3.6.2006

Uradni list Evropske unije

C 131/34

Pritožba, ki so jo vložili Ermioni Komninou, Grigorios Ntokos, Donatos Pappas, Vasileios Pappas, Aristeidis Pappas, Eleftheria Pappa, Lamprini Pappa, Eirini Pappa, Alexandra Ntokou, Fotios Dimitriou, Zoï Dimitriou, Petros Bolosis, Despina Bolosi, Konstantinos Bolosis in Thomas Bolosis 29. marca 2006 zoper sklep, razglašen 13. januarja 2006 v zadevi T-42/04, Komninou in drugi proti Komisiji

(Zadeva C-167/06 P)

(2006/C 131/64)

Jezik postopka: grščina

Stranke

Pritožniki: Ermioni Komninou, Grigorios Ntokos, Donatos Pappas, Vasileios Pappas, Aristeidis Pappas, Eleftheria Pappa, Lamprini Pappa, Eirini Pappa, Alexandra Ntokou, Fotios Dimitriou, Zoï Dimitriou, Petros Bolosis, Despina Bolosi, Konstantinos Bolosis in Thomas Bolosis (zastopnik: G. Dellis, avocat)

Druga stranka v postopku: Komisija

Predlogi pritožnikov:

—	Sprejme naj se ta tožba;

—	Izpodbijani sklep Sodišča prve stopnje z dne 13. januarja 2006 v zadevi T-42/04 naj se razveljavi;

—	Presodi naj se o tožbi pritožnikov z dne 10. februarja 2004, razglasi naj se za dopustno in se naloži Evropski Komisiji, da vsakemu od pritožnikov izplača vsoto dvesto tisoč (200 000) evrov, z zakonsko obrestno mero 8 % od izdaje sodbe Sodišča in do celotnega plačila;

—	Toženi stranki naj se naloži stroške, ki so nastali pritožnikom na prvi stopnji in v okviru pritožbe, ter podredno, v primeru zavrnitve te pritožbe, naj se toženi stranki ali v vsakem primeru, vsaki stranki, naloži njene stroške.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba v zadevi C-167/06, ki jo je vložilo 15 pritožnikov, stanujočih v Pargi (okrožje Prévéza, Grčija), je vložena zoper sklep Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 13. januarja 2006 v zadevi T-42/04. V tem sklepu je Sodišče prve stopnje zavrnilo, kot očitno neutemeljeno, njihovo odškodninsko tožbo, ki je bila vložena 10. februarja 2004 proti Komisiji Evropskih skupnosti.

S tožbo z dne 10. februarja, vloženo na Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti, so tožeče stranke zahtevale od Komisije odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpele zaradi ravnanja Komisije, po njihovi prijavi z dne 7. julija 1995, da helenski organi kršijo okoljsko pravo Skupnosti in še zlasti člene 3 in 5 Direktive 85/337/EGS v okviru projekta gradnje zgoraj navedene biološke čistilne naprave v kraju „Varka“.

Navajale so, da je celotno in nepretrgano ravnanje Komisije v zvezi z njimi, pomenilo očiten primer slabega upravljanja. Še posebno:

sprva jih Komisija, prvič, ni pravočasno obvestila o napredovanju njihove prijave, jim je prikrivala podatke in jih je preslepila glede napredovanja njihove zadeve; drugič, Komisija je zavrnila njihovo prijavo z obrazložitvijo, ki je očitno v nasprotju z določbami okoljskega prava Skupnosti in sodno prakso Sodišča; tretjič, ni spoštovala osnovnih pravil nepristranskosti, ki veljajo za njene uradnike pri vodenju njihovega primera;

nato, potem ko so bili tu zgoraj navedeni elementi pravočasno potrjeni z odločbo evropskega mediatorja, ni sprejela osnovnih ukrepov, da se odpravijo zgoraj navedene oblike slabega upravljanja. Poleg tega je nadaljevala z obravnavanjem pritožnikov na zavlačevalen in nejasen način: po eni strani ni hotela priznati svoje napake glede njih, po drugi strani pa je zavrnila (tako ob vložitvi odškodninskega zahtevka, kot sedaj) preizkus utemeljenosti prijave pritožnikov in zagotoviti enotno in pravilno razlago prava Skupnosti.

Pritožniki so še posebno navajali, da, neodvisno od dejstva, ali je bilo stališče Komisije o uporabi določb Direktive 85/337/EGS napačno ali ne, je Komisija z navedenim ravnanjem očitno kršila svoje temeljne obveznosti glede pritožnikov, kot evropskih državljanov in oseb, ki so podrejene upravni oblasti, in še natančneje, da je kršila načela dobrega upravljanja, nepristranskosti, pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo, ne da bi tudi v praksi upoštevala pravico do peticije, ki jo imajo evropski državljani.

V svojem izpodbijanem sklepu je Sodišče prve stopnje, ne da bi preizkusilo utemeljenost odškodninskega zahtevka, uporabilo člen 111 Poslovnika, ki se uporabi v zvezi s tem, in presodilo, da: a) je tožba popolnoma brez pravne podlage in b) da ni potrebno nadaljevati postopek pred Sodiščem prve stopnje, še posebno z vložitvijo drugih stališč in izvedbo ustnega postopka. Sodišče prve stopnje je torej zavrnilo tožbo v celoti; poleg tega je naložilo pritožnikom plačilo, ne le njihovih stroškov, ampak tudi stroškov Komisije. Navedeni sklep je bil 25. januarja s priporočenim pismom vročen zagovorniku ad litem predlagateljev v tej pritožbi.

Na podlagi določil navedenega sklepa, ki jih štejejo za pravno zmotna v smislu člena 225, drugi pododstavek, ES in člena 58 Statuta Sodišča Evropskih skupnosti, pritožniki vložijo pritožbo, ki je predvidena s temi določbami in s členom 56 tega istega statuta, ki je na nek način dopustna v rokih in na podlagi očitnega pravnega interesa. V okviru pritožbe želijo pritožniki dokazati pravne napake v izpodbijanem sklepu.

Te napake se nanašajo:

i.	na dejstvo, da je Sodišče prve stopnje popolnoma opustilo preizkus pritožbenih razlogov in trditev pritožnikov glede kršitev pravice do peticije, ki je podeljena kot del evropskega državljanstva,

ii.

na dejstvo, da je Sodišče prve stopnje v vsakem primeru priredilo vsebino odločbe mediatorja z dne 18. julija 2002, ki je pomenila najbolj upošteven dokaz, na katerega se sklicujejo pritožniki v svoji tožbi, ali, v vsakem primeru, dejstvo, da je Sodišče prve stopnje naredilo napako pri pravni opredelitvi tega elementa,

iii.

na dejstvo, da Sodišče prve stopnje ni pravilno razlagalo in uporabilo načela dobrega upravljanja, nepristranskosti in zaupanja v pravo, da je v nekaterih primerih priredilo vsebino dokaznih elementov in da je v vsakem primeru s pravnega vidika napačno opredelilo dejstva v tožbi in, ki se nanašajo na kršitev navedenih načel,

iv.

na dejstvo, da je Sodišče prve stopnje opustilo preizkus odškodninskega zahtevka ali da ga v vsakem primeru ni pravilno preizkusilo, kolikor je štelo sporno ravnanje Komisije, kot da je dodatek k dejstvom, izoliranim in ločenim od drugih, in ne v celoti, kljub dejstvu, da kršitev pravil Skupnosti, na katera se sklicuje, in škoda, ki so jo utrpeli pritožniki, izhaja primarno iz celotnega ravnanja Komisije v osmih letih.

Splošneje, pritožniki menijo, da Sodišče prve stopnje ni napravilo sklepov, ki jih narekuje temeljno pravilo, na podlagi katerega je Komisija odgovorna za ravnanje, ki je pravično in v skladu s procesnim pravom, in da, v primeru napake nosi finančne posledice slabega upravljanja. Poleg tega nespoštovanje temeljnih pravil, ki veljajo za ravnanje pri upravljanju, lahko povzroči nepremoženjsko škodo, na podlagi katere lahko evropski državljani zahtevajo povrnitev in nadomestilo škode.