1

Tožeča stranka, družba Puma SE, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe petega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 4. julija 2024 (zadeva R 2215/2019-5) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

2

Druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, družba CMS Costruzione macchine speciali SpA, je 21. decembra 2012 v okviru zahteve za varstvo iz naslova mednarodne registracije št. 1150538 imenovala Evropsko unijo, z datumom prednostne pravice 14. december 2012.

3

Znamka, za katero je bila Unija imenovana, je ta figurativna znamka:

4

Prijavljena znamka je označevala proizvode in storitve iz razredov 7, 11 in 37 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsak posamezen razred ustreza temu opisu:

5

Tožeča stranka je 21. novembra 2013 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za proizvode in storitve iz točke 4 zgoraj.

6

Ugovor je temeljil zlasti na prejšnjih znamkah, ki sta navedeni spodaj (v nadaljevanju: prejšnji znamki):

–

mednarodna figurativna znamka, ki je prikazana spodaj, registrirana 17. junija 1992 pod številko 593987 (v nadaljevanju: prejšnja znamka št. 1) in ustrezno podaljšana, z učinkom v Beneluksu, Bolgariji, Češki republiki, Estoniji, Grčiji, Španiji, Franciji, na Hrvaškem, v Italiji, na Cipru, v Latviji, Litvi, na Madžarskem, v Avstriji, na Poljskem, Portugalskem, v Romuniji, Sloveniji, na Slovaškem, Finskem in v Združenem kraljestvu, ter med drugim označuje te proizvode iz razredov 18, 25 in 28: – razred 18: „Izdelki iz usnja in/ali imitacije usnja (vključeni v ta razred); ročne torbice in drugi toki, ki niso prilagojeni za izdelke, za katere hrambo so namenjeni, ter majhni usnjeni izdelki, med drugim denarnice, žepne denarnice, etuiji za ključe; ročne torbice, kovčki za dokumente, torbe za shranjevanje in nakupovalne torbe, šolske torbe z jermenom in šolske torbe, torbe za tabornike, nahrbtniki, vreče, torbe za kombiniranje, prenosne vreče in vreče za shranjevanje ter potovalke iz usnja in imitacije usnja, iz sintetičnih materialov, pletenin, blaga in iz nadomestkov usnja; potovalne torbice (usnjena galanterija); usnjeni naramni pasovi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči, sedlarski izdelki“; – razred 25: „Oblačila, obutev, pokrivala; deli in sestavni deli za obutev, podplati za obutev, vložki in vložki za boljšo držo, pete, zgornji del škornjev; protidrsniki na čevljih in škornjih, dereze in konice; ojačitve, izdelani žepi za oblačila; korzetni izdelki; škornji, natikači, natikači s peto in copati; končni obutveni izdelki, mestna obutev, športna obutev, obutev za prosti čas, trening, tek, gimnastiko, kopanje in fiziološka obutev (vključena v ta razred), obutev za tenis; trikoji in gamaše, usnjeni trikoji in gamaše, pajkice, golenski trakovi, gamaše za čevlje; oblačila za trening, kratke hlače in trikoji za gimnastiko, kratke hlače in trikoji za nogomet, teniške srajce in kratke hlače, oblačilni artikli in oblačila za plavanje in plažo, boksarice in oprijete kopalke in plavalna oblačila, vključno z dvodelnimi kopalkami, oblačilni artikli in športna in prostočasna oblačila (vključno z oblačilnimi artikli in oblačili, pletenimi in iz jersey-a), tudi za namene fizičnega treninga, teka ali vzdržljivostnega teka in gimnastike, športne kratke hlače in hlače, pletenine, puloverji, majice, puloverji za treniranje, teniški in smučarski oblačilni artikli in oblačila; trenirke in oblačilo za prosti čas, vrhnja oblačila in oblačila za vsako vreme, damske nogavice (nogavice), nogavice za nogomet, rokavice (oblačila), vključno z usnjenimi rokavicami, tudi iz imitacije usnja ali sintetičnega usnja, kape in čepice, trakovi za lase in čelo, naglavni trakovi za vpijanje znoja, prepasice, rute, šali, ovratne rute, kravate; pasovi, anoraki in parke (daljše jakne s kapuco), mornarski jopiči in dežni plašči, plašči, delovne obleke, jakne in suknjiči, ženska krila, kratke hlače in dolge hlače, puloverji in kompleti, sestavljeni iz več kosov oblačil in perila; spodnje perilo“; – razred 28: „Igre, igrače, vključno z malo obutvijo in majhnimi žogami (igrače); oprema in naprave za telesno vadbo, telovadbo in šport (vključena v ta razred); oprema za smučanje, tenis in ribolov; smuči, smučarske vezi, smučarske palice; robniki za smuči, psi za smuči, žoge za igrišče, vključno z žogami in baloni za šport in igro; uteži, krogle, diski, kopje; loparji za tenis, loparji za ping-pong oziroma namizni tenis, badminton in squash, palice za kriket, palice za golf in hokej, žogice za tenis in badminton, kotalke in drsalke, rolerji, tudi z ojačano peto; mize za namizni tenis; palice za gimnastiko, telovadni obroči, mreže za šport, mreže za gole in mreže za žoge; rokavice za šport (pripomočki za igro); punčke za igro, oblačila za punčke, obutev za punčke, čepice in kape za punčke; pasovi za punčke, predpasniki za punčke; nakolenčniki, komolčniki, ščitniki za gležnje in gamaše za šport; okraski za božično drevo“.

–

mednarodna figurativna znamka, ki je prikazana spodaj, registrirana 30. septembra 1983 pod številko 480105 (v nadaljevanju: prejšnja znamka št. 2) in ustrezno podaljšana, z učinkom v Beneluksu, Češki republiki, Franciji, na Hrvaškem, v Italiji, na Madžarskem, v Avstriji, na Portugalskem, v Romuniji, Sloveniji in na Slovaškem, ter označuje te proizvode iz razredov 18, 25 in 28: – razred 18: „Torbe, ki se nosijo čez ramo, ter potovalke, kovčki in potovalne torbe, zlasti za športno opremo in športna oblačila“; – razred 25: „Oblačila, škornji, čevlji in copati“; – razred 28: „Igre, igrače; izdelki za telesno dejavnost, izdelki za gimnastiko in šport (ki niso vključeni v druge razrede) vključno s športnimi žogami“.

7

V utemeljitev ugovora je bil naveden razlog iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. Ugovor, vložen zoper vse proizvode in storitve iz točke 4 zgoraj, se je nanašal na vse proizvode, zajete s prejšnjo znamko št. 2, in na del proizvodov, ki jih zajema prejšnja znamka št. 1, in sicer na proizvode iz razredov 18, 25 in 28. Za vse proizvode, na katere se je nanašal ugovor, in za vse države, v katerih sta prejšnji znamki uživali varstvo, se je uveljavljal ugled. V prilogi k ugovoru je bilo predloženih 18 listin, vključno s prejšnjimi odločbami oddelka za ugovore, da bi se dokazal ta ugled.

8

Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 28. novembra 2014 ugovor zavrnil, z obrazložitvijo, da ugled prejšnjih znamk ni dokazan.

9

Tožeča stranka je 26. januarja 2015 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore. Tožeča stranka je pred odborom za pritožbe prvič predložila tri zgoščenke prilog, ki so vsebovale dvanajst listin ali skupin listin, da bi dokazala ugled prejšnjih znamk.

10

Drugi odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 29. januarja 2016 (v nadaljevanju: prva odločba) pritožbo zavrnil, ker tožeča stranka ni predložila dokaza o ugledu prejšnjih znamk.

11

S sklepom z dne 22. maja 2019, Puma/EUIPO – CMS (CMS Italy) (T‑161/16, EU:T:2019:350), je Splošno sodišče prvo odločbo razveljavilo. Splošno sodišče je ob upoštevanju spoznanj iz sodbe z dne 28. junija 2018, EUIPO/Puma (C‑564/16 P, EU:C:2018:509), ki se nanaša na drugo prijavo znamke, ugotovilo, prvič, da je odbor za pritožbe storil napako, ker ni upošteval prejšnjih odločb EUIPO, ki jih je tožeča stranka predložila pred oddelkom za ugovore, da bi dokazala ugled prejšnjih znamk, na kateri se je sklicevala, in drugič, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je zavrnil dokaze, predložene v okviru pritožbenega postopka, zaradi njihove nedopustnosti.

12

Četrti odbor za pritožbe je z odločbo z dne 24. septembra 2020 (v nadaljevanju: druga odločba) ponovno zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo oddelka za ugovore, s katero je bil ugovor zavrnjen.

13

S sodbo z dne 5. oktobra 2022, Puma/EUIPO – CMS (CMS Italy) (T‑711/20, neobjavljena, v nadaljevanju: sodba o razveljavitvi, EU:T:2022:604), je Splošno sodišče razveljavilo drugo odločbo. Potem ko je Splošno sodišče potrdilo primerjavo nasprotujočih si znamk (sodba o razveljavitvi, točke od 33 do 80), je ugotovilo, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da ugovora, ki se nanaša na prejšnjo znamko št. 2, ni treba preizkusiti zgolj zato, ker je bila ta znamka glede na prejšnjo znamko št. 1 manj podobna prijavljeni znamki. V zvezi s tem je Splošno sodišče poudarilo, da je stopnja podobnosti med znakoma le eden od upoštevnih dejavnikov za presojo obstoja povezave na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 in da bi se zato nižja stopnja podobnosti prejšnje znamke št. 2 lahko izravnala zlasti z višjo stopnjo ugleda (sodba o razveljavitvi, točke od 97 do 112). Poleg tega je Splošno sodišče v zvezi s prejšnjo znamko št. 1 ugotovilo, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da ni treba ponovno preučiti dokazov o ugledu, ki so bili predloženi pred oddelkom za ugovore, razen prejšnjih odločb oddelka za ugovore (sodba o razveljavitvi, točke od 114 do 136). Zato je Splošno sodišče drugo odločbo razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na ugovor, ki se je nanašal na prejšnji znamki št. 1 in 2, ker ni bila opravljena celovita presoja obstoja in intenzivnosti ugleda teh znamk (sodba o razveljavitvi, točke od 137 do 144).

14

Peti odbor za pritožbe je z izpodbijano odločbo ponovno zavrnil pritožbo tožeče stranke. Na prvem mestu, odbor za pritožbe se je, potem ko je navedel, da mora opraviti ponovno celovito presojo obstoja in intenzivnosti ugleda prejšnjih znamk, odločil sprejeti dodatne dokaze, predložene v okviru pritožbenega postopka, in ugotovil, da je Splošno sodišče v sodbi o razveljavitvi potrdilo primerjavo nasprotujočih si znamk. Na drugem mestu, odbor za pritožbe je po presoji vseh dokazov o ugledu prejšnjih znamk, vključno s prejšnjimi odločbami oddelka za ugovore in dodatnimi dokazi, ki so mu bili predloženi, ugotovil, da skupni preizkus dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, kaže „vsaj“ povprečno stopnjo ugleda prejšnjih znamk za športno obutev in športna oblačila vsaj v Nemčiji, Italiji, Španiji, Združenem kraljestvu in Češki republiki. Na tretjem mestu, odbor za pritožbe je ugovor zavrnil z obrazložitvijo, da obstoj povezave med nasprotujočimi si znamkami ni bil dokazan kljub „vsaj“ povprečni stopnji ugleda prejšnjih znamk. Na četrtem mestu, odbor za pritožbe je „zaradi celovitosti“ ugovor zavrnil tudi z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da so izpolnjeni drugi pogoji, in sicer neupravičeno izkoriščanje razlikovalnega učinka ali ugleda prejšnjih znamk ali oškodovanje njunega razlikovalnega učinka ali ugleda.

15

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

16

EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

17

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. Ta edini tožbeni razlog je v bistvu razdeljen na štiri dele, ki se nanašajo, prvič, na podobnost nasprotujočih si znamk, drugič, na intenzivnost ugleda prejšnjih znamk, tretjič, na obstoj povezave med nasprotujočimi si znamkami in, četrtič, na obstoj škodovanja ugledu prejšnjih znamk.

18

Člen 8(5) Uredbe št. 207/2009 določa, da blagovna znamka ob ugovarjanju imetnika prejšnje blagovne znamke v smislu odstavka 2 ne bo registrirana, če je enaka ali podobna prejšnji blagovni znamki in naj bi bila registrirana za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana prejšnja blagovna znamka – pod pogojem, da prejšnja blagovna znamka Evropske unije uživa ugled v Uniji oziroma da ima prejšnja nacionalna blagovna znamka ugled v zadevni državi članici – kadar bi se z uporabo blagovne znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga izkoristil ali oškodoval razlikovalni značaj ali ugled prejšnje blagovne znamke.

19

Za širše varstvo, ki ga prejšnji registrirani znamki daje člen 8(5) Uredbe št. 207/2009, morajo biti izpolnjeni ti trije pogoji: prvič, enakost ali podobnost nasprotujočih si znamk, drugič, obstoj ugleda prejšnje znamke, ki je bil naveden v utemeljitev ugovora, in tretjič, obstoj tveganja, da bi se z uporabo znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga izkoristil ali oškodoval razlikovalni učinek ali ugled prejšnje znamke. Ker so ti pogoji kumulativni, neobstoj enega izmed njih zadostuje, da se navedena določba ne uporabi (glej sodba o razveljavitvi, točka 31 in navedena sodna praksa).

20

V obravnavani zadevi Splošno sodišče ugotavlja, da je treba najprej preučiti drugi del edinega tožbenega razloga, ki se nanaša na intenzivnost ugleda prejšnjih znamk.

21

Tožeča stranka z drugim delom edinega tožbenega razloga izpodbija presojo odbora za pritožbe, v skladu s katero je intenzivnost ugleda prejšnjih znamk vsaj povprečna. Ta del je v bistvu razdeljen na tri očitke. Tožeča stranka s prvim očitkom odboru za pritožbe očita, da ni upošteval temeljnega pomena stopnje ugleda prejšnjih znamk za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. Neobstoj odgovora odbora za pritožbe glede stopnje tega ugleda naj bi bil „v nasprotju s pravom“. Z drugim očitkom tožeča stranka trdi, da imata prejšnji znamki dejansko zelo visoko stopnjo ugleda, kar naj bi dokazovalo veliko število predloženih dokazov. S tretjim očitkom tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da ni priznal, da imata prejšnji znamki velik razlikovalni učinek, saj naj bi se njun običajen ali povprečen svojstven razlikovalni učinek znatno povečal z njuno široko uporabo.

22

EUIPO trditve tožeče stranke prereka. EUIPO prvi očitek tožeče stranke spreminja tako, kot da pomeni, da bi moral odbor za pritožbe ugotoviti natančno stopnjo ugleda, ki ga imata prejšnji znamki. EUIPO je opozoril, da čeprav je obstoj ugleda prejšnjih znamk nujen in poglaviten pogoj za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, pa ni treba v vseh primerih ugotoviti natančno določene stopnje tega ugleda. Zato naj bi moralo biti mogoče to presojo na podlagi tega člena opraviti na podlagi najmanjše možne stopnje ugleda (to je „vsaj“), najvišje stopnje ugleda (to je „največ“, „najbolje“) ali določenega ugleda. Zato EUIPO meni, da v obravnavani zadevi odbor za pritožbe s tem, da je ugotovil, da imata prejšnji znamki „vsaj povprečno stopnjo ugleda“ za športno obutev in športna oblačila, ki sta različni kategoriji proizvodov, ni storil nobene napake pri presoji.

23

Odbor za pritožbe je v točkah od 44 do 61 izpodbijane odločbe pravilno presodil vse dokaze o ugledu prejšnjih znamk, vključno s prejšnjimi odločbami oddelka za ugovore. Natančneje, odbor za pritožbe je ugotovil, da priloge, ki so mu bile predložene, kažejo, da je tožeča stranka skozi leta veliko vlagala v trženje in da je med drugim sponzorirala različne športnike in športne ekipe. Tako so številne listine vsebovale fotografije znanih športnikov, ki so nosili športna oblačila in športno obutev, na katerih sta bili prejšnji znamki (ali ena od njiju).

24

Odbor za pritožbe je v točki 62 izpodbijane odločbe ugotovil, da skupni preizkus dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, kaže „vsaj povprečno stopnjo ugleda“ prejšnjih znamk za športno obutev in športna oblačila. Odbor za pritožbe je menil, da listine kot celota niso zadostovale za dokaz ugleda za druge proizvode, ker ne dokazujejo zadostnega poznavanja znamke pri upoštevni javnosti, kar naj bi bilo mogoče dokazati s tržnimi raziskavami. Predloženi dokazi naj bi skupaj dokazovali, da sta se prejšnji znamki intenzivno in dolgo uporabljali ter da sta imeli „vsaj povprečno stopnjo ugleda“ za športno obutev in športna oblačila. Odbor za pritožbe je v točki 63 navedene odločbe ugotovil, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, skupaj dokazujejo „vsaj povprečno stopnjo ugleda“ prejšnjih znamk vsaj v Nemčiji, Italiji, Španiji, Združenem kraljestvu in Češki republiki.

25

V skladu z ustaljeno sodno prakso znamka uživa ugled v smislu prava Unije, če jo na znatnem delu upoštevnega ozemlja pozna znaten del javnosti, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, označeni z znamko. Obstoj ugleda je treba presojati ob upoštevanju vseh relevantnih dejavnikov obravnavane zadeve, ki so zlasti tržni delež znamke, pogostost, geografski obseg in trajanje njene uporabe ter višina naložb podjetja za njeno oglaševanje (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2018, EUIPO/Puma,C‑564/16 P, EU:C:2018:509, točki 55 in 56 ter navedena sodna praksa).

26

Kar zadeva prvi očitek, je treba ugotoviti, da tožeča stranka z njim v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe napačno uporabil pravo, ker ni dokazal natančno določene stopnje ugleda, ki ga imata prejšnji znamki, ali ker vsaj ni izrecno upošteval primera, ki je zanjo najugodnejši.

27

Najprej je treba opozoriti, da je intenzivnost ugleda upošteven dejavnik za celovito presojo obstoja povezave med nasprotujočima si znamkama (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation,C‑252/07, EU:C:2008:655, točki 41 in 42).

28

Poleg tega je glede intenzivnosti ugleda in stopnje razlikovalnega učinka prejšnje znamke iz sodne prakse razvidno, da večja kot sta razlikovalni učinek in ugled te znamke, lažje bo ugotoviti obstoj kršitve (glej sodbo z dne 27. novembra 2008, Intel Corporation,C‑252/07, EU:C:2008:655, točka 69 in navedena sodna praksa).

29

Poleg tega je treba opozoriti, da je ugled prejšnje znamke – ki je sicer eden od kumulativnih pogojev za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 – vključno z njegovo intenzivnostjo, del dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri presoji obstoja miselne povezave v zavesti javnosti med prejšnjo znamko in sporno znamko ter nevarnosti, da pride do ene od treh kršitev, navedenih v tej določbi (glej sodbo z dne 28. septembra 2016, Lacamanda Group/EUIPO – Woolley (HENLEY), T‑362/15, neobjavljena, EU:T:2016:576, točka 21 in navedena sodna praksa).

30

Tako je presoja obstoja ugleda prejšnje znamke nujen korak pri preizkusu, ali se uporablja člen 8(5) Uredbe št. 207/2009. Zato uporaba te določbe nujno vključuje dokončno ugotovitev o obstoju ali neobstoju takega ugleda, kar načeloma izključuje, da se analiza glede morebitne uporabe navedene določbe izvede na podlagi nejasnega primera, in sicer tistega, ki ne temelji na priznavanju ugleda natančno določene intenzivnosti (glej sodbo z dne 28. septembra 2016, HENLEY, T‑362/15, neobjavljena, EU:T:2016:576, točka 22 in navedena sodna praksa; glej po analogiji tudi sodbo z dne 22. januarja 2025, Rain Carbon Germany/EUIPO – Novaresine (NOVARESINE INNOVATION GOES GREEN), T‑1188/23, neobjavljena, EU:T:2025:49, točki 91 in 92).

31

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da kadar EUIPO, kot v obravnavani zadevi, preučuje uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, ne zadostuje ugotovitev EUIPO, da prejšnja znamka uživa „vsaj povprečno“ stopnjo ugleda, ampak mora bodisi natančno določiti stopnjo intenzivnosti tega ugleda (povprečna, visoka ali zelo visoka), ki je upošteven dejavnik za celovito presojo povezave, bodisi vsaj izrecno upoštevati primer, ki je najugodnejši za stranko, ki pred njim ni uspela, v obravnavani zadevi za tožečo stranko. Pojasniti je treba, da pojem „stranka, ki ni uspela“ v tem okviru označuje stranko, katere trditve glede intenzivnosti ugleda EUIPO zavrača.

32

Res je, da je treba – kot je to storil EUIPO – navesti, da EUIPO ni treba opredeliti natančno določene stopnje ugleda v vseh primerih. Tako lahko EUIPO v nekaterih ustreznih primerih (glej točki 34 in 35 spodaj) pri oceni intenzivnosti ugleda uporabi izraze, kot sta „vsaj“ ali „največ“.

33

Vendar je treba poudariti, da mora EUIPO v primerih, v katerih se odloči za uporabo izrazov, kot sta „vsaj“ ali „največ“, za oceno intenzivnosti ugleda, izrecno upoštevati primer, ki je najugodnejši za stranko, ki pred njim ni uspela, preden lahko a fortiori sklepa za druge primere, ki so manj ugodni za to stranko, ki ni uspela.

34

Tako lahko EUIPO v primerih, v katerih ne ugotovi obstoja povezave ali obstoja škodovanja ugledu zadevne prejšnje znamke, stopnjo ugleda opredeli kot „najvišjo“, najvišjo stopnjo, to je visoko stopnjo, upošteva in a fortiori sklepa za primere, ki so manj ugodni za stranko, ki ni uspela – v tem primeru za vlagatelja ugovora – in sicer da je za te primere stopnja ugleda povprečna (ali nizka). V takih primerih pa EUIPO ne sme opredeliti stopnje ugleda kot „vsaj“ povprečne, ne da bi izrecno upošteval primer, ki je najugodnejši za „stranko, ki ni uspela“, v tem primeru za vlagatelja ugovora, to je visoka ali zelo visoka stopnja ugleda. Če se izrecno ne upošteva primer, ki je za vlagatelja ugovora najugodnejši, lahko to namreč vpliva na celovito presojo obstoja povezave, pri kateri je intenzivnost ugleda prejšnje znamke upošteven dejavnik, ali presojo obstoja škodovanja ugledu.

35

Nasprotno pa lahko EUIPO v primerih, v katerih ugotovi obstoj povezave med nasprotujočima si znamkama ali oškodovanja ugleda zadevne prejšnje znamke, stopnjo ugleda opredeli kot „vsaj“ povprečno, minimalno stopnjo, in sicer povprečno stopnjo, upošteva ter a fortiori sklepa za primere, ki so manj ugodni za stranko, ki ni uspela – v tem primeru za imetnika izpodbijane znamke – in sicer da je za te primere stopnja ugleda visoka ali zelo visoka. V takih primerih pa EUIPO ne sme opredeliti stopnje ugleda kot „najvišje“, ne da bi izrecno upošteval primer, ki je za imetnika najugodnejši, to je povprečna (ali nizka) stopnja ugleda. Če se izrecno ne upošteva primer, ki je za imetnika najugodnejši, lahko to namreč vpliva na celovito presojo obstoja povezave, pri kateri je intenzivnost ugleda prejšnje znamke upošteven dejavnik, ali presojo obstoja škodovanja ugledu.

36

Na splošno je treba ugotoviti, da mora EUIPO, kadar se v okviru kakršne koli presoje odloči uporabiti izraze, kot sta „vsaj“ ali „največ“, izrecno upoštevati primer, ki je najugodnejši za stranko, ki pred njim ni uspela, in sicer za stranko, katere trditve v zvezi z zadevno presojo zavrača.

37

Obveznost, da se izrecno upošteva primer, ki je najugodnejši za stranko, ki pred EUIPO ni uspela, je za EUIPO poseben izraz dolžnosti skrbnega ravnanja, v skladu s katerim mora pristojna institucija skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne pravne in dejanske elemente posameznega primera (glej sodbo o razveljavitvi, točka 127 in navedena sodna praksa).

38

V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe pri celoviti presoji povezave med nasprotujočimi si znamkami ni izrecno upošteval primera, ki je najugodnejši za stranko, ki ni uspela, v obravnavani zadevi za tožečo stranko (ki se je poleg tega sklicevala prav na tak primer), in sicer primera „zelo velikega“ ugleda.

39

Obravnavana zadeva se tako razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 2. oktobra 2015, The Tea Board/UUNT – Delta Lingerie (Darjeeling) (T‑627/13, neobjavljena, EU:T:2015:740, točka 83). V navedeni zadevi, na katero se je EUIPO skliceval na obravnavi, se odbor za pritožbe ni izrecno oprl na nejasen primer, temveč na hipotetično premiso, da imata zadevni prejšnji znamki ugled točno določene intenzivnosti, in sicer izjemno visoke intenzivnosti, ki je ustrezala intenzivnosti, ki jo je tožeča stranka, ki v navedeni zadevi ni uspela, želela dokazati pred pristojnimi organi EUIPO.

40

EUIPO z drugimi trditvami ne more ovreči ugotovitve iz točke 38 zgoraj.

41

Prvič, EUIPO trdi, da čeprav je obstoj ugleda, ki ga uživata prejšnji znamki, nujen in poglaviten pogoj za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, pa ni treba v vseh primerih ugotoviti natančno določene stopnje tega ugleda. Zato naj bi moralo biti mogoče to presojo na podlagi tega člena opraviti na podlagi najmanjše možne stopnje ugleda (torej „vsaj“) (sodbi z dne 19. junija 2008, Mülhens/UUNT – SpA Monopole (MINERAL SPA), T‑93/06, neobjavljena, EU:T:2008:215, točke od 34 do 36, in z dne 6. julija 2022, ALO jewelry CZ/EUIPO – Cartier International (ALOve), T‑288/21, neobjavljena, EU:T:2022:420, točki 26 in 72), najvišje stopnje ugleda (to je „največ“, „najbolje“) (sodba o razveljavitvi, točka 16) ali določenega ugleda (sodba z dne 9. septembra 2020, Novomatic/EUIPO – Brouwerij Haacht (PRIMUS), T‑669/19, neobjavljena, EU:T:2020:408, točka 77).

42

V zvezi s tem je treba navesti, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 19. junija 2008, MINERAL SPA (T‑93/06, neobjavljena, EU:T:2008:215, točke od 34 do 36), sicer ugotovilo obstoj „vsaj zelo velikega“ ugleda in ugotovilo, da to zadostuje za natančno določitev stopnje ugleda prejšnje znamke. Vendar je Splošno sodišče, drugače kot odbor za pritožbe v navedeni zadevi, nato ugotovilo obstoj škodovanja ugledu, pri čemer je upoštevalo (vsaj) „zelo veliko“ stopnjo ugleda in se tako izrecno oprlo na primer, ki je najugodnejši za stranko, ki ni uspela in je imetnica izpodbijane znamke. Prav tako je Splošno sodišče v sodbi z dne 6. julija 2022, ALOve (T‑288/21, neobjavljena, EU:T:2022:420, točki 26 in 72), sicer res ugotovilo, da ima prejšnja znamka „vsaj povprečen“ ugled. Vendar je Splošno sodišče, drugače kot odbor za pritožbe v navedeni zadevi, nato ugotovilo obstoj škodovanja ugledu, pri čemer je upoštevalo (vsaj) povprečno stopnjo ugleda in se pri tem oprlo na primer, ki je najugodnejši za stranko, ki ni uspela in je imetnica izpodbijane znamke. Poleg tega, čeprav je res, da je Splošno sodišče v delu sodbe o razveljavitvi z naslovom „Dejansko stanje“ opozorilo, da je četrti odbor za pritožbe v drugi odločbi ugotovil, da dokazi, ki so mu bili predloženi, kažejo „največ določen ugled“ za „športno obutev“ iz razreda 25, ostaja dejstvo, da se o tem nikakor ni izreklo v delu sodbe o razveljavitvi z naslovom „Pravo“. Nazadnje, čeprav je res, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 9. septembra 2020, PRIMUS (T‑669/19, neobjavljena, EU:T:2020:408, točki 77 in 107), najprej ugotovilo, da prejšnji znamki uživata „določen ugled“, je nato pojasnilo, da je treba ta ugled „šteti za povprečen“, preden je – drugače kot odbor za pritožbe v obravnavani zadevi – ugotovilo obstoj škodovanja ugledu.

43

Tako nobena od sodb, na katere se sklicuje EUIPO, ni upoštevna v okviru obravnavane zadeve, v kateri odbor za pritožbe ni izrecno upošteval primera, ki je neugodnejši za stranko, ki ni uspela.

44

Drugič, EUIPO trdi, da se lahko stopnja ugleda razlikuje glede na specifične proizvode in storitve ter da bi zato upoštevanje ene same stopnje ugleda za vse te proizvode in storitve lahko olajšalo uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009.

45

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da mora EUIPO glede na to, da je intenzivnost ugleda dejavnik pri presoji obstoja povezave in se lahko razlikuje glede na specifične proizvode in storitve, bodisi ugotoviti natančno določeno stopnjo intenzivnosti ugleda za vsakega od specifičnih proizvodov in storitev, za katere ima prejšnja znamka ugled, bodisi vsaj za vsakega od teh proizvodov in storitev izrecno upoštevati primer, ki je najugodnejši za stranko, ki ni uspela (glej točko 31 zgoraj).

46

Tretjič, EUIPO meni, da ugotovitev odbora za pritožbe, da imata prejšnji znamki „vsaj povprečno stopnjo ugleda“ za „športno obutev“ in „športna oblačila“ iz razreda 25, pomeni, da je lahko za te proizvode ugled dejansko zelo velik. V odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča EUIPO ugotavlja, da je odbor za pritožbe „implicitno, vendar nujno“ upošteval visoko stopnjo ugleda prejšnjih znamk, ki jo je zatrjevala tožeča stranka.

47

V zvezi s tem zadostuje navesti, da bi moralo biti tako upoštevanje primera, ki je najugodnejši za stranko, ki ni uspela, s strani EUIPO eksplicitno in jasno, in ne implicitno ali nejasno.

48

Četrtič, EUIPO trdi, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je odbor za pritožbe pri uporabi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 upošteval le povprečno stopnjo ugleda prejšnjih znamk. Po mnenju EUIPO, nasprotno, je iz besedila točke 62 izpodbijane odločbe (na primer, „iz objave ‚Sporting Goods Intelligence‘ (priloga 9 […]) izhaja, da je imela [tožeča stranka] leta 2007 velik tržni delež za ‚obutev za atletiko‘, s čimer je zasedala tretje mesto na svetu v tem sektorju“, „prejšnji znamki sta se intenzivno in dolgo uporabljali“) razvidno, da odbor za pritožbe ni izključil, da je ugled prejšnjih znamk dejansko lahko nadpovprečen. Prav tako naj bi bilo iz točke 78 izpodbijane odločbe, v kateri je „zaradi celovitosti“ navedeno, da „čeprav imata prejšnji znamki visoko stopnjo ugleda tudi za druge proizvode iz razreda 25 […], bi bil rezultat enak“, razvidno, da naj bi odbor za pritožbe upošteval visoko stopnjo ugleda prejšnjih znamk, vsaj za nekatere proizvode, ki jih zajemata prejšnji znamki, in torej „najugodnejši scenarij“ za tožečo stranko.

49

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da izpodbijana odločba pri celoviti presoji povezave ne vsebuje nobenega izrecnega in jasnega indica o kakršnem koli upoštevanju zelo visoke stopnje ugleda za športno obutev ali športna oblačila. Kar zadeva odlomke, navedene v točki 62 te odločbe, je treba navesti, da so v središču presoje obstoja in intenzivnosti ugleda, in sicer tako pred ugotovitvami iz točk 62 in 63 te odločbe, v skladu s katerimi skupna preučitev predloženih dokazov kaže „vsaj povprečno stopnjo ugleda“, kot tudi po teh ugotovitvah. S temi odlomki se torej nikakor ne ovrže splošna ugotovitev odbora za pritožbe o intenzivnosti ugleda. Poleg tega jih ni mogoče najti v celoviti presoji povezave. Torej se s temi odlomki ne more dokazati niti nakazati, da se je v tem okviru upošteval visok ali zelo visok ugled.

50

Kar zadeva odlomek iz točke 78 izpodbijane odločbe, je treba navesti, da se poleg tega, da je naveden v presoji obstoja kršitve, nanaša prav na „druge“ proizvode iz razreda 25, ki niso športna obutev in športna oblačila. Zato pri celoviti presoji povezave zgolj na podlagi izraza „tudi“ ni mogoče dokazati izrecnega in jasnega upoštevanja velikega ali zelo velikega ugleda za športno obutev in športna oblačila.

51

V zvezi s tem je treba glede obstoja kršitve v smislu tretjega pogoja iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 pojasniti (glej točko 19 zgoraj), da odbor za pritožbe pri presoji „zaradi celovitosti“ v točkah od 74 do 78 izpodbijane odločbe tudi ni izrecno upošteval primera, ki je za tožečo stranko najugodnejši glede intenzivnosti ugleda prejšnjih znamk. Odbor za pritožbe je namreč v točki 77 te odločbe navedel „vsaj povprečno stopnjo ugleda, ki jo imata prejšnji znamki za [športno] obutev in športna oblačila“, v odlomku, navedenem v točki 78 navedene odločbe, pa se je skliceval na primer „visoke stopnje ugleda“ za „druge“ proizvode, ki niso športna obutev in športna oblačila.

52

Petič, EUIPO je na obravnavi trdil, da se tožeča stranka pred organi EUIPO ni sklicevala na visoko stopnjo ugleda.

53

Vendar je iz navedbe o pritožbenih razlogih, uveljavljanih pred odborom za pritožbe, ki je povzeta v točki 8 izpodbijane odločbe, razvidno, da je tožeča stranka navedla „zelo visoko stopnjo prepoznavnosti na trgu“ in „velik ugled“ svojih prejšnjih znamk. Zato ta trditev EUIPO nima dejanske podlage. Poleg tega je ta trditev v nasprotju z lastno trditvijo EUIPO, da je odbor za pritožbe „implicitno, vendar nujno“ upošteval visoko stopnjo ugleda prejšnjih znamk, na katero se je sklicevala tožeča stranka (glej točko 46 zgoraj).

54

Ugotoviti je treba, da je odbor za pritožbe s tem, da pri celoviti presoji zveze med nasprotujočimi si znamkami ni izrecno upošteval primera, ki je najugodnejši za tožečo stranko (ki ga je sicer navedla tožeča stranka), in sicer „zelo visoke“ stopnje ugleda, kršil obveznost iz točk od 31 do 37 zgoraj in s tem napačno uporabil pravo.

55

Prvi očitek iz drugega dela edinega pritožbenega razloga je torej treba sprejeti.

56

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je treba obstoj povezave med nasprotujočima si znamkama – ki je sicer bistven, čeprav impliciten pogoj za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 – presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov posamičnega primera. Med temi dejavniki je med drugim mogoče navesti intenzivnost ugleda prejšnje znamke (glej sodbo o razveljavitvi, točka 139 in navedena sodna praksa).

57

V obravnavani zadevi glede na to, da je odbor za pritožbe napačno uporabil pravo v zvezi z intenzivnostjo ugleda prejšnjih znamk (glej točko 54 zgoraj), Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o intenzivnosti tega ugleda ali o celoviti presoji odbora za pritožbe v zvezi z obstojem zveze med nasprotujočimi si znamkami. Odbor za pritožbe bo torej moral presoditi te vidike za namene odločbe, ki jo bo moral sprejeti glede pritožbe, o kateri mora še vedno odločiti (glej v tem smislu sodbo o razveljavitvi, točka 140 in navedena sodna praksa).

58

V zvezi s tem je treba opozoriti, da Splošno sodišče ne more samo presojati intenzivnosti ugleda prejšnjih znamk, saj Splošno sodišče v skladu s členom 65(2) Uredbe št. 207/2009 opravi nadzor nad zakonitostjo odločb EUIPO. Če Splošno sodišče presodi, da je taka odločba, glede katere je pri njem vložena tožba, nezakonita, jo mora razveljaviti. Vendar Splošno sodišče tožbe ne more zavrniti tako, da obrazložitev pristojnega organa EUIPO, ki je izdal izpodbijani akt, nadomesti s svojo obrazložitvijo (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2016, HENLEY AUTOMATIC PAYMENT,T‑28/10, EU:T:2011:576, točka 25 in navedena sodna praksa).

59

Glede na vse navedeno in ne da bi bilo treba preučiti druge dele in druge očitke edinega tožbenega razloga tožeče stranke, je treba izpodbijano odločbo v celoti razveljaviti.

60

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

61

Ker EUIPO ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov. Tožeča stranka je poleg tega predlagala, naj se EUIPO naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali v postopku pred odborom za pritožbe. V zvezi s tem zadostuje navesti, da bo moral odbor za pritožbe ob upoštevanju te sodbe odločiti o stroških postopka pred njim (glej v tem smislu sodbo z dne 29. maja 2018, Uribe-Etxebarría Jiménez/EUIPO – Núcleo de comunicaciones y control (SHERPA), T‑577/15, EU:T:2018:305, točka 94 in navedena sodna praksa).

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo: