–

za Valora Effekten Handel AG D. Lochner, Rechtsanwalt,

–

za grško vlado V. Baroutas in K. Boskovits, agenta,

–

za Evropsko komisijo G. Meeßen in G. von Rintelen, agenta,

–

za Evropsko centralno banko K. Klausch, K. Lackhoff in A. Witte, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, in o spremembah Direktive 2001/34/ES (UL 2004, L 390, str. 38), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/50/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 (UL 2013, L 294, str. 13) (v nadaljevanju: Direktiva 2004/109).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med GT ter družbama Beteiligungen im Baltikum AG in VCI Venture Capital und Immobilien AG na eni strani in družbo Valora Effekten Handel AG (v nadaljevanju: Valora) na drugi strani glede veljavnosti nekaterih sklepov, sprejetih na skupščini delničarjev družbe Valora leta 2018.

3

V skladu s členom 1(1) Direktive 2004/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 2, str. 20) so v tej direktivi določeni ukrepi za usklajevanje vseh pravil držav članic v zvezi s ponudbami za prevzem vrednostnih papirjev družb, za katere velja zakonodaja držav članic, kadar so vsi ali je vsaj del teh vrednostnih papirjev sprejet v trgovanje na reguliranem trgu v eni ali več državah članicah.

4

Člen 2(1)(d) te direktive določa:

„Za namene te direktive:

[…]

5

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Nadzorni organ in veljavni pravni red“, v odstavku 1 določa:

„Države članice določijo organ ali organe, pristojne za nadzor nad potekom ponudbe z namenom uvedbe ali izvedbe pravil v skladu s to direktivo. […]“

6

Člen 5 iste direktive, naslovljen „Zaščita manjšinskih delničarjev, obvezna ponudba in pravična cena“, v odstavku 1 določa:

„Kadar ima fizična ali pravna oseba po lastni pridobitvi ali po pridobitvi oseb, ki z njo delujejo usklajeno, vrednostne papirje družbe iz člena 1(1), ki ji skupaj z deležem teh vrednostnih papirjev, ki jih že ima ali ki ga že imajo osebe, ki z njo delujejo usklajeno, posredno ali neposredno dajejo določen odstotek glasovalnih pravic v tej družbi in s tem kontrolo nad družbo, države članice zagotovijo, da se od te osebe zahteva ponudba kot način zaščite manjšinskih delničarjev te družbe. Takšna ponudba naj bo ob prvi priložnosti naslovljena na vse imetnike teh vrednostnih papirjev za vse njihove vrednostne papirje za pravično ceno, kot je določena v odstavku 4.“

7

V skladu s členom 1(1) Direktive 2004/109 ta direktiva „določa zahteve glede razkrivanja periodičnih in tekočih informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so že sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, ki je ali deluje v državi članici“.

8

Člen 2(1) te direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]

9

Člen 3(1a), četrti pododstavek, navedene direktive določa:

„Matična država članica imetniku delnic oziroma fizični ali pravni osebi iz členov 10 ali 13 ne sme postaviti strožjih zahtev, kot so določene v tej direktivi, razen kadar:

[…]

10

Člen 9 iste direktive, naslovljen „Obveščanje o pridobitvi ali odsvojitvi pomembnega lastniškega deleža“, v odstavku 1 določa:

„Matična država članica zagotovi, da delničar, kadar pridobi ali odsvoji delnice izdajatelja, ki so sprejete v trgovanje na reguliranem trgu in imajo glasovalne pravice, obvesti izdajatelja o deležu glasovalnih pravic izdajatelja, ki jih ima zaradi take pridobitve ali odsvojitve delničar, če ta delež doseže, preseže ali pade pod prage 5 %, 10 %, 15 %, 20 %, 25 %, 30 %, 50 % in 75 %.

[…]“

11

Člen 10 Direktive 2004/109, naslovljen „Pridobitev ali odsvojitev pomembnega deleža glasovalnih pravic“, določa:

„Zahteve glede obveščanja[,] opredeljene v odstavkih 1 in 2 člena 9[,] se uporabljajo tudi za fizične in pravne osebe, če so le-te upravičene pridobivati, odsvajati ali uveljavljati glasovalne pravice v katerem koli od naslednjih primerov ali kombinaciji le-teh:

12

Člen 24 te direktive, naslovljen „Pristojni organi in njihove pristojnosti“, v odstavku 1 določa:

„Vsaka država članica imenuje osrednji organ iz člena 21(1) Direktive 2003/71/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje in o spremembi Direktive 2001/34/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 6, str. 356)] kot osrednji pristojen upravni organ, odgovoren za izvajanje obveznosti iz te direktive in za zagotavljanje uporabe določb, sprejetih v skladu s to direktivo. […]“

13

Z Direktivo 2013/50 je bil v člen 3 Direktive 2004/109 vstavljen odstavek 1a. V uvodni izjavi 12 Direktive 2013/50 je navedeno:

„Z usklajeno ureditvijo za obveščanje o večjih lastniških deležih glasovalnih pravic, zlasti glede seštevanja imetništva delnic in imetništva finančnih instrumentov, bi izboljšali pravno varnost, povečali preglednost in zmanjšali upravne obremenitve čezmejnih vlagateljev. […] Države članice bi tudi morale imeti še naprej možnost uporabljati zakone in druge predpise, ki nalagajo strožje zahteve za razkritje od tistih iz Direktive [2004/109] in se sprejmejo v zvezi s ponudbami za prevzem, združitvami in drugimi transakcijami, ki vplivajo na lastništvo ali nadzor nad družbami in jih nadzirajo organi, ki jih imenujejo države članice v skladu s členom 4 Direktive [2004/25].“

14

Člen 33(1), prvi stavek, Gesetz über den Wertpapierhandel (zakon o trgovanju z vrednostnimi papirji) (BGBl. 1998 I, str. 2708), v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v zadevi iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: WpHG), določa:

„Kdor s pridobitvijo, odsvojitvijo ali kako drugače bodisi doseže 3 %, 5 %, 10 %, 15 %, 20 %, 25 %, 30 %, 50 % ali 75 % glasovalnih pravic iz delnic, ki jih ima v izdajatelju, katerega matična država je Zvezna republika Nemčija, bodisi preseže bodisi pade pod katerega od zgoraj navedenih odstotkov (prijavitelj), mora o tem ob upoštevanju člena 34(1) in (2) nemudoma obvestiti izdajatelja in hkrati [Bundesanstalt für Finanzdienstleistungsaufsicht (zvezni urad za nadzor finančnih storitev, Nemčija)], in sicer najpozneje v štirih trgovalnih dneh.“

15

Člen 34(2) WpHG določa:

„Zavezancu za obveščanje se v celoti pripišejo tudi glasovalne pravice iz delnic izdajatelja, za katerega je Zvezna republika Nemčija matična država, ki jih ima tretja oseba in s katero zavezanec za obveščanje ali njegova odvisna družba na podlagi dogovora ali na drug način uskladi svoje delovanje glede tega izdajatelja; to ne velja za posamično usklajevanje. Delovanje se šteje za ‚usklajeno‘, kadar se zavezanec za obveščanje ali njegova odvisna družba in tretja oseba dogovorita o izvrševanju glasovalnih pravic ali sodelujeta na drug način z namenom trajne in pomembne spremembe poslovne usmeritve izdajatelja. […]“

16

Člen 44(1) WpHG določa:

„Pravice iz delnic, katerih imetnik je zavezanec za obveščanje ali na podlagi katerih se mu v skladu s členom 34 pripišejo glasovalne pravice, v času, v katerem niso izpolnjene dolžnosti obveščanja iz člena 33(1) ali (2), ne obstajajo. […]“

17

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, delničarke družbe Valora, ki je tožena stranka v postopku v glavni stvari, so pri Landgericht Mannheim (deželno sodišče v Mannheimu, Nemčija) vložile tožbo, s katero so izpodbijale nekatere sklepe, sprejete na skupščini delničarjev družbe Valora leta 2018.

18

Landgericht Mannheim (deželno sodišče v Mannheimu) je to tožbo zavrnilo, zato so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari vložile pritožbo pri Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju, Nemčija).

19

Zadnjenavedeno sodišče je to pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da v skladu s členom 44(1) WpHG nimajo pravice izpodbijati sklepov skupščine delničarjev družbe Valora, ker niso izpolnile obveznosti obveščanja, ki jih imajo na podlagi členov 33 in 34 WpHG. Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju) je v zvezi s tem menilo, da je treba glasovalne pravice iz delnic, ki jih ima v družbi Valora vsaka od tožečih strank iz postopka v glavni stvari in tretja družba, in sicer K. AG, tem vzajemno pripisati, ker so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in družba K. med letoma 2017 in 2019 uskladile svoje delovanje v smislu člena 34(2) WpHG.

20

V zvezi s tem je Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju) na podlagi izjav, ki so jih tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in družba K. predložile za redne skupščine delničarjev družbe Valora v letih 2017 in 2018, ugotovilo, da so med letom 2017 glasovalne pravice iz delnic, ki so jih imele te tožeče stranke in družba K., skupaj presegale prag 10 % glasovalnih pravic v družbi Valora, medtem ko so med letom 2018 te pravice padle pod ta prag, ne da bi navedene tožeče stranke o tem obvestile zvezni urad za nadzor finančnih storitev, kot so bile dolžne storiti v skladu s členom 33 WpHG.

21

Poleg tega Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju) glede na okoliščino, da so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in družba K. uskladile svoje delovanje, ni menilo, da je treba odločiti o vprašanju, ali je te tožeče stranke zavezoval dogovor o izvrševanju njihovih glasovalnih pravic.

22

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, vložile revizijo zoper sodbo Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju), in to sodišče se sprašuje, ali člen 3(1a), četrti pododstavek, Direktive 2004/109 državam članicam dovoljuje, da sprejmejo določbo, kot je člen 34(2) WpHG, ki določa zahteve glede obveščanja, ki presegajo zahteve iz člena 10 te direktive.

23

V zvezi s tem pojasnjuje, da je Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju) razsodilo, da je treba vsaki od tožečih strank iz postopka v glavni stvari pripisati glasovalne pravice drugih tožečih strank in družbe K., ker naj bi se „na drug način“ usklajevale v smislu člena 34(2), prvi stavek, druga alternativa, WpHG. Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) navaja, da bi moralo, če bi se izkazalo, da ta določba ni v skladu s pravom Unije, razveljaviti sodbo Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju) in zadevo vrniti zadnjenavedenemu sodišču, da to na podlagi dodatne preiskave zadeve odloči, ali je med tožečimi strankami iz postopka v glavni stvari in družbo K. obstajal „dogovor“ v smislu člena 34(2), prvi stavek, prva alternativa, WpHG. Če pa bi se izkazalo, da je člen 34(2), prvi stavek, druga alternativa, v skladu s pravom Unije, bi moralo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) revizijo, o kateri odloča, zavrniti. V tem zadnjenavedenem primeru naj obstoj „dogovora“ v smislu člena 34(2), prvi stavek, prva alternativa, WpHG med tožečimi strankami iz postopka v glavni stvari in družbo K. ne bi bil upošteven.

24

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) pojasnjuje, da je vprašanje skladnosti člena 34(2) WpHG s pravom Unije v nemški pravni teoriji sporno. Avtorji, ki trdijo, da je ta določba v skladu s pravom Unije, naj bi se opirali predvsem na zgodovino nastanka člena 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), Direktive 2004/109. Po mnenju teh avtorjev je iz tega razvidno, da je bil namen tega člena 34(2) prav ohranitev pojma „usklajeno delovanje“, za katerega so številne države članice menile, da je preizkušen.

25

Navedeno sodišče dodaja, da bi bilo po mnenju navedenih avtorjev mogoče šteti, da je člen 34(2) WpHG določba, ki se nanaša na ponudbe za prevzem v smislu člena 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), Direktive 2004/109. V prid temu naj bi govorilo dejstvo, da se je nemški zakonodajalec odločil, da člen 34(2) WpHG oblikuje enako kot člen 30(2) Wertpapierwerbs- und Übernahmegesetz (zakon o pridobitvi vrednostnih papirjev in ponudbah za prevzem) (BGBl. 2001 I, str. 3822), s katerim se Direktiva 2004/25 prenaša v nemško pravo. Poleg tega naj bi zvezni urad za nadzor finančnih storitev hkrati nadziral spoštovanje določb zadnjenavedenega zakona kot nadzorni organ v smislu člena 4 Direktive 2004/25 in spoštovanje obveznosti obveščanja, določenih v WpHG, kot pristojni organ v smislu člena 24 Direktive 2004/109.

26

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), [Direktive 2004/109] razlagati tako, da nasprotuje členu 34(2), prvi stavek, druga alternativa, [WpHG], v skladu s katerim za pripis glasovalnih pravic ni potreben dogovor o izvrševanju glasovalnih pravic, sklenjen med zavezancem za obveščanje in tretjo osebo, temveč zadostuje delovanje, usklajeno na drug način, ki temelji na dejanskih okoliščinah?“

27

Družba Valora izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker naj vprašanje, ki ga je postavilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče), ne bi bilo upoštevno za rešitev spora o glavni stvari. V bistvu trdi, da v okoliščinah, ki so obravnavane v tem sporu, dejansko obstaja „dogovor“ v smislu člena 10(a) Direktive 2004/109. Vsekakor naj bi te okoliščine spadale tudi v alternativo iz tega člena 10(e), ki se nanaša na glasovalne pravice, ki jih ima podjetje, ki je pod nadzorom osebe, za katero velja obveznost obveščanja.

28

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalno sodišče postavi v pravnem in dejanskem okviru, za katerega opredelitev je odgovorno samo in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga vloži nacionalno sodišče, zavrne le, če zahtevana razlaga prava Unije očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 1. avgusta 2025, Alace in Canpelli, C‑758/24 in C‑759/24, EU:C:2025:591, točka 38 in navedena sodna praksa).

29

V obravnavani zadevi je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da je Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju) ugotovilo obstoj usklajevanja med tožečimi strankami iz postopka v glavni stvari in družbo K. „na drug način“ v smislu člena 34(2), prvi stavek, druga alternativa, WpHG.

30

Res je, da je lahko obstoj usklajevanja med več imetniki vrednostnih papirjev družbe, ki spada na področje uporabe Direktive 2004/109, pokazatelj tega, da je bil med temi imetniki sklenjen „dogovor“ v smislu člena 10(a) te direktive in člena 34(2), prvi stavek, prva alternativa, WpHG.

31

Vendar predložitveno sodišče pojasnjuje, da Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju) v sodbi, na katero se nanaša revizija, o kateri odloča, izrecno ni ugotovilo obstoja „dogovora“ v smislu člena 34(2), prvi stavek, prva alternativa, WpHG med tožečimi strankami iz postopka v glavni stvari in družbo K. Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju) naj bi namreč štelo, da dejstvo, da so se tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in družba K. medsebojno uskladile, zadostuje za utemeljitev uporabe člena 34(2), prvi stavek, druga alternativa, WpHG, ki se nanaša na usklajevanje „na drug način“.

32

Predložitveno sodišče želi zato izvedeti, ali je treba Direktivo 2004/109 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 34(2), prvi stavek, druga alternativa, WpHG. Kot je pojasnilo navedeno sodišče, bo treba v primeru nikalnega odgovora na to vprašanje to revizijo zavrniti. Če pa je odgovor pritrdilen, navedeno sodišče navaja, da bi moralo navedeni reviziji ugoditi, sodbo Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju) razveljaviti in zadevo vrniti zadnjenavedenemu sodišču, da to odloči o obstoju morebitnega „dogovora“ v smislu člena 10(a) Direktive 2004/109 in člena 34(2), prvi stavek, prva alternativa, WpHG med tožečimi strankami iz postopka v glavni stvari in družbo K.

33

Glede sklicevanja družbe Valora na člen 10(e) Direktive 2004/109 zadostuje izpostaviti, da iz navedb predložitvenega sodišča ni razvidno, da je Oberlandesgericht Karlsruhe (višje deželno sodišče v Karlsruheju), ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari, ugotovilo obstoj položaja nadzora osebe nad podjetjem, na kakršnega se nanaša ta določba.

34

Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je vprašanje za predhodno odločanje upoštevno za rešitev spora o glavni stvari, tako da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

35

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), Direktive 2004/109 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki določa, da se zahteve glede obveščanja, opredeljene v členu 9(1) in (2) te direktive, uporabljajo tudi za imetnike glasovalnih pravic, ki svoje delovanje do izdajatelja delnic, iz katerih te glasovalne pravice izhajajo, usklajujejo drugače kot na podlagi „dogovora“, sklenjenega med temi imetniki, kot je naveden v členu 10(a) navedene direktive.

36

Kot je razvidno že iz člena 3(1a), četrti pododstavek, Direktive 2004/109, matična država članica imetniku delnic oziroma fizični ali pravni osebi iz členov 10 ali 13 te direktive ne sme postaviti strožjih zahtev od tistih, ki so določene v navedeni direktivi, pri čemer pa za to prepoved veljajo tri izjeme, navedene v točkah od (i) do (iii) tega četrtega pododstavka (sodba z dne 9. septembra 2021, Adler Real Estate in drugi, C‑605/18, EU:C:2021:712, točka 30).

37

Natančneje, izjema, določena v tem členu 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), matični državi članici dovoljuje, da za imetnike delnic oziroma fizične ali pravne osebe, na katere se nanaša zlasti člen 10 Direktive 2004/109, uporablja „zakone in druge predpise, sprejete v zvezi s ponudbami za prevzem, združitvami in drugimi transakcijami, ki vplivajo na lastništvo ali nadzor nad družbami in jih nadzirajo organi, ki jih imenujejo države članice v skladu s členom 4 Direktive [2004/25]“ (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Adler Real Estate in drugi, C‑605/18, EU:C:2021:712, točka 32).

38

Za to izjemo tako veljata dva pogoja, in sicer, prvič, da so strožje zahteve od tistih, ki so določene v Direktivi 2004/109, določene z zakoni in drugimi predpisi, ki se nanašajo na transakcije, naštete v prejšnji točki te sodbe, in drugič, da te zahteve nadzorujejo organi, ki jih države članice imenujejo v skladu s členom 4 Direktive 2004/25. Ta pogoja sta kumulativna (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Adler Real Estate in drugi, C‑605/18, EU:C:2021:712, točke 33, 37 in 45).

39

Sodišče je razsodilo, da je bil namen vključitve odstavka 1a v člen 3 Direktive 2004/109 z Direktivo 2013/50 odpraviti neenako raven harmonizacije obveznosti obveščanja, ki veljajo za fizične in pravne osebe, ki pridobijo ali kako drugače upravljajo vrednostne papirje v kapitalu izdajateljev, ki so dejavni na reguliranem trgu države članice, zaradi možnosti, ki je bila z Direktivo 2004/109 – preden je bila spremenjena z Direktivo 2013/50 – dana matični državi članici, da imetnikom delnic ali drugih finančnih instrumentov naloži strožje zahteve glede obveščanja od tistih, ki jih je določala ta direktiva. Direktiva 2013/50, katere cilj je bil, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 12, uvesti harmonizirano ureditev za obveščanje o večjih lastniških deležih glasovalnih pravic, je torej to možnost za države članice ukinila ob upoštevanju izjem iz člena 3(1a), četrti pododstavek, točke od (i) do (iii), Direktive 2004/109 (sodba z dne 9. septembra 2021, Adler Real Estate in drugi, C‑605/18, EU:C:2021:712, točka 31).

40

Glede na namen tega člena 3(1a), ki je vzpostavitev te ureditve, je treba izjeme od prepovedi matični državi članici, da za imetnike delnic ali drugih finančnih instrumentov določi strožje zahteve glede obveščanja, razlagati ozko (sodba z dne 9. septembra 2021, Adler Real Estate in drugi, C‑605/18, EU:C:2021:712, točka 41).

41

Zato je treba v okviru ozke razlage izjeme iz člena 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), Direktive 2004/109 šteti, da se ta nanaša le na strožje zahteve glede obveščanja, ki so neposredno povezane z zakoni in drugimi predpisi, ki jih država članica sprejme v zvezi s ponudbami za prevzem, združitvami in drugimi transakcijami, ki vplivajo na lastništvo ali nadzor nad družbami.

42

Nasprotno pa ni mogoče šteti, da so s to izjemo zajeti zakoni in drugi predpisi, ki se nanašajo na razkritje informacij o izdajateljih vrednostnih papirjev, ki so že bili sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, ki je ali deluje v državi članici, in ki se uporabljajo ne glede na obstoj ponudbe za prevzem, združitve ali druge transakcije, ki vpliva na lastništvo ali nadzor nad družbami. Dejstvo, da bi lahko bile informacije, na katere se nanašajo ti predpisi, upoštevne v primeru ponudbe za prevzem vrednostnih papirjev zadevne družbe, združitve te družbe z drugo družbo ali druge transakcije, ki vpliva na lastništvo ali nadzor nad prvo družbo, ne zadostuje za utemeljitev drugačne razlage.

43

V obravnavani zadevi je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da je v skladu z nemško ureditvijo, ki se uporablja, za nadzor strožjih zahtev, ki izhajajo iz člena 34(2) WpHG, pristojen zvezni urad za nadzor finančnih storitev, ki je tudi organ, ki ga je Zvezna republika Nemčija imenovala v skladu s členom 4 Direktive 2004/25.

44

Zato se zdi, da je drugi od pogojev za uporabo izjeme iz člena 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), Direktive 2004/109, navedenih v točki 38 te sodbe, izpolnjen, kar pa mora po potrebi preveriti predložitveno sodišče.

45

Vendar je iz navedb navedenega sodišča razvidno, da se člen 34(2), prvi stavek, druga alternativa, WpHG uporablja v vseh okoliščinah, v katerih lahko nastane obveznost obveščanja na podlagi člena 9 te direktive. Zato ni razvidno, da bi bila ta določba neposredno povezana s „ponudbami za prevzem, združitvami in drugimi transakcijami, ki vplivajo na lastništvo ali nadzor nad družbami“, kot se zahteva s členom 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), navedene direktive, kar pa mora preveriti navedeno sodišče.

46

Dejstvo, ki ga navaja predložitveno sodišče, da je besedilo člena 34(2) WpHG enako besedilu druge določbe nemškega prava, ki se nanaša na pridobitve vrednostnih papirjev in ponudbe za prevzem, v zvezi s tem ni upoštevno.

47

Za uporabo člena 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), Direktive 2004/109 namreč odločilni element ni besedilo zadevne nacionalne določbe, ampak področje uporabe te določbe, ki se mora nanašati le na ponudbe za prevzem, združitve in druge transakcije, ki vplivajo na lastništvo ali nadzor nad družbami.

48

V zvezi z navedbo predložitvenega sodišča, da je člen 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), Direktive 2004/109 v bistvu rezultat kompromisa, doseženega v postopku sprejetja Direktive 2013/50, katerega namen je ohraniti nacionalne določbe, kot je člen 34(2), prvi stavek, druga alternativa, WpHG, zadostuje navesti, da taka okoliščina, tudi če bi bila dokazana, ne bi mogla upravičiti take razlage tega člena 3(1a), četrti pododstavek, v skladu s katero bi v njegovo področje uporabe spadale nacionalne določbe, ki niso zajete z njegovim besedilom, in to še toliko bolj, ker je treba, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 40 te sodbe, navedeni člen 3(1a) razlagati ozko.

49

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti, da je treba člen 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), Direktive 2004/109 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki določa, da se zahteve glede obveščanja, opredeljene v členu 9(1) in (2) te direktive, uporabljajo tudi za imetnike glasovalnih pravic, ki svoje delovanje do izdajatelja delnic, iz katerih te glasovalne pravice izhajajo, usklajujejo drugače kot na podlagi „dogovora“, sklenjenega med temi imetniki, kot je naveden v členu 10(a) navedene direktive, če zahteva, ki izhaja iz take nacionalne ureditve, ni neposredno povezana s „ponudbami za prevzem, združitvami in drugimi transakcijami, ki vplivajo na lastništvo ali nadzor nad družbami“ v smislu tega člena 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii).

50

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii), Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, in o spremembah Direktive 2001/34/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/50/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013,

je treba razlagati tako, da

nasprotuje ureditvi države članice, ki določa, da se zahteve glede obveščanja, opredeljene v členu 9(1) in (2) Direktive 2004/109, kakor je bila spremenjena, uporabljajo tudi za imetnike glasovalnih pravic, ki svoje delovanje do izdajatelja delnic, iz katerih te glasovalne pravice izhajajo, usklajujejo drugače kot na podlagi „dogovora“, sklenjenega med temi imetniki, kot je naveden v členu 10(a) Direktive 2004/109, kakor je bila spremenjena, če zahteva, ki izhaja iz take nacionalne ureditve, ni neposredno povezana s „ponudbami za prevzem, združitvami in drugimi transakcijami, ki vplivajo na lastništvo ali nadzor nad družbami“ v smislu tega člena 3(1a), četrti pododstavek, točka (iii).