3.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 217/30

1.

razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 21. aprila 2005 v zadevi Holcim proti Komisiji Evropskih skupnosti (1), T-28/03.

2.

toženo stranko in nasprotno stranko v pritožbenem postopku obsodi na plačilo zneska, tožeči stranki, v višini 139.002,21 € s pripadajočimi obrestmi v višini pavšalnega zneska 5,75 % za čas od dne 15. aprila 2000 do popolnega plačila;

3.

podredno, ob upoštevanju razlage Sodišča, vrne zadevo nazaj v ponovno odločanje Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti;

4.

Toženi stranki in nasprotni stranki v pritožbenem postopku naloži plačilo stroškov.

1.

Sodišče naj bi kršilo člen 46 Statuta Sodišča EU s tem, da je štelo pravico do povračila za deloma zastarano, kolikor so pravice nastale pred 31. januarjem 1998. V nasprotju z razlago Sodišča naj se zastaranje ne bi začelo že z določitvijo garancij, temveč šele z izdajo sodbe v zadevi Cement z dne 15. marca 2000. Dolžnost nadomestila tožene stranke bi se lahko namreč najprej uspešno uveljavljala šele po razglasitvi ničnosti odločbe v zadevi Cement. Posebej naj ob določitvi garancije še ne bi bila zadostno konkretizirana škoda, ker ni bilo predvideno koliko časa naj bi trajal postopek za razglasitev ničnosti. Poleg tega naj z določitvijo garancije ne bi nastala množica dnevno, zaporedno povzročenih škod. Podredno naj bi se zastaranje z vložitvijo ničnostne tožbe, v skladu s členom 46, drugi stavek, Statuta Sodišča EU, pretrgalo.

2.

Sodišče naj bi nepravilno preizkusilo in zanikalo obstoj „zadostno kvalificirane kršitve“ v okviru člena 288(2) ES. Prvič naj bi dodatna predpostavka pravice do nadomestila za normativne akte Skupnosti izhajala iz sodne prakse, ne pa za upravne akte — kot je izdaja konkurenčnopravnih odločb o naložitvi glob. Celo če bi tudi v tem primeru veljalo merilo „zadostno kvalificirane kršitve“, bi taka kršitev vseeno obstajala, ker naj tožena stranka pri izdaji nezakonite odločbe v zadevi Cement, ne bi razpolagala s pravico do proste presoje; do kompleksnosti zadeve nato ne bi moglo več priti. Celo če bi se morala kompleksnost še dodatno presoditi, se zadeva ne bi mogla označiti za kompleksno, najmanj toliko, kolikor bi zadevala tožečo stranko oziroma njeno pravno predhodnico. V primerjavi z njo naj bi šlo v postopku v zadevi Cement zgolj za presojo le nekaj dokazov in preprostega vprašanja, ali naj bi obstajal pravno dopustni izvozni kartel; povezanost postopkov, nasproti več drugim podjetjem, v en sam postopek ne bi smel bremeniti tožeče stranke.

3.

Prav tako naj bi Sodišče napačno ocenilo vprašanje vzročnosti med nezakonitostjo in škodo. Če tožena stranka ne bi obremenila tožeče stranke z nezakonito odločbo o naložitvi globe, slednji ne bi nastala škoda v obliki stroškov garancije. Določitev bančne garancije naj ne bi pretrgala vzročnosti. Obe obliki vzpostavitve varnosti — začasno nakazilo vsote globe in določitev garancije — bi se morali v pravnih posledicah enako kvalificirati.