16.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 192/25

1)

KER bo za mnenje državljanov Evrope o dodani vrednosti Evropske unije odločilen uspeh evropske politike na področju svobode, varnosti in pravice v naslednjih letih;

2)

KER so v večini držav članic lokalne in regionalne oblasti odgovorne za red in varnost ter pogosto soodgovorne za reševanje socialnih problemov, ki lahko vodijo do pomanjkanja varnosti;

3)

KER sta učinkovitost in uspešnost politike Evropske unije na področju svobode, varnosti in pravice pri nekaterih vprašanjih, kot so državljanstvo EU, krizno upravljanje, boj proti terorizmu, vključevanje, izmenjava informacij in boj proti organiziranemu kriminalu, zelo odvisni tudi od tega, kako lokalne in regionalne oblasti izvajajo svoje pristojnosti na teh področjih;

4)

KER se velik pomen, ki ga imajo lokalne in regionalne skupnosti na teh različnih področjih varnostne politike, na evropski ravni trenutno premalo odraža in priznava;

5)

KER bi priznavanje pomena lokalnih in regionalnih oblasti na ravni EU lahko ustvarilo potrebne pogoje za izvajanje njihove vloge, jo spodbudilo in olajšalo na osnovi jasne vizije učinkovite in uravnotežene porazdelitve nalog med Evropskim svetom in Komisijo pa tudi med nacionalnimi oblastmi na področju svobode, varnosti in pravice, v povezavi z aktivnim izražanjem stališč in pobud lokalnih in regionalnih oblasti, in sicer tako v okviru Odbora regij kot zunaj njega,

1.1

pozdravlja način, na katerega se je Komisija lotila izvedbe haaškega programa. Dolg seznam ukrepov v akcijskem programu (KOM(2005) 184) in okvirna programa (KOM(2005) 124 in KOM(2005) 122) pričajo o volji in odločenosti krepiti interese svobode, varnosti in pravice v Evropi;

1.2

meni, da spadajo svoboda, varnost in pravica popolnoma upravičeno k najpomembnejšim prednostnim nalogam Evropske unije, saj so to vrednote, ki so državljanom Evrope zelo pomembne. Razprava o ustavni pogodbi je pokazala, da mnogo državljanov ni zadovoljnih z dosežki Evropske unije. Dosedanja politika s ciljem približati Evropo njenim državljanom ni imela želenih učinkov. Lokalne in regionalne oblasti, ki so v neposrednem stiku z državljani, ugotavljajo, da se njihovi državljani vse bolj odvračajo od Evropske unije;

1.3

meni, da nudita prenova in posodobitev evropske politike na področju svobode, varnosti in pravice enkratno priložnost, da Unija ponovno pridobi podporo svojih državljanov. Pomembno je, da državljani ugotovijo in začutijo, da Evropska unija veliko prispeva k večji varnosti njihovega neposrednega življenjskega okolja ter k zaščiti njihovih svoboščin in pravic;

1.4

meni, da je pri prenovi in posodobitvi politike na področju svobode, varnosti in pravice lokalnim in regionalnim oblastem treba priznati ključno vlogo, in opozarja na veliko pomanjkljivost aktualne politike, ki močno poudarja vlogo nacionalnih oblasti. Te številnih težav dejansko ne morejo rešiti brez posredovanja lokalnih in regionalnih oblasti, ki so prva raven, pristojna na primer za prve upravne in operativne odzive na teroristične napade, izbruh nalezljivih bolezni, elementarne nesreče, eksplozije ali požare v industrijskih obratih, izpade toka, nesreče pri velikih dogodkih. Lokalne in regionalne oblasti so prav tako prva raven v boju proti asocialnemu vedenju, uličnemu kriminalu in nasilju, pri spodbujanju učinkovitega vključevanja novih državljanov Evrope ali sprejemanju ukrepov za preprečevanje vsakršne radikalizacije;

1.5

meni, da lahko Evropska unija — skupnost držav članic — ter lokalne in regionalne oblasti le s skupnimi močmi dosežejo izboljšanje svobode, varnosti in pravice, ki bo vidno in občutno za državljane. Sedanja politika Skupnosti to dejstvo premalo upošteva. Zato je že sedaj jasno, da bo premalo učinkovita, če se bo nadaljevala kot doslej. Prva raven ima premalo podpore in je strateško premalo izkoriščena. Tudi zavest, da lahko primerno in učinkovito posredovanje prve ravni v mnogih težavnih situacijah na področju svobode, varnosti in pravice zadostuje za rešitev problemov, je premalo prisotna;

1.6

meni, da k prenovi in posodobitvi spada tudi bolj sistematična in strukturirana vizija evropske politike svobode, varnosti in pravice. Dolg seznam najrazličnejših ukrepov in akcij v prilogi akcijskega programa, ki že na prvi pogled delujejo nepovezano, škodi preglednosti, razumevanju in izvedljivosti politike. To potrjuje tudi ugotovitev, da akcijski načrt ne povzema vseh točk haaškega programa, da vsebuje elemente, ki jih v programu ni, in da sprejeti okvirni programi financiranja trenutno ne pokrivajo celotnega akcijskega načrta;

1.7

poziva k združitvi moči za lažje reševanje velikih problemov, ki jih ima Evropa na področju svobode, varnosti in pravice. Občutek, da se zares mudi, je prisoten pri državljanih, podjetjih, organizacijah, institucijah, voditeljih in (demokratično izvoljenih) predstavnikih in sicer na vseh ravneh oblasti. Bolj ali manj neformalna izmenjava mnenj ni več dovolj. Sedaj je potreben odločen pristop brez birokratskih ovir, za katerega v nadaljevanju predlagamo konkretne ukrepe, ki bi lahko bili izhodišče za takšen pristop.

2.1

meni, da je treba v naslednjih letih vsebino akcijskega programa za izvajanje haaškega programa uskladiti z mnenji OR. Tudi Komisija je v akcijskem programu prišla do zaključka, da je treba zaradi posebne politične narave področja svobode, varnosti in pravice akcijski program po potrebi spremeniti, kjer je potrebno. Za konec leta 2006 je predviden vmesni pregled programa, pri katerem je pomembno, da bo besedilo izrecno obravnavalo način izboljšanja položaja lokalnih in regionalnih oblasti v politiki na tem področju;

2.2

podpira prilagoditev okvirnih programov, da bo možno:

2.3

ugotavlja, da sta predlagana okvirna programa v obrazložitvenih memorandumih opisana kot programa, ki bistveno poenostavljata sistem proračuna in financiranja. Z vidika Bruslja to prav gotovo drži, medtem ko je z vidika lokalnih in regionalnih skupnosti trenutni sistem preveč zapleten in neskladen z njihovimi potrebami v praksi;

2.4

predlaga, da se hkrati z vmesnim pregledom akcijskega programa za vsako državo članico izdela poročilo o pomenu haaškega programa in akcijskega programa za njihove lokalne in regionalne oblasti. Pri tem je treba odgovoriti (tudi) na naslednja vprašanja:

2.5

poziva k temu, da se zagotovi udeležba lokalnih in regionalnih oblasti držav članic pri pripravi teh poročil, ki bi se lahko uporabila kot osnova za oblikovanje evropskega referenčnega merila. Leta 2006 ali 2007 bi bilo treba organizirati okroglo mizo, na kateri bodo Komisija, predstavniki držav članic in člani Odbora, po možnosti naj bi bili prisotni tudi strokovnjaki in pomembne mrežne organizacije, razpravljali o tem referenčnem merilu, sprejeli sklepe in oblikovali priporočila;

2.6

poziva k temu, da bi člani Odbora skupaj s Komisijo v letih 2006 in 2007 lahko pripravili akcijski program „Svoboda, varnost in pravica“, ki bi za udeležene lokalne in regionalne skupnosti opredelil konkretne cilje, ki lahko — tudi po zaslugi stranskih učinkov takšne akcije na druge lokalne in regionalne skupnosti — prispevajo k učinkovitejši evropski politiki svobode, varnosti in pravice. Ti cilji bi se med drugim lahko nanašali na:

2.7

opozarja, da morajo lokalne in regionalne skupnosti tudi same sprejemati pobude in tako okrepiti svoj položaj v evropski politiki svobode, varnosti in pravice ter pripomoči k večji učinkovitosti te politike;

2.8

meni, da bi bilo treba izboljšati obveščenost lokalnih in regionalnih skupnosti na področju politike svobode, varnosti in pravice. Informacij sicer ne primanjkuje, vendar jih ni lahko najti in so težko dostopne. Lokalnih in regionalnih skupnosti, ki vedo zelo malo ali nič o pomenu dejavnosti Evropske unije na področju svobode, varnosti in pravice — to verjetno še vedno velja za večino — aktualne informacije ne dosežejo. Skupaj z Odborom je treba proučiti naslednje možnosti:

2.9

meni, da bi bilo treba opredeliti postopek oblikovanja, izvajanja, uveljavljanja in ocenjevanja evropske politike svobode, varnosti in pravice tako, da bo med celotnim postopkom zagotovljena popolna vključenost lokalnih in regionalnih oblasti — zlasti pri tistih političnih vprašanjih, ki spadajo v njihovo neposredno pristojnost. Če ta vključenost obstaja že sedaj, je v praksi premalo vidna. To priporočilo bi moralo biti del razprav na okrogli mizi, omenjeni v točki 2.5;

2.10

svetuje, da ne ostanemo pri abstraktnih izjavah, kot je na primer „nujno je intenzivno vključiti lokalne in regionalne oblasti“, temveč začnemo s konkretnimi ukrepi, na primer z uskladitvijo delovanja Sveta, Komisije in Evropskega parlamenta. Razmisli se lahko na primer o vključitvi standardnega poglavja „Vloga lokalnih in regionalnih oblasti“ v obrazložitvene memorandume sporočil, predlogov in sklepov s področja svobode, varnosti in pravice. Dodano vrednost uvedbe takšnega poglavja ne bi predstavljala le končna vsebina, temveč predvsem spodbuda za postopek priprave dokumentov;

2.11

opozarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti uporabiti kot „inkubatorje“ konkretnih in izvedljivih zamisli na področju svobode, varnosti in pravice. Ker so lokalne in regionalne oblasti v Evropi dejavne na prvi ravni, razpolagajo s koristnimi izkušnjami, zamislimi in strokovnim znanjem, ki jih imajo nacionalne oblasti pogosto manj. Zato je treba mobilizirati obstoječo tehnično inteligenco in ji dodeliti pomembno vlogo pri oblikovanju politike;

2.12

poudarja, da je pri spremljanju haaškega programa in predlaganega akcijskega programa (letna preglednica dosežkov) ekipam strokovnjakov lokalnih in regionalnih skupnosti treba omogočiti sodelovanje pri političnih vprašanjih tega področja, za katere je ta raven pristojna. Tako se lahko neposredno ugotovi, kako politika deluje v praksi;

2.13

se zavzema za bolj sistematično in strukturirano vizijo, če naj bi se nadaljeval sedanji programski pristop evropske politike svobode, varnosti in pravice. Pri tem je treba izhajati iz načela, da bodo ukrepi uspešni le, če se bodo izvajali v okviru logične verige med seboj povezanih dejavnosti;

2.14

opaža, da je nesmiselno dajati državam več možnosti za zbiranje informacij o integriteti posameznikov (na primer prosilcev za dovoljenje ali podporo), če oblasti same niso opredelile nobene politike na tem področju, ne razpolagajo z nobenim instrumentom za ugotavljanje integritete in ne uveljavljajo predpisov o integriteti. Zaman je tudi vlagati denar v zatiranje kriminala v posameznih mestnih četrtih brez investiranja v fizično in socialno infrastrukturo;

2.15

priporoča, da se opredelijo takšne verige med seboj povezanih dejavnosti, da se lahko v skladu z načelom subsidiarnosti določijo področja, na katere se mora Unija osredotočiti. Pri tem naj pozorno izbere nekaj prednostnih tem in druge prepusti nacionalnim oblastem. Določiti je treba tudi čimveč merljivih ciljev. Kratkost in jedrnatost prispevata k večji preglednosti in stabilnosti;

2.16

meni, da bi lokalne in regionalne oblasti morale imeti možnost, da ne prispevajo k razmišljanju o evropski politiki svobode, varnosti in pravice le pri določenih specifičnih vprašanjih te politike, temveč tudi k temeljnim strateškim konceptom. Vsebinski obseg političnega področja in možnosti za krepitev vloge varnosti v drugih politikah (eksterno vključevanje) morajo biti natančno določeni. Na področju okoljske politike, na primer, bi večji poudarek varnosti v predpisih, ki urejajo dostop podjetij do okoljskih informacij, povečal število primerov, v katerih ni treba razkriti občutljivih podatkov;

2.17

poudarja, da je treba premisliti, če in kako so običajni sistemi in organizacijska načela lokalnih in regionalnih oblasti — na primer razvrstitev političnih področjih po njihovi naravi, ciljni skupini, obravnavanem problemu ali področju uporabe — uporabni tudi na evropski ravni;

2.18

opozarja, da je za razvoj (nove) sistematične in strukturirane vizije evropske politike na področju svobode, varnosti in pravice treba ponovno pregledati pravno osnovo. Ustavna pogodba je služila kot smernica za raven, ki naj bi jo dosegli s haaškim programom. Zato bi bilo smiselno proučiti posledice trenutnega stanja postopka ratifikacije ustavne pogodbe za politiko svobode, varnosti in pravice ter razmisliti o primernem odzivu. Po drugi strani pa lahko nova vizija omogoči tudi opredelitev okvirnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati evropska pravna osnova. Politika svobode, varnosti in pravice mora biti v celoti demokratično legitimna in v skladu z načeli pravne države. Zato je treba ustrezno določiti potreben prispevek lokalnih in regionalnih oblasti;

2.19

priporoča, da se za državljane in podjetja oblikuje bolj jasna komunikacijska strategija za evropsko politiko svobode, varnosti in pravice. Pogosto so lokalne in regionalne oblasti prva uradna raven, na katero se obrnejo. Zato je treba aktivno vključiti prav lokalne in regionalne oblasti, da bodo državljani in podjetja spoznali, kako Unija zagotavlja njihovo varnost ali k temu prispeva;

2.20

navaja teroristične napade v Londonu in Madridu, poplave v številnih območjih Evrope v letu 2005, izbruh nalezljivih bolezni pri ljudeh in živalih, posledice daljših izpadov toka in nedavne nemire v francoskih predmestjih kot primere, v katerih nosijo lokalne in regionalne oblasti glavno odgovornost za krizno upravljanje;

2.21

opozarja, da je profesionalizacija kriznega upravljanja nujno potrebna, ne samo v boju proti terorizmu, temveč tudi v širšem pomenu. Pred kratkim ustanovljena evropska mreža na področju kriznega upravljanja, Evropski forum Sveta Evrope za upravljanje katastrof na lokalni in regionalni ravni, je dokaz za splošno razširjeno mnenje, da je takšen proces profesionalizacije nujno potreben;

2.22

meni, da bi evropska politika svobode, varnosti in pravice morala na dva načina podpirati primeren pristop h kriznemu upravljanju:

2.23

priporoča, da se krizno upravljanje obravnava kot prednostna naloga in pri tem poudarja, da so za vzpostavitev učinkovitega organizacijskega okvira za krizno upravljanje odgovorne predvsem nacionalne oblasti;

2.24

je prepričan, da je treba koordinacijsko, spremljevalno pa tudi spodbujevalno vlogo Evropske unije pretvoriti v konkretne ukrepe, ki bi jih ob vmesnem pregledu akcijskega programa lahko vključili v program za obdobje 2007–2013. Izvajanje ukrepov, navedenih v točki 3.5 priloge akcijskega programa, bi prav tako moralo spadati k najpomembnejšim prednostnim nalogam. Za profesionalizacijo kriznega upravljanja v širšem smislu (ne le v zvezi z bojem proti terorizmu) je treba zagotoviti potrebna finančna sredstva, ki bodo omogočila:

2.25

poziva k razširitvi obsega predloga o vzpostavitvi posebnega programa Preprečevanje, pripravljenost in obvladovanje posledic v zvezi s terorizmom za obdobje 2007–2013, da se predvidi financiranje boljšega upravljanja kriz, ki niso povezane s terorizmom;

2.26

opaža, da so državljanom, ki živijo v strahu pred arbitrarnimi terorističnimi napadi, odvzete temeljne svoboščine. Prihodnost Evropske unije ne sme temeljiti na tem. Na podlagi mnenja o boju proti terorizmu (CdR 465/2004) so bili sprejeti ukrepi za preprečevanje, pripravljenost in odziv na teroristične napade. Odbor poudarja, da je za uspešen preventivni pristop treba poiskati in se lotiti globljih vzrokov terorizma, ki izhaja iz ekstremizma, in prepoznati povezave z integracijsko politiko ter osebam, ki so se vključile v družbo, omogočiti zares neomejeno udeležbo v evropski družbi;

2.27

poudarja, da je treba spodbujati odkrivanje radikalnih teženj in organizacij, ki se nagibajo k radikalizaciji in ekstremizmu, predvsem v delih Evrope, kjer radikalizacija dejansko predstavlja veliko grožnjo. Poleg nevarnosti, ki jo predstavlja določeno število oseb, ki prek procesa radikalizacije preidejo na prava teroristična dejanja, predstavljajo velik problem tudi procesi polarizacije. Ti lahko imajo nezaželene posledice za varnost, kakovost življenja in strpnost, kar lahko ogrozi socialno kohezijo. Procesi polarizacije predstavljajo v več državah članicah veliko nevarnost. Na procese radikalizacije in polarizacije bi lahko opozarjali kazalci zgodnjega opozarjanja. Ti kazalci bi javnim oblastem, pa tudi stanovanjskim uradom, uradom za socialno pomoč, pomoč mladim in pedagoško pomoč ter zdravstvenim ustanovam omogočili, da se že v zgodnji fazi odzovejo na radikalizacijo oseb, kar bi preprečevalo razvoj „doma vzgojenih“ teroristov („home grown“ terrorists). Obenem je treba zagotoviti, da sprejeti ukrepi ne bodo ovirali vključevanja in zaposlovanja priseljencev. Preprečiti je treba tudi, da bi se številčno močan „srednji razred“, ki se (še) ne počuti (dovolj) vključenega v evropsko družbo, usmeril k radikalizaciji;

2.28

meni, da bi takšen odziv moral biti omogočen predvsem na ravni lokalnih skupnosti in da je zato treba lokalnim oblastem pomagati pri izboljšanju njihove obveščenosti, predvsem z vzpostavitvijo kontaktne točke za zgodnje opozarjanje na radikalizacijo, ki lahko lokalnim oblastem pomaga pri prepoznavanju znakov in opredelitvi možnih ukrepov;

2.29

priporoča, da se poskrbi za razvoj in izvajanje usposabljanja osebja lokalnih oblasti, da bo pravočasno prepoznalo znake radikalizacije in nanje opozorilo;

2.30

svetuje, da se preučijo možnosti, kako ekstremističnim organizacijam preprečiti novačenje novih članov, in da se določi način učinkovitega odzivanja na pozive k ekstremizmu ali internetne objave koristnih informacij za pripravo terorističnih napadov;

2.31

priporoča, da se sprejmejo potrebni ukrepi za zanesljivo in hitrejšo izmenjavo informacij o finančnih transakcijah, ki bi prispevala k večji transparentnosti ustanov in organizacij ter s tem koristila tudi lokalnim skupnostim. Finančni tokovi pogosto potekajo prek ustanov in organizacij, ki jih podpirajo prav lokalne in regionalne oblasti (na primer v okviru integracijskih dejavnosti). Razpolaganje s koristnimi informacijami bi pomagalo zaustaviti te tokove. Pri pripravi načrta za leto 2006 je treba dati prednost ustreznim predlogom v zvezi s tem vprašanjem;

2.32

opozarja, da je za učinkovito iskanje sredstev za boj proti terorizmu potrebno intenzivnejše sodelovanje in izmenjava informacij, tako med državami članicami kot med različnimi ravnmi oblasti v posameznih državah. Akcijski načrt predvideva vzpostavitev kontaktne točke v vsaki državi, ki bo imela dostop do vseh pomembnih informacij glede dejanskih ali morebitnih terorističnih dejavnosti. Kontaktna točka lahko učinkovito opravlja svoje delo le, če obstaja dobra informacijska mreža med lokalnimi in regionalnimi oblastmi po načelu „need to know, need to share“. Države članice morajo druge seznaniti s svojim načinom zagotavljanja učinkovitosti te informacijske mreže in po potrebi predložiti svoje načrte za njeno izboljšanje;

2.33

želi, da se vzpostavi strukturirana izmenjava strokovnega znanja o izkušnjah s področja boja proti terorizmu, na primer z ustanovitvijo evropskega strokovnega centra. Izmenjava informacij o operacijah, ki pravkar potekajo, je izjemno pomembna, prav tako pa je treba čimprej pričeti z izmenjavo izkušenj o strateškem pristopu k boju proti terorizmu. Pri tem je potrebno zlasti sodelovanje mrež lokalnih in regionalnih oblasti;

2.34

meni, da je treba pozornost usmeriti ne le na kritične infrastrukture, kot predlaga akcijski načrt, temveč tudi na zelo obiskane lokacije, kot so železniške postaje, stadioni, prireditveni prostori ali turistične zanimivosti, ter opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pogosto pomembno vlogo pri zaščiti in varovanju takšnih lokacij;

2.35

poziva k temu, da se lokalnim in regionalnim oblastem pomaga pri strokovnih analizah tveganja in pospeši razvoj najboljših praks na področju zaščite in varnosti, poudarja, da je lokalnim oblastem treba zagotoviti ustrezno pravno osnovo, da bodo lastnikom in upraviteljem lahko predložile predpise o zaščiti in varnosti kritičnih objektov, in priporoča oblikovanje instrumentarijev, ki bodo oblastem omogočili, da lastnike in upravitelje pripravijo k učinkovitemu izvajanju teh predpisov;

2.36

poudarja, da je treba, na primer v zvezi z dostopom do okoljskih informacij, ponovno razmisliti o načelih predpisov o seznanjanju državljanov z nevarnostmi v njihovem življenjskem okolju ter o objavljanju operativnih informacij o značilnostih in varovanju kritičnih objektov;

2.37

opozarja, da je kakovost (zasebnih) varnostnih organizacij bistvenega pomena pri zagotavljanju varnosti kritičnih objektov in da je zato treba proučiti, ali so potrebni oziroma možni natančnejši ukrepi za izboljšanje kakovosti;

2.38

v akcijskem načrtu pogreša pristop, ki bi prispeval k večji dovzetnosti državljanov za obstoječe nevarnosti, saj pričakujejo od lokalnih in regionalnih oblasti, da jih bodo primerno obveščale o nevarnosti morebitnih napadov na njihovo življenjsko okolje, in spodbuja k razvoju jasne komunikacijske strategije;

2.39

ugotavlja, da je glavni namen razprave o temeljnih pravicah preprečiti kršenje teh pravic in obžaluje, da prizadevanja oblasti za zagotovitev varnosti prebivalstva še niso deležna dovolj velike pozornosti;

2.40

poudarja, da bo razprava o temeljnih pravicah učinkovita le, če bo, kot na področju vključevanja, hkrati potekala tudi razprava o obveznostih, in aktivno spodbuja k razpravam o tej temi na lokalni ravni, na primer v obliki javnih razprav, ki bi omogočile približanje te evropske politike evropskim državljanom. Takšne razprave so izredno pomembne za presojo možnih ukrepov za zagotovitev ravnovesja med pravicami in obveznostmi;

2.41

podpira ustanovitev Agencije za temeljne pravice, ki je predvidena v haaškem programu in bi izdelala seznam najboljših praks, jih opisala in omogočila dostop do njih ter spričo vedno večje ogroženosti pred napadi in novimi nemiri prispevala k razpravam o diskriminaciji, rasizmu, vključevanju in terorizmu;

2.42

obžaluje, da so zaradi negotove usode ustavne pogodbe ogrožene tudi predvidene izboljšave pravne varnosti na Evropskem sodišču, ki se nanašajo predvsem na pravico fizičnih in pravnih oseb do tožbe proti vsakemu pravnemu aktu Unije, ki jih neposredno zadeva, in zato poziva k zapolnitvi te vrzeli v pravnem varstvu, saj se bo politika EU na področju svobode, varnosti in pravice v naslednjih letih okrepila;

2.43

opozarja, da so vplivi pritoka priseljencev in prosilcev za azil (ki jim je bil priznan status beguncev ali ki uživajo drugo humanitarno zaščito) na našo družbo vidni, včasih po več generacij, zlasti na lokalni ravni in zato meni, da je treba predvsem v mestih zagotoviti posebej dobro vključevanje v strukturnem, socialnem in kulturnem pomenu, za katerega je glavni pogoj neomejena udeležba integriranih oseb v evropski družbi. Nedavni nemiri v francoskih predmestjih dokazujejo pomen takšnega pristopa;

2.44

poudarja, da je v procesu vključevanja treba paziti na to, da se ohrani stik posameznikov z družbo, kateri pripadajo, kar ni mogoče, če se integracija razume kot „neobvezna“, in priporoča, da Evropska unija opredeli okvire in pogoje za uspešno vključitev ob upoštevanju dejstva, da spada področje vključevanja predvsem v nacionalno pristojnost. Lokalnim oblastem je treba pomagati pri organizaciji procesa vključevanja in jim v ta namen dati na razpolago informacije ter finančna sredstva ter jim omogočiti razvoj najboljših praks. Na konferenci evropskih ministrov, pristojnih za vključevanje, ki je potekala novembra 2004 v Groningenu (Nizozemska), so bili ustvarjeni temelji za to pomoč;

2.45

predlaga podporo javnih razprav, dialogov, poučevanja jezikov, konceptov naturalizacije, zaposlitvenih programov, konceptov emancipacije in protidiskriminacijskih projektov ter zagotovitve sistematične izmenjave in nadzora izkušenj, novih pristopov, uspehov in neuspehov na lokalni ravni;

2.46

meni, da je treba preprečiti socialno stisko nekaterih skupin prebivalstva in spodbujati ukrepe za večje ravnotežje med različnimi četrtmi v velikih mestih, predvsem ukrepe na področju stanovanjske politike, politike dohodkov in usposabljanja;

2.47

meni, da je objava nove izdaje Priročnika o vključevanju odličen predlog, vendar obžaluje, da prva izdaja ni bila deležna pozornosti, ki bi jo zaslužila ter želi, da bi nova izdaja vzbudila večje zanimanje lokalnih in regionalnih oblasti;

2.48

močno podpira organizacijo letnega evropskega foruma za vključevanje in predlaga intenzivno sodelovanje lokalnih in regionalnih skupnosti z njihovimi izkušnjami in strokovnim znanjem;

2.49

navaja, da je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja zaradi strahu pred policijsko državo zaščita zasebnosti omejena na zaščito državljanov pred državo in poziva k temu, da se najde novo ravnotežje, ki bo bolj upoštevalo zaščito državljanov pred zlonamernimi storilci kaznivih dejanj;

2.50

zato podpira cilj, da se posebna pozornost posveti zaščiti osebnih podatkov pri izvajanju akcijskega programa in poudarja, da je treba vedno pogosteje izbirati med zaščito osebnih interesov, kot je zasebnost, in zaščito kolektivnih interesov, kot je varnost, saj imajo informacije ključno vlogo v boju proti terorizmu;

2.51

Komisijo poziva, da pri oblikovanju politike upošteva dejstvo, da je, v kolikor to dopušča nacionalna zakonodaja, mnogo lokalnih in regionalnih skupnosti vzpostavilo mreže za izmenjavo informacij in v njih povezalo podatke kot na primer v zvezi z naslovom, bivanjem, davki, socialnimi pogoji in zdravjem s podatki policije in pravosodnih organov, ter poudarja, da bi ta pristop lahko bil zelo koristen v boju proti terorizmu, zločinom ali celo asocialnemu vedenju večkratnih povratnikov v mestih;

2.52

predlaga, da se predvidi splošna in jasnejša pravna podlaga za varstvo osebnih podatkov, ki bo dovolj prožna, da bo po potrebi lahko dala prednost tudi interesom varne družbe, in spodbuja k dialogu o tej temi z evropskimi državljani, v katerega je treba vključiti tudi lokalne in regionalne oblasti;

2.53

meni, da je za vzdrževanje javnega reda in varnosti ter boja proti čezmejnemu kriminalu potrebna intenzivna souporaba informacij med državami članicami in priporoča, da le-te jasno določijo obliko souporabe informacij z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, glede na pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju in zagotavljanju varnostne politike;

2.54

ugotavlja, da lahko lokalne in regionalne oblasti pri odločanju o subvencijah, pogodbah, dovoljenjih itd. nudijo pomembno dodano vrednost v boju proti organiziranemu kriminalu in meni, da bi pri dodeljevanju morali upoštevati prejšnje prekrške ter tako omogočiti, da se na primer prošnja lahko zavrne, če obstaja sum, da bo prosilec vnovič zagrešil kaznivo dejanje;

2.55

predlaga, da se iz policijskih in sodnih preiskav izberejo tiste informacije, ki se lahko posredujejo lokalnim in regionalnim skupnostim, da jih bodo upoštevale pri izdaji dovoljenj in dodeljevanju podpor. Tako je na primer precej verjetno, da direktor hotela ali restavracije, obsojen zaradi tihotapljenja ljudi ali trgovine z ljudmi, v svojem podjetju zaposluje nezakonite priseljence. Ker so za nadzor nad dovoljenjem za opravljanje dejavnosti v tem sektorju pristojne lokalne oblasti, bi bilo v takšnem primeru koristno izmenjati informacije in preveriti, če obstajajo dejavniki, ki upravičujejo odvzem dovoljenja temu podjetju;

2.56

predlaga, da se na evropski ravni zbirajo, opisujejo in objavljajo izkušnje lokalnih in regionalnih oblasti na tem področju, da bo evropska zakonodaja, vključno s pravom javnih naročil, lahko v skladu z možnostmi podprla takšne pristope lokalnih in regionalnih oblasti;

2.57

podpira razvoj najboljših praks pri izmenjavi informacij in povezavi podatkovnih baz med lokalnimi in regionalnimi javnimi službami (zlasti na področju davkov, bivanja, socialnih zadev in zaposlovanja, izdaje dovoljenj in upravljanja osebnih podatkov državljanov) ter med organi kazenskega pregona in pravosodnimi organi, na primer glede lokacij, na katerih prihaja do kršitev zakona in motenja javnega reda, da bo lažje izslediti mreže organiziranega kriminala in se učinkoviteje boriti proti njim, v kolikor to dopušča nacionalna zakonodaja;

2.58

poudarja, da je treba policijo razbremeniti upravnih nalog v zvezi z legalnim priseljevanjem, kot je na primer podaljšanje dovoljenja za bivanje, da se bo lahko močneje in bolj profesionalno borila proti organiziranemu kriminalu, ki se okorišča s pojavom ilegalnega priseljevanja, ter meni, da bi lahko te upravne naloge, v kolikor to dopuščajo sistemi različnih držav članic, prevzele posebne službe lokalnih oblasti, ki bi jih države članice ustrezno finančno podprle;

2.59

spodbuja prizadevanje lokalnih in regionalnih skupnosti za nadaljnji razvoj aktivne politike integritete, ki je zasnovana na temeljiti oceni tveganj, povezanih s pristojnostmi in nalogami;

2.60

odobrava, da sta zaščita pravic otrok in boj proti nasilju nad otroki in ženskami deležna posebne pozornosti v akcijskem načrtu in da so dejavnosti za pomoč žrtvam obširnejše;

2.61

pozdravlja dejstvo, da ima politika preprečevanja in boja proti nasilju v okvirnem programu „Temeljne pravice in pravosodje“ širok finančni okvir, in podpira okrepitev ter razširitev programa Daphne za boljše izvajanje politike preprečevanja uporabe drog, pri kateri bi morale intenzivneje sodelovati nevladne organizacije;

2.62

podpira pobude za skupen boj proti trgovini z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki, z izboljšanjem sodelovanja in izmenjave informacij med pristojnimi oblastmi. Trgovina z ljudmi je pogosto povezana z organiziranim kriminalom;

2.63

ugotavlja, da imajo mnoge lokalne oblasti veliko izkušenj z ugotavljanjem nasilja v družini in bojem proti njemu (ženske in otroci so namreč tudi pogosto žrtve nasilja znotraj lastne družine), in opozarja, da lokalni pristop k boju proti tej vrsti nasilja na pomemben način prispeva k zavesti ciljnih skupin, da za nasilje nad ženskami in otroki velja ničelna toleranca s socialnega in pravnega vidika;

2.64

zato predlaga, da se pri izvajanju akcijskega načrta združijo izkušnje lokalnih in regionalnih oblasti s to problematiko ter s tem omogoči razvoj najboljših praks tudi na tem področju, in spodbuja k ustanavljanju lokalnih centrov za prijavljanje nasilja;

2.65

opozarja, da se lokalne oblasti neposredno soočajo s težavami prosilcev za azil, in ugotavlja, da prosilci za azil, katerih prošnje so bile zavrnjene in ki ne zapustijo države neposredno, bodisi ker jim ni treba ali ne morejo, pogosto iščejo anonimnost mest, kar lahko v teh mestih vodi do socialnih in varnostnih problemov;

2.66

zato poudarja izreden pomen skupnega azilnega območja in skupnega azilnega postopka ter enotnega statusa oseb, ki jim je bil azil odobren;

2.67

priporoča, da si evropske institucije jasno prizadevajo za poenostavitev postopka vračanja prosilcev za azil v državo izvora in da je treba prostovoljen povratek podpreti z različnimi ukrepi ter s tem okrepiti njihovo zmožnost za samopomoč. Odbor opaža, da obstajajo primeri takšnih lokalnih in regionalnih projektov v različnih državah članicah ter poziva k spodbujanju izmenjave informacij o pristopu in rezultatih;

2.68

močno priporoča, da se prek koordinacije različnih nacionalnih politik opredeli skupna migracijska politika, ki bi jo spremljala trdna integracijska politika, v kateri imajo lokalne oblasti pomembno nalogo varovati in spodbujati socialno kohezijo;

2.69

poziva, da se lokalne oblasti podpre zlasti pri spodbujanju inovativnih lokalnih pobud, ki lahko prispevajo k preprečevanju radikalizacije in ekstremizma;

2.70

meni, da je treba pozornost usmeriti na trenutno nejasne pravice in pravni status pripadnikov tretjih držav, opozarja, da se lokalne oblasti s tem soočajo predvsem na področju integracijske politike, in ugotavlja, da pripadniki držav, ki niso članice EU, na primer nimajo nobenih pravic na trgu dela Unije, čeprav je to eden izmed glavnih pogojev za uspešno integracijsko politiko. V tem okviru Odbor opozarja, da ne smemo pozabiti velikega pomena kvalificirane delovne sile iz tretjih držav za Evropsko unijo.