–

za KN J.-C. De Block in M. Poirot, avocats,

–

za francosko vlado B. Dourthe in M. Guiresse, agentki,

–

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

–

za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann in A. Sahner, agenti,

–

za Evropsko komisijo F. Blanc, J. Hottiaux, H. Leupold in J. Vondung, agenti,

1

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 67(3) in člena 82(1) PDEU v povezavi s členom 19 in členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru prošnje za izročitev, ki so jo gruzijski organi naslovili na francoske organe glede KN, grškega in gruzijskega državljana, zaradi izvršitve kazni dosmrtnega zapora v Gruziji.

3

Evropska konvencija o izročitvi, ki je bila podpisana 13. decembra 1957 v Parizu (v nadaljevanju: Evropska konvencija o izročitvi), katere pogodbenici sta med drugim Francoska republika in Gruzija, v členu 1, naslovljenem „Obveznost izročitve“, določa:

„Pogodbenice se obvezujejo, da si bodo v skladu z določbami in pogoji te Konvencije predale vse osebe, proti katerim pristojni organi pogodbenice prosilke vodijo postopek za kaznivo dejanje ali za katerimi so omenjeni organi razpisali tiralico, da bi jih lahko obsodili ali priprli.“

4

Ob ratifikaciji te konvencije je Francoska republika med drugim izrazila ta pridržka:

„Izročitev se lahko zavrne, če ima lahko predaja za zahtevano osebo izjemno resne posledice, zlasti zaradi njene starosti ali zdravstvenega stanja.

Izročitev se ne odobri, če bi zahtevani osebi v državi prosilki sodilo sodišče, ki ne zagotavlja temeljnih procesnih jamstev in varstva pravice do obrambe, ali sodišče, ustanovljeno za njen posebni primer, ali če se izročitev zahteva zaradi izvršitve kazni ali ukrepa, ki ga je izreklo tako sodišče.“

5

Člen 18, prvi odstavek, PDEU določa:

„Kjer se uporabljata Pogodbi in brez poseganja v njune posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

6

Člen 21(1) PDEU določa:

„Vsak državljan Unije ima pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev.“

7

Člen 67(1) in (3) PDEU določa:

„1.   Unija vzpostavi območje svobode, varnosti in pravice ob spoštovanju temeljnih pravic in različnih pravnih sistemov in izročil držav članic.

[…]

3.   Unija si prizadeva zagotoviti visoko raven varnosti z ukrepi za preprečevanje kriminala, rasizma in ksenofobije in za boj proti njim ter z ukrepi za uskladitev in sodelovanje med policijskimi in pravosodnimi ter drugimi pristojnimi organi, kakor tudi z vzajemnim priznavanjem sodnih odločb v kazenskih zadevah in, po potrebi, približevanjem kazenskih zakonodaj.“

8

Člen 82(1) PDEU določa:

„Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb in vključuje približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic na področjih, navedenih v odstavku 2 in v členu 83.

Evropski parlament in Svet [Evropske unije] po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe za:

[…].“

9

Člen 19 Listine, naslovljen „Varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve“, v odstavku 2 določa:

„Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“

10

Člen 47 Listine, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, v drugem odstavku določa:

„Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.“

11

Člen 696(4) code de procédure pénale (zakonik o kazenskem postopku) določa:

„Izročitev se ne odobri:

1° Če ima zahtevana oseba francosko državljanstvo, kar se presoja v času kaznivega dejanja, za katero se zahteva izročitev;

[…].“

12

Občinsko sodišče v Potiju (Gruzija) je 3. decembra 2010 KN, ki je grški in gruzijski državljan, v nenavzočnosti obsodilo na kazen dosmrtnega zapora. To kazen je 3. junija 2011 v nenavzočnosti potrdilo višje sodišče v Koutaisiju (Gruzija). Kazniva dejanja, storjena v Gruziji in Turčiji v letih 2008 in 2009, so se nanašala na mednarodno trgovino s kokainom v posebej velikih količinah in v hudodelski združbi, pripravo skupinskega umora in nezakonito posedovanje strelnega orožja.

13

Gruzijski organi so 2. julija 2021 na podlagi sodbe višjega sodišča v Koutaisiju z dne 3. junija 2011 Interpol zaprosili za razpis „rdeče tiralice“ zoper KN, ki velja kot zahteva za začasno prijetje zaradi izročitve.

14

KN je bil 4. oktobra 2021 na podlagi te „rdeče tiralice“ začasno prijet v Belgiji, kjer je prebival. Državno tožilstvo Gruzije je 13. oktobra 2021 belgijskim organom poslal prošnjo za izročitev. KN, ki je bil najprej v izročitvenem priporu, je bil izpuščen, vendar je bil od 29. oktobra 2021 zoper njega odrejen sodni nadzor v preiskavi, dokler belgijska sodišča ne odločijo o prošnji za izročitev.

15

KN je bil 20. januarja 2025 v Franciji prijet na podlagi navedene „rdeče tiralice“. Naslednji dan so gruzijski organi na francoske organe naslovili prošnjo za izročitev, podobno tej, ki je bila predložena belgijskim organom, zoper KN pa je bil v Franciji odrejen izročitveni pripor.

16

Zunajobravnavni senat cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija) je s sodbo z dne 19. februarja 2025 na podlagi belgijske ureditve o izročitvi in člena 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), zavrnil prošnjo za izročitev, ki so jo vložili gruzijski organi, ker je menil, da obstajajo resni razlogi za bojazen, da bi bil KN zaradi izročitve v Gruzijo izpostavljen odrekanju sodnega varstva in resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

17

KN je bil 28. februarja 2025 v okviru postopka izročitve, ki se je začel v Franciji, zaslišan pred generalnim državnim tožilcem v Montpellieru (Francija) in izjavil, da ne soglaša s svojo izročitvijo.

18

Po tej zavrnitvi je bil KN 1. marca 2025 priveden pred preiskovalni senat cour d’appel de Montpellier (višje sodišče v Montpellieru, Francija), ki je predložitveno sodišče. Pred tem sodiščem trdi, da pravo Unije, zlasti načeli vzajemnega zaupanja in vzajemnega priznavanja sodnih odločb, ki jih sprejmejo države članice, francoskim organom nalaga, da priznajo sodbo zunajobravnavnega senata cour d’appel de Bruxelles (pritožbeno sodišče v Bruslju) z dne19. februarja 2025 in posledično zavrnejo njegovo izročitev Gruziji. S to – kazensko – sodbo naj bi mu bila priznana pravica, ki jo zagotavlja Unija, in sicer pravica, da se ne izroči tretji državi, če obstaja resnična nevarnost, da bo tam izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali odrekanju sodnega varstva.

19

Generalni državni tožilec v Montpellieru je pred predložitvenim sodiščem poudaril, da je obravnavanje te prošnje za izročitev s strani francoskih organov pogojeno s spoštovanjem členov 3 in 6 EKČP ter da se je KN, ki je grški in gruzijski državljan, skliceval na obstoj resne nevarnosti, da bo zaradi razmer v zaporu v Gruziji izpostavljen ne le odrekanju sodnega varstva, ampak tudi nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Ob upoštevanju politične nestabilnosti v tej državi od novembra 2024 je ta tožilec navedenemu sodišču predlagal, naj ugotovi, da od gruzijskih organov ne more pridobiti zanesljivih jamstev glede spoštovanja pravic iz teh členov.

20

Predložitveno sodišče opozarja, da člen 1 Evropske konvencije o izročitvi, katere pogodbenica je Gruzija kot članica Sveta Evrope, nalaga izročitev zahtevane osebe, če so izpolnjeni pravni pogoji, ob upoštevanju izjem, ki so jih določile, in pridržkov, ki so jih izrazile pogodbenice. Navedeno sodišče poudarja, da je Francoska republika izrazila pridržke, v skladu s katerimi se izročitev ne odobri, če bi zahtevani osebi sodilo sodišče, ki ne zagotavlja temeljne pravice do obrambe, in se lahko zavrne, če ima lahko za to osebo izjemno resne posledice.

21

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali sodba predobravnavnega senata cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 19. februarja 2025, s katero je ta razsodil, da bi bil KN v primeru izročitve Gruziji izpostavljen resni nevarnosti odrekanja sodnega varstva in mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, v razmerju do francoskih sodišč na podlagi načel medsebojnega zaupanja in vzajemnega priznavanja ni zavezujoča. Po mnenju predložitvenega sodišča so sodišča države članice v skladu s tema načeloma veljavnost sodnih odločb, ki so jih izdala sodišča druge države članice, dolžna priznati le, kadar je tako priznanje izrecno določeno s pravom Unije.

22

V teh okoliščinah je preiskovalni senat cour d’appel de Montpellier (višje sodišče v Montpellieru) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„Ali je treba člen 67(3) in [člen] 82(1) PDEU v povezavi s členoma 19 in 47 Listine razlagati tako, da je država članica zavezana zavrniti izvršitev prošnje za izročitev državljana Unije tretji državi, kadar druga država članica predhodno zavrne izvršitev iste prošnje za izročitev, ker bi lahko bila s predajo zadevne osebe kršena njena temeljna pravica, da ni podvržena mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju iz člena 19 Listine, in pravica do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine?“

23

Predložitveno sodišče je zaprosilo za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 107 Poslovnika Sodišča.

24

Iz teh določb izhaja, da morata biti za uporabo tega postopka izpolnjena dva kumulativna pogoja. Na eni strani je treba v predlogu za sprejetje predhodne odločbe postaviti vprašanja glede razlage v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice, na katerega se nanaša naslov V tretjega dela Pogodbe DEU. Na drugi strani mora biti za okoliščine spora o glavni stvari, kot jih je opisalo predložitveno sodišče, značilen obstoj izrednih razmer.

25

V zvezi s prvim pogojem je treba poudariti, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša zlasti na razlago člena 67(3) in člena 82(1) PDEU, ki sta določbi iz naslova V tretjega dela te pogodbe, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice. Zato se ta predlog lahko obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja.

26

V zvezi z drugim pogojem, ki se nanaša na nujnost, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ta pogoj izpolnjen, kadar je zadevni osebi trenutno odvzeta prostost in je njeno pridržanje v priporu odvisno od rešitve spora o glavni stvari, pri čemer je treba pojasniti, da je treba položaj te osebe presojati glede na stanje na dan preizkusa predloga za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja (glej zlasti sodbo z dne 29. julija 2024, Breian,C‑318/24 PPU, EU:C:2024:658, točka 26 in navedena sodna praksa).

27

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je KN od 21. januarja 2025 v izročitvenem priporu, tako da mu je trenutno odvzeta prostost. Poleg tega je namen vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ugotoviti, ali mora zavrniti izročitev te osebe na podlagi prava Unije. Pritrdilen odgovor Sodišča na to vprašanje bi torej načeloma moral voditi do izpustitve KN na prostost.

28

V teh okoliščinah je tretji senat Sodišča na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalne pravobranilke 3. aprila 2025 odločil, da ugodi predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja.

29

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 67(3) in člen 82(1) PDEU razlagati tako, da mora država članica zavrniti izročitev državljana druge države članice tretji državi, če so organi tretje države članice zaradi obstoja resne nevarnosti kršitve temeljnih pravic, zagotovljenih s členom 19(2) in členom 47, drugi odstavek, Listine, predhodno zavrnili izvršitev prošnje za izročitev te tretje države, ki se nanaša na izvršitev iste kazni, naložene temu državljanu druge države članice.

30

Najprej je treba opozoriti, da če Unija z zadevno tretjo državo ni sklenila sporazuma o izročitvi, pravila o izročitvi spadajo v pristojnost držav članic (glej v tem smislu sodbi z dne 6. septembra 2016, Petruhhin,C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 26, in z dne 17. decembra 2020, Generalstaatsanwaltschaft Berlin (Izročitev Ukrajini),C‑398/19, EU:C:2020:1032, točka 28).

31

Vendar so države članice dolžne izvrševati to pristojnost ob spoštovanju prava Unije, zlasti prepovedi diskriminacije, ki je določena v členu 18 PDEU, ter pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je zagotovljena s členom 21(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Prošnja za izročitev Bosni in Hercegovini), C‑237/21, EU:C:2022:1017, točka 29).

32

Na prvem mestu je treba poudariti, da ima državljan države članice, ki se zakonito giblje ali zakonito prebiva na ozemlju druge države članice, zaradi svojega statusa državljana Unije pravico sklicevati se na člen 21(1) PDEU in spada na področje uporabe Pogodb v smislu člena 18 PDEU, ki vsebuje načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo (glej v tem smislu sodbi z dne13. novembra 2018, Raugevicius,C‑247/17, EU:C:2018:898, točka 27, in z dne 22. decembra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Prošnja za izročitev Bosni in Hercegovini), C‑237/21, EU:C:2022:1017, točka 30).

33

Okoliščina, da ima državljan države članice, ki ni država članica, ki je prejela prošnjo za izročitev, ki se nanaša nanj, tudi državljanstvo te tretje države, ki je podala to prošnjo, temu državljanu ne more preprečevati uveljavljanja pravic in svoboščin, podeljenih s statusom državljana Unije, zlasti tistih, ki jih zagotavljata člena 18 in 21(1) PDEU. Okoliščina, da je zahtevana oseba hkrati državljan države članice in tretje države, tej osebi namreč ne more odvzeti teh pravic in svoboščin (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Prošnja za izročitev Bosni in Hercegovini), C‑237/21, EU:C:2022:1017, točka 31 in navedena sodna praksa).

34

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je KN, ki ima med drugim grško državljanstvo, kot državljan Unije uresničeval svojo pravico iz člena 21(1) PDEU do prostega gibanja v drugi državi članici, tako da njegov položaj spada na področje uporabe Pogodb v smislu člena 18 PDEU, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva, in to kljub temu, da ima tudi državljanstvo tretje države, ki je izdala prošnjo za izročitev, ki se nanaša nanj.

35

Poleg tega okoliščina, da KN v trenutku, ko je bila pri organih Francoske republike vložena prošnja za izročitev, ki je predmet postopka v glavni stvari, ni stalno prebival na ozemlju te države članice, ampak na ozemlju Kraljevine Belgije, ne more ovreči te ugotovitve. Prehodnost prebivanja na ozemlju zaprošene države članice namreč ne more izključiti, da položaj državljana druge države članice, na katerega se nanaša ta prošnja, spada na področje uporabe Pogodb v smislu člena 18 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2018, Pisciotti,C‑191/16, EU:C:2018:222, točka 34).

36

Na drugem mestu, francoska vlada je pojasnila, da v skladu s členom 696–4, točka 1, zakonika o kazenskem postopku Francoska republika svojih državljanov ne izroči tretji državi, pri čemer ta določba ne nasprotuje temu, da ta država članica državljane drugih držav članic izroči tretji državi zaradi izvršitve kazni, izrečene v tej državi.

37

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča pa izhaja, da se z nacionalnim pravilom, ki prepoveduje izročitev zgolj državljanov zadevne države članice, uvaja različno obravnavanje glede na to, ali je zahtevana oseba državljan te države članice ali državljan neke druge države članice, in tako ustvarja neenako obravnavanje, ki lahko vpliva na pravico teh državljanov do prostega gibanja in prebivanja v Uniji (glej v tem smislu sodbi Petruhhin, C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 32, in Raugevicius, C‑247/17, EU:C:2018:898, točka 28).

38

Iz tega sledi, da pomeni v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, neenako obravnavanje, s katerim se dovoli izročitev državljana Unije, ki je državljan neke druge države članice, kot je KN, omejitev svobode gibanja v smislu člena 21 PDEU (glej v tem smislu sodbi Petruhhin, C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 33, in Raugevicius, C‑247/17, EU:C:2018:898, točka 30).

39

Čeprav predložitveno sodišče v obravnavanem primeru Sodišča ne sprašuje, ali je taka omejitev utemeljena z nujnim razlogom v splošnem interesu, pa sprašuje, ali lahko nekatere temeljne pravice iz Listine ovirajo izročitev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.

40

Kadar nacionalna ureditev lahko ovira uresničevanje ene ali več temeljnih svoboščin, ki jih zagotavljata Pogodbi, v obravnavanem primeru pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic iz člena 21 PDEU, je mogoče to ureditev z vidika prava Unije upravičiti le, če je v skladu s temeljnimi pravicami, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 1991, ERT,C‑260/89, EU:C:1991:254, točki 42 in 43). Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso tako ureditev šteti za „izvajanje prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine (glej v tem smislu sodbi z dne 14. septembra 2023, Bezirkshauptmannschaft Feldkirch,C‑55/22, EU:C:2023:670, točka 29, in z dne 12. decembra 2024, Nemzeti Földügyi Központ,C‑419/23, EU:C:2024:1016, točka 60 in navedena sodna praksa).

41

Iz tega sledi, da mora zaprošena država članica, ki ne izroča svojih državljanov, pred odločitvijo o izročitvi – med drugim na podlagi Evropske konvencije o izročitvi – državljana druge države članice preučiti, ali bi bile s to odločitvijo kot izvajanjem prava Unije v smislu člena 51(1) Listine lahko kršene temeljne pravice, zagotovljene z Listino, zlasti s členom 47, drugi odstavek, ki določa temeljno pravico do poštenega sojenja, ali členom 19(2), v skladu s katerim nihče ne sme biti odstranjen ali izgnan v državo ali biti izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (glej v tem smislu sodbi z dne 13. novembra 2018, Raugevicius,C‑247/17, EU:C:2018:898, točka 49, in z dne 22. decembra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Prošnja za izročitev Bosni in Hercegovini), C‑237/21, EU:C:2022:1017, točka 55).

42

Pristojni organ zaprošene države članice mora svojo presojo utemeljiti na objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementih. Ti elementi lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb tretje države prosilke ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Obstoj deklaracij in pristop k mednarodnim pogodbam, s katerimi se načeloma zagotavlja spoštovanje temeljnih človekovih pravic, še ne zagotavljata primerne zaščite zahtevane osebe pred nevarnostjo nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, če zanesljivi viri poročajo o praksah, ki jih državni organi uporabljajo ali dopuščajo in ki so v očitnem nasprotju z načeli iz EKČP (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin,C‑182/15, EU:C:2016:630, točki 57 in 59).

43

Predložitveno sodišče v tem okviru sprašuje, ali mu člen 67(3) in člen 82(1) PDEU nalagata, da prizna sodbo predobravnavnega senata cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 19. februarja 2025, navedeno v točki 14 te sodbe, s katero je zadnjenavedeno sodišče zavrnilo izročitev KN z obrazložitvijo, da bi ga taka izročitev izpostavila resni nevarnosti kršitve temeljne pravice, da ni podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, določene v členu 19(2) Listine, in temeljne pravice do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine.

44

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da niti člen 67(3) niti člen 82(1) PDEU ne moreta biti podlaga za obveznost vzajemnega priznavanja odločb, ki jih sprejmejo države članice in s katerimi zavrnejo prošnjo za izročitev tretje države.

45

Na eni strani namreč člen 67(3) PDEU določa, da si „Unija […] prizadeva zagotoviti visoko raven varnosti z ukrepi za preprečevanje kriminala, rasizma in ksenofobije in za boj proti njim“, zlasti „z vzajemnim priznavanjem sodnih odločb v kazenskih zadevah“ in „po potrebi, približevanjem kazenskih zakonodaj“ držav članic. Na drugi strani člen 82(1), prvi pododstavek, PDEU določa, da „pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb ter vključuje približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic“, zlasti tistih iz drugega pododstavka, točka (a), tega člena 82(1), v skladu s katerim „Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe za določitev pravil in postopkov za zagotovitev priznavanja vseh oblik sodb in sodnih odločb v celotni Uniji“.

46

Iz teh določb je razvidno, da kot taki ne vzpostavljata obveznosti vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb v kazenskih zadevah, sprejetih v državah članicah, temveč zgolj določata, da pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji temelji na načelu takega priznavanja. Člen 82(1), drugi pododstavek, točka (a), PDEU tako določa le, da Parlament in Svet sprejmeta ukrepe za določitev pravil in postopkov za zagotovitev priznavanja vseh oblik sodb in sodnih odločb.

47

Drugič, čeprav pravo Unije vsebuje več instrumentov sekundarne zakonodaje, ki določajo obveznost vzajemnega priznavanja nekaterih sodb in sodnih odločb v kazenskih zadevah, med drugim Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34) in Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (UL 2008, L 327, str. 27), je treba ugotoviti, da noben akt prava Unije ne določa obveznosti vzajemnega priznavanja odločb, ki jih države članice sprejmejo v zvezi s prošnjami za izročitev tretje države.

48

Zato se načelo vzajemnega priznavanja ne uporablja za odločbe o zavrnitvi prošenj za izročitev, ki jih sprejmejo države članice.

49

Nasprotno pa načelo vzajemnega zaupanja zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake države zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (sodbi z dne 29. julija 2024, Alchaster,C‑202/24, EU:C:2024:649, točka 57, in z dne 29. julija 2024, Breian,C‑318/24 PPU, EU:C:2024:658, točka 36).

50

V zvezi z evropskim nalogom za prijetje, ki ga ureja Okvirni sklep 2002/584, je Sodišče razsodilo, da to načelo v primeru odločbe o neizvršitvi, sprejete v drugi državi članici zaradi obstoja nevarnosti kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine, zahteva, da mora izvršitveni organ države članice, pri katerem je bila vložena nova zahteva za predajo zadevne osebe, v okviru svojega preizkusa obstoja razloga za neizvršitev ustrezno upoštevati razloge, zaradi katerih je bila ta odločba izdana (sodba z dne 29. julija 2024, Breian,C‑318/24 PPU, EU:C:2024:658, točka 46).

51

Iz istih razlogov je treba ugotoviti, da načelo medsebojnega zaupanja zahteva, da – v primeru odločbe o zavrnitvi izročitve zahtevane osebe tretji državi, ki jo država članica sprejme zaradi resne nevarnosti, da bo kršena temeljna pravica navedene osebe, da ni podvržena mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, iz člena 19(2) Listine, in temeljna pravica do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine – pristojni organ druge države članice, ki mu je predložena nova prošnja za izročitev iste tretje države, ki se nanaša na isto osebo, pri presoji obstoja nevarnosti kršitve temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, ustrezno upošteva razloge, na katerih temelji ta odločba o zavrnitvi.

52

Kot je namreč generalna pravobranilka poudarila v točki 49 sklepnih predlogov, je prejšnja odločba o zavrnitvi izročitve, ki je bila sprejeta v drugi državi članici in ki temelji na obstoju resne nevarnosti kršitve temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, del elementov, na katere se nanaša sodna praksa, navedena v točki 40 te sodbe, in ki jih mora država članica, ki ji je bila predložena nova prošnja za izročitev, upoštevati v okviru svojega preizkusa.

53

Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 67(3) in člen 82(1) PDEU razlagati tako, da državi članici ni treba zavrniti izročitve državljana druge države članice tretji državi, če so organi tretje države članice zaradi obstoja resne nevarnosti kršitve temeljnih pravic, zagotovljenih s členom 19(2) in členom 47, drugi odstavek, Listine predhodno zavrnili izvršitev prošnje za izročitev te tretje države, ki se nanaša na izvršitev iste kazni, naložene temu državljanu druge države članice.

54

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 67(3) in člen 82(1) PDEU

je treba razlagati tako, da

državi članici ni treba zavrniti izročitve državljana druge države članice tretji državi, če so organi tretje države članice zaradi obstoja resne nevarnosti kršitve temeljnih pravic, zagotovljenih s členom 19(2) in členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah predhodno zavrnili izvršitev prošnje za izročitev te tretje države, ki se nanaša na izvršitev iste kazni, naložene temu državljanu druge države članice.