Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

z dne 17. junija 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Obdavčenje – Skupni sistem DDV – Oprostitve – Člen 135(1), od (b) do (d), Direktive 2006/112/ES – Upravljanje kreditov s strani osebe, ki kredit odobri – Poslovanje v zvezi s kreditnimi garancijami ali kakršnimi koli drugimi oblikami denarnih jamstev – Transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi računi, plačili, transferji, dolgovi, čeki ali drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov – Prenos kreditov – Storitve upravljanja, ki jih odstopnik zaračuna prevzemniku “

V zadevi T‑184/25,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska) z odločbo z dne 28. februarja 2025, ki je na Sodišče prispela 28. februarja 2025, v postopku, ki ga je začela

Veronsaajien oikeudenvalvontayksikkö

proti

A Oy,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov),

v sestavi N. Półtorak, predsednica, G. Hesse, sodnik, G. Steinfatt (poročevalka), sodnica, D. Petrlík in I. Dimitrakopoulos, sodnika,

generalna pravobranilka: M. Brkan,

sodni tajnik: V. Di Bucci,

ob upoštevanju tega, da je Sodišče 18. marca 2025 na podlagi člena 50b, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije predlog za sprejetje predhodne odločbe preneslo na Splošno sodišče,

ob upoštevanju področja iz člena 50b, prvi odstavek, točka (a), Statuta Sodišča Evropske unije in neobstoja samostojnega vprašanja glede razlage v smislu člena 50b, drugi odstavek, navedenega statuta,

na podlagi pisnega dela postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za A L. Ahopelto v imenu A,

–        za finsko vlado A. Laine, agentka,

–        za Evropsko komisijo P. Carlin in I. Söderlund, agentki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 25. februarja 2026

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 135(1), od (b) do (d), Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Veronsaajien oikeudenvalvontayksikkö (služba za varstvo pravic prejemnikov davčnih prihodkov, Finska) in družbo A Oy glede zahteve za izdajo vnaprejšnjega davčnega stališča v zvezi s tem, kako je treba na področju DDV obravnavati kredite, ki se prodajo tretji družbi, ter storitve upravljanja kreditov in jamstev, ki se nanašajo na prodane kredite.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        Člen 2 Direktive o DDV določa:

„1.      Predmet DDV so naslednje transakcije:

[…]

(c)      storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo;

[…]“

4        Člen 9(1) Direktive o DDV določa:

„,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.

‚Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“

5        Člen 24(1) Direktive o DDV določa:

„,Opravljanje storitev‘ pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga.“

6        Člen 135(1) Direktive o DDV določa:

„1.      Države članice oprostijo naslednje transakcije:

[…]

(b)       dajanje kreditov in posredovanje v zvezi s krediti ter upravljanje kreditov s strani osebe, ki kredit odobri;

(c)       sklepanje ali druge vrste poslovanja v zvezi s kreditnimi garancijami ali kakršnimi koli drugimi oblikami denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani osebe, ki kredit odobri;

(d)       transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi računi, plačili, transferji, dolgovi, čeki ali drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov;

[…]“

 Finsko pravo

7        Na Finskem je DDV urejen z arvonlisäverolaki (1501/1993) (zakon o davku na dodano vrednost (1501/1993)) z dne 30. decembra 1993, ki je začel veljati 1. junija 1994, kakor je bil spremenjen (v nadaljevanju: zakon o DDV).

8        Člen 1, prvi odstavek, točka 1, zakona o DDV določa, da se za vsako prodajo blaga ali storitev, opravljeno na Finskem v okviru ekonomske dejavnosti, državi plača DDV.

9        V skladu s členom 18, drugi odstavek, zakona o DDV se za „prodajo storitve“ šteje opravljanje ali drugo zagotavljanje storitve za plačilo.

10      Iz člena 41 zakona o DDV izhaja, da prodaja finančne storitve ni predmet DDV.

11      Člen 42, prvi odstavek, točki 2 in 3, zakona o DDV določa, da se dajanje kreditov in drugo zagotavljanje financiranja ter upravljanje kreditov s strani dajalca kredita štejejo za finančne storitve.

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

12      A je glavna poslovna enota banke X in predstavnica DDV-skupine skupine Y na Finskem. Skupina Y prodaja predvsem finančne in zavarovalne storitve, ki so oproščene DDV.

13      Družba B je hčerinska družba, ki je v celoti v lasti družbe A, vendar ti družbi nista del iste skupine za DDV.

14      Velik del nepremičninskih kreditov, ki jih odobri družba A, je po črpanju kreditov prodan družbi B po tržni ceni. Plačilo je sestavljeno iz zneska kredita, ki ga kreditojemalec ni odplačal, in neplačanih obresti kredita, ki so se na dan prenosa natekle na podlagi pogodbe. Krediti se večinoma takoj na dan, ko so odobreni in še ni natečenih obresti, prodajo družbi B. V tem primeru cena ustreza neposredno nominalni vrednosti kredita. Če se kredit črpa v več delih, se lahko proda po črpanju prvega dela. Družba B sama ne daje nepremičninskih kreditov, ampak jih kupi od družbe A.

15      Vse pravice in obveznosti v zvezi z zadevnimi krediti skupaj z njimi preidejo na družbo B od datuma prenosa, poleg tega za ta prenos kreditojemalcu ni treba storiti ničesar.

16      Družba B se ne ukvarja s pridobivanjem strank, podporo strankam ali upravljanjem kupljenih kreditov. Čeprav so krediti preneseni na družbo B, je za njihovo upravljanje še vedno zadolžena družba A. Družba A ves čas trajanja kredita obravnava vsa vprašanja, ki se pojavijo med kreditojemalci in družbo B.

17      Upravljanje kreditov, ki jih je družba A prodala družbi B, in z njimi povezanih jamstev zajema upravljanje storitev za stranke, ki so imetnice teh kreditov, ter spremljanje in administracijo prenesenih kreditov, kot so izračun obrokov, obresti in provizij, različne spremembe kreditov in po potrebi storitve izterjave. Družba A sprejema odločitve, kot so na primer obnovitev kredita ali podaljšanje trajanja kredita. Vsebina storitev upravljanja kreditov, ki jih je družba A prodala družbi B, je enaka vsebini, ki bi jo družba A ponujala, če bi te kredite obdržala.

18      Družba B je bila v veliki meri financirana z zavarovanimi obveznicami ter krediti in jamstvi, ki ji jih je odobrila družba A. Zadnjenavedena družba opravlja tudi vse naloge v zvezi z izdajo obveznice in te storitve prodaja družbi B. Večina kreditov, prodanih družbi B, se uporablja kot zavarovanje za obveznico vsaj v določenem trenutku njihovega trajanja.

19      Cena storitev upravljanja kreditov in jamstev, ki jih družba A proda družbi B, se izračuna na podlagi dejanskih mesečnih stroškov teh storitev. Plačilo je sestavljeno iz dejanskih stroškov in profitne marže, dogovorjene zanje. Družba A svoje storitve družbi B zaračuna na podlagi dejanskih nastalih stroškov, povečanih za profitno maržo.

20      Družba A je pri keskusverolautakunta (glavni davčni urad, Finska) vložila zahtevo za izdajo vnaprejšnjega davčnega stališča glede tega, kako je treba na področju DDV obravnavati kredite, ki jih je prodala družbi B, ter storitve upravljanja kreditov in jamstev, ki se nanašajo na prodane kredite.

21      V skladu z vnaprejšnjim davčnim stališčem, ki ga je glavni davčni urad izdal družbi A, so prodaje kreditov družbe A družbi B finančne storitve, ki so oproščene DDV, v smislu člena 41 in člena 42, prvi odstavek, točka 2, zakona o DDV. Storitve izterjave dolgov, ki jih družba A proda družbi B, so storitve, ki so predmet DDV, v smislu člena 1, prvi odstavek, točka 1, tega zakona. Kar zadeva storitve upravljanja kreditov in jamstev, ki se nanašajo na kredite, prodane družbi B, naj bi šlo za upravljanje kreditov s strani dajalca kredita, tako da so te storitve finančne storitve, oproščene DDV, v smislu člena 41 in člena 42, prvi odstavek, točka 3, zakona o DDV.

22      Služba za varstvo pravic prejemnikov davčnih prihodkov je pri Korkein hallinto‑oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska), ki je predložitveno sodišče, vložila pravno sredstvo za razveljavitev tega davčnega stališča v delu, v katerem v skladu z njim storitve upravljanja, ki jih družba A proda osebi B, niso predmet DDV.

23      Predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je mogoče storitve upravljanja kreditov in jamstev, ki jih družba A opravlja v zvezi s krediti, ki jih je odobrila in nato prodala drugi družbi, šteti za upravljanje kreditov s strani osebe, ki kredit odobri, ki je na podlagi člena 135(1)(b) Direktive o DDV oproščeno DDV. Če ni tako, se predložitveno sodišče sprašuje, ali morajo biti storitve, ki jih opravlja družba A, oproščene DDV kot poslovanje v zvezi s kreditnimi garancijami ali kakršnimi koli drugimi oblikami denarnih jamstev v smislu člena 135(1)(c) Direktive o DDV, kadar se storitve upravljanja, ki jih opravlja ta družba, nanašajo na kredite, ki se uporabljajo kot zavarovanje za obveznico, ki jo je izdala druga finančna institucija. Če ne drži niti to, se sprašuje, ali morajo biti storitve, ki jih opravlja družba A, oproščene DDV iz naslova finančnih storitev, na katere se nanaša člen 135(1)(d) te direktive.

24      V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba, če finančno podjetje kredite, ki jih je odobrilo stranki, prenese na drugo finančno institucijo in jih po odsvojitvi še naprej za plačilo upravlja samo, člen 135(1)(b) Direktive o DDV, ki se nanaša na oprostitev upravljanja kreditov s strani osebe, ki kredit odobri, razlagati tako, da zajema tudi primer, v katerem prvo podjetje še naprej upravlja kredite, ki jih je odobrilo in jih je odsvojilo tej drugi finančni instituciji?

2.      Ali je treba, če je odgovor na prvo vprašanje nikalen in če se upravljanje kreditov s strani prvega podjetja nanaša na kredite, s katerimi je zavarovana obveznica, ki jo je izdala druga finančna institucija, člen 135(1)(c) Direktive o DDV, ki se nanaša na oprostitev poslovanja v zvezi s kreditnimi garancijami ali kakršnimi koli drugimi oblikami denarnih jamstev, razlagati tako, da zajema tudi primer, v katerem prvo podjetje upravlja kredite, s katerimi je zavarovana obveznica, ki jo je izdala druga finančna institucija?

3.      Ali je treba, če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, člen 135(1)(d) Direktive o DDV, ki se nanaša na oprostitev transakcij v zvezi z dolgovi, razlagati tako, da zajema tudi primer, v katerem prvo podjetje upravlja terjatve, prenesene na drugo finančno institucijo?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

25      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 135(1)(b) Direktive o DDV razlagati tako, da se oprostitev, ki jo ta člen določa za upravljanje kreditov, uporablja za storitve upravljanja kreditov, ki jih opravlja oseba, ki je navedene kredite odobrila, jih nato prenesla in jih še naprej za plačilo upravlja za prevzemnika.

26      Člen 135(1)(b) Direktive o DDV določa, da države članice oprostijo „dajanje kreditov in posredovanje v zvezi s krediti ter upravljanje kreditov s strani osebe, ki kredit odobri“.

27      Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da je treba določbe prava Evropske unije razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. V primeru razhajanj med različnimi jezikovnimi različicami besedila Unije je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej sodbi z dne 26. septembra 2013, Komisija/Francija, C‑296/11, neobjavljena, EU:C:2013:612, točka 49 in navedena sodna praksa, ter z dne 8. oktobra 2020, United Biscuits (Pensions Trustees) in United Biscuits Pension Investments, C‑235/19, EU:C:2020:801, točka 46 in navedena sodna praksa).

28      Besedilo pogoja „s strani osebe, ki kredit odobri“ iz člena 135(1)(b) Direktive o DDV ne daje jasnega odgovora na vprašanje, katere osebe morajo biti upravičene do oprostitve v zvezi z upravljanjem kreditov.

29      Kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 18 sklepnih predlogov, je namreč v nekaterih jezikovnih različicah člena 135(1)(b) Direktive o DDV, kot so grška („pou tis chorígise“), francoska („qui les a octroyés“) in nizozemska („die deze heeft verleend“) za opis odobritve kreditov uporabljen glagol v pretekliku. Tako lahko te različice nakazujejo na to, da je oseba, ki je upravičena do oprostitve iz te določbe, tista oseba, ki je v preteklosti in na začetku pogodbenega razmerja izplačala znesek kredita kreditojemalcu. Nasprotno pa je v nekaterih drugih jezikovnih različicah navedene določbe, kot so angleška („the person granting it“), hrvaška („koja ga odobrava“), romunska („care le acordă“) in slovenska („ki kredit odobri“), uporabljena ustreznica glagola „odobriti“ v sedanjem deležniku ali sedanjiku. Zato jih je mogoče razumeti tako, da se nanašajo na status osebe kot dajalca kredita, to je osebe, na katero je druga oseba prenesla kredite. Poleg tega lahko izraza, uporabljena v nemški („Kreditgeber“) in finski različici („luotonantaja“), v teh jezikih izražata oba zgoraj navedena pomena.

30      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (glej sodbo z dne 10. septembra 2014, Ben Alaya, C‑491/13, EU:C:2014:2187, točka 22 in navedena sodna praksa).

31      Kar zadeva kontekst v zvezi s pogojem „s strani osebe, ki kredit odobri“, in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je ta pogoj, je treba navesti, da je treba izraze, uporabljene za opis oprostitev iz člena 135(1) Direktive o DDV, razlagati ozko – ker pomenijo odstopanja od splošnega načela, da se DDV plača na vse opravljene storitve, ki jih davčni zavezanec opravi za plačilo – če ta razlaga tem oprostitvam ne odvzame njihovih učinkov, če je v skladu s cilji, ki se uresničujejo z navedenimi oprostitvami, in če spoštuje zahteve načela davčne nevtralnosti (glej sodbo z dne 17. decembra 2020, Franck, C‑801/19, EU:C:2020:1049, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa).

32      Poleg tega je treba navesti, da so s členom 135(1)(b) Direktive o DDV v eni in isti določbi oproščeni na eni strani „dajanje kreditov in posredovanje v zvezi s krediti“ ter na drugi strani „upravljanje kreditov s strani osebe, ki kredit odobri“. Iz te formulacije je razvidno, da se oprostitev iz te določbe nanaša na upravljanje kreditov, ki je povezano z dajanjem teh kreditov. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 35 sklepnih predlogov, je namen te oprostitve zagotoviti, da so vse storitve, opravljene v okviru kreditnega razmerja, oproščene DDV. Iz tega konteksta in iz omejitve področja uporabe te oprostitve na storitve, ki jih opravi „oseba, ki kredit odobri“, je razvidno, da gre za razmerje med dajalcem kredita in kreditojemalcem ter da ta oprostitev ne zajema storitev, opravljenih zunaj tega razmerja. Ozka razlaga odstopanja iz člena 135(1)(b) Direktive o DDV tako nasprotuje uporabi te oprostitve za vsak položaj, v katerem te povezave ni več.

33      Ker pa je v obravnavani zadevi prvotni dajalec kredita svoje terjatve prenesel na tretjo osebo kot prevzemnika, upravljanje teh kreditov ni več del prvotnega pravnega razmerja, na podlagi katerega je nastala upravičenost do oprostitve, čeprav to upravljanje dejansko izvaja sam prvotni dajalec kredita. Taka dejavnost zato pomeni opravljanje storitev za plačilo neposredno za tretjo osebo kot prevzemnika.

34      Prav tako je treba, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah 34 in 35 sklepnih predlogov, upoštevati okoliščino, da zakonodajalec Unije z omejitvijo osebnega področja uporabe oprostitve v zvezi z upravljanjem kreditov ni nameraval davčno spodbujati oddajanja tega upravljanja v zunanje izvajanje tretji osebi. Iz tega izhaja, da je treba navedeno oprostitev razumeti tako, da zajema upravljanje kreditov, ki se izvaja v okviru kreditnega razmerja med prvotnim dajalcem kredita in kreditojemalcem.

35      To razlago potrjujejo cilji, ki se uresničujejo s členom 135(1)(b) Direktive o DDV. S temi cilji se ne zahteva, da se oprostitev iz te določbe uporablja za upravljanje kreditov, kadar to upravljanje izvaja oseba, ki je kredite odobrila, vendar jih je nato prenesla na drugo osebo.

36      Iz sodne prakse Sodišča je namreč razvidno, da je oprostitev finančnih transakcij, ki je določena v členu 13(B)(d) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23) in v členu 135(1), od (b) do (g), Direktive o DDV, namenjena odpravi težav, povezanih z določitvijo davčne osnove in zneska odbitnega DDV, ter preprečevanju povečanja stroškov potrošniškega kredita (sodbi z dne 19. aprila 2007, Velvet & Steel Immobilien, C‑455/05, EU:C:2007:232, točka 24, in z dne 10. marca 2011, Skandinaviska Enskilda Banken, C‑540/09, EU:C:2011:137, točka 21; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 25. julija 2018, DPAS, C‑5/17, EU:C:2018:592, točka 46).

37      Ker so z oprostitvami iz člena 135(1), od (b) do (g), Direktive o DDV brez vsebinskih sprememb prevzete oprostitve, ki so bile prej določene v členu 13(B)(d), točke od 1 do 6, Šeste direktive 77/388, je sodna praksa v zvezi z zadnjenavedenimi določbami še vedno upoštevna za razlago enakovrednih določb Direktive o DDV (sodba z dne 26. maja 2016, Bookit, C‑607/14, EU:C:2016:355, točka 32).

38      Kar zadeva prvi cilj, in sicer odpraviti težave, povezane z določitvijo davčne osnove in zneska odbitnega DDV, Komisija pravilno trdi, da ta ni upošteven za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem kredite upravlja oseba, ki je te kredite odobrila, vendar jih je nato prenesla na drugo osebo.

39      Težave, povezane z določitvijo davčne osnove in zneska odbitnega DDV, se namreč po navadi pojavljajo v razmerju med dajalcem kredita in kreditojemalcem, v katerem je morda težko razlikovati med plačilom za odobritev kredita, ki je oproščeno, in plačilom za s tem povezane transakcije upravljanja. V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je upravljanje kreditov predmet ločene storitve, ki jo družba A zaračuna družbi B na podlagi dejanskih stroškov in dogovorjene profitne marže, pa takih težav ni. Ta okoliščina potrjuje razlago, v skladu s katero oprostitev iz člena 135(1)(b) Direktive o DDV ne zajema storitev upravljanja, ki so tako oddane v zunanje izvajanje.

40      Razlaga člena 135(1)(b) Direktive o DDV ob upoštevanju drugega cilja, to je preprečiti povečanje stroškov potrošniškega kredita, te preudarke potrjuje.

41      Prvič, v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem družba, ki je prenesla kredite, opravlja storitve upravljanja za družbo, ki je te kredite pridobila, in ne za kreditojemalce, se te storitve ne zaračunajo neposredno zadnjenavedenim. S tem povezanega DDV torej ne morejo neposredno plačati kreditojemalci, ki niso prejemniki navedenih storitev.

42      Drugič, čeprav ni mogoče izključiti vsakršnega posrednega vpliva DDV na storitve upravljanja kreditov, ki jih odstopnik opravi za prevzemnika, na stroške financiranja za kreditojemalca, pa to ne pomeni samodejne preložitve zneska, ki ustreza DDV, na kreditojemalce. Tveganje preložitve teh stroškov na kreditojemalca je odvisno zlasti od posebnih kreditnih pogojev, tržne in finančne strategije zadevnih družb ali konkurenčnega položaja na trgu.

43      Vsekakor lahko vsakršno zunanje izvajanje upravljanja kreditov povzroči zvišanje stroškov, ne glede na to, ali so storitve upravljanja predmet DDV ali ne.

44      Poleg tega je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je treba Direktivo o DDV razlagati v skladu z načelom davčne nevtralnosti, ki je neločljivo povezano s skupnim sistemom DDV, po katerem se gospodarski subjekti, ki opravljajo enake transakcije, ne smejo obravnavati različno glede pobiranja DDV. Države članice morajo to načelo spoštovati pri vsakem ukrepu v zvezi z odmero DDV (glej sodbi z dne 17. decembra 2015, WebMindLicenses, C‑419/14, EU:C:2015:832, točka 41 in navedena sodna praksa, ter z dne 7. aprila 2016, Degano Trasporti, C‑546/14, EU:C:2016:206, točka 21 in navedena sodna praksa).

45      Kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 36 sklepnih predlogov, z vidika DDV ne bi smelo biti različnega obravnavanja storitev upravljanja kreditov, prodanih prevzemniku kreditov, glede na to, ali je ponudnik teh storitev odstopnik, ki je prvotno odobril kredit, ali druga oseba. V zadnjenavedenem primeru pa je očitno, da so storitve upravljanja predmet DDV.

46      Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 135(1)(b) Direktive o DDV razlagati tako, da se oprostitev, ki jo ta člen določa za upravljanje kreditov, ne uporablja za storitve upravljanja kreditov, ki jih opravlja oseba, ki je navedene kredite odobrila, jih nato prenesla in jih še naprej za plačilo upravlja za prevzemnika.

 Drugo vprašanje

47      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, postavljenim za primer, da bi bil odgovor na prvo vprašanje nikalen, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 135(1)(c) Direktive o DDV razlagati tako, da morajo biti storitve upravljanja, ki jih opravi oseba, ki kredit odobri, oproščene DDV, ker pomenijo poslovanje v zvezi s kreditnimi garancijami ali kakršnimi koli drugimi oblikami denarnih jamstev v smislu te določbe, kadar se te storitve nanašajo na kredite, ki se uporabljajo kot zavarovanje za obveznico, ki jo je izdala druga finančna institucija.

48      V skladu s členom 135(1)(c) Direktive o DDV države članice oprostijo transakcije, ki se nanašajo na „sklepanje ali druge vrste poslovanja v zvezi s kreditnimi garancijami ali kakršnimi koli drugimi oblikami denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani osebe, ki kredit odobri“.

49      Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da se ta nanaša predvsem na prvi del te določbe, in sicer na vprašanje, ali je zadevne storitve mogoče opredeliti kot poslovanje v zvezi s kreditnimi garancijami ali kakršnimi koli drugimi oblikami denarnih jamstev v smislu člena 135(1)(c) Direktive o DDV.

50      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da storitev, ki vključujejo upravljanje kreditov za njihovega pridobitelja, kakršne so te v obravnavani zadevi, kot takih ni mogoče opredeliti za poslovanje v zvezi s kreditnimi garancijami ali kakršnimi koli drugimi oblikami denarnih jamstev v smislu člena 135(1)(c) Direktive o DDV. Takega poslovanja namreč ni mogoče enačiti z upravljanjem kreditov, ki pomenijo jamstvo, zlasti ker se edina dejavnost upravljanja, za katero je v tej določbi navedeno, da je upravičena do davčne oprostitve, nanaša na upravljanje kreditnih garancij s strani osebe, ki je kredit odobrila.

51      Poleg tega je upravljanje kreditov izrecno navedeno v členu 135(1)(b) Direktive o DDV. Kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 44 sklepnih predlogov, bi uporaba člena 135(1)(c) Direktive o DDV za upravljanje kreditov odvzela polni učinek omejitvi področja uporabe oprostitve DDV za upravljanje kreditov, za katero člen 135(1)(b) Direktive o DDV določa, da se uporablja le za osebo, ki je kredite odobrila.

52      Iz tega sledi, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 135(1)(c) Direktive o DDV razlagati tako, da se oprostitev, ki jo ta člen določa za poslovanje v zvezi s kreditnimi garancijami ali kakršnimi koli drugimi oblikami denarnih jamstev, ne uporablja za storitve upravljanja kreditov, ki jih opravlja oseba, ki je te kredite odobrila, in ki se nanašajo na kredite, ki se uporabljajo kot zavarovanje za obveznico, ki jo je izdala druga finančna institucija, na katero so bili navedeni krediti preneseni.

 Tretje vprašanje

53      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, postavljenim za primer nikalnega odgovora na drugo vprašanje, sprašuje, ali je treba člen 135(1)(d) Direktive o DDV razlagati tako, da se oprostitev transakcij v zvezi z dolgovi, ki jo ta člen določa, uporablja za to, da odstopnik upravlja kredite, prenesene na drugo družbo.

54      V skladu s členom 135(1)(d) Direktive o DDV države članice oprostijo transakcije v zvezi z „depoziti in tekočimi računi, plačili, transferji, dolgovi, čeki ali drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov“.

55      Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da transakcije iz člena 135(1)(d) Direktive o DDV spadajo na področje finančnih transakcij in se med drugim nanašajo na plačilne instrumente, katerih način delovanja vključuje prenos denarja (glej sodbo z dne 1. avgusta 2025, Határ Diszkont, C‑427/23, EU:C:2025:596, točka 68 in navedena sodna praksa).

56      Merilo, na podlagi katerega je mogoče razlikovati med transakcijo, katere učinek je prenos sredstev in povzročitev sprememb v pravnem in finančnem položaju ter ki spada pod oprostitev iz člena 135(1)(d) Direktive o DDV, in transakcijo, ki nima takih učinkov in torej ne spada pod to oprostitev, je tako to, ali se z zadevno transakcijo dejansko ali potencialno prenese lastništvo nad zadevnimi sredstvi oziroma je njen učinek izpolnitev posebnih in bistvenih nalog takega prenosa (glej sodbo z dne 1. avgusta 2025, Határ Diszkont, C‑427/23, EU:C:2025:596, točka 71 in navedena sodna praksa).

57      V obravnavani zadevi nič v spisu ne kaže na to, da storitve upravljanja, ki ustrezajo opisu, ki ga je podalo predložitveno sodišče, zajemajo prenos lastništva sredstev ali da je njihov učinek izpolnitev posebnih in bistvenih funkcij takega prenosa, tako da take storitve ne pomenijo katere od transakcij v zvezi z dolgovi, ki so določene v členu 135(1)(d) Direktive o DDV.

58      Poleg tega, kot je razvidno iz točke 51 zgoraj, zaradi preprečitve tega, da bi bil omejitvi področja uporabe oprostitve DDV za upravljanje kreditov – za katero člen 135(1)(b) Direktive o DDV določa, da se uporablja le za osebo, ki je kredite odobrila – odvzet polni učinek, ni mogoče šteti, da se člen 135(1)(d) Direktive o DDV uporablja za upravljanje kreditov.

59      Iz tega sledi, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 135(1)(d) Direktive o DDV razlagati tako, da se oprostitev, ki jo ta člen določa za transakcije v zvezi z dolgovi, ne uporablja za storitve upravljanja kreditov, ki jih opravlja oseba, ki je te kredite odobrila, in ki se nanašajo na kredite, prenesene na drugo finančno institucijo.

 Stroški

60      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Splošnemu sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

razsodilo:

1.      Člen 135(1)(b) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost

je treba razlagati tako, da

se oprostitev, ki jo ta člen določa za upravljanje kreditov, ne uporablja za storitve upravljanja kreditov, ki jih opravlja oseba, ki je navedene kredite odobrila, jih nato prenesla in jih še naprej za plačilo upravlja za prevzemnika.

2.      Člen 135(1)(c) Direktive 2006/112

je treba razlagati tako, da

se oprostitev, ki jo ta člen določa za poslovanje v zvezi s kreditnimi garancijami ali kakršnimi koli drugimi oblikami denarnih jamstev, ne uporablja za storitve upravljanja kreditov, ki jih opravlja oseba, ki je te kredite odobrila, in ki se nanašajo na kredite, ki se uporabljajo kot zavarovanje za obveznico, ki jo je izdala druga finančna institucija, na katero so bili navedeni krediti preneseni.

3.      Člen 135(1)(d) Direktive 2006/112

je treba razlagati tako, da

se oprostitev, ki jo ta člen določa za transakcije v zvezi z dolgovi, ne uporablja za storitve upravljanja kreditov, ki jih opravlja oseba, ki je te kredite odobrila, in ki se nanašajo na kredite, prenesene na drugo finančno institucijo.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. junija 2026.

Podpisi

*      Jezik postopka: finščina.