, ki vključuje presojo o morebitni nepotrebni upravni obremenitvi s pomočjo metode standardnih stroškov;

22.

meni, da bi bilo treba do konca leta 2008 presoditi o dodani vrednosti postopkov za oceno učinka odbora za oceno učinka; poziva Komisijo, naj v ta namen vzpostavi pokazatelje, ki bodo temeljili na izkušnjah mednarodnih organizacij in držav članic;

23.

predlaga, da se odobrena proračunska sredstva, ki so bila nedavno zbrana v proračunu EU za pilotni projekt za zmanjšanje upravnih obremenitev, uporabijo za ustanovitev neodvisne skupine strokovnjakov, ki bo spremljala kakovost mnenj odbora za oceno učinka s pregledi na kraju samem, zlasti v zvezi z navajanjem nepotrebnih upravnih obremenitev, ter nadzorovala izvajanje evropskega akcijskega programa za zmanjšanje upravnih obremenitev;

24.

poudarja, da je zelo pomembno jasno razlikovanje med primeri zastarelih, odvečnih ali pretirano predpisujočih obveznosti obveščanja in primeri, kjer obveznost obveščanja ostaja iz razlogov, ki so v zvezi z varstvom javnega zdravja, zdravjem, varnostjo, kakovostjo dela ter pravicami delavcev in okoljem ali finančnimi interesi Skupnosti;

25.

poudarja potrebo, da Svet in Parlament hitreje sprejmeta poenostavljene predloge, in zato poudarja sklenitev Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne 16. decembra 2003 (10) za spremembo delovnih metod Sveta in Parlamenta, na primer z ustanovitvijo začasnih struktur, izrecno zadolženih za poenostavitev zakonodaje;

26.

predlaga, da Komisija vzporedno z akcijskim načrtom za zmanjšanje nepotrebnih upravnih obremenitev izvede študijo za:

27.

poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo primere, kjer se pogosto zahteva od različnih strani, da dajo na razpolago iste informacije, ter naj odpravijo podvajanje informacij;

28.

poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja za zmanjšanje bremena, ki izhaja iz izključno nacionalnih predpisov;

29.

države članice poziva tudi, naj tiskane informacije nadomestijo z informacijami, ki so objavljene elektronsko in na svetovnem spletu z uporabo inteligentnih portalov, kjer je to mogoče;

30.

naroči predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje, podpisanega 16. decembra 2003 (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2000 o poročilih Komisije Evropskemu svetu: „Boljša priprava zakonodaje 1998: skupna odgovornost (1998)“ in „Boljša priprava zakonodaje 1999“ (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. novembra 2001 o Beli knjigi Komisije o evropskem javnem upravljanju (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. aprila 2003 o poročilih Komisije Evropskemu svetu z naslovom „Boljša priprava zakonodaje 2000“ in „Boljša priprava zakonodaje 2001“ (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2004 o poročilu Komisije z naslovom „Boljša priprava zakonodaje 2002“ (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2004 o sporočilu Komisije o poenostavitvi in izboljšanju zakonodajne dejavnosti Skupnosti (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2004 o oceni učinka zakonodaje Skupnosti in postopkov posvetovanja (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o strategiji poenostavitve zakonodajnega okolja (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o boljši pripravi zakonodaje 2004: Uporaba načela subsidiarnosti - 12. letno poročilo (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o izidu pregleda zakonodajnih predlogov, ki čakajo na obravnavo zakonodajalca (10),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 14. novembra 2006 z naslovom: „Prvo poročilo o napredku glede strategije za poenostavitev zakonodajnega okolja“ (KOM(2006)0690),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0271/2007),

A.

ker si Komisija, Svet in Evropski parlament sistematično prizadevajo za izvajanje, opredelitev in izboljšanje uporabe instrumentov za poenostavitev zakonodaje,

B.

ker je poenostavitev zakonodajnega okolja z namenom zagotavljanja jasnosti, učinkovitosti in kakovosti zakonodaje predpogoj za doseganje cilja „izboljšanja priprave zakonodaje“, ki je ena od prednostnih nalog Evropske unije in katere cilj je zagotoviti visoko raven rasti in zaposlovanja,

C.

ker je eden od ključnih dosežkov poenostavitve njena postopna razširitev na vsa področja zakonodaje Evropske skupnosti,

D.

ob upoštevanju obveznosti in ciljev, predvidenih v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje, predvsem obveznosti in ciljev v zvezi s poenostavitvijo in zmanjšanjem obsega zakonodaje Skupnosti ter vplivom te zakonodaje v državah članicah,

E.

ker je omenjeni delovni dokument Komisije nadaljevanje in uresničitev sporočila Komisije z dne 25. oktobra 2005 z naslovom „Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti: Strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja“ (KOM(2005)0535),

F.

ker omenjeni delovni dokument vsebuje nov tekoč „program poenostavitve“ za obdobje 2006-2009 z napovedjo ukrepov za poenostavitev oblike, ki zajemajo 43 prenovitev, 12 kodifikacij in 8 razveljavitev ter drugih 46 ukrepov za poenostavitev vsebine, ki se običajno opredeljujejo kot „revizije“,

G.

ker je bilo prejšnjim ukrepom poenostavitve dodanih še približno 500 novih zakonodajnih pobud (od katerih 200 v letu 2007) iz ločenega tekočega programa, ki je posebej posvečen kodifikacijam,

H.

ker je Komisija pojasnila, da ostaja program kodifikacije okviren, saj je odvisen od dostopnosti aktov, ki jih je treba kodificirati, v vseh jezikih, in ker je po besedah Komisije treba kodifikacijo prestaviti, kadar so predvidene nove spremembe teh aktov, iz česar sledi, da se po mnenju Komisije vrstni red za predložitev kodifikacij, navedenih v tekočem programu, lahko spremeni glede na ta dva dejavnika,

I.

ker Komisija v omenjenem delovnem dokumentu predlaga okrepitev prakse uvajanja uvodnega obrazložitvenega memoranduma v predloge, ki jih oblikuje, da bi lahko bolje obrazložila cilje poenostavitve,

J.

ker so homogeni sklop metodologij, izboljšan na podlagi posvetovanj z vsemi zainteresiranimi stranmi in izvedbe sektorskih analiz, sodelovanje med Komisijo, Evropskim parlamentom in Svetom, pa tudi obširnejša uporaba samoregulacije in koregulacije dejavniki uspešnosti pri pobudah za poenostavitev,

K.

ker mora poenostavitev na evropski ravni spremljati ustrezna poenostavitev na nacionalni ravni, s čimer se zagotovi, da nacionalni predpisi ali tehnične ovire ne ogrozijo prednosti poenostavitve na ravni Skupnosti,

1.

poziva Komisijo, da se bolj posveča izvajanju, uporabi in ocenjevanju zakonodaje Skupnosti kot bistvenemu delu postopka za boljšo pravno ureditev;

2.

pozdravlja dejstvo, da so pobude za poenostavitev prvič vključene v zakonodajni in delovni program Komisije za leto 2007, kar jasno kaže, da je strategija za poenostavitev politična prednostna naloga;

3.

poziva Komisijo, naj odslej sistematično vključuje pobude za poenostavitev v posebni del zakonodajnega in delovnega programa; v tem delu naj tudi navede, kakšno prednost namerava dati posameznim pobudam poenostavitve, ter naj v ta namen določi predloge za poenostavitev že v letni politični strategiji na začetku letnega procesa načrtovanja zakonodaje; poziva Komisijo, naj tudi prepreči nastajanje prevelikega števila dokumentov z navedenimi seznami pobud za poenostavitev, da bi bil referenčni okvir čim jasnejši;

4.

meni, da bi Parlament, Komisija in Svet morali skleniti medinstitucionalni sporazum o pospešeni metodi dela z namenom splošne poenostavitve ukrepov, tako kot je bilo to storjeno za kodifikacijo pravnega reda Skupnosti (11);

5.

odobrava prizadevanja Komisije za okrepitev dejavnosti kodifikacije pravnega reda Skupnosti kot osnovne in temeljne oblike poenostavitve zakonodajnega okolja;

6.

poziva Komisijo, naj čim prej začne reševati težave, povezane s prevajanjem, in naj prepreči, da bi predstavitev novih zakonodajnih predlogov negativno vplivala na pobude za kodifikacijo, kar bi škodilo celotnemu procesu poenostavitve; vztraja, naj bo Komisija dosledna in naj v zakonodajnem in delovnem programu ne navaja načrtov za kodifikacijo vsebin, glede katerih namerava predstaviti zakonodajne predloge;

7.

predlaga, naj Komisija enkrat za vselej sprejme prenovitev kot običajno zakonodajno tehniko, kar bo omogočilo, da bo za vsako pobudo na voljo celotno besedilo, tudi kadar bodo prisotne specifične spremembe, z jasno navedbo novih in nespremenjenih delov, s čimer bo zagotovljena čitljivost in večja preglednost zakonodaje Skupnosti;

8.

poziva Komisijo, naj v primerih, ko prenovitev ni mogoča, upošteva kodifikacijo zadevnega zakonodajnega okolja kot običajno zakonodajno tehniko, izvedljivo v roku šestih mesecev; meni, da bi bilo mogoče v okviru zgoraj navedenega medinstitucionalnega sporazuma v sodelovanju s Svetom in Komisijo vzpostaviti posebne ad hoc strukture in predvideti ustrezno vključitev zainteresiranih strani, prav z namenom spodbujanja poenostavitve;

9.

odobrava obveznost, ki jo je prevzela Komisija, da bo izdelala homogene metodološke temelje za postopek poenostavitve; zato poziva Komisijo, naj vztraja pri posvetovanju z zainteresiranimi stranmi, na primer z razširitvijo pobud, napovedanih oktobra 2005 na področju kmetijstva in ribištva, na druge sektorje in z okrepitvijo ukrepov, ki jih namerava sprejeti v zvezi s tem na področju prava družb in avtorskih pravic; spodbuja Komisijo, naj pospeši sektorske analize in meritve upravne obremenitve, ki jo povzroča veljavna zakonodaja Skupnosti;

10.

poudarja temeljni pomen sodelovanja med institucijami Skupnosti kot nujen pogoj za uspeh vsake strategije poenostavitve; v zvezi s tem opozarja na pomembno znamenje dobre volje, ki ga je dal Evropski parlament s spremembami svojega Poslovnika, katerih namen je olajšati postopek sprejemanja kodifikacij oziroma uvesti ad hoc zakonodajni postopek za prenovitve;

11.

poudarja, da morajo biti tradicionalni zakonodajni instrumenti še naprej običajni način za doseganje političnih ciljev, ki jih določajo Pogodbe; meni, da koregulacija in samoregulacija lahko koristno dopolnjujeta ali nadomeščata zakonodajne ukrepe, če omogočata izboljšave, ki so enakovredne ali večje od tistih, ki jih je možno uresničiti z zakonodajo; poudarja, da mora biti vsaka uporaba postopkov alternativne zakonske ureditve skladna z Medinstitucionalnim sporazumom o boljši pripravi zakonodaje; opozarja Komisijo, da je dolžna opredeliti pogoje in omejitve, ki jih morajo strani spoštovati pri izvajanju teh praks, ter da se sme te prakse uporabljati le pod nadzorom Komisije in brez poseganja v pravico Evropskega parlamenta do nasprotovanja njihovi uporabi;

12.

poziva Komisijo, naj si čimbolj prizadeva, da procesa poenostavitve in izboljšanja kakovosti zakonodaje v splošnem, ki poteka na ravni Skupnosti, na nacionalni ravni ne ogrozijo notranji predpisi ali tehnične ovire; od Komisije zahteva, da ta proces usmerja in spremlja tudi na nacionalni ravni, na primer tako, da tudi s pomočjo opozoril subjektov, ki jih to neposredno zadeva, opravlja funkcijo centra za zbiranje in širjenje najboljših praks, razvitih v Evropski uniji in v državah članicah;

13.

poudarja, da imajo redne in temeljite ocene učinka bistveno vlogo v postopku poenostavitve in da bi jih morala Svet in Parlament upoštevati pri vlaganju predlogov sprememb k predlogu v okviru zakonodajnega postopka.

14.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

—

ob upoštevanju Pogodbe ES in zlasti členov 211, 230 in 249 Pogodbe,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za ustavne zadeve, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za kulturo in izobraževanje (A6-0259/2007),

A.

ker je pojem mehko pravo po običajni praksi dvoumen in škodljiv in ker se ga ne bi smelo uporabljati v dokumentih institucij Skupnosti,

B.

ker se razlike med dura lex/mollis lex ne bi smelo sprejeti ali je priznati, saj je konceptualno zmotna,

C.

ker tako imenovani instrumenti mehkega prava, kot so priporočila, zelene in bele knjige ali sklepi Sveta, nimajo nobene pravne vrednosti in niso zavezujoči,

D.

ker „mehko pravo“ ne nudi popolnega sodnega varstva,

E.

ker bi obsežna uporaba instrumentov „mehkega prava“ pomenila premik z edinstvenega modela Skupnosti na bolj tradicionalne modele mednarodnih organizacij,

F.

ker trenutno poteka razprava o tem, kako bi se lahko izboljšalo učinkovitost regulativne funkcije Evropske unije, tako kar zadeva „mehko pravo“ kot tudi, kar zadeva „trdo pravo“,

G.

ker je Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi Van Gend in Loos ugotovilo, da je Pogodba „več kot mednarodni sporazum, ki vzpostavlja zgolj obojestranske obveznosti držav pogodbenic. ... Skupnost [pomeni] nov pravni red mednarodnega prava, v korist katerega so države članice omejile, čeprav na omejenih področjih, svoje suverene pravice in katerega subjekti so ne le države članice, ampak tudi njihovi državljani. ..., [P]ravo Skupnosti torej ... posameznikom ne nalaga samo obveznosti, ampak jim daje tudi pravice, ki postanejo del njihove pravne dediščine. Take pravice nastanejo ne samo z izrecno podelitvijo s Pogodbo, ampak tudi na podlagi obveznosti, ki jih Pogodba jasno opredeli in naloži posameznikom, državam članicam in institucijam Skupnosti“ (1);

H.

ker se posledično pravo Skupnosti razlikuje od mednarodnega javnega prava po tem, da je zavezujoče ne le za države, ampak tudi za posameznike, ki na podlagi prava Skupnosti izvršujejo pravno zavarovane pravice, ter po tem, da vključuje vrsto institucij, vključno z Evropskim parlamentom, ki ga državljani Unije volijo neposredno; ker evropski pravni red temelji na demokraciji in pravni državi, kot je jasno izraženo v členu 6 in preambuli Pogodbe EU,

I.

ker to pomeni, da lahko institucije EU delujejo le v skladu z načelom zakonitosti, in sicer kadar jim je dodeljena pristojnost na pravni podlagi, in v okviru omejitev svojih pooblastil, in ker za upoštevanje tega skrbi Sodišče Evropskih skupnosti,

J.

ker je pravilen način delovanja Skupnosti, kadar ima zakonodajno pristojnost, sprejemanje zakonodaje prek demokratičnih institucij Unije, Parlamenta in Sveta, v kolikor se zdi to nujno ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti; ker lahko le sprejetje zakonodaje s primernimi institucionalnimi postopki iz Pogodbe zagotovi pravno varnost, pravno državo, sodno varstvo in izvršljivost ter ker vključuje to tudi spoštovanje institucionalnega ravnovesja, ki ga zajema Pogodba, in omogoča odprtost pri sprejemanju odločitev,

K.

ker to na splošno, kadar ima Skupnost zakonodajno pristojnost, preprečuje uporabo „mehkega prava“ ali „pravil ravnanja iz dokumentov, ki niso pravno zavezujoči, vendar imajo kljub temu nekatere neposredne pravne posledice, ter katerih cilj je dejanski učinek in ki ga lahko tudi dosežejo“ (2), pri čemer so bila ta pravila ravnanja v preteklosti uporabljena za ublažitev pomanjkanja formalne zakonodajne pristojnosti in/ali sredstev za izvrševanje ter so kot taka značilna za mednarodno javno pravo,

L.

ker so instrumenti mehkega prava, kadar jih izrecno določa Pogodba, legitimni, če niso uporabljeni kot nadomestki za zakonodajo, kadar ima Skupnost zakonodajno oblast in ko se ureditev na ravni Skupnosti zdi primerna ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti, saj bi to pomenilo tudi kršitev načela prenesenih posebnih pristojnosti, in ker to še toliko bolj velja za sporočila Komisije, katerih cilj je razlagati zakonodajo Skupnosti; ker predstavljajo pripravljalni dokumenti, kot sta zelena in bela knjiga, tudi legitimno uporabo mehkega prava skupaj z obvestili in smernicami, ki jih je objavila Komisija, da bi razložila, kako izvaja politiko konkurence in državne pomoči,

M.

ker se takih instrumentov, ki jih je mogoče uporabiti kot razlagalna ali pripravljalna orodja za zavezujoče pravne akte, ne bi smelo obravnavati kot zakonodajo ali jim pripisovati učinkovitosti glede ustvarjanja norm,

N.

ker bi takšen položaj ustvaril zmedo in negotovost na področju, na katerem bi morali prevladovati jasnost in pravna varnost v interesu držav članic in državljanov,

O.

ker poleg tega, da spoštuje pravico Komisije do pobude, Parlament podpira tudi svojo pravico, da Komisijo pozove, naj poda zakonodajni predlog (člen 192 Pogodbe ES),

P.

ker lahko odprta metoda usklajevanja pomaga pri spodbujanju dosežkov notranjega trga, vendar je sodelovanje Parlamenta in Sveta v zvezi s tem na žalost zelo slabo; ker se je zaradi tega demokratičnega primanjkljaja odprte metode posvetovanja ne bi smelo zlorabljati zato, da nadomesti pomanjkanje zakonodajne pristojnosti Skupnosti ter da se tako državam članicam naloži dejanske obveznosti, ki so enakovredne zakonodaji, vendar se ustvarjajo zunaj zakonodajnih postopkov, določenih v Pogodbi,

Q.

ker člen 211 Pogodbe o ES določa: „[d]a bi Komisija zagotovila ustrezno delovanje in razvoj skupnega trga ... oblikuje priporočila ... glede zadev, obravnavanih v tej pogodbi, če je to v njej izrecno predvideno ali po mnenju Komisije potrebno“, vendar v skladu s petim odstavkom člena 249 priporočila niso zavezujoča in so v skladu s Sodiščem „ukrepi, ki niso zavezujoči niti za osebe, katerim so namenjeni“ (3) in ne določajo pravic, na katere bi se posameznik lahko skliceval pred državnim sodiščem (4), ter ker člen 230 Pogodbe ES preprečuje razveljavitev priporočil, ker niso obvezujoča,

R.

ker Sodišče kljub temu meni, da se taka dejanja „ne smejo ... obravnavati, kot da nimajo pravnega učinka. Nacionalna sodišča so zavezana k upoštevanju priporočil, da lahko presojajo o nerešenih sporih, zlasti kadar priporočila pojasnjujejo razlago nacionalnih ukrepov, ki so bili sprejeti z namenom njihovega izvajanja, ali kadar je njihov namen dopolnitev zavezujočih določb Skupnosti“ (5),

S.

ker lahko imajo priporočila, če se jih ne uporablja dovolj pazljivo, za posledico dejstvo, da nekateri akti Komisije presežejo njena pooblastila,

T.

ker vsebuje člen I-33 Pogodbe o Ustavi za Evropo podobno določbo kot člen 211 Pogodbe ES, vendar dodaja, da „Evropski parlament in Svet pri obravnavi osnutkov zakonodajnih aktov ne sprejmeta nobenega akta, za katerega na zadevnem področju ni predviden ustrezen zakonodajni postopek“;

U.

ker je leta 2005 Komisija sprejela priporočilo o čezmejnem upravljanju avtorskih pravic za zakonite spletne glasbene storitve na podlagi člena 211 Pogodbe ES, opredeljeno kot „instrument mehkega prava ... oblikovan za to, da trgu omogoči, da gre v pravo smer“ in oblikovan za izpostavitev direktiv o avtorskih pravicah v informacijski družbi (6) ter o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski (7), ter ker uveljavlja Komisija možnosti posamezne politike s sredstvi mehkega prava, saj je njen glavni cilj spodbujati izdajo dovoljenj za več ozemelj ter priporočati, kako jo je treba urejati,

V.

ker je Komisija nameravala delovati v skladu s priporočili na drugih področjih, na katerih ima Skupnost pristojnost, tudi na področju ureditve avtorskih pravic in omejevanja odgovornosti revizorja, ali je vsaj razmišljala o tem;

W.

ker ostaja poleg tega projekt evropskega pogodbenega prava v okviru mehkega prava;

X.

ker lahko mehko pravo, ko ima Skupnost zakonodajno pristojnost, vendar se zaradi pomanjkanja politične volje ne uvede zakonodaja, obide pristojna zakonodajna telesa, kar lahko povzroči kršitev načel demokratičnosti in pravne države iz člena 6 Pogodbe EU ter načel subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe ES in povzroči, da Komisija prekorači svoje pristojnosti;

Y.

ker mehko pravo tudi ustvarja občutek „nadbirokracije“ brez demokratične legitimnosti, ki ni le oddaljena od državljanov, ampak je do njih dejansko sovražna, in ki se je pripravljena prilagoditi močnim lobijem, s katerimi pogajanja niso ne pregledna ne razumljiva državljanom, in ker lahko imajo prizadete tretje stranke (npr. potrošniki) zaradi njega utemeljena pričakovanja, pri čemer se ne morejo pravno braniti pred akti, ki imajo za njih negativne pravne učinke,

Z.

ker se načrt za boljšo zakonodajo ne bi smel omajati, zato da bi lahko izvršni organi Skupnosti učinkovito sprejemali zakonodajo z instrumenti mehkega prava, s čimer bi potencialno ogrozili pravni red Skupnosti, se izognili vpletenosti demokratično izvoljenega Parlamenta in pravnemu pregledu, ki bi ga izvedlo Sodišče Evropskih skupnosti, ter prikrajšali državljane za pravna sredstva,

AA.

ker ni določen noben postopek za posvetovanje s Parlamentom glede predlagane uporabe instrumentov mehkega prava, kot so priporočila in razlagalna sporočila;

1.

meni, da je mehko pravo v kontekstu Skupnosti preveč pogosto dvoumen in neučinkovit instrument, ki ima škodljiv učinek na zakonodajo Skupnosti in institucionalno ravnovesje ter ga je treba pazljivo uporabljati, tudi kadar je njegova uporaba določena v Pogodbi;

2.

opozarja, da tako imenovano mehko pravo ne more nadomestiti pravnih aktov in instrumentov, ki so na voljo za zagotavljanje kontinuitete zakonodajnih postopkov, zlasti na področju kulture in izobraževanja;

3.

poudarja dejstvo, da mora vsaka institucija EU, vključno z Evropskim svetom, upoštevati tako zakonodajne kot tudi nezakonodajne možnosti, ko se odloča od primera do primera, kakšne ukrepe, če sploh kakšne, bo sprejela;

4.

meni, da je odprta metoda usklajevanja pravno vprašljiva, saj deluje brez zadostne parlamentarne udeležbe in sodnega nadzora; zato jo je treba uveljavljati le v izjemnih primerih, potrebno pa je tudi preučiti vse možnosti vključitve Parlamenta v ta postopek;

5.

obžaluje, da uporablja Komisija mehko pravo, kadar predstavlja nadomestek za zakonodajo EU, ki je sama po sebi še vedno potrebna, ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ali kadar prenaša sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti na neznano območje;

6.

poziva institucije, da delujejo v skladu s členom I-33 Ustavne pogodbe in se vzdržijo sprejemanja instrumentov mehkega prava, ko so v obravnavi osnutki zakonodajnih aktov; meni, da tudi ob obstoječi zakonodaji zahteva izhaja iz načela pravne države iz člena 6 Pogodbe EU;

7.

poziva Komisijo, naj si še posebej prizadeva za zagotovitev preglednosti, vidnosti in javne odgovornosti v postopku sprejemanja nezavezujočih aktov Skupnosti ter naj poveča uporabo ocene učinka v postopku odločanja;

8.

poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti vplivu mehkega prava na potrošnike in njihove možnosti za vlaganje pravnih sredstev, preden predlaga kakršne koli ukrepe, ki vključujejo instrumente mehkega prava;

9.

v zvezi s sporočili Komisije meni, da iz zelenih in belih knjig ne izhajajo neposredne pravne obveznosti; meni pa, da se ne bi smelo šteti, da iz sprejetih dokumentov posvetovanj in izjav o političnih ciljih izhaja pravna obveznost sprejemanja odgovarjajočih ureditev;

10.

meni, da je namen razlagalnih sporočil Komisija uresničevati legitimni cilj vzpostavitve pravne varnosti, vendar pa njihova vloga ne bi smela razširiti onkraj te točke; meni, da so razlagalna sporočila, ko služijo za nalaganje novih obveznosti, nesprejemljiv način razširjanja zakonodaje s pomočjo mehkega prava; če vsebuje sporočilo podrobne predpise, ki niso neposredno zajeti v svoboščinah v okviru Pogodbe, ni v skladu s svojim pravim namenom in je zato nično (8);

11.

meni, da morajo biti sporočila, ki izpolnjujejo ta merila, še naprej omejena na primere, ko zakonodajalca, Parlament in Svet, zaprosita Komisijo, naj pripravi odgovarjajoče razlagalno sporočilo; meni, da je za prenos Pogodbe v stvarnost odgovorno zakonodajno telo, za njeno razlago pa Sodišče Evropskih skupnosti;

12.

meni, da so standardizacija in kodeksi ravnanja pomembni elementi samoregulacije; vseeno meni, da standardizacija ne sme pomeniti pretiranega normiranja in torej dodatnega bremena zlasti za mala in srednja podjetja; zato meni, da bi zadevne pravne podlage morale vsebovati varovala proti pretiranemu normiranju;

13.

poudarja, da se pripravljalni postopek ne sme kršiti in neupravičeno podaljšati, čeprav lahko Komisija upravičeno uporabi predzakonodajne instrumente; meni, da se mora Komisija na področjih, kot je projekt pogodbenega prava, na neki točki odločiti, ali bo izkoristila svojo pravico do pobude in na kakšni pravni podlagi jo bo izkoristila;

14.

poudarja, da se s Parlamentom kot edino demokratično izvoljeno institucijo Skupnosti trenutno ne opravljajo posvetovanja glede uporabe tako imenovanih instrumentov mehkega prava, kot so priporočila Komisije po členu 211 Pogodbe ES in razlagalna sporočila ter drugi podobni dokumenti;

15.

meni, da lahko medinstitucionalni dogovori pravno učinkujejo le na odnose med institucijami EU in zato ne predstavljajo mehkega prava, ki ga opredeljujejo pravni učinki v razmerju do tretjih strank;

16.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju s Parlamentom razvije način delovanja, ki bo zagotavljal sodelovanje demokratično izvoljenih teles, vključno, če je to mogoče, s pomočjo medinstitucionalnega sporazuma, in torej učinkovitejši nadzor potrebe po sprejemanju instrumentov „mehkega prava“.

17.

poziva Komisijo, da se s Parlamentom posvetuje, kako se je z njim mogoče posvetovati, preden Komisija sprejme instrumente mehkega prava, in tako omogoči, da se predlagani ukrepi mehkega prava nadzorujejo in se tako izogne, da bi izvršilni organi na kakršen koli način zlorabili pooblastila; v skladu s tem predlaga začetek razprave o sklenitvi medinstitucionalnega sporazuma o tem vprašanju; meni, da bi moral biti cilj tega sporazuma zlasti rešitev nasprotja, ki je nastalo med členi 211, 249(5) in 230 Pogodbe ES in sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti v primerih, ko Sodišče od nacionalnih sodišč zahteva, da v sporih, ki se odvijajo pred sodišči, upoštevajo priporočila, ki sama po sebi v skladu s Pogodbo niso zavezujoča;

18.

ponovno poudarja pomembnost sodelovanja Parlamenta kot glavnega predstavnika interesov državljanov EU v vseh postopkih odločanja, kar bi prispevalo k zmanjševanju sedanjega nezaupanja državljanov v evropsko združevanje in vrednote;

19.

zato poudarja, da se je treba izrazu mehko pravo, pa tudi sklicevanju nanj v vseh uradnih dokumentih Evropskih institucij vedno izogibati;

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Enotni trg za državljane — vmesno poročilo za spomladansko zasedanje Evropskega sveta leta 2007“ (KOM(2007)0060),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu z naslovom „Agenda državljanov — doseganje rezultatov za Evropo“ (KOM(2006)0211),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije spomladanskemu Evropskemu svetu „Izvajanje prenovljene Lizbonske strategije za rast in delovna mesta — leto uresničevanja“ (KOM(2006)0816),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Letna strategija politik za leto 2008“ (KOM(2007)0065),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom „Notranji trg blaga: temelj konkurenčnosti Evrope“ (KOM(2007)0035),

—

ob upoštevanju Zelene knjige Komisije o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov (KOM(2006)0744),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Strateški pregled boljše pravne ureditve v Evropski uniji“ (KOM(2006)0689),

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta v Bruslju 8. in 9. marca 2007,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2007 o socialnih storitvah splošnega pomena v Evropski uniji (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o vplivu in posledicah izključitve zdravstvenih storitev iz Direktive o storitvah na enotnem trgu (2),

—

ob upoštevanju končne izjave 4. evropske konference o obrti in majhnih podjetjih v Stuttgartu 16. in 17. aprila 2007,

—

ob upoštevanju berlinske izjave z dne 25. marca 2007,

—

ob upoštevanju gospodarskega poročila Komisije št. 271 „Koraki k okrepljenemu gospodarskemu povezovanju: enotni trg v 21. stoletju - prispevek k pregledu enotnega trga“,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za enotni trg in varstvo potrošnikov ter mnenje Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0295/2007),

A.

ker je dokončanje enotnega trga zelo pomemben dogodek brez primere v evropski zgodovini, saj ponuja potrošnikom širšo ponudbo in nižje cene, ustvarja konkurenčen in dinamičen prostor za industrijo in trgovino, ter omogoča, da si evropske kulture med seboj izmenjujejo ideje in izkušnje,

B.

ker je Lizbonska strategija poudarila cilj socialne kohezije in predpostavlja večje vključevanje socialne dimenzije v sektorske politike Evropske unije,

C.

ker je bil enotni trg s svojimi štirimi temelji - prosti pretok blaga, storitev, ljudi in kapitala - odločilen korak k evropskemu povezovanju,

D.

ker je vzpostavitev enotnega trga leta 1992 temeljila na treh načelih:

E.

ker bo izvajanje Lizbonske strategije povzročilo strukturne reforme v državah članicah in odpiranje trgov, vendar se bo zaradi tega povečala tudi potreba po pravni ureditvi o pošteni konkurenci,

F.

ker je sprejetje Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (3) omogočilo pomemben napredek pri vzpostavljanju enotnega trga za storitve,

G.

ker je euro s seboj prinesel preglednost, učinkovitost in lažji dostop na enotni trg,

H.

ker še vedno obstaja odprto ali prikrito protekcionistično vedenje v upravah držav članic,

I.

ker še vedno obstajajo številne ovire za izvajanje štirih temeljnih svoboščin; ker je nujno treba izboljšati delovanje enotnega trga in se osredotočiti na enotni trg brez ovir,

J.

ker si je treba prizadevati za uresničitev dinamičnega, globalnega in prilagodljivega pristopa k enotnemu trgu, da se tako pridobi podporo sodržavljanov ,

K.

ker je treba dokončati odpiranje omrežnih industrij, kot so prevoz, telekomunikacije, poštne storitve in prevoz energije, ki so že po definiciji namenjene za povezovanje podjetij in posameznikov in so v svojem razvoju in odprtosti najboljša sredstva za uresničevanje enotnega trga v okviru odgovornega tržnega gospodarstva, ki ga omogočajo učinkoviti regulativni mehanizmi,

L.

ker je v zadnjih letih Evropska unija sprejela različne zakonodajne ukrepe za okrepitev enotnega trga finančnih storitev, kot so bančne storitve, upravljanje premoženja, zavarovanje, pokojninski skladi in računovodstvo, ki so bili koristni za podjetja in potrošnike, s tem pa je EU postala vodilna sila v svetu ter je določila smer razvoja in standarde v sektorju finančnih storitev,

M.

ker je bil dosežen dober napredek pri dokončnem oblikovanju enotnega trga grosističnih finančnih storitev, vendar je za zdaj le malo dokazov za to, da se takšen napredek znatno prenaša tudi na maloprodajno raven, kar je pogosto posledica kulturnih in tradicionalnih prednostnih zahtev državljanov, vendar tudi pravnih in davčnih ovir,

N.

ker ima Komisija pomembno odgovornost, da uveljavi skladnost pravil konkurence ter tako zagotovi pravične in enake konkurenčne pogoje za podjetja EU ter popolno uresničitev koristi enotnega trga za potrošnike EU,

O.

čeprav bodo države članice ohranile svoje posebne pravice glede davčnih vprašanj, lahko ima Komisija še vedno koristno vlogo pri nekaterih vidikih davčne politike, ki bo pospešila oblikovanje dejanskega enotnega trga,

P.

ker je treba zmanjšati upravno breme podjetij, zlasti malih in srednje velikih podjetij (MSP),

Q.

ker je v EU pomanjkanje inovacij v primerjavi z njenimi glavnimi tekmeci,

R.

ker je enotni trg najbolj učinkovit instrument za soočanje z izzivi globalizacije prek konkurenčnega in dinamičnega evropskega gospodarstva,

S.

ker mora Komisija pri izvajanju svojih politik, zlasti politike enotnega trga, v celoti upoštevati širitev EU ter vpliv politik v novih državah članicah in tudi nove elemente, kot so socialni transferji in tehnološki napredek,

T.

ker je zaradi večje raznolikosti članic širitev, zaradi katere so se povečale možnosti, ki jih ponuja enotni trg, tudi izziv za njegovo pravilno delovanje; ker raznolikost na področju obdavčevanja pravnih oseb predstavlja možen vir napetosti med državami članicami,

1.

pozdravlja aktivno vlogo Komisije in njeno napredno vizijo za enotni trg, ter delo, ki ga je Komisija opravila v zvezi s pregledom enotnega trga, in poudarja, da je pomembno v ta proces vključiti vse zainteresirane strani;

2.

želi, da je revizija enotnega trga priložnost za to, da se državljanom Evrope pokaže vse koristi, ki jih lahko imajo iz dokončnega oblikovanja enotnega trga; poziva Komisijo in države članice, naj zmanjšajo razliko med možnostmi in realnostjo enotnega trga;

3.

poudarja pomen dejstva, da se vsem državljanom zagotovijo koristi enotnega trga; meni, da nekatere občutljive skupine nimajo popolnega dostopa do trga, in opozarja, da Izjava št. 22, priložena Amsterdamski pogodbi, predvideva, da morajo institucije Skupnosti pri oblikovanju ukrepov iz člena 95 Pogodbe ES upoštevati potrebe invalidnih oseb;

4.

upa, da se bodo okrepili delovni odnosi z nacionalnimi parlamenti, da bodo tako nacionalni predstavniki državljanov iz držav članic jasneje videli bistvo in koristi enotnega trga; s tem v zvezi poudarja konstruktivni dialog med nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom ob letnih srečanjih o lizbonski agendi, za katerega meni, da je dober primer sodelovanja, ki ga je treba v prihodnje okrepiti;

5.

poudarja, da je nujno treba uresničiti vsebino sklepne izjave k četrti evropski konferenci o obrti in malih podjetjih, ob upoštevanju ključne vloge teh podjetij v evropskem gospodarstvu; zato zahteva, da se ti zaključki upoštevajo pri oblikovanju in izvajanju politik Skupnosti, zlasti v okviru ponovnega pregleda enotnega trga in revizije politike za MSP;

6.

obžaluje, da države članice v praksi ne čutijo dovolj pripadnosti k enotnemu trgu;

7.

priznava, da je treba na področju enotnega trga posvetiti veliko pozornosti zagotavljanju kakovosti življenja, okoljskim zadevam in varstvu potrošnikov;

8.

meni, da bi morala analiza vpliva, ki ga imajo na posamezen trg, gospodarski sektor, okolje in socialno področje, imeti večjo vlogo pri oblikovanju novih političnih pobud;

9.

ponovno poudarja, da sta socialna in ozemeljska kohezija en izmed bistvenih sestavnih delov enotnega trga, pomen krepitve zaupanja državljanov prek spodbujanja socialnih in okoljskih ciljev, ki so skupni vsem državam članicam, kot so kakovostne službe, enake možnosti, varovanje zdravja in okolja ob upoštevanju evropske kulturne raznolikosti; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo EU na teh področjih igrala vlogo zaščitnice in se tako izognila zakonodajni konkurenci med državami članicami;

10.

opozarja, da lahko samo socialna kohezija z doslednim varstvom potrošnikov vodi do tega, da javnost bolje dojema prednosti, ki jih prinaša enotni trg;

11.

poudarja pomen spodbujanja prostega pretoka delavcev znotraj enotnega trga; opozarja, da je mobilnost delavcev znotraj meja Unije pomemben element, ki podpira konkurenčnost evropskih podjetij in spodbuja inovativnost prek izmenjave strokovnega znanja in večje konkurence;

12.

poudarja, da je dobra politika enotnega trga ključna za spodbujanje inovativnosti s povečanjem konkurence in za oblikovanje podjetjem prijaznega okolja, kar je zlasti pomembno za MSP; zlasti poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo dejanske ukrepe za podporo inovativnih zmogljivosti malih podjetij in obrtnikov, zlasti prek orodij za financiranje inovacij, prilagojenih posebnim lastnostim teh podjetij;

13.

poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme celovito strategijo na področju pravic intelektualne lastnine in okrepi varstvo teh pravic, da se tako podpre inovacije, spodbudi industrijsko zmogljivost Evrope in podpre rast; poudarja pomen vzpostavitve patenta Skupnosti in visokokakovostnega, stroškovno učinkovitega in inovacijam prijaznega sodnega sistema za evropske patente, ob upoštevanju pristojnosti Sodišča Evropskih skupnosti; je seznanjen s sporočilom Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izboljšanju patentnega sistema v Evropi (KOM(2007)0165);

14.

meni, da bo učinkovita politika konkurence pripomogla k oblikovanju zaupanja potrošnikov, zagotovila državljanom koristi zaradi večje izbire, nižjih cen in višje kakovosti; poziva Komisijo, naj preuči, na kakšen način se lahko bolje vključi ukrepe politike konkurence v širšo politiko enotnega trga;

15.

poudarja pomen boja proti goljufijam in piratstvu znotraj enotnega trga;

16.

meni, da je izjemno pomembno reševati vprašanja v zvezi s podnebnimi spremembami in zagotoviti trajnostni razvoj, kar je mogoče doseči samo z uravnoteženo kombinacijo energije, prav tako ima politika enotnega trga, ki spodbuja trajnostno, in konkurenčno energijo, ključno vlogo pri doseganju teh ciljev; pozdravlja omenjene sklepe predsedstva Evropskega sveta v Bruslju; vendar obžaluje, da je bil morebitni prispevek jedrske energije tako malo poudarjen;

17.

v skladu z odstavkom 19(i) oddelka III mandata medvladne konference leta 2007 (4), ki se nanaša na protokol o storitvah splošnega pomena, ki bo priložen pogodbam, poziva Komisijo, naj sprejme pobude za odpravo pravne negotovosti glede položaja storitev splošnega pomena, zlasti državne pomoči in pravil za javne razpise; pozdravlja pobude Komisije, katerih namen je pojasnitev nedoslednosti na področju zdravstvenih in socialnih storitev splošnega pomena na enotnem trgu; meni, da so solidne in moderne storitve splošnega pomena potrebne za doseganje ciljev splošnega pomena, kot so socialna in ozemeljska kohezija, varstvo okolja in kulturna raznolikost;

18.

poudarja pomen krepitve učinkovitosti potrošniškega prava za enotni trg, zato pozdravlja zeleno knjigo Komisije o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov; ugotavlja, da so obstoječe klavzule za minimalno usklajevanje, ki so vsebovane v osmih direktivah, vir pravne negotovosti za podjetja in potrošnike; meni, brez napovedovanja rezultata posvetovanja, da je za okrepitev zaupanja potrošnikov najbolj primeren mešan pristop s horizontalnim instrumentom;

19.

opozarja, da samo 6% potrošnikov uporablja čezmejno elektronsko poslovanje; zato poudarja pomen povečanja zaupanja potrošnikov v nakupe, ki potekajo na čezmejni ravni, da se odpravi razdrobljenost enotnega trga v digitalnem okolju; zato spodbuja Komisijo, da nameni podporo ustreznemu okviru za razvoj elektronskega poslovanja, da se vzpostavi bolj spodbudno gospodarsko okolje, izboljša kakovost zakonodaje ter okrepi pravice potrošnikov ter položaj MSP na trgu;

20.

poudarja, da tako potrošniki kot tudi ponudniki storitev ne morejo vedno določiti kateri pravni režim se uporablja za vsak vidik njihovih dejavnosti; zato poziva Komisijo, da jasno opredeli povezanost med instrumenti zasebnega mednarodnega prava in instrumenti enotnega trga, da se preprečijo dvomi o tem, kdaj se uporabljajo zakonodaja ali uredbe domače ali tuje države, in da se ne dopusti vrzeli v ureditvi odgovornosti, ki se uporablja za ponudnike storitev;

21.

poziva k standardizaciji na vseh sektorskih ravneh, da se izboljša dostop za invalidne osebe, starejše in otroke; poudarja pomen, ki ga je imel ta postopek na področjih kot so mestni avtobusi, dvigala, električne naprave ter informacijska in komunikacijska tehnologija pri širjenju koristi enotnega trga do ranljivih državljanov, in pri oblikovanju večje gotovosti ter pri preprečevanju pojavljanja ovir za industrijo v Uniji;

22.

poudarja, da mora sklepanje pogodb o javnih naročilih potekati na pošten in pregleden način, ob spoštovanju pravil javnega naročanja, saj to lahko spodbudi tudi inovativnost in tehnološki razvoj ter reši okoljska in socialna vprašanja, vključno z dostopom za invalidne osebe; poziva Komisijo, naj spodbudi države članice k izboljšanju dostopa MSP do javnih naročil in k uporabi predkomercialnih javnih naročil, da se tako izboljša inovacijska zmožnost enotnega trga;

23.

meni, da je prost pretok blaga ključni element za učinkovitost enotnega trga; opozarja, da za 25 % blaga, izdelanega v Evropski uniji, še vedno ne veljajo usklajevalni ukrepi; zato pozdravlja pobudo Komisije za izboljšanje delovanja enotnega trga na tem področju; poziva države članice, da v celoti uporabljajo vzajemno priznavanje, da tako zagotovijo izvajanje te temeljne svoboščine, ki je v korist potrošnikom in podjetjem;

24.

poudarja, da je treba odpraviti ovire pri vzpostavljanju enotnega plačilnega območja in nadaljnji liberalizaciji poštnega trga, pri čemer se zagotovijo finančna sredstva za učinkovito univerzalno storitev;

25.

meni, da je potrebno dodatno finančno povezovanje v Evropski uniji, da se prispeva k trajnostni rasti, zlasti z nižjimi stroški transakcij, večjimi možnostmi delitve tveganja in s tem z učinkovitejšo razporeditvijo sredstev;

26.

meni, da sedanji sistemi davka na dodano vrednost in trošarin ovirajo popolno uresničitev enotnega trga zlasti na področju čezmejne trgovine; poziva Komisijo, naj preuči davčne težave glede osebnega naročanja po pošti in spletnega nakupovanja ter pripravi predloge, s katerimi bo olajšala državljanom EU popolno uresničevanje pravic do prostega pretoka blaga;

27.

poziva, naj se posebna pozornost nameni vprašanjem, ki jih imajo MSP glede enotnega trga, zlasti z izboljšavami glede stroškov in hitrosti postopkov ustanovitve, dostopnosti tveganega kapitala, stroškov in hitrosti plačilnih storitev ter mobilnosti oseb, blaga in storitev; poziva Komisijo naj zagotovi, da tvegani kapital iz Evropskega investicijskega sklada koristno prejmejo mala in srednje velika podjetja ter inovativna podjetja;

28.

meni, da neformalna omrežja, kot so Solvit in Evropska mreža potrošniških centrov (ECC-Net), pomembno dopolnjujejo uradne in pravne instrumente, ki so na voljo državljanom in podjetjem; pozdravlja pobudo za ustanovitev informacijskega omrežja za notranji trg (IMI- informacijski sistem za notranji trg); poziva Komisijo, naj poveča kadrovske vire in izboljša svojo informacijsko strategijo, da bodo državljani in podjetja seznanjeni, da ta omrežja obstajajo in da bodo postala popolnoma učinkovita;

29.

meni, da je treba preučiti okrepljeno posvetovanje in uporabo ustreznih mehanizmov za hitrejše reševanje sporov, zato poziva k vzpostavitvi učinkovitega mehanizma hitrega reševanja sporov z arbitražo na ravni EU, da se spodbudi hitro reševanje sporov glede pravil enotnega trga;

30.

pozdravlja pobude Komisije za zmanjšanje upravnih bremen podjetij in poziva k dodatnemu prizadevanju na tem področju, da se izboljša dostop do enotnega trga brez zmanjševanja potrebnega varstva državljanov, potrošnikov in zaposlenih;

31.

poudarja, da predstavlja vzajemno priznavanje pomemben element enotnega trga, ki ne preprečuje približevanja zakonodaje, kjer se to zdi potrebno;

32.

vendar poudarja, da mora enotni trg 21. stoletja delovati v okviru potrebnih in sorazmernih pravil; meni, da je treba na nekaterih področjih nadaljevati z večjo harmonizacijo, zlasti na področju maloprodajnih finančnih storitev (vključno s plačilnimi sredstvi) in delovanja davčnega sistema; pozdravlja zeleno knjigo Komisije o maloprodajnih finančnih storitvah (KOM(2007)0226) in, ob priznavanju lokalnega značaja teh storitev, poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja že storjene in načrtovane korake za oblikovanje pogojev za enotni trg, v kateremu se bodo lahko potrošniki in dobavitelji odločili za sodelovanje; meni, da je zaradi tega treba pri potrošnikih izvesti večje raziskave o možnih pobudah; spodbuja Komisijo, da predvidi vzpostavitev konsolidirane enotne osnove za odmero evropskega davka za podjetja;

33.

poudarja, da zmanjšanje obsega pravne ureditve ne pomeni nujno tudi njenega izboljšanja; zato poziva Komisijo, da razmisli o novih pobudah za izboljšanje delovanja in povezovanja notranjega trga, ter konsolidira in poenostavi zakonodajo;

34.

meni, da morajo biti posvetovalni postopki Komisije bolj pregledni in bolj usmerjeni, da se tako spodbudi k sodelovanju vse zainteresirane strani, še zlasti MSP;

35.

meni, da je spodbujanje konkurence preko regulativne reforme spodbuda, ki jo Evropa potrebuje za povečanje produktivnosti; ponavlja, da se morajo pravice Parlamenta v regulativni reformi popolnoma upoštevati;

36.

meni, da mora Komisija izboljšati usklajenost presoj vpliva, v okviru katerih je treba upoštevati stališča vseh zainteresiranih strani; zato pozdravlja ustanovitev odbora Komisije za presojo vpliva, in jo poziva, naj bodo ta mnenja objavljena; poziva, naj Evropski parlament opravi več presoj vpliva v podporo svojih predlogov;

37.

poziva Komisijo, da vključi „preverjanje kršitev na notranjem trgu“ v mehanizme za boljšo zakonodajo, kot je priporočil Evropski parlament, da se zagotovi, da regulatorni organi vedno upoštevajo posledice svojih ukrepov na štiri svoboščine enotnega trga, poleg drugih vidikov, ki jih je treba upoštevati, zlasti trajnost in zaposlitev;

38.

opozarja, da bi morali opraviti tudi naknadno ocenjevanje zakonodaje, s čimer bi zagotovili uporabo pravil v skladu z njihovim namenom ter opozorili na morebitne nepredvidene negativne učinke;

39.

soglaša s stališčem Komisije, da koregulacija in samoregulacija lahko predstavljata instrumente za dopolnjevanje zakonodajnih pobud na nekaterih področjih, ob upoštevanju pristojnosti zakonodajalca; ravno tako poudarja učinkovitost okrepljenega sodelovanja na nekaterih področjih, da se tako doseže prostovoljno usklajevanje;

40.

meni, da je neustrezen prenosa ena izmed največjih ovir za uresničevanje enotnega trga in da so države članice odgovorne za boljši prenos in izvajanje zakonodaje EU; pozdravlja izboljšanje prenosa nacionalne zakonodaje ter cilj zgoraj navedenega Evropskega sveta v Bruslju za postopno zmanjšanje ciljnega primanjkljaja pri prenosu na 1%; poziva države članice, da se izogibajo prekomernemu zakonskemu urejanju nacionalnih predpisov (gold plating);

41.

poudarja, da je pomembno povečati in izboljšati upravno sodelovanje med organi držav članic, pristojnimi za enotni trg;

42.

obžaluje, da nekatere države članice sprejemajo ukrepe za varstvo svojega nacionalnega trga; poudarja, da je pomembno zagotoviti enake konkurenčne pogoje na enotnem trgu; poudarja, da je dobro delujoč enotni trg konkurenčna prednost za Evropo v okviru globalizacije;

43.

poziva Komisijo, naj pri oblikovanju enotnih politik sistematično ocenjuje in upošteva primerljive politike, ki jih uporabljajo veliki partnerji Evropske unije, kot so ZDA, Rusija, Kitajska, Indija, Brazilija, Japonska. itd., za izboljšanje konkurenčnosti Evropske unije in odpravljanje ovir za svetovno trgovino;

44.

poudarja, da politične pobude za povečanje konkurenčnosti ne smejo znižati evropskih standardov; opozarja, da je pomembno razviti konstruktiven in uravnotežen dialog z zunanjimi partnerji ter tako vplivati na razvoj mednarodnih standardov;

45.

se seznanja s pobudo Komisije, v kateri se zavezuje k celovitemu pregledu instrumentov trgovinske zaščite EU; poudarja, da so uspešni ukrepi trgovinske zaščite lahko učinkoviti in bistveni za konkurenco, rast ter delovna mesta v svetovnem gospodarstvu; opozarja, da bi morala EU še naprej ohraniti vodstvo, ki ga je v preteklosti pokazala pri izboljševanju in krepitvi discipline na ravni Svetovne trgovinske organizacije;

46.

meni, da bo EU v svetovnem gospodarstvu lahko uspevala samo, če doseže oziroma preseže inovacijsko sposobnost svojih trgovinskih partnerjev; ponavlja dejstvo, da EU potrebuje posebne ukrepe, da bi enotni trg postal bolj inovativen; poleg tega poziva institucije Evropske unije, da vključijo Unijo kot celoto glede na prihodnje trende v svetovnem gospodarstvu, da tako zagotovijo učinkovitost trgovinske zaščite EU in trajnostno konkurenco; meni, da bi čezatlantski notranji trg lahko bil en izmed primernih instrumentov za doseganje tega;

47.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.