Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

z dne 17. junija 2026(*)

„ Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Plača – Zavrnitev dodelitve socialne pomoči – Uslužbenci Komisije, ki delajo v Luksemburgu – Pravna podlaga za tožbo – Zavrnitev zaradi molka organa – Obveznost obrazložitve – Popoln neobstoj obrazložitve – Odprava pomanjkljivosti po vložitvi tožbe – Vezana pristojnost – Odgovornost “

V zadevi T‑121/25,

Asma Gharbi, stanujoča v Steinfortu (Luksemburg), ki jo zastopata L. Levi in S. Rodrigues, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata O. Dani in L. Hohenecker, agenta,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov),

v sestavi K. Kowalik-Bańczyk, predsednica, I. Reine, sodnica, R. da Silva Passos, H. Cassagnabère (poročevalec), sodnika, in T. Pavelin, sodnica,

sodni tajnik: V. Di Bucci,

na podlagi pisnega dela postopka, zlasti vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo tožeči stranki in Komisiji, ter njunih odgovorov, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. oziroma 11. novembra 2025,

na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in odločitve v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločeno brez ustnega dela postopka,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, Asma Gharbi, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU predlaga, prvič, razglasitev ničnosti njenega plačilnega lista za maj 2024 (v nadaljevanju: plačilni list) v delu, v katerem je v njem odražena odločitev Evropske komisije, da ji ne bo izplačala socialne pomoči, določene za uslužbence, ki delajo v Luksemburgu, katerih neto plača, izračunana v skladu s Kadrovskimi predpisi za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) ali Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU), je nižja od tega, kar bi kvalificirani delavec, ki je upravičen do minimalne plače, prejel v Luksemburgu, in drugič, naložitev Komisiji, naj ji plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v simboličnem znesku 1 EUR.

 Dejansko stanje spora in dejstva po vložitvi tožbe

2        Tožeča stranka se je pri Uradu za infrastrukturo in logistiko v Luxembourgu (OIL) zaposlila 16. aprila 2024 kot pogodbena uslužbenka s krajšim delovnim časom (80 %) in je bila razporejena v funkcionalno skupino II, razred 5, stopnja 1.

3        Tožeča stranka je na svojem prvem plačilnem listu, poslanem 5. maja 2024, ugotovila, da ne prejema mesečne socialne pomoči, določene s Sklepom Komisije C(2015) 4907 final z dne 22. julija 2015 o izplačilu socialne pomoči nekaterim uslužbencem Komisije, ki delajo v Luksemburgu (v nadaljevanju: sklep iz leta 2015) v korist uslužbencev, katerih neto plača je nižja od plače kvalificiranega delavca, ki prejema minimalno plačo v Luksemburgu (v nadaljevanju: socialna pomoč).

4        Kot je navedeno v točki 4 obrazložitve sklepa iz leta 2015, se ukrep, določen s tem sklepom, sprejme po primerjavi, ki jo mora opraviti Komisija, med osebnim položajem vsakega uslužbenca, ki dela v Luksemburgu, in hipotetičnim položajem, v katerem bi bil ta uslužbenec zaposlen na podlagi luksemburškega prava in bi prejemal minimalno plačo, določeno za kvalificiranega delavca. Pri tej primerjavi je treba upoštevati zlasti različne prispevke in dodatke, predvidene v obeh primerih.

5        Generalni direktor za človeške vire je v skladu s členom 1 sklepa iz leta 2015 v prilogi k sklepu generalnega direktorja za človeške vire z dne 22. februarja 2017, v katerem so navedeni dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri izračunu referenčnega zneska za vsakega uslužbenca in ustrezne minimalne plače v Luksemburgu za namen primerjave, določene v sklepu iz leta 2015 (v nadaljevanju: sklep iz leta 2017), sestavil izčrpen seznam dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri izračunu referenčnega zneska za vsakega uslužbenca in ustrezne minimalne plače v Luksemburgu.

6        Na dan 1. januarja 2024 je luksemburška minimalna plača, ki jo je prejel kvalificirani delavec, starejši od 18 let, znašala 3.085,11 EUR bruto mesečno za delo s polnim delovnim časom (to je 40 ur na teden). V zadevnem plačilnem listu je navedena „referenčna plača“ v višini 2.749,58 EUR.

7        Ker je tožeča stranka menila, da bi morala biti upravičena do socialne pomoči, je 10. julija 2024 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo za razglasitev ničnosti plačilnega lista.

8        Ker v štirimesečnem roku po tem, ko je tožeča stranka vložila pritožbo, ni bilo nobenega izrecnega odgovora, je 10. novembra 2024 prišlo do nastanka odločbe o zavrnitvi zaradi molka organa (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi zaradi molka organa).

9        Kljub številnim dopisovanjem s Komisijo, v okviru katerih je tožeča stranka zahtevala izrecen odgovor te institucije, je bila izrecna odločba, s katero je bila potrjena zavrnitev njene pritožbe (v nadaljevanju: izrecna odločba), sprejeta šele 19. februarja 2025, to je na dan vložitve te tožbe, vročena pa ji je bila šele naslednji dan.

 Predlogi strank

10      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        plačilni list in po potrebi odločbo o zavrnitvi zaradi molka organa razglasi za nična;

–        Komisiji naloži plačilo simboličnega zneska 1 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

11      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Pravna podlaga za tožbo

12      Na prvi strani tožbe je navedba, da je tožba vložena „[na] podlagi členov 263, 268 in 340 Pogodbe o delovanju Evropske unije“.

13      Tožeča stranka se v tožbi večkrat izrecno sklicuje na člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov, s katerima se izvaja člen 270 PDEU (glej sodbo z dne 10. septembra 2015, Preveritev Missir Mamachi di Lusignano/Komisija, C‑417/14 RX-II, EU:C:2015:588, točka 30 in navedena sodna praksa). Poleg tega je upoštevala postopke, določene v navedenih členih, tako glede vložitve predhodne pritožbe kot glede spoštovanja različnih predpisanih rokov.

14      Tožeča stranka, ki ji je bilo z ukrepom procesnega vodstva z dne 29. oktobra 2025 postavljeno vprašanje o pravni podlagi njene tožbe, je potrdila, da je treba šteti, da je bila ta tožba vložena na podlagi člena 270 PDEU. Poleg tega je Komisija tožbo obravnavala na podlagi tega člena „zaradi vsebine tožbe“.

15      Zato je treba šteti, da je bila ta tožba vložena na podlagi člena 270 PDEU.

 Predlog za razglasitev ničnosti

 Predmet spora v delu, v katerem se nanaša na predloge za razglasitev ničnosti

16      Tožeča stranka je vložila tožbo zoper svoj plačilni list in zoper odločbo o zavrnitvi zaradi molka organa.

17      V skladu z ustaljeno sodno prakso sta upravna pritožba, kot je urejena v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, in njena zavrnitev z odločbo ali zaradi molka organa sestavni del večstopenjskega postopka in sta le pogoj, ki mora biti izpolnjen pred predložitvijo spora sodišču. V teh okoliščinah tožba, čeprav je formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da je bil sodišču predložen akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena, razen kadar ima zavrnitev pritožbe različno vsebino od akta, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (glej sodbo z dne 8. julija 2020, WH/EUIPO, T‑138/19, neobjavljena, EU:T:2020:316, točka 33 in navedena sodna praksa).

18      V obravnavani zadevi je bil z odločbo o zavrnitvi zaradi molka organa potrjen plačilni list, ki ga tožeča stranka izpodbija. Predlogi za razglasitev ničnosti, ki jih je tožeča stranka vložila zoper odločbo o zavrnitvi zaradi molka organa, torej nimajo samostojne vsebine in jih je zato treba šteti za formalno usmerjene zoper plačilni list.

 Tožbeni razlog, obravnavan po uradni dolžnosti, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve

19      Kot je bilo navedeno v točki 9 zgoraj, je tožeča stranka vložila to tožbo zoper plačilni list z vlogo, ki je bila vložena pri sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. februarja 2025.

20      Komisija je izrecno odločbo, v kateri je prvič navedla razloge, zaradi katerih v plačilnem listu ni bilo določeno izplačilo socialne pomoči, sprejela tudi 19. februarja 2025. Vendar je bila ta odločba tožeči stranki vročena šele naslednji dan.

21      V skladu z ustaljeno sodno prakso neobstoj ali nezadostnost obrazložitve pomeni bistveno kršitev postopka in je razlog javnega reda, ki ga mora Sodišče Evropske unije preizkusiti po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2021, Simpson/Svet, T‑646/16 P RENV-RX, neobjavljena, EU:T:2021:692, točka 46 in navedena sodna praksa).

22      Obveznost obrazložitve je temeljno načelo prava Unije, ki je določeno v členu 296 PDEU in v členu 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Natančneje, kar zadeva uradnike, je obveznost obrazložitve določena v členu 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, v zvezi z odločbami, sprejetimi na podlagi pritožb, pa v členu 90(2), drugi pododstavek, navedenih kadrovskih predpisov.

23      Opozoriti je treba, da je namen obveznosti obrazložitve, prvič, zadevni osebi zagotoviti zadostne podatke za presojo utemeljenosti odločbe in možnosti vložitve pravnega sredstva pri sodišču za izpodbijanje njene zakonitosti, in drugič, sodišču Unije omogočiti izvajanje nadzora (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2002, Mavromichalis/Komisija, T‑263/01, EU:T:2002:194, točka 18 in navedena sodna praksa). V teh okoliščinah je obrazložitev odločbe institucije, organa, urada ali agencije Unije še posebej pomembna, ker je eden od pogojev za učinkovitost sodnega nadzora, zagotovljenega s členom 47 Listine o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2023, Komisija/Italija in Španija, C‑635/20 P, EU:C:2023:98, točka 95 in navedena sodna praksa).

24      Vendar mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na konkretne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko ima naslovnik (glej sodbo z dne 13. marca 2025, PKK/Svet, C‑72/23 P, EU:C:2025:182, točka 142 in navedena sodna praksa).

25      Čeprav je res, da organu za imenovanja na splošno ni treba odgovoriti na pritožbo, pa je drugače, kadar odločba, ki je predmet pritožbe, ni obrazložena. Obrazložitev mora biti podana najpozneje ob zavrnitvi pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2002, Mavromichalis/Komisija, T‑263/01, EU:T:2002:194, točka 19 in navedena sodna praksa).

26      Položaj popolnega neobstoja obrazložitve pred vložitvijo tožbe ne more biti odpravljen s pojasnili, ki jih organ za imenovanja poda po vložitvi tožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 23. septembra 2004, Hectors/Parlament, C‑150/03 P, EU:C:2004:555, točka 50 in navedena sodna praksa, in z dne 28. februarja 2008, Neirinck/Komisija, C‑17/07 P, EU:C:2008:134, točka 50 in navedena sodna praksa), zaradi tveganja, da se zabriše razdelitev pristojnosti med upravo in sodiščem Unije, oslabi nadzor zakonitosti in ogrozi izvrševanje pravice do pravnega sredstva (sodba z dne 11. junija 2020, Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točka 58). V tej fazi naj namreč taka pojasnila ne bi več izpolnjevala svoje dvojne funkcije, na katero je bilo opozorjeno v točki 23 zgoraj.

27      Možnost, da se popoln neobstoj obrazložitve akta popravi po vložitvi tožbe, bi poleg tega ogrozila pravico do obrambe, saj bi bila tožeča stranka prikrajšana za možnost, da predstavi svoje razloge zoper obrazložitev, ker bi se z njo seznanila šele po vložitvi tožbe. Načelo enakosti strank pred sodiščem Unije bi bilo s tem kršeno (glej v tem smislu sodbo z dne 8. oktobra 2008, Barbin/Parlament, F‑81/07, EU:F:2008:125, točka 28 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 8. marca 2012, Marcuccio/Komisija, T‑126/11 P, EU:T:2012:115, točka 47 in navedena sodna praksa).

28      Treba je dodati, da je v primeru zavrnitve zaradi molka organa – ki torej ni formalno obrazložena – pritožbe, vložene zoper odločbo, ki ni bila obrazložena, ravnanje uprave tisto, ki odločilno prispeva k nastanku spora, saj se je zadevna oseba, če na njeno pritožbo ni odziva v rokih, določenih v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, prisiljena obrniti na Splošno sodišče, da bi dobila ustrezno obrazložitev odločbe, sprejete v zvezi z njo. To je toliko bolj obžalovanja vredno, ker je spoštovanje obveznosti obrazložitve s strani uprave v fazi predhodnega postopka namenjeno temu, da se zadevni osebi omogoči razumevanje obsega odločbe, sprejete v zvezi z njo, in da se jo lahko prepriča o njeni utemeljenosti, s čimer se prepreči sodni spor (glej v tem smislu sodbi z dne 15. septembra 2005, Casini/Komisija, T‑132/03, EU:T:2005:324, točka 34, in z dne 26. oktobra 2017, Paraskevaidis/Cedefop, T‑601/16, EU:T:2017:757, točka 42).

29      V obravnavanem primeru plačilni list po naravi ne vsebuje nobene obrazložitve. Poleg tega ni sporno, da Komisija vročitve svojega odgovora na pritožbo tožeče stranke ni opravila v roku iz Kadrovskih predpisov, kar je enakovredno odločbi o zavrnitvi zaradi molka organa.

30      Poleg tega je iz listin iz spisa, predloženega Splošnemu sodišču, razvidno, da je Komisija v številnih izmenjavah elektronskih sporočil med tožečo stranko in Komisijo trdila, da „[organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi] iz izjemnih razlogov [ni mogel] odgovoriti na pritožbo“, da pa bo „[tožeča stranka], ker so se k temu zavezali, prejela odgovor pred 19. februarjem“, to je dan pred zadnjim dnem roka, ki ga je imela tožeča stranka na voljo za vložitev tožbe pri Splošnem sodišču. Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija kljub tej zavezi tako odločbo sprejela šele 19. februarja 2025 ob 23.10.

31      Očitno je, da je morala tožeča stranka zaradi tako poznega sprejetja izrecne odločbe 19. februarja 2025 – čeprav se je rok za vložitev tožbe iztekel naslednji dan in se je Komisija izrecno zavezala, da bo odgovor poslala pred tem datumom – in zaradi neobstoja kakršnega koli pojasnila uprave pri Splošnem sodišču vložiti tožbo zoper plačilni list in zoper odločbo o zavrnitvi zaradi molka organa, ki nista vsebovala nobene obrazložitve.

32      Poleg tega je treba opozoriti, da čeprav lahko organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi sprejme obrazloženo odločbo v odgovor na pritožbo v trimesečnem roku, določenem v členu 91(3) Kadrovskih predpisov, je ta možnost na voljo le, dokler tožeča stranka ne vloži tožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 11. julija 2002, Mavromichalis/Komisija, T‑263/01, EU:T:2002:194, točka 27, in z dne 12. februarja 1992, Volger/Parlament, T‑52/90, EU:T:1992:12, točka 40).

33      Ravnanje Komisije je še toliko bolj obžalovanja vredno, ker bi v obravnavanem primeru zadostovalo, da se zadevni osebi pošlje zgolj posnetek zaslona simulacij, opravljenih z uporabo računalniških orodij, ki jih je imela na voljo, da bi se ta zadevna oseba lahko po eni strani prepričala, da je bila primerjava, navedena v točki 4 zgoraj, dejansko opravljena, ter da bi se po drugi strani lahko seznanila z referenčnimi zneski, ki so bili uporabljeni za to leto, in jih razumela.

34      V tem smislu naj bi imela Komisija s tem, da bi z izrecnim odgovorom na pritožbo izpolnila eno od najosnovnejših obveznosti do svoje na novo zaposlene pogodbene uslužbenke, tudi priložnost, da v predhodnem postopku preveri skladnost svoje odločbe s pravom Unije.

35      Iz navedenega izhaja, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, ki ji je naložena, tako da je treba plačilni list po samem zakonu razglasiti za ničen.

36      Ob tem je treba opozoriti, da je bilo razsojeno, da tožeča stranka nima interesa za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, če bi morala uprava zaradi svoje vezane pristojnosti sprejeti novo odločbo, ki bi bila vsebinsko enaka izpodbijani odločbi, če bi bila ta razglašena za nično (glej v tem smislu sodbe z dne 6. julija 1983, Geist/Komisija, 117/81, EU:C:1983:191, točka 7; z dne 18. decembra 1992, Díaz García/Parlament, T‑43/90, EU:T:1992:120, točka 54, in z dne 20. septembra 2000, Orthmann/Komisija, T‑261/97, EU:T:2000:212, točka 33).

37      Vendar je razvidno, da pomanjkljivosti, ki so bile obravnavane v zadevah, navedenih v točki 36 zgoraj, niso mogle vplivati na tožbo, vloženo pri Splošnem sodišču, ker tožeči stranki niso odvzele možnosti, da razume merilo, ki ga ni izpolnila, in posledično odločbo, sprejeto v zvezi z njo.

38      V teh okoliščinah se je treba vprašati o položaju vezane pristojnosti Komisije za sprejetje izpodbijane odločbe in posledicah, ki jih je treba iz tega izpeljati za izid te tožbe.

39      Socialna pomoč je bila uvedena s sklepom iz leta 2015 in kot je bilo opozorjeno v točki 5 zgoraj, so bila podrobna pravila za izračun osebnih prejemkov, ki jih je treba primerjati, določena s sklepom iz leta 2017, ki se uporablja le za uslužbence Komisije.

40      Sklep iz leta 2015 in sklep iz leta 2017 določata, da mora uprava upoštevati osebni in družinski položaj uslužbenca, natančneje v prilogi k sklepu iz leta 2017 pa so našteti vsi dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri izračunu referenčnega zneska za vsakega uslužbenca in ustrezne minimalne plače v Luksemburgu.

41      Tako je treba ob upoštevanju izčrpnosti seznama, navedenega v točki 40 zgoraj, ugotoviti, da Komisija v obravnavanem primeru ni imela diskrecijske pravice, ampak je bila v položaju vezane pristojnosti, ker je bila dolžna dodeliti socialno pomoč, če je bila neto plača uslužbenca, zaposlenega s polnim delovnim časom, nižja od plače kvalificiranega delavca, ki prejema minimalno plačo v Luksemburgu, oziroma je v nasprotnem primeru ne dodeliti.

42      To ne spremeni dejstva, da je posebnost te zadeve v velikem številu številčnih podatkov, ki jih je treba včasih prišteti, včasih pa odšteti od plačil, ki jih je treba primerjati v okviru primerjalnega postopka, navedenega v točki 4 zgoraj, kar tožeči stranki ni omogočalo, da bi sama z zadostno gotovostjo opravila izračun, ki je potreben za razumevanje in preverjanje njene neupravičenosti do socialne pomoči. Ni namreč mogoče prezreti težav, ki jih ima lahko uslužbenec – še toliko bolj v trenutku, ko začne delati, tako kot tožeča stranka – ob prejemu svojega prvega plačilnega lista s tem, da natančno izračuna ne le neto plačo za polni delovni čas, ki jo je upravičen prejeti, ampak tudi povsem hipotetično plačilo, ki bi ga prejel, če bi bil zaposlen na podlagi luksemburškega prava.

43      To velja še toliko bolj, ker se za določitev obeh osebnih prejemkov, ki morata biti predmet primerjalnega postopka, navedenega v točki 4 zgoraj, sklep iz leta 2017 ne omejuje na upoštevanje bruto plač, temveč določa upoštevanje več davčnih dajatev, prispevkov za socialno varnost (za primer bolezni, starosti, potrebe po pomoči in oskrbi) in dodatkov (družinskih, posebnih dodatnih dodatkov, za vstop v šolo itd.), ki se uporabljajo tako za Komisijo kot v Luksemburgu.

44      Res je, da je uradnik, ki prejema ali meni, da je upravičen do prejemanja finančne ugodnosti, zavezan k razmisleku in nadzoru nad izplačilom, ki ga prejme ali ga namerava prejeti (glej v tem smislu sodbo z dne 24. maja 2023, AL/Komisija, T‑714/21, neobjavljena, EU:T:2023:282, točka 71 in navedena sodna praksa).

45      Vendar je treba ugotoviti, da je to v obravnavanem primeru natančno tisto, kar je tožeča stranka zaman poskušala doseči s svojo pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Obrazložitev odgovora na to pritožbo je bila v teh okoliščinah nujna, da bi tožeča stranka lahko razumela razloge, iz katerih se je štelo, da ni upravičena do socialne pomoči.

46      Tako je treba poudariti, da se tožeča stranka ob popolnem neobstoju obrazložitve ni mogla prepričati, najprej, da je uprava dejansko opravila primerjavo, navedeno v točki 4 zgoraj, nato, da so izračuni, ki jih vsebuje, pravilni, in nazadnje, o zakonitosti sklepa iz leta 2015 in sklepa iz leta 2017, na katerih nezakonitost bi se lahko sklicevala.

47      V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da lahko uslužbenec izpodbija le plačilni list, ki prvič odraža stališče uprave glede spornega dodatka, ker so poznejši plačilni listi zgolj potrditveni akti navedenega stališča in zoper njih ni mogoče vložiti ničnostne tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 2019, Arango Jaramillo in drugi/EIB, T‑487/16, neobjavljena, EU:T:2019:66, točke od 38 do 41 in navedena sodna praksa), in drugič, da glede na trenutno stanje sodne prakse ni bilo gotovo, da bi tožeča stranka lahko prvič navedla nove trditve v fazi replike, kar glede na načela, navedena v točkah 26 in 28 zgoraj, nikakor ne bi bilo zadovoljivo.

48      V teh okoliščinah in ob upoštevanju dejstva, da je bila primerjava, kot je bilo navedeno v točki 42 zgoraj, tako zapletena, da tožeča stranka ni mogla razumeti odločbe, sprejete v zvezi z njo, ima lahko pomanjkljivost, ki se nanaša na popoln neobstoj obrazložitve, v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve posledice za uveljavljanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

49      Če bi namreč tožeča stranka pravočasno dobila obrazložitev glede neizplačila socialne pomoči, bi lahko ne le razumela odločitev, da ji ne bo izplačana socialna pomoč, ampak bi lahko tudi presodila primernost vložitve pravnega sredstva – poleg tega zoper njenega novega delodajalca – kot tudi primernost tožbenih razlogov, vključno z ugovori nezakonitosti, ki jih je mogoče navesti v utemeljitev tega pravnega sredstva.

50      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge.

 Odškodninski zahtevek

51      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj Komisiji naloži, naj ji plača simbolični znesek 1 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela.

52      V zvezi s tem je v skladu z ustaljeno sodno prakso razglasitev ničnosti nezakonitega akta lahko sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo kakršne koli nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti (glej v tem smislu sklep z dne 3. septembra 2019, FV/Svet, C‑188/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:690, točka 26, in sodbo z dne 28. aprila 2021, Correia/EESO, T‑843/19, EU:T:2021:221, točka 86).

53      V obravnavani zadevi zadostuje ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala, da zatrjevane nepremoženjske škode ne bi bilo mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe.

54      V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da je treba za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe šteti, da sama po sebi pomeni primerno in zadostno odškodnino za zatrjevano nepremoženjsko škodo.

55      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba odškodninske zahtevke zavrniti.

 Stroški

56      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija v bistvenem ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

razsodilo:

1.      Plačilni list Asme Gharbi za mesec maj 2024 se razglasi za ničen.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. junija 2026.

Podpisi

*      Jezik postopka: francoščina.