|
23.6.2007 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 140/41 |
Tožba, vložena 30. aprila 2007 – UMG Recordings proti UUNT – Osman (MOTOWN)
(Zadeva T-143/07)
(2007/C 140/67)
Jezik, v katerem je bila tožba vložena: angleščina
Stranke
Tožeča stranka: UMG Recordings, Inc. (Santa Monica, Združene države Amerike) (zastopnika: E. Armijo Chávarri, A. Castán Pérez-Gómez, odvetnika)
Tožena stranka: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
Druga stranka pred odborom za pritožbe: Jimmy Osman (London, Združeno kraljestvo)
Predlogi tožeče stranke
Tožeča stranka predlaga Sodišču prve stopnje, naj:
|
— |
dopusti dopis in priložene mu dokumente ter šteje, da je bila tožba proti odločbi drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 15. februarja 2007 v zadevi R 523/2006-2 vložena pravočasno in pravilno ter naj na podlagi izvede ustreznih postopkovnih korakov pravočasno izda sodbo, s katero bo razveljavilo to odločbo in izrecno naložilo UUNT, naj plača stroške postopka. |
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Znamka Skupnosti, ki je predmet zahteve za ugotovitev ničnosti: Besedna znamka Skupnosti „MOTOWN“ za proizvode in storitve iz razredov 9, 25, 41 in 42 – prijava št. 206 243
Imetnik znamke Skupnosti: UMG Recordings
Stranka, ki zahteva razveljavitev znamke Skupnosti: Jimmy Osman
Odločba oddelka za izbris: Ugoditev zahtevi za razveljavitev za vse zadevne storitve iz razreda 42 in njena zavrnitev v delu, v katerem se nanaša na storitve iz razreda 41
Odločba odbora za pritožbe: Ugoditev pritožbi, ki jo je vložil Jimmy Osman
Navajani tožbeni razlogi: Kršitev členov 15(1) in 50(1) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94.
Tožeča stranka odboru očita, da naj bi storil napako v presoji dokaza, predloženega za dokaz uporabe znamke v zvezi s spornimi storitvami iz razreda 41.
Prvič, tožeča stranka navaja, da odbor ni upošteval, da so izpodbijano znamko za sporne storitve uporabljali tako registriran imetnik kot tretje stranke z imetnikovim soglasjem.
Drugič, po mnenju tožeče stranke je odbor zamešal „diskotečne storitve“ z „organiziranjem glasbenih dogodkov“ s tem, da ni upošteval, da spadajo v različno kategorijo storitev.
Tretjič, tožeča stranka zatrjuje, da bi bilo treba celo ob predpostavki, da pri „diskotečnih storitvah“ in/ali pri „organiziranju glasbenih dogodkov“ ni sodelovala niti neposredno niti posredno, šteti, da je opravljala posebne storitve v okviru prej navedenih kategorij in da je z opravljanjem takih „podstoritev“ bila izpolnjena obveznost uporabe njenih znamk za tako imenovane splošne kategorije storitev (namreč za sporne storitve).