Zadeva C‑409/24

J-GmbH

proti

Finanzamt K

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof)

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 5. marca 2026

„Predhodno odločanje – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Člen 98 – Možnost držav članic, da za nekatere dobave blaga in opravljanje storitev uporabljajo nižjo stopnjo DDV – Kratkotrajna nastanitev v hotelih in podobnih obratih – Priloga III, točka 12 – Nižja stopnja DDV za nastanitev, ki se zagotavlja v hotelih in podobnih obratih – Pomožne storitve glede na nastanitev – Nacionalna ureditev, ki določa mehanizem ločitve obdavčljivih transakcij – Neuporaba nižje stopnje DDV za storitve, ki niso neposredno namenjene nastanitvi – Načelo davčne nevtralnosti“

Harmonizacija davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Možnost držav članic, da uporabljajo nižjo davčno stopnjo za določene dobave blaga in opravljanje storitev – Uporaba nižje davčne stopnje za zagotavljanje kratkotrajne nastanitve – Izključitev pomožnih storitev, ki niso neposredno namenjene kratkotrajni nastanitvi – Dopustnost – Pogoji – Pomožne storitve glede na glavno storitev kratkotrajne nastanitve – Nevplivanje

(Direktiva Sveta 2006/112, člen 98(1) in (2) ter Priloga III, točka 12)

(Glej točke od 50 do 59 in od 67 do 75 ter izrek.)

Povzetek

Sodišče, pri katerem je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) vložilo predloge za sprejetje predhodne odločbe v treh ločenih zadevah, je potrdilo možnost, da države članice pod določenimi pogoji s področja uporabe nižje stopnje davka na dodano vrednost (DDV), ki se uporablja za storitve kratkotrajne nastanitve v hotelih in podobnih obratih, izključijo storitve, ki niso neposredno namenjene taki nastanitvi, tudi kadar bi se lahko štele za pomožne storitve glede na nastanitev.

V zadevi C‑409/24 je J, družba nemškega prava, upravljala hotel in restavracijo s parkiriščem, ki so ga stranke hotela lahko uporabljale brez doplačila. Storitev nastanitve je poleg nočitve vključevala tudi neobvezni zajtrk, katerega cena je bila odšteta od skupnega zaračunanega zneska, če so se mu stranke odpovedale.

Družba J je menila, da so nočitev, zajtrk in zagotavljanje parkirnih mest enotna storitev in zato je za celotno to storitev uporabljala nižjo 7‑odstotno stopnjo DDV, ki je z nacionalno ureditvijo določena za storitve kratkotrajne nastanitve. ( 1 )

Vendar je Finanzamt K (finančni urad K, Nemčija) menil, da je treba zajtrk in zagotavljanje parkirnih mest ločiti od storitve nastanitve in ju obdavčiti po splošni 19‑odstotni stopnji DDV. Družba J je zoper odmerni odločbi, ki ju je izdal finančni urad, vložila ugovora, ki sta bila zavrnjena.

V zadevi C‑410/24 je oseba D leta 2013 upravljala penzion in svojim strankam ponujala nočitev in zajtrk, ki je bil vključen v skupno pavšalno ceno ne glede na to, ali so se stranke odločile zanj ali ne.

Oseba D je po tem, ko je za leto 2013 prijavila transakcije po nižji 7‑odstotni stopnji DDV in transakcije po splošni 19‑odstotni stopnji DDV, leta 2018 zahtevala, naj se vse storitve, opravljene v okviru kratkotrajne nastanitve, obdavčijo po navedeni nižji stopnji kot enotna storitev, kar je Finanzamt F (finančni urad F, Nemčija) zavrnil.

V zadevi C‑411/24 je D, družba nemškega prava, leta 2011 upravljala dva hotela s parkiriščema in brezžičnim omrežjem. Eden od hotelov je poleg tega imel prostora za fitnes in wellness. Stranke hotelov so lahko ta prostora in opremo uporabljale brez dodatnih stroškov.

Družba D je te storitve prijavila kot pomožne storitve glede na kratkotrajno nastanitev, ki bi jih bilo treba obdavčiti po nižji 7‑odstotni stopnji DDV. Vendar je Finanzamt A (finančni urad A, Nemčija) izdal odločbo, v kateri je ugotovil, da te transakcije pomenijo transakcije, ki so obdavčujejo po 19‑odstotni splošni stopnji DDV.

Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari so po zavrnitvi tožb zoper odločbe zadevnih finančnih uradov na prvi stopnji pri predložitvenem sodišču vložile revizijo.

Navedeno sodišče je menilo, da razen zagotavljanja neobveznega zajtrka, ki je samostojna storitev, zagotavljanje parkirnih mest, prostora za fitnes in wellness, dostop do brezžičnega omrežja hotela in zagotavljanje vključenega zajtrka (v nadaljevanju: zadevne storitve iz postopkov v glavni stvari) pomenijo pomožne storitve glede na storitev kratkotrajne nastanitve, saj se skupna cena, ki so jo plačale stranke, ni spreminjala glede na to, ali so stranke te storitve uporabile ali ne. Ker pa te storitve niso bile neposredno namenjene kratkotrajni nastanitvi, jih je bilo treba v skladu z nacionalno ureditvijo ločiti od glavne storitve, in sicer od kratkotrajne nastanitve, in jih zato izključiti s področja uporabe nižje stopnje DDV.

Vendar predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je taka ureditev združljiva s členom 98(1) in (2) Direktive 2006/112 ( 2 ) v povezavi s točko 12 Priloge III k tej direktivi.

V teh okoliščinah je prekinilo odločanje in Sodišču predložilo vprašanja za predhodno odločanje.

Presoja Sodišča

Z odstopanjem od načela, ki je določeno v členu 96 Direktive o DDV in v skladu s katerim vsaka država članica uporablja enako splošno stopnjo DDV za dobavo blaga in opravljanje storitev, člen 98(1) in (2) te direktive državam članicam priznava možnost uporabe ene ali dveh nižjih stopenj DDV za dobave blaga in opravljanje storitev iz kategorij, navedenih v Prilogi III k tej direktivi.

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da imajo države članice možnost omejiti uporabo nižje stopnje DDV na nekatere konkretne in posebne vidike teh kategorij.

Vendar za izvajanje možnosti selektivne uporabe nižje stopnje DDV, ki se priznava državam članicam, veljata dva pogoja, prvič, da se za uporabo te nižje stopnje izločijo le konkretni in posebni vidiki zadevne kategorije storitev, in drugič, da se spoštuje načelo davčne nevtralnosti.

V zvezi s prvim pogojem je treba ugotoviti, ali je storitve kratkotrajne nastanitve, ki so upravičene do nižje stopnje DDV na podlagi nacionalne ureditve, kot take mogoče na podlagi objektivnih, jasnih in natančnih meril opredeliti ločeno od drugih storitev, ki spadajo v kategorijo iz točke 12 Priloge III k Direktivi o DDV.

V obravnavanem primeru nacionalna ureditev določa, da se nižja stopnja DDV uporablja za dajanje v najem nastanitvenih prostorov in sob ter za kratkotrajni najem zemljišč za kampiranje, razen storitev, ki niso neposredno namenjene dajanju v najem, tudi če se te plačajo z najemnino.

Poleg tega ta ureditev opredeljuje storitve, ki so neposredno povezane s kratkotrajno nastanitvijo, in tudi neizčrpno našteva storitve, za katere ni mogoče uveljavljati nižje 7‑odstotne stopnje DDV.

Zato je na podlagi takih navedb – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – mogoče natančno opredeliti storitve nastanitve, za katere velja nižja stopnja DDV, in jih izločiti od drugih storitev iz zadevne kategorije, tako da je prvi pogoj izpolnjen.

Sodišče je v bistvu menilo, da te ugotovitve ne omaje dejstvo, da se storitve iz postopkov v glavni stvari, katerih cene so del pavšalne skupne cene za kratkotrajno nastanitev, z vidika povprečnega potrošnika lahko štejejo kot pomožne glede na to nastanitev.

V zvezi z drugim pogojem, ki se nanaša na spoštovanje načela davčne nevtralnosti, je Sodišče opozorilo, da to načelo nasprotuje temu, da se podobno blago ali podobne storitve, ki si medsebojno konkurirajo, obravnavajo različno z vidika DDV.

V skladu z ustaljeno sodno prakso so si blago ali storitve podobni, če imajo podobne lastnosti in izpolnjujejo enake potrebe potrošnika, tako da so z vidika potrošnika zamenljivi.

V primeru take medsebojne zamenljivosti naj uporaba splošne stopnje DDV za storitve iz postopkov v glavni stvari ne bi bila v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti, če za te storitve, ki jih samostojno opravlja drug gospodarski subjekt, prav tako velja splošna stopnja DDV.

Ker po mnenju predložitvenega sodišča nacionalna ureditev omogoča, da se od kratkotrajne nastanitve ločijo storitve, ki niso neposredno namenjene tej nastanitvi, in se zanje uporabi enaka stopnja kot se uporablja za iste storitve, ki jih v neposredni bližini opravlja drug gospodarski subjekt, se taka ureditev ne zdi v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti.

Glede na te preudarke je Sodišče presodilo, da je nacionalna ureditev iz postopkov v glavni stvari združljiva s členom 98(1) in (2) Direktive o DDV v povezavi s točko 12 Priloge III k tej direktivi.

( 1 ) Člen 12(2), točka 11, Umsatzsteuergesetz (zakon o davku na dodano vrednost) z dne 21. februarja 2005 (BGBl. 2005 I, str. 386), v različici, ki se uporablja v sporih o glavni stvari, določa: „2. Davčna stopnja se zniža na 7 % za naslednje transakcije: […] (11) dajanje v najem nastanitvenih prostorov in sob, ki jih je podjetnik namenil kratkotrajni nastanitvi tretjih oseb, ter kratkotrajno oddajanje v najem zemljišč za kampiranje. Prvi stavek se ne uporablja za storitve, ki niso neposredno namenjene dajanju v najem, čeprav se plačujejo iz prejete najemnine.“

( 2 ) Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva o DDV).