1

Tožeča stranka, družba Bouwbenodigdheden Hoogeveen BV, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe petega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 9. januarja 2024 (zadeva R 793/2023-5) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

2

Tožeča stranka je 26. novembra 2009 pri EUIPO vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije za besedni znak BIENENBEISSER. Prijava je bila objavljena 23. junija 2010, po delni odpovedi, vloženi 8. januarja 2010, pa je bila znamka registrirana 6. oktobra 2010.

3

Zadevna znamka je označevala proizvode iz razredov 6 in 19 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, ki za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:

4

Druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, Sören Pürschel, je 29. aprila 2021 na podlagi člena 58(1)(a) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1) vložila zahtevo za razveljavitev zadevne znamke za proizvode iz točke 3 zgoraj.

5

Oddelek za izbris je 14. februarja 2023 tej zahtevi delno ugodil in sporno znamko razveljavil v zvezi s „kovinskimi gradbenimi materiali, razen za te proizvode: zračnike; ključavničarskimi izdelki in drobnimi kovinskimi predmeti, razen zračnikov“, iz razreda 6 in v zvezi z vsemi proizvodi iz razreda 19, na katere se nanaša sporna znamka.

6

Tožeča stranka je 13. aprila 2023 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris, s katero je zahtevala njeno razveljavitev v delu, v katerem so bile razveljavljene njene pravice na sporni znamki za „nekovinske gradbene materiale, vključno z naslednjimi proizvodi: zračniki“ iz razreda 19.

7

Odbor za pritožbe je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnil.

8

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

9

EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

10

Najprej je treba poudariti, da je bila po koncu postopka pred EUIPO in kot je razvidno iz točk od 5 do 7 zgoraj, registracija sporne znamke ohranjena za „kovinske gradbene materiale, in sicer za naslednje proizvode: zračnike; ključavničarske izdelke in drobne kovinske predmete, in sicer za naslednje proizvode: zračnike; kovinske proizvode, ki jih ne obsegajo drugi razredi, in sicer zračnike“ iz razreda 6 (v nadaljevanju: kovinski zračniki). Tako je ta odločba postala pravnomočna glede teh proizvodov, ki niso predmet te tožbe.

11

Poleg tega tožeča stranka v točki 1.2 tožbe predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe v delu, v katerem je odbor za pritožbe zavrnil njeno pritožbo in razveljavil sporno znamko za „nekovinske gradbene materiale, vključno z naslednjimi proizvodi: zračniki“ iz razreda 19. Vendar v isti točki ter v točkah 1.3 in 1.6 tožbe v bistvu pojasnjuje, da predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe le v delu, v katerem se ta nanaša na „nekovinske gradbene materiale, in sicer zračnike“ iz razreda 19 (v nadaljevanju: „nekovinski zračniki“).

12

Zato tožeča stranka s prvim tožbenim predlogom ne izpodbija razveljavitve sporne znamke za nekovinske gradbene materiale, ki niso zračniki, iz razreda 19, kar je potrdila na obravnavi.

13

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na napačno uporabo sistema klasifikacije, vzpostavljenega z Nicejskim aranžmajem, drugi na napačno razlago sodne prakse, tretji pa na uporabo člena 33(7) Uredbe 2017/1001 po analogiji za dokaz o resni in dejanski uporabi. Ker so ti tožbeni razlogi povezani, jih je treba obravnavati skupaj.

14

V skladu s členom 58(1)(a) Uredbe 2017/1001 se pravice imetnika znamke Evropske unije razveljavijo na podlagi zahteve pri EUIPO, če se znamka v neprekinjenem obdobju petih let v Evropski uniji ni resno in dejansko uporabljala za proizvode in storitve, za katere je bila registrirana, in za njeno neuporabo ni upravičenih razlogov.

15

V skladu s členom 10(3) in (4) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/625 z dne 5. marca 2018 o dopolnitvi Uredbe 2017/1001 ter razveljavitvi Delegirane uredbe (EU) 2017/1430 (UL 2018, L 104, str. 1), ki se uporablja za postopke za razveljavitev v skladu s členom 19(1) Delegirane uredbe 2018/625, se mora dokaz o uporabi znamke nanašati na kraj, čas, obseg in naravo uporabe znamke ter mora načeloma biti omejen na predložitev dokazil, kot so embalaže, nalepke, ceniki, katalogi, računi, fotografije in časopisni oglasi ter pisne izjave iz člena 97(1)(f) Uredbe 2017/1001.

16

Presoja resne in dejanske uporabe znamke mora temeljiti na vseh dejstvih in okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti resničnost njenega komercialnega izkoriščanja, zlasti na uporabah, ki se v zadevnem gospodarskem sektorju štejejo za upravičene za ohranjanje ali ustvarjanje tržnih deležev za proizvode ali storitve, ki jih znamka varuje, naravi teh proizvodov ali storitev, značilnostih trga ter obsegu in pogostosti uporabe znamke (glej sodbo z dne 13. februarja 2015, Husky CZ/UUNT – Husky of Tostock (HUSKY), T‑287/13, EU:T:2015:99, točka 63 in navedena sodna praksa).

17

Resna in dejanska uporaba znamke ne more biti izkazana z verjetnostjo ali domnevami, temveč mora temeljiti na konkretnih in objektivnih elementih, ki dokazujejo resnično in zadostno uporabo znamke na zadevnem trgu (glej sodbo z dne 11. januarja 2023, Hecht Pharma/EUIPO – Gufic BioSciences (Gufic), T‑346/21, EU:T:2023:2, točka 24 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

18

Na podlagi teh preudarkov je treba preučiti trditve tožeče stranke.

19

Tožeča stranka v bistvu trdi, da je sporno znamko resno in dejansko uporabljala za homogeno kategorijo proizvodov „zračniki“, ki hkrati spadajo v razreda 6 in 19. Po njenem mnenju dokaz o uporabi navedene znamke, ki ga je predložila za kovinske zračnike, omogoča ohranitev registracije te znamke tudi za nekovinske zračnike. Okoliščina, da kovinski in nekovinski zračniki spadajo v dva različna razreda Nicejske klasifikacije, naj ne bi omajala dejstva, da so „zračniki“ ena homogena kategorija proizvodov. Po eni strani naj bi bila namreč navedena klasifikacija sprejeta zgolj za administrativne namene. Po drugi strani naj bi imeli kovinski in nekovinski zračniki enak namen in predvideno uporabo, in sicer preprečevati, da bi škodljivci prišli v reže v opečnatih strukturah, hkrati pa ohranjati njihovo prezračevanje, tako da naj bi bili ti vrsti zračnikov zamenljivi. Tožeča stranka tudi trdi, da ima legitimen interes, da v prihodnosti razširi svoj nabor proizvodov tudi na nekovinske zračnike. Poleg tega po njenem mnenju člen 33(7) Uredbe 2017/1001 omogoča ugotovitev, da če imajo proizvodi enak namen in predvideno uporabo, naj bi dokaz o resni in dejanski uporabi znamke za proizvod iz določenega razreda lahko upravičil ohranitev varstva znamke za druge podobne proizvode iz drugih razredov.

20

EUIPO trdi, da čeprav je bila Nicejska klasifikacija sprejeta za izključno administrativne namene, jo je treba uporabiti za določitev, če je potrebno, obsega in pomena proizvodov, za katere je bila znamka registrirana. Prav tako naj bi bilo navedeno klasifikacijo in njene pojasnjevalne opombe mogoče upoštevati pri razlagi ali kot indic točnosti v zvezi z označbo proizvodov. Natančneje, EUIPO meni, da je treba pri presoji obsega varstva sporne znamke upoštevati različno razvrstitev gradbenih materialov na podlagi materialov, iz katerih so proizvedeni, in sicer kovinskih in nekovinskih. Poleg tega naj člen 33(7) Uredbe 2017/1001 ne bi bil upošteven v okviru presoje resne in dejanske uporabe znamke.

21

EUIPO je na obravnavi omilil svojo argumentacijo tako, da je v bistvu navedel, da je treba v okviru postopka za razveljavitev, na prvem mestu, na podlagi Nicejske klasifikacije in njenih pojasnjevalnih opomb določiti obseg varstva sporne znamke, na drugem mestu pa na podlagi dokazov, ki jih je predložil imetnik sporne znamke, ugotoviti, za katere proizvode ali storitve je bila uporaba sporne znamke na trgu v upoštevnem obdobju dokazana. Po njegovem mnenju odbor za pritožbe ni storil nobene napake s tem, da je ugotovil, da so navedena klasifikacija in njene pojasnjevalne opombe upoštevne za določitev obsega varstva sporne znamke. Priznal pa je v bistvu, da ker je bila sporna znamka registrirana hkrati za kovinske in nekovinske zračnike, ni izključeno, da je treba v fazi preučitve proizvodov, za katere se je navedena znamka na trgu v upoštevnem obdobju uporabljala, analizirati, ali so ti proizvodi del iste homogene kategorije proizvodov, pri čemer je priznal, da je v skladu s sodno prakso upoštevnost te klasifikacije pri tem omejena. Po njegovem mnenju pa odbor za pritožbe tega vprašanja ni preučil, tako da je mogoče, da izpodbijana odločba ni obrazložena.

22

Odbor za pritožbe je v izpodbijani odločbi najprej navedel, da se dokaz o uporabi sporne znamke nanaša na eno samo vrsto proizvodov, in sicer kovinski zračnik, namenjen namestitvi v reže v opečnatih strukturah, da bi se preprečil vstop čebelam, osam, mišim in drugim škodljivcem, ob hkratnem ohranjanju prezračevanja teh struktur. Navedel je tudi, da je ta proizvod označen z različnimi izrazi, vendar da gre za en sam proizvod, in sicer za zračnik. Stranke teh ugotovitev ne izpodbijajo.

23

Odbor za pritožbe je nato navedel, da se dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, nanašajo specifično na kovinske zračnike iz razreda 6, in ne na nekovinske zračnike iz razreda 19, česar stranke prav tako ne izpodbijajo. Na podlagi tega je ugotovil, da je bila uporaba sporne znamke dokazana le za kovinske zračnike. V podporo tej ugotovitvi je poudaril pomen Nicejske klasifikacije za določitev obsega varstva znamke in izpostavil, da se pravice, ki jih ta podeljuje, lahko ohranijo le, če se navedena znamka uporablja na trgu za proizvode ali storitve, za katere je bila registrirana. Navedel je, da se v navedeni klasifikaciji razred 6 na eni strani in razred 19 na drugi razlikujeta glede na snov gradbenih materialov, ki jih ta razreda zajemata. V takem primeru je bil po mnenju odbora za pritožbe vpliv te klasifikacije „še bolj očiten“, razred, ki ga je izbrala tožeča stranka, pa „bistven“.

24

Nazadnje, odbor za pritožbe je menil, da trditve tožeče stranke, s katerimi je želela dokazati, da kovinski in nekovinski zračniki spadajo v isto homogeno kategorijo proizvodov, nikakor ne vplivajo na določitev obsega varstva sporne znamke, in jih je poleg tega zavrnil kot neupoštevne z obrazložitvijo, da je treba dokaz o uporabi predložiti za proizvode, kot so navedeni na seznamu proizvodov, razvrščenih v skladu z Nicejsko klasifikacijo, in ne na podlagi tržnih praks ali analize razmer na trgu. Dodal je, da dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka, nikakor ne zadostujejo za dokaz, da za kovinske zračnike na trgu obstajajo „enake nadomestne rešitve“ iz plastike ali drugih materialov.

25

V zvezi s tem je treba navesti, kot je EUIPO sicer pravilno pojasnil na obravnavi, da iz člena 58(1)(a) Uredbe 2017/1001 izhaja, da je treba za presojo, ali se je znamka resno in dejansko uporabljala „za blago ali storitve, za katere je registrirana“ v smislu tega člena, ugotoviti, prvič, obseg varstva zadevne znamke in, drugič, vrsto proizvodov ali storitev, za katere se je ta znamka v upoštevnem obdobju resnično uporabljala na trgu, da bi se preverilo, ali je ta vrsta proizvodov ali storitev vključena v obseg varstva zadevne znamke.

26

Na prvem mestu, v zvezi z določitvijo obsega varstva sporne znamke je treba poudariti, da lahko odbor za pritožbe za določitev tega obsega uporabi Nicejsko klasifikacijo (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2025, Funline International/EUIPO – MS Trade (JUNGLE JUICE), T‑26/24, neobjavljena, EU:T:2025:206, točka 33).

27

Iz sodne prakse namreč izhaja, da čeprav ima Nicejska klasifikacija zgolj administrativno naravo, jo je vseeno treba uporabiti za ugotovitev, če je to potrebno, obsega ali celo pomena proizvodov, za katere je bila znamka registrirana (sodba z dne 10. septembra 2014, DTM Ricambi/UUNT – STAR (STAR), T‑199/13, neobjavljena, EU:T:2014:761, točka 35).

28

Natančneje, kadar je označba proizvodov ali storitev, za katere je znamka registrirana, tako splošna, da lahko zajema zelo različne proizvode ali storitve, ni mogoče izključiti, da se pri razlagi ali kot indic točnosti v zvezi z označbo proizvodov ali storitev upoštevajo razredi, ki jih je v Nicejski klasifikaciji izbral prijavitelj znamke (sodba z dne 19. junija 2018, Erwin Müller/EUIPO – Novus Tablet Technology Finland (NOVUS), T‑89/17, neobjavljena,EU:T:2018:353, točka 33; glej tudi sodbo z dne 6. oktobra 2021, Allergan Holdings France/EUIPO – Dermavita Company (JUVEDERM), T‑397/20, neobjavljena, EU:T:2021:653, točka 35 in navedena sodna praksa).

29

Za to je treba označbe proizvodov, na katere se nanaša sporna znamka, razlagati s sistematičnega vidika glede na logiko in sistem, ki je svojstven Nicejski klasifikaciji, ob upoštevanju opisov in pojasnjevalnih opomb razredov, ki so upoštevni za ugotovitev narave in predvidene uporabe proizvodov, za katere je bila navedena znamka registrirana (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2014, STAR, T‑199/13, neobjavljena, EU:T:2014:761, točka 36 in navedena sodna praksa).

30

V obravnavani zadevi se je odbor za pritožbe, kot je razvidno iz točke 23 zgoraj, za določitev obsega varstva sporne znamke skliceval na Nicejsko klasifikacijo in njene pojasnjevalne opombe. Tako je ugotovil, da je iz pojasnjevalnih opomb razredov, na katere se nanaša navedena znamka, razvidno, da razred 6 vsebuje kovinske gradbene materiale, razred 19 pa nekovinske gradbene materiale. Zato je odbor za pritožbe lahko, ne da bi storil napako, uporabil navedeno klasifikacijo in njene pojasnjevalne opombe, da bi določil obseg varstva te znamke.

31

Na drugem mestu, kar zadeva določitev vrste proizvodov ali storitev, za katere se je sporna znamka v upoštevnem obdobju resnično uporabljala na trgu, da bi se preverilo, ali je ta vrsta proizvodov ali storitev vključena v obseg varstva zadevne znamke, je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da ni sporno, da je tožeča stranka navedeno znamko uporabljala le za del proizvodov, za katere je bila ta znamka registrirana.

32

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členom 58(2) Uredbe 2017/1001, če razlogi za razveljavitev pravic obstajajo le za nekatere vrste proizvodov ali storitev, za katere je registrirana znamka Evropske unije, pravice imetnika razveljavijo le za te vrste proizvodov in storitev.

33

Določbe člena 58(2) Uredbe 2017/1001 s tem, da dopuščajo, da se sporna znamka šteje za registrirano samo za nekatere vrste proizvodov in storitev, za katere je bila dokazana resna in dejanska uporaba znamke, po eni strani omejujejo pravice, ki jih ima imetnik sporne znamke na podlagi njene registracije, po drugi strani pa morajo biti usklajene z legitimnim interesom navedenega imetnika, da v bodoče razširi svoj nabor proizvodov ali storitev v mejah pojmov, ki opisujejo proizvode ali storitve, za katere je bila znamka registrirana, in koristi varstvo, ki mu ga podeljuje registracija navedene znamke (glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2020, Polfarmex/EUIPO – Kaminski (SYRENA), T‑677/19, neobjavljena, EU:T:2020:424, točka 112 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 16. julija 2020, ACTC/EUIPO,C‑714/18 P, EU:C:2020:573, točka 51).

34

V zvezi s pojmom „nekatere vrste blaga ali storitev“ iz člena 58(2) Direktive 2017/1001 je treba navesti, da bo v skladu s sodno prakso potrošnik, ki želi kupiti proizvod ali storitev iz kategorije proizvodov ali storitev, ki je bila posebej natančno opredeljena in omejena, vendar znotraj katere ni mogoče oblikovati podkategorij, s sporno znamko povezoval vse proizvode ali storitve, ki spadajo v to kategorijo, tako da bo ta znamka za te proizvode ali storitve izpolnjevala svojo bistveno funkcijo zagotavljanja porekla. V teh okoliščinah zadostuje, da se od imetnika znamke zahteva, da dokaže resno in dejansko uporabo te znamke za nekatere vrste proizvodov ali storitev, ki spadajo v to homogeno kategorijo (sodbi z dne 16. julija 2020, ACTC/EUIPO,C‑714/18 P, EU:C:2020:573, točka 42, in z dne 16. oktobra 2024, Telefónica Germany/EUIPO – ePlus (e.plus), T‑570/23, neobjavljena, EU:T:2024:694, točka 17).

35

Kar zadeva proizvode ali storitve, ki so zajeti v široki kategoriji, ki jo je mogoče razdeliti na več samostojnih podkategorij, pa je treba od imetnika znamke, registrirane za to kategorijo proizvodov ali storitev, zahtevati, da predloži dokaz o resni in dejanski uporabi svoje znamke za vsako od teh samostojnih podkategorij, sicer se lahko njegove pravice iz navedene znamke za samostojne podkategorije, za katere ni predložil takšnega dokaza, razveljavijo (glej sodbo z dne 16. oktobra 2024, eplus, T‑570/23, neobjavljena, EU:T:2024:694, točka 17 in navedena sodna praksa).

36

V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav je namen pojma „delna uporaba“ v smislu člena 58(2) Uredbe 2017/1001, da znamke, ki se niso uporabljale za dano kategorijo proizvodov, ne postanejo nerazpoložljive, pa ta pojem vseeno ne sme učinkovati tako, da imetniku znamke odvzame vsakršno varstvo za proizvode, ki – čeprav niso popolnoma enaki tistim, za katere je ta imetnik lahko dokazal resno in dejansko uporabo – niso bistveno drugačni od njih in spadajo v isto skupino, ki jo je sicer mogoče razdeliti le arbitrarno. Ugotoviti je treba, da je praktično nemogoče, da bi imetnik znamke dokazal uporabo te znamke za vse mogoče različice proizvodov, ki jih zajema registracija. Zato pojma „nekatere vrste blaga ali storitev“ v smislu člena 58(2) Uredbe 2017/1001 ni mogoče razumeti, kot da obsega vse komercialne različice podobnih proizvodov ali storitev, ampak kot da obsega samo proizvode ali storitve, ki so dovolj različni, da lahko oblikujejo koherentne kategorije ali podkategorije (sodba z dne 14. julija 2005, Reckitt Benckiser (España)/UUNT – Aladin (ALADIN), T‑126/03, EU:T:2005:288, točka 46; glej tudi sodbo z dne 16. maja 2013, Aleris/UUNT – Carefusion 303 (ALARIS), T‑353/12, neobjavljena, EU:T:2013:257, točka 19 in navedena sodna praksa).

37

V zvezi z vprašanjem, ali so proizvodi del homogene kategorije proizvodov, ki je ni mogoče razdeliti na več samostojnih podkategorij, iz sodne prakse izhaja, da ker potrošnik išče predvsem proizvod ali storitev, ki lahko zadovolji njegove specifične potrebe, sta namen ali predvidena uporaba zadevnega proizvoda ali storitve bistvena pri usmerjanju njegove izbire. Ker torej potrošnik pred vsakim nakupom uporabi merilo namena ali predvidene uporabe, je to glavno merilo pri opredelitvi homogene kategorije proizvodov ali storitev (glej v tem smislu sodbi z dne 16. maja 2013, ALARIS, T‑353/12, neobjavljena, EU:T:2013:257, točka 22, in z dne 7. novembra 2019, Intas Pharmaceuticals/EUIPO – Laboratorios Indas (INTAS), T‑380/18, EU:T:2019:782, točka 94 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

38

Iz tega sledi, da EUIPO pri opredelitvi homogene kategorije proizvodov ali storitev ne more biti omejen na označbe proizvodov in storitev, ki so izrecno navedene v Nicejski klasifikaciji (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2024, Fractal Analytics/EUIPO – Fractalia Remote Systems (FRACTALIA), T‑194/23, neobjavljena, EU:T:2024:696, točka 155).

39

Za presojo vprašanja, ali proizvodi ali storitve, za katere je imetnik znamke to znamko uporabljal, spadajo v samostojno kategorijo, je pomembno le, ali bo potrošnik, ki želi kupiti proizvod ali storitev iz kategorije proizvodov ali storitev, na katero se nanaša zadevna znamka, s to znamko povezoval vse proizvode ali storitve, ki spadajo v to kategorijo (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2020, Ferrari,C‑720/18 in C‑721/18, EU:C:2020:854, točka 43). V teh okoliščinah mora odbor za pritožbe dokaze umestiti v kontekst zadevnega gospodarskega sektorja (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2017, Les Éclaires/EUIPO – L’éclaireur International (L’ECLAIREUR), T‑680/15, neobjavljena, EU:T:2017:320, točka 85).

40

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je tožeča stranka pred organi EUIPO navedla trditve in predložila različne dokaze, s katerimi je želela dokazati, da imajo kovinski in nekovinski zračniki, za katere je bila sporna znamka registrirana, enako predvideno uporabo in namen, in sicer preprečevati čebelam in drugim žuželkam ali škodljivcem, da bi prišli v reže v opečnatih strukturah, hkrati pa ohranjati njihovo prezračevanje, in to ne glede na material, iz katerega so ti zračniki narejeni. Poleg tega je trdila, da imajo kovinski zračniki in nekovinski zračniki, ki jih je mogoče izdelati na primer iz trde plastike, enak videz in enake distribucijske kanale ter da so enako učinkoviti, odporni in zmogljivi, tako da ima pri nakupu teh proizvodov njihov material pri izbiri upoštevne javnosti le drugotno vlogo. Na tej podlagi je trdila, da kovinski in nekovinski zračniki spadajo v isto homogeno kategorijo proizvodov, in sicer v kategorijo „zračniki“.

41

Odbor za pritožbe je te trditve zavrnil, kot je bilo opozorjeno v točki 24 zgoraj, s tem, da je v točki 97 izpodbijane odločbe navedel, da nikakor ne vplivajo na določitev obsega varstva sporne znamke v zvezi s proizvodi, za katere je registrirana, in v točki 98 navedene odločbe, da to, da so lahko kovinski zračniki v neki meri podobni zračnikom, izdelanim iz drugih materialov, v obravnavanem primeru ni upoštevno, saj se je predmet presoje odbora za pritožbe nanašal na vprašanje, ali je bila uporaba dokazana za registrirane proizvode, in ne na analizo razmer na trgu. V isti točki te odločbe je dodal, da dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka, nikakor ne zadostujejo za dokaz, da za kovinske zračnike na trgu obstajajo „enake nadomestne rešitve“ iz plastike ali drugih materialov.

42

Opozoriti pa je treba, da mora obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, zadevni osebi dati na voljo podatke, potrebne za ugotovitev, ali je ta odločba utemeljena, in sodišču Unije omogočiti izvedbo nadzora nad zakonitostjo navedene odločbe. Zato sta neobstoj ali nezadostnost obrazložitve razloga javnega reda, ki ju je treba po potrebi preizkusiti po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 20. februarja 1997, Komisija/Daffix,C‑166/95 P, EU:C:1997:73, točki 23 in 24, in z dne 23. oktobra 2002, Institut für Lernsysteme/UUNT – Educational Services (ELS), T‑388/00, EU:T:2002:260, točka 59).

43

Splošno sodišče je na obravnavi stranke zaslišalo glede morebitnega neobstoja obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z vprašanjem, ali lahko „zračniki“ pomenijo homogeno kategorijo proizvodov, in kot je bilo navedeno v točki 21 zgoraj, je EUIPO priznal, da je mogoče, da izpodbijana odločba v zvezi s tem ni obrazložena.

44

V zvezi s tem je treba poudariti, da trditve tožeče stranke, povzete v točki 40 zgoraj, sicer ne vplivajo na določitev obsega varstva sporne znamke, kot izhaja iz točk od 26 do 30 zgoraj. Vendar, kot je sicer odbor za pritožbe pravilno navedel v točki 97 izpodbijane odločbe, je treba ugotoviti, da se navedene trditve niso nanašale na določitev obsega varstva navedene znamke, ampak na vprašanje, ali proizvodi, za katere se je ta znamka resnično uporabljala na trgu v upoštevnem obdobju, spadajo v eno homogeno kategorijo proizvodov, in sicer kategorijo „zračniki“. Te trditve so se torej nanašale na drugo fazo analize, navedene v točki 25 zgoraj.

45

Obrazložitev, navedena v točki 97 izpodbijane odločbe, v delu, v katerem se nanaša na določitev obsega varstva sporne znamke, torej tožeči stranki ne omogoča razumeti razlogov, iz katerih je odbor za pritožbe zavrnil njene trditve, niti Splošnemu sodišču, da opravi nadzor v zvezi s tem.

46

Prav tako s tem, da se je odbor za pritožbe v točki 98 izpodbijane odločbe omejil na navedbo, da to, da so lahko kovinski zračniki v neki meri podobni zračnikom, izdelanim iz drugih materialov, v obravnavanem primeru ni upoštevno, ker se njegova presoja ni nanašala na analizo položaja na trgu, in da vsekakor dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila, ne „zadostujejo“ za dokaz, da za kovinske zračnike na trgu obstajajo „enake nadomestne rešitve“ iz plastike ali drugih materialov, ni zadostno navedel razlogov, iz katerih je prišel do te ugotovitve. Iz navedene odločbe namreč niso razvidni niti razlogi, iz katerih trditve, navedene v točki 40 zgoraj, podprte z različnimi dokazi, niso „zadostovale“, niti razlogi, iz katerih analiza razmer na trgu ni bila upoštevna, zlasti glede na posebnosti obravnavanega primera in sodno prakso, navedeno v točki 39 zgoraj.

47

Zato je treba ugotoviti, da izpodbijana odločba v zvezi s tem ni obrazložena.

48

Te ugotovitve ni mogoče ovreči z drugimi preudarki iz izpodbijane odločbe.

49

Prvič, v delu, v katerem je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi navedel, da je v obravnavani zadevi „izbrani“ razred bistven, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je za registracijo sporne znamke „izbrala“ dva različna razreda. Kot je poleg tega pravilno navedla tožeča stranka, Nicejska klasifikacija namreč ne omogoča registracije znamke za kategorijo proizvodov „zračniki“ v enem razredu, ampak zahteva, da se taka registracija opravi v dveh različnih razredih glede na material, iz katerega so navedeni zračniki izdelani, kar je EUIPO prav tako potrdil na obravnavi.

50

Drugič, sklicevanja na sodbo z dne 26. aprila 2023, Wenz Kunststoff/EUIPO – Mouldpro (MOULDPRO) (T‑794/21, neobjavljena, EU:T:2023:211) v izpodbijani odločbi ne omogočajo odpraviti neobstoja obrazložitve, navedenega v točki 47 zgoraj.

51

Dejanski in pravni okvir zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 26. aprila 2023, MOULDPRO (T‑794/21, neobjavljena, EU:T:2023:211), se namreč razlikuje od dejanskega in pravnega okvira tega spora. V navedeni zadevi je imetnik znamke, da bi dokazal resno in dejansko uporabo svoje znamke za proizvode iz razreda 17, ki zajema le proizvode iz plastičnih mas, predložil dokaze, ki se nanašajo na kovinske proizvode, čeprav ta znamka za take proizvode ni bila registrirana. Tako navedeni imetnik v bistvu zadevne znamke ni uporabljal za proizvode, za katere je bila ta znamka registrirana, ampak za druge proizvode, ki z navedeno znamko niso bili zajeti.

52

V teh posebnih okoliščinah in za določitev obsega varstva zadevne znamke je Splošno sodišče ob opiranju na Nicejsko klasifikacijo in njene pojasnjevalne opombe ugotovilo, da je obseg varstva zadevne znamke omejen le na proizvode, izdelane iz nekovinskih materialov, in da je treba, ker se navedena znamka za take proizvode ni uporabljala, pravice imetnika na tej znamki razveljaviti.

53

Drugače kot imetnik znamke v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 26. aprila 2023, MOULDPRO (T‑794/21, neobjavljena, EU:T:2023:211), pa se tožeča stranka v obravnavani zadevi ne sklicuje na uporabo sporne znamke za proizvode, za katere ta ni registrirana. V tej zadevi torej ne gre za uporabo znamke za proizvode, ki ne spadajo v obseg njenega varstva.

54

Tretjič, ugotoviti je treba tudi, da so bile tudi okoliščine zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 15. januarja 2009, Silberquelle (C‑495/07, EU:C:2009:10), na katero se je odbor za pritožbe skliceval v izpodbijani odločbi, drugačne od okoliščin v tem sporu, kot je EUIPO tudi priznal na obravnavi. Navedena zadeva se je namreč nanašala na vprašanje, ali je treba za znamko, ki je bila registrirana hkrati za oblačila iz razreda 25 in za brezalkoholne pijače iz razreda 32, šteti, da se je resno in dejansko uporabljala za te pijače, če se je zadevna znamka za take pijače uporabljala zgolj v okviru promocijske ponudbe, ki je vključevala brezplačno pijačo kot darilo ob nakupu oblačila, ki se je tržilo pod navedeno znamko. Vprašanje za predhodno odločanje, ki je bilo postavljeno Sodišču, je torej bilo, ali je taka uporaba skladna z bistveno funkcijo znamke. V tem posebnem kontekstu je Sodišče menilo, da je treba glede na število registriranih znamk in spore, ki lahko nastanejo med njimi, ohranitev pravic iz znamke za dani razred proizvodov ali storitev priznati le, kadar se je ta znamka uporabljala na trgu proizvodov ali storitev iz tega razreda, in da zato imetnik znamke, kadar to znamko namesti na predmete, ki jih brezplačno podari kupcem svojih proizvodov, te znamke ne uporablja resno in dejansko za razred, v katerega spadajo navedeni predmeti (sodba z dne 15. januarja 2009, Silberquelle,C‑495/07, EU:C:2009:10, točki 19 in 22). Vprašanje, ali proizvodi iz različnih razredov Nicejske klasifikacije lahko pomenijo homogeno kategorijo proizvodov za presojo resne in dejanske uporabe znamke za proizvode, za katere je bila registrirana, pa se v tej zadevi ni postavljalo.

55

Četrtič, z razlogi, navedenimi v točki 102 izpodbijane odločbe, s katerimi je odbor za pritožbe kot neupoštevne zavrnil trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na sodbo z dne 16. julija 2020, ACTC/EUIPO (C‑714/18 P, EU:C:2020:573), prav tako ni mogoče odpraviti neobstoja obrazložitve, navedenega v točki 47 zgoraj.

56

Sodišče je v sodbi z dne 16. julija 2020, ACTC/EUIPO (C‑714/18 P, EU:C:2020:573), zavrnilo pritožbo zoper sodbo z dne 13. septembra 2018, ACTC/EUIPO – Taiga (tigha) (T‑94/17, neobjavljena, EU:T:2018:539), s katero je bilo zavrnjeno priznanje obstoja samostojne podkategorije proizvodov iz razreda 25, ki jo sestavljajo „oblačila za uporabo na prostem in zaščito pred vremenskimi vplivi“, ker imajo vsa oblačila enak namen ali predvideno uporabo, saj se uporabljajo, da pokrijejo človeško telo, ga zakrijejo, olepšajo in ščitijo pred naravnimi pojavi.

57

Ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah 25 in od 31 do 39 zgoraj, pa odbor za pritožbe, ker ni preučil vprašanja, ali kovinski in nekovinski zračniki, na katere se nanaša sporna znamka, lahko spadajo v isto homogeno kategorijo proizvodov, ni mogel kot neupoštevne zavrniti trditve tožeče stranke v tem smislu, vključno z njeno trditvijo, ki temelji na sodbah z dne 16. julija 2020, ACTC/EUIPO (C‑714/18 P, EU:C:2020:573), in z dne 13. septembra 2018, tigha (T‑94/17, neobjavljena, EU:T:2018:539), ki sta se nanašali prav na merila za opredelitev homogene kategorije proizvodov.

58

Glede na vse navedeno je treba izpodbijano odločbo v delu, v katerem je bila z njo zavrnjena pritožba tožeče stranke v zvezi z nekovinskimi zračniki iz razreda 19, razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve tožeče stranke.

59

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

60

Ker EUIPO ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo: