24.7.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 190/6

Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi sklepa Corte Suprema di Cassazione, peti civilni oddelek (Italija) z dne 18. februarja 2004 v zadevi Ministero dell'Economia e delle Finanze in Agenzia delle entrate proti FCE Bank plc.

(Zadeva C-210/04)

(2004/C 190/09)

Corte Suprema di Cassazione, peti civilni oddelek, je s sklepom

z dne 18. februarja 2004 v zadevi Ministero dell'Economia e delle Finanze in Agenzia delle entrate proti FCE Bank plc., ki ga je sodno tajništvo prejelo dne 12. maja 2004, predlagala Sodišču Evropskih skupnosti, naj odloči o naslednjih vprašanjih:

a)

Ali je treba člena 2(1) in 9(1) Šeste direktive razlagati tako, da se podružnica družbe, ki ima sedež v drugi državi (članici Evropske unije ali tretji državi), ki je organizirana kot proizvodna enota, lahko obravnava kot avtonomni subjekt, da torej med tema dvema subjektoma obstaja pravno razmerje, kar ima za posledico, da se za storitve, ki jih opravi materinska družba plača DDV? Ali se v takem primeru lahko uporabi merilo arm's lenght iz člena 7(2) in (3) Vzorčne konvencije OECD o odpravi dvojne obdavčitve in Konvencije z dne 21. oktobra 1988 med Italijo ter Združenim kraljestvom in Severno Irsko? Ali lahko v primeru cost-sharing agreement o opravljanju storitev za podružnico govorimo o pravnem razmerju? Če je odgovor na to pritrdilen, kakšni so pogoji za obstoj navedenega pravnega razmerja? Ali je treba pojem pravnega razmerja treba izpeljati iz nacionalne zakonodaje ali prava Skupnosti?

b)

Ali se lahko in v kakšni meri stroške navedenih storitev prenese na podružnico kot protiplačilo za opravljene storitve v smislu člena 2 Šeste direktive, ne glede na njihovo višino in neodvisno od doseganja poslovnih koristi?

c)

Če se šteje, da se za opravljanje storitev med materinsko družbo in podružnico v načelu ne plačuje DDV, zato ker namembno podjetje ni avtonomni subjekt in zato med dvema subjektoma ne obstaja pravno razmerje ter v primeru, da ima družba mati sedež v drugi državi članici Evropske unije, ali je nacionalna upravna praksa, ki šteje, da se v takem primeru storitve obdavči, v nasprotju s pravico do ustanavljanja iz člena 43 Pogodbe ES?