16.4.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/8

1.

Ali je treba člena 2 in 5 Direktive Sveta 79/1072/EGS (1) z dne 6. decembra 1979, v delu, v katerem je vračilo v korist nerezidenčnega prejemnika blaga ali storitev pogojena z uporabo blaga in storitev za namene obdavčljivih transakcij, treba razumeti tako, da je DDV, ki ni bil dolgovan in je bil po pomoti obračunan kot izhodni davek ter plačan davčnim organom, lahko predmet vračila? Če je odgovor pritrdilen, ali je nacionalna določba, ki izključuje vračilo nerezidenčnemu prejemniku blaga ali storitev zato, ker obračunanega davka, ki je bil plačan, čeprav ni bil dolgovan, ni mogoče odbiti, v nasprotju z navedenimi določbami direktive?

2.

Na splošno, ali je mogoče iz skupnega sistema DDV sklepati, da je prejemnik blaga ali storitev zavezan za plačilo davka davčnim organom? Ali je združljivo s tem sistemom, zlasti z načelom nevtralnosti DDV, učinkovitosti in nediskriminacije, da po nacionalnem pravu prejemnik blaga ali storitev, ki je zavezan za plačilo DDV – in po nacionalnem pravu zavezan za obračun in plačilo davka – nima pravice zahtevati vračila od davčnih organov v primerih, kadar je bil davek, ki ni bil dolgovan, obračunan zadevnemu subjektu in plačan? Ali so nacionalna pravila – kot to izhaja iz razlage nacionalnih sodišč – v nasprotju z načeli učinkovitosti in nediskriminacije na področju vračil DDV, plačanega v nasprotju s pravom Skupnosti, kolikor prejemniku blaga ali storitev omogočajo le, da vloži zahtevek zoper ponudnika storitev, ne pa tudi zoper davčne organe, čeprav v nacionalnem pravnem redu obstaja podoben primer substitucije, s strani substituta davčnega zavezanca za neposredne davke, ki jih slednji dolguje, in da sta oba (substitut in davčni zavezanec) upravičena od davčnih organov zahtevati vračilo?