17.9.2005

Uradni list Evropske unije

C 229/25

Tožba Joséja Fernandeza Tunona proti Komisiji Evropskih skupnosti, vložena dne 4. julija 2005

(Zadeva T-253/05)

(2005/C 229/56)

Jezik postopka: francoščina

José Fernandez Tunon, stanujoč v Beerselu (Belgija), ki ga zastopa Lucas Vogel, avocat, je dne 4. julija 2005 na Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti vložil tožbo proti Komisiji Evropskih skupnosti.

Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

—

razglasi za nično odločbo, ki jo je dne 21. marca 2005 sprejel organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (OPSP), (objavljena dne 22. marca 2005 in prevzeta dne 24. marca 2005), s katero je bila zavrnjena zahteva, spremenjena v ugovor, ki ga je vložila tožeča stranka dne 23. novembra 2004 zoper odločbo, ki določa razporeditev in plačilo tožeče stranke kot pogodbenega uslužbenca na podlagi pogodbe, podpisane dne 23. avgusta 2004;

—	če je potrebno, prav tako razglasi za nično prvotno odločbo, s katero sta bila določena razporeditev in plačilo tožeče stranke kot pogodbenega uslužbenca na podlagi sporazuma, podpisanega 23. avgusta 2004;

—	toženi stranki naloži plačilo odškodnine 25.000 evrov z izrecnim pridržkom naknadnega povišanja, znižanja ali natančnejše določitve;

—	toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka, nekdanji pomožni uslužbenec (kategorija D, skupina VIII, razred 4), ki se mu je po njegovi zaposlitvi kot pogodbenemu uslužbencu znižalo plačilo, medtem ko so njegove delovne naloge ostale nespremenjene, izpodbija odločbo upravnega organa, s katero je bila določena njegova razporeditev in njegovo plačilo kot pogodbenemu uslužbencu v skupino delovnih mest I, naziv 1, plačilni razred 1.

V podporo svojim ugotovitvam tožeča stranka uveljavlja:

—

kršitev členov 3 bis(1)(a) ter 80(2) in (3) ureditve, ki se uporablja za druge uslužbence (RAA), kot tudi obstoj kršitve pooblastila za odločanje po prostem preudarku v tej zadevi, ker je bila tožeča stranka ob svoji zaposlitvi kot pogodbeni uslužbenec razporejena v skupino delovnih mest, ki ne ustreza niti teoretičnemu opisu njegovih pristojnosti niti dejanskim nalogam, ki so mu bile zaupane;

—

kršitev člena 80(3) RAA glede postopka, kateremu je treba slediti pri izbiri delovnih mest, ki se lahko zaupajo pogodbenim uslužbencem, kot tudi glede opredelitve pripadnosti vsakega od delovnih mest skupini delovnih mest, kolikor bi morala to delo v nepoznani in nepreverljivi sestavi ter na nepoznan in nepreverljiv način izpolniti „Task Force“, ker torej določbe Kadrovskih predpisov nalagajo posvetovanje z odborom za kadrovske zadeve;

—

kršitev načela nediskriminacije, kolikor je tožeča stranka zaradi izpodbijane odločbe prisiljena prevzeti enake delovne naloge, kot so tiste, ki so ji bile zaupane prej, za očitno nižje in absolutno preklicno plačilo, ker, torej, v okviru Komisije enake delovne naloge izvršujejo uradniki, ki s tem, da so deležni ugodnosti Kadrovskih predpisov, uživajo precejšnjo varnost zaposlitve in veliko višje plačilo.