5.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 31/9

—

ugotovi, da Italijanska republika s tem, da je enostransko vzpostavila sistem sledljivosti mleka v prahu, namenjenega določenim uporabam, ki niso predvidene s popolnoma usklajenim pravom Skupnosti, ki se uporablja za ta sektor, ni izpolnila obveznosti iz Uredbe Sveta (ES) št. 1255/1999 z dne 17. maja 1999 (1) o skupni organizaciji trga mleka in mlečnih izdelkov in Uredbe Komisije (ES) št. 2799/1999 z dne 17. decembra 1999 (2) o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe (ES) št. 1255/1999 glede dodeljevanja pomoči za posneto mleko in posneto mleko v prahu, ki je namenjeno za krmo za živali, in o prodaji takšnega posnetega mleka v prahu;

—

Italijanski republiki naloži plačilo stroškov.

1.

Za preprečitev zlorab v prejemanju pomoči za posneto mleko v prahu, ki je namenjeno za krmo za živali, Uredbi (ES) št. 1255/1999 in (ES) št. 2799/1999 vzpostavljata razčlenjen mehanizem za nadzor podjetij, ki uporabljajo ta izdelek. Ta mehanizem državam članicam, kljub temu, da jim dopušča, da za zagotovitev spoštovanja določb v zvezi z odobritvijo pomoči sprejmejo dodatne ukrepe za nadzor, ne dovoljuje, da bi nosilcem dejavnosti v sektorju naložile obveznosti, ki bi bile dodatne in drugačne narave kot tiste, ki jih Uredba št. 2799/1999 nalaga podjetjem, ki prejemajo pomoč.

2.

Zlasti je treba za izključeno šteti možnost, da bi države članice enostransko določale pogoje, ki vplivajo na sestavo mleka v prahu, ki je predmet Uredbe št. 2799/1999, kot na primer dodajanje sledilnih barv, s pomočjo katerih bi se dalo jasno razbrati namembni kraj izdelka za krmo za živali.

3.

Tak pogoj lahko le preprečuje trgovanje s posnetim mlekom v prahu med državami članicami. Ker namembni kraj v trenutku proizvodnje mleka običajno ni znan, namreč zahteva po dodajanju sledil, določenih z italijansko zakonodajo, izvoznikom posnetega mleka v prahu za italijansko tržišče glede pošiljk, namenjenih na to tržišče, nalaga zapletena ravnanja.

4.

Sporna italijanska zakonodaja tudi škodi delovanju skupne ureditve trga v sektorju mleka, ki v zvezi z sistemi pomoči, ki jih vzpostavlja, temelji na enotnih določbah, ki se uporabljajo erga omnes. Očitno je namreč, da če bi vse države članice, tako kot Italija, menile, da smejo za posneto mleko v prahu, ki se uporablja kot krma za živali, enostransko uvajati ad hoc pravila o sledljivosti, bi to ustvarjalo nerešljive težave za nosilce dejavnosti v sektorju, ki bi se morali podrediti različnim ureditvam in bi morali svoje izdelke razlikovati glede na pravila, ki se uporabljajo na 25 različnih nacionalnih tržiščih.

5.

Italijanska vlada se poleg tega ne bi mogla sklicevati na sodno prakso, v skladu s katero vzpostavitev skupne ureditve trga ne nasprotuje temu, da bi države članice uporabljale nacionalne predpise, ki sledijo cilju splošnega interesa, ki je drugačen od tistih, katerim sledi skupna ureditev. Iz besedila osnutka zakona št. 250/2000 namreč jasno izhaja, da je namen določb tega zakona preprečevanje protizakonite odvrnitve posnetega mleka v prahu od prijavljenega namembnega kraja. Cilji tega zakona so torej enaki tistim iz člena 9 in nasl. Uredbe št. 2799/1999.

6.

Iz osnutka zakona št. 250/2000 tudi izhaja, da naj bi odločitev italijanskih oblasti o oddaljitvi od sistema nadzora, ki ga določa Uredba št. 2799/1999, upravičevala neučinkovitost, v italijanskem okviru, mehanizmov za nadzor, ki jih določa uredba.

7.

Taka obrazložitev ni v skladu z ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero se morajo po eni strani, v primeru, ko Skupnost vzpostavi skupno ureditev trga v določenem sektorju, države članice vzdržati sprejetja enostranskih ukrepov, pa čeprav ti služijo skupni politiki, po drugi strani pa praktične težave pri izvajanju akta Skupnosti ne dovoljujejo, da bi država članica enostransko spregledala svoje lastne dolžnosti.

8.

Končno se italijanske oblasti tudi ne morejo sklicevati na dejstvo, da se zakon 250/2000 dejansko nikoli ni uporabljal, ker ministrski dekret, ki bi moral določiti sledila in načine njihove uporabe ni bil nikoli sprejet. Kot je Sodišče že večkrat opomnilo, dejstvo, da se zakonodaja, ki je v nasprotju s pravom Skupnosti, zelo malo – ali pa sploh ne – uporablja, ne zadostuje za to, da bi kršitev, ki se nanjo navezuje, izginila.