–

za Elettronica Industriale SpA D. Franzini, M. Molino in G. Rossi, avvocati,

–

za italijansko vlado S. Fiorentino, agent, skupaj z E. De Bonisom in F. Montanarom, avvocati dello Stato,

–

za Evropsko komisijo G. Conte in O. Gariazzo, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13 Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 337), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL 2009, L 337, str. 37) (v nadaljevanju: Direktiva o odobritvi), člena 8 Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140 (v nadaljevanju: Okvirna direktiva), in načela sorazmernosti.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Elettronica Industriale SpA in Ministero delle Imprese e del Made in Italy (ministrstvo za podjetništvo in Made in Italy, Italija) glede veljavnosti dveh uredb tega ministrstva o določitvi pristojbin za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc, kar zadeva prvo od teh uredb za leta 2014, 2015 in 2016, kar zadeva drugo, pa za leto 2017.

3

V uvodni izjavi 32 Direktive o odobritvi je bilo navedeno:

„Poleg upravnih pristojbin se lahko zaračunavajo tudi pristojbine za uporabo radijskih frekvenc in številk, s čimer bi se zagotovila optimalna uporaba takih virov. Take pristojbine naj ne ovirajo razvoja inovativnih storitev in konkurence na trgu. Ta direktiva ne posega v namen, za katerega se uporabljajo pristojbine za pravice uporabe. Te pristojbine se lahko na primer uporabljajo za financiranje dejavnosti nacionalnih regulativnih organov, ki jih ni mogoče kriti z upravnimi pristojbinami. […]“

4

Člen 1(1) te direktive je določal:

„Cilj te direktive je vzpostavitev notranjega trga elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev z uskladitvijo in poenostavitvijo predpisov in pogojev za odobritve, s čimer bi se omogočilo zagotavljanje teh omrežij in storitev v celotni Skupnosti.“

5

Člen 2(2) navedene direktive je opredeljeval izraz „splošna odobritev“ kot „pravni okvir, ki ga določi država članica ter se z njim v skladu [z Direktivo o odobritvi] zagotovijo pravice za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev in določijo obveznosti, značilne za to področje, ki utegnejo veljati za vse ali določene vrste elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev“.

6

Člen 13 iste direktive, naslovljen „Pristojbine za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav“, je določal:

„Države članice lahko ustreznemu organu dovolijo, da naloži pristojbine za pravice uporabe radijskih frekvenc ali številk ali za pravice do vgradnje naprav na, nad ali pod javnim ali zasebnim zemljiščem, ki odražajo potrebo po zagotovitvi optimalne uporabe teh virov. Države članice zagotovijo, da so take pristojbine objektivno utemeljene, transparentne, nediskriminacijske in sorazmerne glede na njihov predvideni namen, ter upoštevajo cilje iz člena 8 [Okvirne direktive].“

7

Člen 8 Okvirne direktive, naslovljen „Politični cilji in regulativna načela“, je določal:

„1.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi pri opravljanju regulativnih nalog, opredeljenih v tej direktivi in v posebnih direktivah, sprejmejo vse primerne ukrepe za dosego ciljev iz odstavkov 2, 3 in 4. Taki ukrepi naj bodo sorazmerni s temi cilji.

[…]

2.   Nacionalni regulativni organi podpirajo konkurenco pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev in pripadajočih naprav ter storitev med drugim tako, da:

[…]

3.   Nacionalni regulativni organi prispevajo k razvoju notranjega trga med drugim tako, da:

[…].“

8

Člen 35 decreto legislativo n. 259 – Codice delle comunicazioni elettroniche (zakonska uredba št. 259 o zakoniku o elektronskih komunikacijah) z dne 1. avgusta 2003 (GURI št. 214 z dne 15. septembra 2003, redni dodatek št. 150) je v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v zvezi s pristojbinami za podelitev pravic uporabe in namestitve infrastruktur v bistvu določal, da pristojbine za podelitev pravic uporabe radijskih frekvenc ali številk določi Ministero dello Sviluppo Economico (ministrstvo za gospodarski razvoj, Italija), ki je postalo ministrstvo za podjetništvo in Made in Italy, na podlagi meril, ki jih določi Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (nadzorni organ za komunikacije, Italija), ter da so pristojbine pregledne, objektivno utemeljene, sorazmerne z zasledovanim ciljem, nediskriminatorne in da upoštevajo cilje, določene s členom 13 Direktive o odobritvi.

9

Člen 1, odstavki od 172 do 174, legge n. 208 – Disposizioni per la formazione del bilancio annuale e pluriennale dello Stato (legge di stabilità 2016) (zakon št. 208 o pravilih za pripravo letnega in večletnega državnega proračuna (zakon o zagotavljanju stabilnosti za leto 2016)) z dne 28. decembra 2015 (GURI št. 302 z dne 30. decembra 2015, redni dodatek št. 70; v nadaljevanju: zakon št. 208/2015) določa:

„172.   Višina pristojbin za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc, ki jih dolgujejo nacionalni ali lokalni omrežni operaterji, se določi z uredbo Ministrstva za gospodarski razvoj na način, ki je transparenten, sorazmeren z zasledovanim ciljem, nediskriminatoren in objektiven na podlagi geografske pokritosti odobritve, tržne vrednosti frekvenc, ob upoštevanju mehanizmov nagrajevanja, namenjenih prenosu prenosnih zmogljivosti za konkurenčne namene, ter uporabe inovativnih tehnologij.

173.   Ureditev pristojbin iz odstavka 172 se uporablja tudi za leta, za katera dolgovane pristojbine niso bile določene.

174.   Iz zneska pristojbin iz člena 172 in upravnih taks za nacionalne in lokalne operaterje, ki imajo splošno odobritev za opravljanje dejavnosti operaterja televizijskega omrežja v digitalni prizemni tehnologiji in za uporabo radijskih frekvenc za radijske zveze, izhaja skupni letni prihodek v državni proračun v višini najmanj 32,8 milijona EUR.“

10

Družba Elettronica Industriale, operater italijanskega telekomunikacijskega omrežja, je pri Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), ki je predložitveno sodišče, da bi dosegla razglasitev ničnosti uredb ministrstva za podjetništvo in Made in Italy z dne 4. avgusta 2016 ter z dne 13. aprila 2017 o določitvi pristojbin za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc, kar zadeva prvo od teh uredb za leta 2014, 2015 in 2016, kar zadeva drugo, pa za leto 2017. Navedeni uredbi sta bili sprejeti na podlagi določb zakona št. 208/2015. Po mnenju tega operaterja naj ti uredbi ne bi bili skladni z zahtevami, ki izhajajo zlasti iz Direktive o odobritvi.

11

Navedeno sodišče najprej ugotavlja, da se z uredbama iz postopka v glavni stvari uresničuje cilj, določen v členu 1(172) zakona št. 208/2015, ki je spodbujanje odprtja trga za nove operaterje in spodbujanje konkurence, tako da se pristojbine za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc izračunajo glede na geografsko pokritost odobritve in tržno vrednost frekvenc, ob upoštevanju mehanizmov nagrajevanja, namenjenih prenosu frekvenc za konkurenčne namene in uporabo inovativnih tehnologij. Ti uredbi v zvezi s tem določata spremenljivi odstotek znižanja pristojbine v korist operaterjev omrežja, ki niso vertikalno integrirani ali ki so v letu pred letom, na katero se pristojbina nanaša, svoje frekvence prenesli na tretje osebe, ki ne pripadajo isti skupini družb kot njihovi.

12

Navedeni uredbi naj bi bili tako utemeljeni glede na zahteve Direktive o odobritvi in Okvirne direktive, ker sta v skladu zlasti s cilji iz člena 8(2)(b) zadnjenavedene direktive.

13

Glede na navedeno predložitveno sodišče meni, da bi se za člen 1(174) zakona št. 208/15 v delu, v katerem zahteva, da „skupni letni prihodki državnega proračuna ne smejo biti nižji od 32,8 milijona EUR“, lahko štelo, da je v nasprotju s tema direktivama in z načelom sorazmernosti, kot jih razlaga Sodišče.

14

Ta določba naj bi namreč sektorskim organom nalagala, da s pobiranjem pristojbin za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc ustvarijo letne prihodke, določene za uresničitev finančnih ciljev, ne da bi določala kakršno koli obveznost ponovne uporabe teh prihodkov, da bi se spodbudilo uresničevanje ciljev, določenih z zakonodajo Unije. Tako naj bi bilo mogoče šteti, da se z navedeno določbo uvajajo pristojbine za zagotavljanje „drugih“ elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, kot so tiste, določene v členu 13 Direktive o odobritvi, kar naj bi se nameravalo s tem členom 13 ravno preprečiti.

15

Predložitveno sodišče meni, da uredbi iz postopka v glavni stvari samovoljno in neutemeljeno določata pristojbino, katere višina naj bi omogočala pridobitev finančnih prihodkov, pri čemer je bil znesek teh prihodkov predhodno določen z zakonom. Tako naj bi italijanski zakonodajalec ex ante določil gotov gospodarski učinek, ki ga je treba doseči z nalaganjem pristojbin operaterjem digitalne televizije, ne glede na to, da je predvidel mehanizem za naknadno ugotavljanje ugodnosti, če so cilji, ki se jim sledi z Direktivo o odobritvi in Okvirno direktivo, doseženi.

16

Poleg tega navedeno sodišče dvomi, da je mogoče nadzor nad spoštovanjem načela sorazmernosti, kot se zahteva s členom 13 Direktive o odobritvi, opraviti, kadar referenčni parameter ni znesek pristojbin, naloženih vsakemu operaterju, ampak skupni letni znesek, vnaprej določen z nacionalno ureditvijo, ki ga morajo ustvariti vse te pristojbine.

17

V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 13 Direktive [o odobritvi] v povezavi s členom 8 [Okvirne direktive] in načelo sorazmernosti [prava Unije] nasprotujeta temu, da zakonodajalec države članice uvede merilo za presojo ‚pristojbin za odobritev pravic uporabe in pravic do vgradnje naprav‘, ki je povezano z zbiranjem določenega zneska davčnih prihodkov in s tem s splošnimi javnofinančnimi cilji, z naložitvijo pristojbine operaterjem, ne glede na zasledovanje interesa za pravilno delovanje trga elektronskih komunikacij in varstvo uporabnikov, in ali nacionalno sodišče te določbe ne sme uporabiti?“

18

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13 Direktive o odobritvi v povezavi s členom 8 Okvirne direktive in načelo sorazmernosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki nalaga merilo za izračun pristojbin za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc, določeno glede na vnaprej določen znesek letnih prihodkov, ki morajo izhajati iz teh pristojbin, in torej glede na splošne finančne cilje.

19

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, se predložitveno sodišče sprašuje, ali mora zavrniti uporabo te nacionalne ureditve.

20

V skladu s členom 1 Direktive o odobritvi je njen cilj vzpostavitev notranjega trga elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev z uskladitvijo in poenostavitvijo predpisov in pogojev za odobritve, s čimer bi se omogočilo zagotavljanje teh omrežij in storitev v celotni Evropski uniji.

21

V ta namen ta direktiva ne določa le pravil o postopkih podelitve splošnih odobritev ali pravic uporabe radijskih frekvenc ali številk in o vsebini navedenih odobritev, temveč tudi pravila o naravi – celo obsegu – denarnih izdatkov, povezanih s temi postopki, ki jih lahko države članice naložijo podjetjem v sektorju storitev elektronskih komunikacij (sodbi z dne 4. septembra 2014, Belgacom in Mobistar, C‑256/13 in C‑264/13, EU:C:2014:2149, točka 29, in z dne 6. oktobra 2020, Vodafone España, C‑443/19, EU:C:2020:798, točka 29).

22

Natančneje, v skladu s členom 13 navedene direktive, naslovljenim „Pristojbine za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav“, lahko države članice ustreznemu organu dovolijo zlasti, da naloži pristojbine za pravice uporabe radijskih frekvenc ali številk ali za pravice do vgradnje naprav na, nad ali pod javnim ali zasebnim zemljiščem, ki odražajo potrebo po zagotovitvi optimalne uporabe teh virov. Iz tega člena 13 izhaja, da morajo države članice zagotoviti, da so take pristojbine objektivno utemeljene, transparentne, nediskriminacijske in sorazmerne glede na njihov predvideni namen ter upoštevajo cilje, določene v členu 8 Okvirne direktive, ki so med drugim spodbujanje konkurence in učinkovita uporaba radijskih frekvenc (sodbi z dne 21. marca 2013, Belgacom in drugi, C‑375/11, EU:C:2013:185, točka 46, in z dne 6. oktobra 2020, Vodafone España, C‑443/19, EU:C:2020:798, točka 50).

23

V zvezi s tem cilj, da se zagotovi, da operaterji optimalno uporabljajo redke vire, do katerih imajo dostop, kot so digitalne televizijske frekvence, pomeni, da se znesek navedene pristojbine določi na primerni ravni, ki odraža zlasti vrednost pravic uporabe teh virov, kar zahteva upoštevanje ekonomskega in tehnološkega položaja zadevnega trga (glej v tem smislu sodbi z dne 10. marca 2011, Telefónica Móviles España, C‑85/10, EU:C:2011:141, točka 28, in z dne 6. oktobra 2020, Vodafone España, C‑443/19, EU:C:2020:798, točka 53).

24

Sodišče je tako razsodilo, da lahko previsok znesek navedene pristojbine namreč odvrne od uporabe zadevnih redkih virov in tako povzroči njihovo zmanjšano uporabo (sodba z dne 10. marca 2011, Telefónica Móviles España, C‑85/10, EU:C:2011:141, točka 29).

25

Vendar člen 13 Direktive o odobritvi določa zahteve, ki jih morajo države članice, če se odločijo naložiti pristojbino za pravice do uporabe redkih virov, izpolnjevati pri določanju zneska te pristojbine, ne da bi določal konkreten način določitve tega zneska (glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 2013, Belgacom in drugi, C‑375/11, EU:C:2013:185, točka 49).

26

Poleg tega, kot je potrjeno v uvodni izjavi 32 te direktive, ta ne vsebuje nobene določbe, ki bi določala uporabo prihodka od pristojbin, pobranih za pravice uporabe radijskih frekvenc.

27

V obravnavanem primeru člen 1(172) zakona št. 208/2015, ki se po mnenju predložitvenega sodišča izvaja z uredbama iz postopka v glavni stvari, določa, da se znesek pristojbin za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc določa „na način, ki je transparenten, sorazmeren z zasledovanim ciljem, nediskriminatoren in objektiven glede na geografsko pokritost odobritve, tržno vrednost frekvenc, ob upoštevanju mehanizmov nagrajevanja, namenjenih prenosu prenosnih zmogljivosti za konkurenčne namene, ter uporabe inovativnih tehnologij“.

28

Glede na besedilo te določbe se zdi, da je z njo v italijansko pravo prenesen člen 13 Direktive o odobritvi, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča.

29

Ob tem predložitveno sodišče poudarja, da morata biti uredbi iz postopka v glavni stvari tudi v skladu s členom 1(174) zakona št. 208/2015, ki zahteva, da pristojbine, določene s tema uredbama, italijanski državi zagotavljata letne prihodke v višini najmanj 32,8 milijona EUR. Po mnenju tega sodišča pa bi dejstvo, da se z naložitvijo teh pristojbin uresničuje finančni cilj, in sicer zagotoviti državi minimalni letni znesek prihodkov, pripeljalo do ugotovitve, da je nacionalni zakonodajalec naložil pobiranje „drugih“ pristojbin, kot so tiste, ki so določene v Direktivi o odobritvi, kar naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 13 te direktive.

30

V zvezi s tem je, na prvem mestu, Sodišče razsodilo, da v okviru navedene direktive države članice ne smejo naložiti drugih dajatev ali pristojbin za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev kot tistih, določenih v tej direktivi (sodbi z dne 17. decembra 2015, Proximus, C‑454/13, EU:C:2015:819, točka 20, in z dne 6. oktobra 2020, Vodafone España, C‑443/19, EU:C:2020:798, točka 32).

31

V sodbah, navedenih v prejšnji točki, se je presoja Sodišča nanašala na področje uporabe člena 13 Direktive o odobritvi, pri čemer se je oprlo na zadevne obdavčljive dogodke v zadevah, v katerih sta bili izdani ti sodbi.

32

Sodišče je tako navedlo, da mora biti za to, da se določbe Direktive o odobritvi uporabijo za nacionalno dajatev, obdavčljivi dogodek glede te dajatve povezan s postopkom splošne odobritve, ki v skladu s členom 2(2) te direktive zagotavlja pravico do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2015, Proximus, C‑454/13, EU:C:2015:819, točka 21).

33

Iz tega sledi, da pristojbine, ki se operaterjem, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve, naložijo v zameno za pravico do uporabe digitalnih televizijskih frekvenc, kot so te iz postopka v glavni stvari, spadajo na področje uporabe člena 13 Direktive o odobritvi.

34

Zato iz dejstva, da nacionalni zakonodajalec pri določanju teh pristojbin poleg ciljev spodbujanja konkurence in učinkovite uporabe digitalnih televizijskih frekvenc uresničuje finančni cilj, ni mogoče sklepati, da je ta zakonodajalec zahteval plačilo drugih pristojbin, kot so te iz tega člena 13, v smislu sodne prakse, navedene v točki 30 te sodbe.

35

Da bi se predložitvenemu sodišču dal koristen odgovor, je treba, na drugem mestu, ugotoviti, ali navedeni člen 13 dopušča uresničevanje takega dodatnega finančnega cilja z določitvijo minimalnega letnega zneska, ki mora biti zagotovljen s prihodki, ki izhajajo iz pristojbin, naloženih na podlagi istega člena 13.

36

V zvezi s tem je, prvič, iz točk 25 in 26 te sodbe razvidno, da Direktiva o odobritvi državam članicam omogoča, da pri določanju teh pristojbin poleg ciljev iz člena 13 te direktive sledijo takemu dodatnemu cilju, ki je povezan s prihodki od pristojbin, naloženih v skladu s tem členom 13.

37

Kot je Sodišče že razsodilo, kar zadeva Direktivo 97/13/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 10. aprila 1997 o skupnem okviru za splošne avtorizacije in posamična dovoljenja na področju telekomunikacijskih storitev (UL 1997, L 117, str. 15), katere člen 11(2) ustreza členu 13 Direktive o odobritvi (sodba z dne 17. decembra 2015, Proximus, C‑517/13, EU:C:2015:820, točka 23), se ne zahteva, da morajo biti take pristojbine namenjene za posebni namen ali da mora zadevna država članica prihodek iz naslova te pristojbine a posteriori uporabiti na določen način. Iz tega sledi, da lahko ta prosto uporabi prihodke iz pristojbine (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2011, Telefónica Móviles España, C‑85/10, EU:C:2011:141, točka 32).

38

Drugič, kot je bilo opozorjeno v točki 23 te sodbe, pa je pomembno, da se znesek pristojbin določi na ustrezni ravni, ki odraža zlasti vrednost pravic do uporabe redkih virov, do katerih ima operater, ki je zavezanec za plačilo pristojbine, dostop, in sicer v obravnavanem primeru do digitalnih televizijskih frekvenc.

39

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da je določitev pristojbine za pravice do uporabe radijskih frekvenc bodisi na podlagi zneska prejšnje enkratne koncesijske dajatve, izračunanem na podlagi števila frekvenc in mesecev, na katere se nanašajo pravice do uporabe frekvenc, bodisi na podlagi zneskov, pridobljenih po dražbah, lahko ustrezen način za določitev vrednosti radijskih frekvenc, saj tako ena kot tudi druga od teh metod omogočata pridobitev zneskov, ki so v povezavi s predvideno donosnostjo zadevnih radijskih frekvenc (glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 2013, Belgacom in drugi, C‑375/11, EU:C:2013:185, točki 52 in 53).

40

Iz tega sledi, da člen 13 Direktive o odobritvi ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa minimalni letni znesek prihodkov, ki jih morajo ustvariti pristojbine, določene na podlagi tega člena 13, če se ta znesek izračuna tako, da ne presega vrednosti pravic uporabe radijskih frekvenc, in se zato določi ob upoštevanju predvidljive donosnosti teh radijskih frekvenc.

41

Čeprav mora predložitveno sodišče v zvezi s tem opraviti potrebna preverjanja, je treba ugotoviti, da italijanska vlada v pisnem stališču pojasnjuje, da se je po sprejetju zakona št. 218/2015 znesek prihodkov od pobiranja pristojbin za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc zmanjšal, kar se zdi element, ki lahko kaže na to, da ta znesek ne presega vrednosti teh pravic uporabe. Prav tako je dejstvo – če se izkaže, da so bile vse razpoložljive digitalne televizijske frekvence shranjene in uporabljene – element, ki kaže na to, da navedeni znesek ni pretiran ali vsaj ni povzročil nezadostne uporabe navedenih frekvenc.

42

Tretjič, kar natančneje zadeva zahtevo, ki izhaja iz člena 13 Direktive o odobritvi, v skladu s katero mora znesek pristojbin, naloženih vsakemu operaterju digitalne televizije, spoštovati načelo sorazmernosti, predložitveno sodišče pravilno meni, da se nadzor nad spoštovanjem tega načela ne more nanašati na referenčni parameter, ki ni znesek pristojbin, naloženih vsakemu operaterju, ampak skupna letna vsota, vnaprej določena z nacionalno ureditvijo, ki jo morajo ustvariti vse te pristojbine.

43

Ob tem, kot je bilo navedeno v točki 11 te sodbe, predložitveno sodišče navaja, da se v skladu z uredbama iz postopka v glavni stvari, s katerima so določene pristojbine za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc za upoštevna leta, te pristojbine izračunajo glede na geografsko pokritost odobritve in tržno vrednost frekvenc, ob upoštevanju mehanizmov nagrajevanja, namenjenih prenosu frekvenc za konkurenčne namene in uporabo inovativnih tehnologij.

44

Po mnenju tega sodišča ti uredbi v zvezi s tem določata spremenljivi odstotek znižanja pristojbine v korist operaterjev omrežja, ki niso vertikalno integrirani ali ki so v letu pred letom, na katero se pristojbina nanaša, svoje frekvence prenesli na tretje osebe, ki ne pripadajo isti skupini družb kot je njihova. S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, se zdi, da ti elementi prispevajo k skladnosti italijanske ureditve s členom 13 Direktive o odobritvi, vključno z zahtevo po sorazmernosti, ki jo določa.

45

Če bi navedeno sodišče ugotovilo to skladnost in če bi po preverjanjih, ki jih mora opraviti na podlagi navedb iz točk od 39 do 41 te sodbe, ugotovilo tudi, da minimalni letni znesek skupnih prihodkov, ki jih morajo navedene pristojbine ustvariti v skladu s členom 1(174) zakona št. 208/2015, ni višji od vrednosti pravic uporabe digitalnih televizijskih frekvenc, tega zneska ni mogoče upoštevati v okviru presoje sorazmernosti, v smislu člena 13 Direktive o odobritvi, posebnega zneska posamičnih pristojbin, naloženih vsakemu operaterju, ki uporablja te frekvence. Na sorazmernost zneska pristojbine, ki je bil določen posamično z uporabo meril, skladnih s tem členom 13, namreč ne more vplivati dejstvo, da mora ta znesek prispevati tudi k doseganju skupnega zneska prihodkov, ki ne presega skupne vrednosti pravic uporabe frekvenc, na katere se ta pristojbina nanaša.

46

Če pa bi predložitveno sodišče po preverjanjih, ki jih mora opraviti, ugotovilo, da je minimalni letni znesek skupnih prihodkov od pristojbin za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc višji od vrednosti teh pravic uporabe in da zato italijanska ureditev ni v skladu s členom 13 Direktive o odobritvi, je treba opozoriti, da načelo primarnosti nacionalnim sodiščem nalaga, da za zagotovitev učinkovitosti vseh določb prava Unije svoje nacionalno pravo razlagajo čim bolj v skladu s pravom Unije. Vendar ima obveznost skladne razlage nacionalnega prava nekatere omejitve in zlasti ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da nacionalne zakonodaje ni mogoče razlagati v skladu s pravom Unije, je treba navesti, da se glede na neposredni učinek tega člena 13 (sodba z dne 12. julija 2012, Vodafone España in France Telecom España, C‑55/11, C‑57/11 in C‑58/11, EU:C:2012:446, točki 38 in 39) zadevni gospodarski subjekti utemeljeno sklicujejo nanjo pred pristojnimi nacionalnimi sodišči za izpodbijanje teh pristojbin, pri čemer morajo ta sodišča zavrniti uporabo nacionalnih pravil, ki niso skladna z navedenim členom 13 (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2025, Framholm, C‑195/25, EU:C:2025:904, točke 67, 68 in 70 ter navedena sodna praksa).

47

Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 13 Direktive o odobritvi v povezavi s členom 8 Okvirne direktive in načelo sorazmernosti razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki nalaga merilo za izračun pristojbin za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc, določeno glede na vnaprej določen znesek letnih prihodkov, ki morajo izhajati iz teh pristojbin, in torej glede na splošne finančne cilje, če ta znesek ne presega vrednosti pravic uporabe teh frekvenc.

48

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 13 Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členom 8 Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, ter načelo sorazmernosti

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki nalaga merilo za izračun pristojbin za pravice uporabe digitalnih televizijskih frekvenc, določeno glede na vnaprej določen znesek letnih prihodkov, ki morajo izhajati iz teh pristojbin, in torej glede na splošne finančne cilje, če ta znesek ne presega vrednosti pravic uporabe teh frekvenc.