Tožba, vložena 9. marca 2007 – Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji

(Zadeva C-141/07)

(2007/C 117/24)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Tožena stranka: Zvezna republika Nemčija

Predlogi tožeče stranke:

Tožbeni razlogi in bistvene trditve vse količinske omejitve

Člen 28 ES med državami članicami prepoveduje vse količinske omejitve pri uvozu in vse ukrepe z enakim učinkom. Vsak trgovinski režim držav članic, ki bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno, oviral trgovino v Skupnosti, pomeni oviro vsak ukrep, je kot ukrep z enakim učinkom treba obravnavati kot količinsko omejitev. Dejstvo, da je ureditev dobave zdravil ob trenutnem stanju prava Skupnosti usklajena le delno, držav članic ne oprošča obveznosti, da upoštevajo določbe o prostem pretoku blaga.

V skladu s členom 14 nemškega Zakona o lekarnah imajo po mnenju tožeče stranke nemške bolnišnice možnost, da namesto, da bi uredile lastno bolnišnično lekarno, oskrbo z zdravili izvajajo prek zunanje lekarne. Vendar pa so v tej določbi v zvezi s pogodbo o dobavi zdravil določene take kumulativne zahteve, ki so privedle do tega, da je bila redna oskrba bolnišnice prek lekarn iz drugih držav članic dejansko onemogočena, ker lahko določene predpisane dele pogodbe izpolnijo le lekarne, ki se nahajajo v okolici bolnišnice, ki jo je treba oskrbovati.

V skladu z ustaljeno prakso Sodišča za nacionalne določbe, ki omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, ne velja člen 28 ES, če sta izpolnjeni dve predpostavki: najprej, če zadevne določbe veljajo za vse prizadete gospodarske udeležence, ki svojo dejavnost opravljajo v tujini, in drugič, če pravno in dejansko na enak način zadevajo prodajo domačih izdelkov in izdelkov iz drugih držav članic. V obravnavanem primeru pa je izpolnjena samo prva predpostavka, saj domači in tuji izdelki zaradi dejstva, da vse zakonsko prepisane dele pogodbe izvrši en sam ponudnik, pravno in dejansko niso prizadeti na enak način. Ta ureditev dostop do trga glede blaga iz drugih držav članic omejuje bolj kot glede domačih izdelkov. Pri tem v skladu s sodno prakso Sodišča ni pomembno, ali se domače lekarne, ki se ne nahajajo v bližini bolnišnice, soočajo z istim problemom. Državni ukrep je namreč mogoče opredeliti kot omejitev trgovine med državami tudi takrat, kadar ne daje ugodnosti vsem domačim izdelkom in ne zapostavlja smo uvoženih, temveč tudi domače izdelke.

Omejitve blagovnega prometa v Skupnosti lahko utemeljujejo nujni razlogi v splošnem interesu, zlasti zahteve javne varnosti ali varovanja zdravja. Pri tem se morajo zadevne nacionalne ureditve izkazati za primerne, nujne in sorazmerne. V obravnavanem primeru pa zakonsko določena izvršitev vseh navedenih sestavnih delov pogodbe iz razlogov varovanja zdravja ni nujna. Nasprotno bi moralo biti mogoče, da lekarna, ki je v večji oddaljenosti od bolnišnice, ki jo je treba oskrbovati, in ki ima sedež v drugi državi članici, prevzame redno dobavo zdravil.