Pritožba, ki jo je vložil C.A.S. SpA 16. aprila 2007 zoper sodbo Sodišča prve stopnje (peti senat), z dne 6. februarja 2007 v zadevi T-23/03, C.A.S. SpA proti Komisiji Evropskih skupnosti

(Zadeva C-204/07 P)

(2007/C 140/22)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: C.A.S. SpA (zastopnik: D. Ehle, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi pritožnice:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka utemeljuje svojo pritožbo s sledečimi devetimi pritožbenimi razlogi, na podlagi katerih šteje izpodbijano sodbo za napačno:

Prvi pritožbeni razlog: zadeva izključno pristojnost turških organov, kot jo je predpostavljalo Sodišče prve stopnje, za ugotavljanje, ali so potrdila ATR1, ki so jih izdali in so bila predložena pri uvoznem carinskem nadzoru „pristna“ ali „lažna“ oz. „točna“ ali „nepravilna“. Tožeča stranka meni, da v primerih, kadar obstajajo zadostni in utemeljeni razlogi za sodelovanje pristojnih carinskih organov države izvoznice pri nepravilni izdelavi potrdil (izročitev obrazcev, štampiljk in podpisov), kakor tudi pri izvoznem carinskem nadzoru blaga na podlagi teh potrdil, preneha izključna pristojnost carinskih organov države izvoznice. Izjave, ki so jih v zvezi s potrdili dali turški organi kasneje, naj ne bi bilo mogoče upoštevati kot verodostojne in edine odločilne.

Z drugim pritožbenim razlogom tožeča stranka nasprotuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi, o obsegu pravic tožeče stranke do pregleda spisa in obrambe. Pravica do pregleda spisa se naj ne bi nanašala zgolj na dokumente, ki jih je Komisija uporabila in s katerimi je utemeljila svojo izpodbijano odločbo. Pravica do pregleda spisa bi naj obsegala tudi vse ostale dokumente, ki so ali niso zaupne narave, in ki bi lahko bili pomembni za oceno dejanske in pravne trditve tožeče stranke.

Tožeča stranka navaja kot tretji pritožbeni razlog, da ji je Sodišče prve stopnje naložilo polno dokazno breme za tiste dejanske okoliščine, ki bi upravičile „posebni primer“ v smislu člena 239 CZS in člena 905 Uredbe za izvajanje CZS. Tožeča stranka meni, da v določenih primerih obstaja obratno dokazno breme ali vsaj zmanjšano dokazno breme. V nobenem primeru naj ne bi tožeča stranka nosila dokaznega bremena za določena dejanska stanja v tretjih državah (v tem primeru: Turčija), ki bi jih Komisija/OLAF, v okviru možnosti, ki jih imata na razpolago, lahko najbolje raziskala in morala raziskati. Enako velja za dejanska stanja, ki so v delovnem in interesnem področju Evropske Komisije.

Tožeča stranka kot četrti pritožbeni razlog navaja, da je Sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno tudi z vidika polnega dokaznega bremena, ki je tožeči stranki naloženo v sodbi, ker ni ugodilo ukrepom procesnega vodstva, ki jih je predlagala tožeča stranka, zlasti predlaganim pripravljalnim ukrepom. Namesto tega naj bi bili dokazni predlogi zavrnjeni kot brezpredmetni.

Kot peti pritožbeni razlog tožeča stranka navaja, da je Sodišče prve stopnje pravno napačno razlagalo in opredelilo vse listine, ki jih je predložila tožeča stranka, kakor tudi dejstva in indice, ki izpričujejo o sodelovanju turških organov pri (domnevno) „lažnih“ (dejansko pa „nepravilnih“) potrdilih ATR1. Zaradi tega naj bi tudi prispelo do pravno napačnih posledic. Obenem naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo bistvena dejstva v skladu z jasnimi trditvami tožeče stranke.

S šestim pritožbenim razlogom se uveljavlja opustitev Sodišča prve stopnje, opredeliti ravnanje Komisije, ki se ni obrnila na Pridružitveni svet/carinski odbor, kot nepravilno.

Sedmi pritožbeni razlog se nanaša na dejstvo, da naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo pravnega interesa tožeče stranke na razglasitev ničnosti delno izpodbijane odločbe Komisije z vidika določenega potrdila ATR.

V osmem pritožbenem razlogu se Sodišču prve stopnje očita, da v zvezi s konkretnim primerom, ni pravno pravilno preudarilo o pravičnosti in tveganju. S tem naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da bi celo ob predpostavki lažnih potrdil ATR1, z vidika hudih kršitev turških organov in Komisije glede na razmerje med tržnimi udeležence in upravo, bilo nepravično, da bi morala tožeča stranka kot tržni udeleženec, nositi škodo, ki ji je sicer ob pravilnem poteku, ne bi bilo treba.

Deveti pritožbeni razlog predstavlja očitek tožeče stranke, da je v izpodbijani sodbi ob uporabi člena 220(2)(b) CZS na podlagi predstavljenih in ugotovljenih dejstev, aktivno sodelovanje turškega carinskega organa pri izdaji in uporabi 32-ih spornih potrdil ATR1 bilo zavrnjeno.

(1)  UL C 82, str. 30.