22.9.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 223/5


Pritožba, ki jo je 12. julija 2007 vložila Papierfabrik August Koehler AG zoper sodbo Sodišča prve stopnje (peti senat), razglašeno 26. aprila 2007, v združenih zadevah T-109/02 (Bolloré proti Komisiji), T-118/02 (Arjo Wiggins Appleton proti Komisiji), T-122/02 (Mitsubishi HiTec Paper Bielefeld proti Komisiji), T-125/02 (Papierfabrik August Koehler proti Komisiji), T-126/02 (M-real Zanders proti Komisiji), T-128/02 (Papeteries Mougeot proti Komisiji), T-129/02 (Torraspapel proti Komisiji), T-132/02 (Distribuidora Vizcaína de Papeles proti Komisiji) in T-136/02 (Papelera Guipuzcoana de Zicuñaga proti Komisiji)

(Zadeva C-322/07 P)

(2007/C 223/05)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: Papierfabrik August Koehler AG (zastopniki: I. Brinker, S. Hirsbrunner, odvetnika, J. Schwarze, univerzitetni profesor)

Druga stranka v postopku: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi pritožnice:

sodba Sodišča prve stopnje (peti senat) z dne 26. aprila 2007 (zadeva T-125/02) naj se razveljavi v delu, v katerem zadeva pritožnico;

Odločba Komisije 2004/337/ES z dne 20. decembra 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/R-1/36.212 – Samokopirni papir) (1) naj se razglasi za nično v delu, v katerem zadeva pritožnico;

podredno: globa, naložena pritožnici v členu 3 odločbe, naj se zniža;

Podredno, glede zahtevka v drugi točki: zadeva naj se v skladu s pravno presojo v sodbi Sodišča odstopi v odločitev Sodišču prve stopnje;

v vsakem primeru naj se Komisiji naloži plačilo stroškov pritožnice za postopek pred Sodiščem prve stopnje in Sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica navaja naslednje pritožbene razloge: zaključki Sodišča prve stopnje o odmeri globe naj bi kršili načeli enakega obravnavanja ter sorazmernosti. Pritožnica v tem smislu očita kršitev materialnega prava Skupnosti. Sodišče prve stopnje naj bi ob ob napačni uporabi prava izhajalo iz tega, da naj bi bilo dejstvo, da je pritožnica družinsko podjetje in da v primerjavi z drugimi podjetji nima neposrednega dostopa do kapitalskih trgov, brez učinka. Namesto tega naj bi se Sodišče prve stopnje nepačno sklicevalo na to, da se podjetje v svojo korist ne more sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugih podjetij. Vendar pa se naj na to trditev pritožnica sploh ne bi oprla. Sodišče prve stopnje naj ne bi primerno presodilo strukturnih razlik med pritožnico in drugimi podjetji, ki se jim očita kršitev. S tem naj bi kršilo zapovedi enakega obravnavanja in sorazmernosti.

Sodišče prve stopnje naj bi poleg tega napačno izhajalo iz tega, da je pritožnica pred oktobrom 1993 bila udeležena pri kršitvi. S tem v zvezi naj ne bi izvedlo dovolj dokazov, naj bi jih protislovno presodilo in jih poleg tega izkrivilo, kršilo domnevo nedolžnosti in pravico obrambe pritožnice. V tem smislu pritožnica očita, da je prišlo do postopkovne napake. Zaključki, s katerimi je Sodišče prve stopnje utemeljilo, da so uradna zasedanja združenja AEMCP med januarjem 1992 in septembrom 1993 služila kot okvir za vseevropski dogovor o cenah, naj bi bili neustrezni in v nasprotju sami s sabo. Sodišče prve stopnje naj bi poleg tega napačno uporabilo pravo, ko je izhajalo iz tega, da se je pritožnica udeležila neuradnega zasedanja, na katerem so potekali pogovori o cenah na nacionalni ravni.


(1)  UL 2004, L 115, str. 1.