8.4.2006

Uradni list Evropske unije

C 86/10

Tožba Komisije Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji, vložena dne 23. decembra 2005

(Zadeva C-456/05)

(2006/C 86/17)

Jezik postopka: nemščina

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata Hans Støvlbæk in Sabine Grünheid, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, je dne 23. decembra 2005 na Sodišču Evropskih skupnosti vložila tožbo proti Zvezni republiki Nemčiji.

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

ugotovi, da Zvezna republika Nemčija s tem, da prehodni režim oziroma ureditev, na podlagi katere dobijo psihoterapevti dovoljenje za opravljanje poklica neodvisno od veljavnih določb o dovoljenju, velja le za psihoterapevte, ki so opravljali svojo dejavnost v okviru nemškega nacionalnega zdravstvenega zavarovanja in ne upošteva primerljivih oziroma enakih zaposlitev psihoterapevtov v drugih državah članicah, ni izpolnila svoje obveznosti iz člena 43 ES.

2.	Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Po nemškem prehodnem režimu v zvezi z dovoljenji psihoterapevtov, ki so neodvisna od potreb, se psihoterapevtu dovoli neodvisno od potreb opravljati poklic na kraju, ki ga sam izbere, le takrat, ko je v preteklosti v okviru nacionalnega zdravstvenega zavarovanja opravljal zaščiteno dejavnost. Po mnenju Komisije je ta ureditev v nasprotju s pravico do ustanavljanja, določeno v členu 43 Pogodbe ES, ker se pri preverjanju zaščitene dejavnosti upošteva izključno dejavnost v okviru nemškega nacionalnega zdravstvenega zavarovanja in ker se ne preverja, ali se na terapevtsko oskrbo zavarovancev v breme nacionalnega zdravstvenega zavarovanja v drugih državah članicah gleda enako ali enakovredno.

Določbe Pogodbe ES o svobodnem ustanavljanju se uporabljajo prednostno. Okoliščina, da je sporno določilo del nemškega prava o socialnem zavarovanju, tega ne ovira. Države članice so sicer upravičene, da prosto vzpostavijo svoje sisteme socialnega varstva in tudi rešijo vprašanje, pod katerimi pogoji se lahko psihoterapevti udeležijo oskrbe zdravnikov socialnega zavarovanja, vendar pa morajo biti te določbe skladne s predpisi skupnostnega prava in zlasti s temeljnimi svoboščinami, ki jih zagotavlja Pogodba ES. Obravnavani nemški prehodni režim ne ustreza tej zahtevi, ker ni primerno, da bi državljanom iz drugih držav članic, ki se želijo tam stalno nastaniti, in so prej zdravili zlasti zavarovance v drugih državah članicah, preprečevali, da bi svojo ordinacijo prenesli v Nemčijo.

Obravnavana nemška ureditev ne izpolnjuje pogojev upravičevanja, ki jih je Sodišče določilo kot nacionalne ukrepe, ki ovirajo pravico do ustanavljanja, ki je zagotovljena s Pogodbo. Po eni strani povzroča posredno diskriminacijo, ker po svojem bistvu vpliva bolj na psihoterapevte iz drugih držav članic kot na nemške psihoterapevte. Medtem ko so namreč nemški psihoterapevti znotraj države po pravilu zaposleni tudi v breme nemškega nacionalnega zdravstvenega zavarovanja, ne razpolagajo psihoterapevti iz drugih držav članic z nobeno ustrezajočo dejavnostjo v Nemčiji. Po drugi strani je omejitev prehodnega režima na predlagatelje, ki so v zadevnem obdobju v Nemčiji opravljali dejavnost, nesorazmerna: namen ureditve, omejiti število psihoterapevtov, ki imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki je neodvisno od potrebe, namreč ne bo ogrožen, če se kot zaščiteno dejavnost prizna primerljive ali enake dejavnosti, ki so jih migranti opravljali v drugih državah članicah. Iz teh razlogov gre v obravnavanem primeru za neupravičeno omejitev pravice do ustanavljanja.