Tožba Komisije Evropskih skupnosti proti Kraljevini Belgiji, vložena dne 8. oktobra 2004

(Zadeva C-433/04)

(2004/C 300/65)

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa D. Triantafyllou, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luksemburgu, je dne 8. oktobra 2004 na Sodišče Evropskih skupnosti vložila tožbo proti Kraljevini Belgiji.

Komisija Evropskih skupnosti Sodišču predlaga, da ugotovi, da:

Tožbeni razlogi in bistvene navedbe

Nacionalna ureditev v gradbenem sektorju, ki nalaga naročnikom in podjetnikom, da zadržijo 15 % izplačanega zneska od vsakega plačila svojim sopogodbenikom, ki niso registrirani v Belgiji, in ga morajo, v izogib plačilu globe, izplačati belgijskim organom, da zagotovijo plačilo oziroma pokritje eventualnih davčnih dolgov sopogodbenikov, predstavlja oviro svobodi opravljanja storitev iz členov 49 in 50 ES. Prav tako predstavlja kršitev členov 49 in 50 ES tudi solidarna odgovornost naročnikov in podjetnikov za davčne dolgove njihovih sopogodbenikov, ki niso registrirani v Belgiji, ki znaša do 35 % skupne cene del brez DDV.

Ta ureditev podjetnikom in naročnikom odsvetuje sklicevanje na sopogodbenike, ki niso registrirani v Belgiji. Tudi avtomatična uporaba solidarne odgovornosti naročnikov in podjetnikov za davčne dolgove njihovih sopogodbenikov ne spoštuje načela sorazmernosti in predstavlja neutemeljen napad na lastninsko pravico in na pravice do obrambe teh podjetnikov in naročnikov. V bistvu se solidarna odgovornost naročnika in podjetnika uporabi avtomatično, ne da bi uprava morala dokazati obstoj napake ali sokrivde v delu podjetnika ali naročnika. Lahko se celo razširi na davčne dolgove za dela, ki jih je sopogodbenik izvedel za druge osebe. Obveznost zadržanja zneska je sankcionirana z globo, ki predstavlja dvakratno vrednost zadržanega zneska.

Ta ureditev predstavlja tudi dejansko oviro za neregistrirane sopogodbenike, ki želijo ponuditi storitve v Belgiji. V bistvu morajo sprejeti 15 % nižje plačilo, čeprav nimajo nobenega davčnega dolga, za katerega bi se lahko uporabilo to zadržanje, medtem ko se jim ta znesek lahko povrne šele preteku določenega časa, če vložijo zahtevek za povračilo.

Ti ukrepi niso objektivno utemeljeni. Najprej, v večini primerov, izvajalci storitev s sedežem v drugi državi članici niso davčni zavezanci po tej ureditvi. V posebnih situacijah, ko je treba davčne dolgove plačati ali izterjati v Belgiji, se mora mehanizem, ki so ga ustvarile te določbe, zaradi svoje splošne značilnosti upoštevati kot nesorazmeren.

Končno možnost registracije ne opravičuje obveznosti zadržanja in solidarne odgovornosti. Zaradi ukrepa v postopku registracije, ki je več kot zgolj sporočilo belgijskim organom, ta registracija ni veljavna izbira za podjetja, ki nimajo sedeža v Belgiji in želijo priložnostno svobodno ponujati svoje storitve v Belgiji. Zahteva registracije odvzame ves koristni učinek določbam Pogodbe, katere namen je zagotovitev svobode opravljanja storitev.