1

Constantin Mincu Pătrașcu Brâncuși s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 28. februarja 2024, Mincu Pătrașcu Brâncuși/Evropsko javno tožilstvo (T‑385/23, EU:T:2024:143; v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to zavrglo njegovo tožbo za razglasitev ničnosti sklepa desetega stalnega senata Evropskega javnega tožilstva z dne 8. decembra 2022, s katerim je bila zoper njega vložena obtožnica (v nadaljevanju: sporni sklep), in poznejših aktov, ter razglasitev, da se določbe Poslovnika Evropskega javnega tožilstva, ki so v nasprotju z Uredbo Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (UL 2017, L 283, str. 1), ne uporabljajo.

2

V uvodnih izjavah 30, 31, 36, 83 in od 85 do 89 Uredbe 2017/1939 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

3

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Naloge“, določa:

„EJT je pristojno za preiskavo, pregon in obtožbo storilcev in udeležencev pri kaznivih dejanjih, ki škodujejo finančnim interesom Unije […] V zvezi s tem EJT opravlja preiskave ter izvaja ukrepe pregona in opravlja funkcije tožilca na pristojnih sodiščih držav članic, dokler zadeva ni dokončno zaključena.“

4

Člen 8 navedene uredbe, naslovljen „Struktura EJT“, določa:

„1.   EJT je nedeljiv organ Unije, ki deluje kot enoten urad z decentralizirano strukturo.

2.   EJT je organizirano na centralni in na decentralizirani ravni.

3.   Na centralni ravni ga sestavlja glavni urad na sedežu EJT. Glavni urad sestavljajo kolegij, stalni senati, evropski glavni tožilec, namestniki evropskega glavnega tožilca, evropski tožilci in upravni direktor.

4.   Na decentralizirani ravni ga sestavljajo evropski delegirani tožilci, ki se nahajajo v državah članicah.

[…]“

5

Člen 10 iste direktive, naslovljen „Stalni senati“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Stalnim senatom predseduje evropski glavni tožilec ali eden od namestnikov evropskega glavnega tožilca ali evropski tožilec, ki je imenovan za predsednika v skladu s poslovnikom EJT. Stalni senati imajo poleg predsednika še dva stalna člana. Pri številu stalnih senatov in njihovi sestavi ter delitvi pristojnosti med senati se ustrezno upoštevajo funkcionalne potrebe EJT, določijo pa se v skladu s poslovnikom EJT.

[…]

2.   Stalni senati spremljajo in usmerjajo preiskave in pregon, ki jih izvajajo evropski delegirani tožilci v skladu z odstavki 3, 4 in 5 tega člena. […]

3.   Kadar je to ustrezno po pregledu osnutka odločitve, ki jo predlaga evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, stalni senati v skladu s pogoji in postopki iz te uredbe odločajo o naslednjem:

[…].“

6

Člen 13 Uredbe 2017/1939, naslovljen „Evropski delegirani tožilci“, v odstavku 1 določa:

„Evropski delegirani tožilci delujejo v imenu EJT v svojih državah članicah in imajo poleg in ob upoštevanju posebnih pooblastil in statusa, ki jim je podeljen, ter v skladu s pogoji iz te uredbe enaka pooblastila kot nacionalni tožilci v zvezi s preiskavami, pregonom in vlaganjem obtožnic.

Evropski delegirani tožilci so pristojni za tiste preiskave in pregon, ki so jih začeli, ki so jim bile dodeljene ali ki so jih prevzeli na podlagi pravice do prevzema zadeve. Sledijo usmeritvam in navodilom stalnega senata, pristojnega za zadevo, ter navodilom nadzorujočega evropskega tožilca.

Evropski delegirani tožilci so pristojni tudi za vložitev obtožnice ter so zlasti pooblaščeni za predstavitev argumentov pred sodiščem, sodelovanje pri pridobivanju dokazov in vlaganje razpoložljivih pravnih sredstev v skladu z nacionalnim pravom.“

7

Člen 28 te uredbe, naslovljen „Izvajanje preiskave“, v odstavku 1 določa:

„Evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, lahko v skladu s to uredbo in nacionalnim pravom preiskovalne ukrepe in druge ukrepe sprejema sam ali to naloži pristojnim organom v svoji državi članici. Ti organi v skladu z nacionalnim pravom zagotovijo, da se upoštevajo vsa navodila, in izvajajo ukrepe, ki so jim dodeljeni. […]“

8

Člen 30 navedene uredbe, naslovljen „Preiskovalni ukrepi in drugi ukrepi“, v odstavku 5 določa, da postopke in načine za sprejetje ukrepov iz tega člena ureja veljavno nacionalno pravo.

9

Člen 31 iste uredbe, naslovljen „Čezmejne preiskave“, v odstavku 3 določa:

„Če je po pravu države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca za ukrep potrebna sodna odobritev, pomočnik evropskega delegiranega tožilca to odobritev pridobi v skladu s pravom navedene države članice.

[…]“

10

Člen 36 Uredbe 2017/1939, naslovljen „Pregon pred nacionalnimi sodišči“, določa podrobna pravila, v skladu s katerimi se stalni senat na podlagi osnutka sklepa, ki ga predloži evropski delegirani tožilec, odloči vložiti obtožnico. V skladu z odstavkom 5 tega člena se, ko je sprejeta odločitev o državi članici, v kateri bo začet pregon, pristojno nacionalno sodišče v tej državi članici določi na podlagi nacionalnega prava.

11

Člen 37 te uredbe, naslovljen „Dokazi“, v odstavku 2 določa:

„Ta uredba ne vpliva na pristojnost sodišča prve stopnje, da prosto oceni dokaze, ki jih predložijo obtoženec ali tožilci EJT.“

12

Člen 41 navedene uredbe, naslovljen „Obseg pravic osumljencev in obdolžencev“, določa:

„1.   Dejavnosti EJT se izvajajo ob polnem upoštevanju pravic osumljencev in obdolžencev, vsebovanih v Listini, vključno s pravico do poštenega sojenja in pravico do obrambe.

2.   Vsak osumljenec ali obdolženec v kazenskem postopku EJT ima najmanj naslednje procesne pravice, določene v pravu Unije […]

[…]

3.   Brez poseganja v pravice iz tega poglavja imajo osumljenci in obdolženci ter vse druge osebe, vključene v postopke EJT, vse procesne pravice, ki so jim priznane v skladu z veljavnim nacionalnim pravom […]“

13

Člen 42 iste uredbe, naslovljen „Sodni nadzor“, določa:

„1.   Postopkovne akte EJT, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, presojajo pristojna nacionalna sodišča v skladu z zahtevami in postopki, določenimi v nacionalnem pravu. Enako velja, če EJT ne sprejme postopkovnih aktov, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, če jih je bilo ETJ pravno zavezano sprejeti na podlagi te uredbe.

2.   Sodišče je v skladu s členom 267 PDEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede:

3.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena odločitve EJT o opustitvi zadeve, če se izpodbijajo neposredno na podlagi prava Unije, presoja Sodišče Evropske unije v skladu s četrtim odstavkom člena 263 PDEU.

4.   Sodišče je v skladu s členom 268 PDEU pristojno v vseh sporih glede nadomestila škode, ki jo povzroči EJT.

5.   Sodišče je v skladu s členom 272 PDEU pristojno v vseh sporih glede arbitražnih klavzul v pogodbah, ki jih sklene EJT.

6.   Sodišče je v skladu s členom 270 PDEU pristojno v vseh sporih glede vprašanj, povezanih z osebjem.

7.   Sodišče je pristojno za razrešitev evropskega glavnega tožilca […] ali evropskih tožilcev […].

8.   Ta člen ne posega v sodni nadzor, ki ga izvaja Sodišča [Sodišče] v skladu s četrtim odstavkom člena 263 PDEU glede odločitev EJT, ki vplivajo na pravice oseb, na katere se nanašajo podatki, na podlagi poglavja VIII, ter odločitev EJT, ki niso postopkovni akti, na primer odločitev EJT v zvezi s pravico javnega dostopa do dokumentov, ali odločitev o razrešitvi evropskih delegiranih tožilcev, sprejetih v skladu s členom 17(3) te uredbe, ter katerih koli drugih upravnih odločitev.“

14

Dejansko stanje spora, kot je navedeno v točkah od 2 do 4 izpodbijanega sklepa, je mogoče povzeti tako, kot sledi.

15

Evropsko javno tožilstvo je s sklepom z dne 6. julija 2021 odredilo začetek preiskave, v okviru katere je pritožnik, C. Mincu Pătrașcu Brâncuși, 25. maja 2022 dobil status obdolženca.

16

Deseti stalni senat Evropskega javnega tožilstva je s spornim sklepom odredil, prvič, naj se zoper pritožnika in druge obdolžence sproži postopek pred Tribunalul București (sodišče okrožja Bukarešta, Romunija) in, drugič, naj se zadeva v zvezi z nekaterimi osumljenci ob neobstoju upoštevnih dokazov opusti.

17

Zoper pritožnika je bil z obtožnico z dne 19. decembra 2022 začet postopek pred sodiščem zaradi kaznivega dejanja ustanovitve hudodelske združbe iz člena 367(1) in (2) romunskega kazenskega zakonika ter sostorilstva pri kaznivem dejanju uporabe ali predložitve lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov, katere posledica je neupravičena pridobitev ali neupravičeno zadržanje sredstev ali premoženja iz proračuna Evropske unije, v skladu s členom 48 tega zakonika v povezavi s členom 18a(1) in (3) legea nr. 78/2000 pentru prevenirea, descoperirea și sancționarea faptelor de corupție (zakon št. 78/2000 o preprečevanju, odkrivanju in sankcioniranju korupcije) z dne 8. maja 2000 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 219 z dne 18. maja 2000) na podlagi člena 35(1) in člena 38(1) navedenega zakonika.

18

Pritožnik je 7. julija 2023 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi člena 263 PDEU vložil tožbo, s katero je Splošnemu sodišču predlagal, prvič, naj sporni sklep in nadaljnje akte razglasi za nične, in drugič, naj na podlagi člena 277 PDEU ugotovi, da se določbe Poslovnika Evropskega javnega tožilstva, ki so v nasprotju z Uredbo 2017/1939, ne uporabljajo.

19

Evropsko javno tožilstvo je 28. septembra 2023 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča vložilo ugovor nedopustnosti, s katerim je Splošnemu sodišču predlagalo, naj tožbo zavrže kot nedopustno in pritožniku naloži plačilo stroškov.

20

Kot je razvidno iz točke 8 izpodbijanega sklepa, je Splošno sodišče na podlagi člena 130(1) in (7) svojega poslovnika odločilo, da bo o tem ugovoru nedopustnosti odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek.

21

Splošno sodišče je v točki 9 tega sklepa navedlo, da je Evropsko javno tožilstvo v okviru navedenega ugovora nedopustnosti navedlo tri razloge nedopustnosti. Prvič, trdilo je, da Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o predlogih za razglasitev ničnosti spornega sklepa, ker se člen 263 PDEU ne uporablja za njegove postopkovne akte. Drugič, trdilo je, da pritožnik nima procesnega upravičenja. Tretjič, trdilo je, da tožba v glavni stvari ni dopustna, zato je treba ugovor nezakonitosti, ki ga je pritožnik navedel v skladu s členom 277 PDEU, zavreči kot nedopusten.

22

Splošno sodišče je v točkah od 10 do 15 navedenega sklepa predstavilo trditve, ki jih je Evropsko javno tožilstvo navedlo v utemeljitev prvega razloga nedopustnosti. Ta organ je s temi trditvami v bistvu trdil, da je sporni sklep postopkovni akt v smislu člena 42(1) Uredbe 2017/1939, za katerega naj se člen 263 PDEU ne bi uporabljal in katerega sodni nadzor naj bi bil v pristojnosti nacionalnih sodišč in ne Splošnega sodišča.

23

Splošno sodišče je v točkah od 16 do 20 istega sklepa povzelo trditve, ki jih je pritožnik navedel v okviru svojih stališč glede ugovora nedopustnosti Evropskega javnega tožilstva. Po mnenju pritožnika člen 42 Uredbe 2017/1939 naj ne bi izpolnjeval zahtev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, določenih v členu 47 Listine, ter naj bi posegal v pristojnost Sodišča Evropske unije, urejeno s členom 19 PEU, da zagotovi spoštovanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb Unije in spoštovanje avtonomije pravnega sistema Unije. Ta člen 42 naj bi bilo torej treba razlagati ob upoštevanju drugih pravil in načel Unije na sodnem področju, ki upoštevajo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, tako da je njegova tožba dopustna.

24

Splošno sodišče je, kot je navedlo v točki 21 izpodbijanega sklepa, menilo, da je mehanizem, ki ga je zakonodajalec Unije določil za zagotovitev nadzora postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva, mehanizem sui generis.

25

V zvezi s tem je v točki 22 tega sklepa navedlo, da člen 42(1) Uredbe 2017/1939 med drugim določa, da bi morala postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, presojati pristojna nacionalna sodišča v skladu z zahtevami in postopki, določenimi v nacionalnem pravu.

26

Poleg tega je v točki 23 istega sklepa navedlo, da ta člen v odstavkih 3 in 8 izrecno določa, da je sodišče Unije na podlagi člena 263 PDEU pristojno le za odločitve Evropskega javnega tožilstva o opustitvi zadeve, če se izpodbijajo neposredno na podlagi prava Unije, pa tudi za odločitve Evropskega javnega tožilstva, ki vplivajo na pravice oseb, na katere se nanašajo podatki, na podlagi poglavja VIII Uredbe 2017/1939, in za odločitve Evropskega javnega tožilstva, ki niso postopkovni akti, na primer odločitve v zvezi s pravico javnega dostopa do dokumentov, ali za odločitve o razrešitvi evropskih delegiranih tožilcev, sprejete v skladu s členom 17(3) te uredbe, ter za katere koli druge upravne odločitve.

27

Splošno sodišče pa je v točki 24 navedenega sklepa ugotovilo, da je sporni sklep v delu, v katerem se nanaša na pritožnika, postopkovni akt Evropskega javnega tožilstva, ki ne spada med odločitve iz člena 42(3) in (8) navedene uredbe, saj je Evropsko javno tožilstvo s tem sklepom vložilo obtožnico v zadevi.

28

Splošno sodišče je v zvezi s trditvijo pritožnika, da bi se moralo Splošno sodišče izreči za pristojno na podlagi razlage tega člena, katere namen je izpolniti zahteve zlasti glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja ter neposeganja v pristojnost Sodišča Evropske unije, v točki 26 izpodbijanega sklepa navedlo, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso uporaba široke razlage mogoča le, če je v skladu z besedilom zadevne določbe in če tudi načelo razlage v skladu z višjo zavezujočo normo ne more biti podlaga za razlago contra legem.

29

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 27 tega sklepa menilo, da je iz člena 42(1) in (2) Uredbe 2017/1939 nedvoumno razvidno, da ta določba nacionalnim sodiščem podeljuje izključno pristojnost za odločanje o postopkovnih aktih Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, razen kar zadeva izjeme, določene v odstavku 3 tega člena, in usodo nekaterih odločitev Evropskega javnega tožilstva iz odstavka 8 navedenega člena, ter da lahko Sodišče prek postopka predhodnega odločanja odloča o veljavnosti teh aktov glede na določbe prava Unije in o razlagi ali veljavnosti določb te uredbe. Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 28 navedenega sklepa ugotovilo, da pritožnik predlaga razlago contra legem istega člena 42, ki je torej ni mogoče sprejeti.

30

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 29 izpodbijanega sklepa navedlo, da tudi ob predpostavki, da je pritožnik nameraval izpodbijati tudi sporni sklep tako, da z ugovorom nezakonitosti izpodbija veljavnost člena 42 Uredbe 2017/1939 glede na člen 19 PEU, takega izpodbijanja ni mogoče sprejeti zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča za odločanje o tožbi v glavni stvari.

31

Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah 30 in 31 tega sklepa glede zahtev v zvezi z učinkovitim sodnim varstvom navedlo, da je Sodišče, kot izhaja iz člena 42(2) Uredbe, na podlagi člena 267 PDEU med drugim pristojno, da odloča o vprašanjih glede razlage in veljavnosti postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva in določb prava Unije, vključno s to uredbo. Posledično, ker lahko pritožnik postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva načeloma izpodbija pred pristojnimi nacionalnimi sodišči in se v tem okviru sklicuje na nezakonitost navedene uredbe, bi moralo Sodišče, če bi mu nacionalno sodišče predložilo zadevo, odločiti o veljavnosti člena 42 te uredbe ter po potrebi o veljavnosti Poslovnika Evropskega javnega tožilstva.

32

Glede na vse te preudarke je Splošno sodišče v točki 32 izpodbijanega sklepa ugodilo prvemu razlogu nedopustnosti Evropskega javnega tožilstva in posledično zavrglo tožbo zaradi svoje nepristojnosti za odločanje o njej, ker je menilo, da se poleg tega ni treba izreči o predlogih v zvezi z določbami Poslovnika Evropskega javnega tožilstva, ki se nanašajo na vsebino spora.

33

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 11. novembra 2024 Evropskemu parlamentu dovolil intervencijo v podporo predlogom Evropskega javnega tožilstva.

34

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

35

Evropsko javno tožilstvo ob podpori Parlamenta Sodišču predlaga, naj:

36

Pritožnik v utemeljitev pritožbe primarno navaja pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča, ker naj bi navedeno sodišče njegovo tožbo zavrglo, ne da bi preučilo njegove trditve, da člen 42 Uredbe 2017/1939 ne izpolnjuje zahtev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, določenih v členu 47 Listine, ter posega v pristojnost Sodišča Evropske unije, urejeno s členom 19 PEU v povezavi s členom 86(3) PDEU in členom 263 PDEU. Pritožnik podredno navaja pritožbeni razlog, ki se v bistvu nanaša na to, da je Splošno sodišče zavrnilo, da bi odločitev o dopustnosti njegove tožbe pridržalo, dokler ne odloči o vsebini zadeve, glede na tesno povezavo med ugovorom nedopustnosti, ki ga je vložilo Evropsko javno tožilstvo, in vsebinsko odločitvijo o tej tožbi.

37

Evropsko javno tožilstvo ob podpori Parlamenta primarno trdi, da je treba pritožbo zavreči kot nedopustno. Trdi, da pritožnik ne navaja posebnih trditev, s katerimi bi opredelil napačno uporabo prava v izpodbijanem sklepu, in da – ne da bi opredelil določbe, ki naj bi jih Splošno sodišče kršilo – navedenemu sodišču zgolj očita, da ni analiziralo veljavnosti člena 42 Uredbe 2017/1939, in ponavlja svoje tožbene razloge v zvezi z neskladnostjo tega člena s primarnim pravom Unije.

38

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti grajane dele sodbe ali sklepa, katerega razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se specifično utemeljuje ta predlog, sicer pritožba oziroma zadevni pritožbeni razlog nista dopustna (sodba z dne 4. oktobra 2024, Aeris Invest/Komisija in EOR, C‑535/22 P, EU:C:2024:819, točka 105 in navedena sodna praksa).

39

Zahtev glede obrazložitve, ki izhajajo iz teh določb, ne izpolnjuje pritožba, ki ne vsebuje argumentacije, s katero bi bila specifično opredeljena napačna uporaba prava, ki naj bi jo vsebovala izpodbijana sodba, temveč so v njej samo ponovljeni ali dobesedno prevzeti razlogi in trditve, ki so bili že navedeni pred Splošnim sodiščem, vključno s tistimi, ki so temeljili na dejstvih, ki jih je to sodišče izrecno zavrnilo. Taka pritožba namreč dejansko pomeni predlog za ponovno preučitev tožbe, ki je bila vložena pred Splošnim sodiščem, za kar pa Sodišče ni pristojno (sodba z dne 4. oktobra 2024, Aeris Invest/Komisija in EOR, C‑535/22 P, EU:C:2024:819, točka 105 in navedena sodna praksa).

40

Kadar pa pritožnik izpodbija razlago Splošnega sodišča ali to, kako je uporabilo pravo Unije, se pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbi. Če namreč pritožnik pritožbe v tem smislu ne bi mogel utemeljiti z razlogi in argumenti, ki jih je že navedel pred Splošnim sodiščem, bi pritožbeni postopek deloma izgubil smisel (sodba z dne 4. oktobra 2024, Aeris Invest/Komisija in EOR, C‑535/22 P, EU:C:2024:819, točka 106 in navedena sodna praksa).

41

V obravnavanem primeru je treba na eni strani navesti, da je pritožnik v nasprotju s tem, kar trdi Evropsko javno tožilstvo, v pritožbi jasno in specifično opredelil domnevno napačno uporabo prava v izpodbijanem sklepu s trditvijo, da Splošno sodišče ni preučilo njegovih trditev, ki po njegovem mnenju dokazujejo, da je člen 42 Uredbe 2017/1939 v nasprotju s primarnim pravom Unije.

42

Na drugi strani, ker je Splošno sodišče tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da člen 42 Uredbe 2017/1939 pomeni oviro za vložitev ničnostne tožbe pri njem zoper postopkovni akt Evropskega javnega tožilstva, se lahko pritožnik opre na trditve, ki jih je uveljavljal na prvi stopnji in so navedene v točki 41 te sodbe, da bi dokazal, da je bilo pri tej ugotovitvi napačno uporabljeno pravo.

43

Iz tega izhaja, da je pritožba dopustna.

44

Pritožnik najprej opozarja, da je pred Splošnim sodiščem trdil, da člen 42 Uredbe 2017/1939 ne izpolnjuje zahtev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, določenih v členu 47 Listine, ter posega v pristojnost Sodišča Evropske unije, da v skladu s členom 19 PEU, kot ga je Sodišče razložilo v točki 282 sodbe z dne 3. septembra 2008, Kadi in El Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461), zagotovi spoštovanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb Unije ter spoštovanje avtonomije pravnega sistema Unije.

45

Na eni strani v zvezi s tem opozarja, da člen 86(3) PDEU določa možnost, da Uredba 2017/1939 določi „pravila, ki se uporabljajo za sodni nadzor“ postopkovnih aktov, ki jih sprejme Evropsko javno tožilstvo, ne da bi se izrecno skliceval na možnost odstopanja od pravil o pristojnosti Sodišča Evropske unije na podlagi člena 263 PDEU, v nasprotju z drugimi določbami Pogodbe DEU, ki izrecno določajo „odstopanje“ od členov 258 in 259 PDEU. Tako ob neobstoju take pravne podlage akt nižje stopnje, kot je ta uredba, naj ne bi mogel odstopati od te pristojnosti, določene s pravili primarnega prava Unije. V zvezi s tem naj bi bila upoštevna sodba z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest (C‑219/17, EU:C:2018:1023, točke 48, 57 in 60), ker naj bi se nanašala na položaj, podoben tistemu iz obravnavane zadeve. Pritožnik se sklicuje tudi na sodbo z dne 6. marca 2018, Achmea (C‑284/16, EU:C:2018:158), in Mnenje 1/20 (Mnenje na podlagi člena 218(11) PDEU (Posodobljena pogodba o energetski listini)) z dne 16. junija 2022 (EU:C:2022:485).

46

Na drugi strani v zvezi z zatrjevano kršitvijo člena 47 Listine trdi, da nacionalna sodišča nimajo strokovnega znanja in pristojnosti za razveljavitev aktov Unije, kot sta Uredba 2017/1939 ali Poslovnik Evropskega javnega tožilstva, tako da bi moral sodni nadzor postopkovnih aktov tega organa, kadar so ti akti izdani na podlagi prava Unije, spadati v pristojnost sodišč Unije. Mehanizem vprašanja za predhodno odločanje pa naj ne bi omogočal izpolnitve zahtev po učinkovitem pravnem sredstvu. Obveznost nacionalnih sodišč, da zadevo predložijo Sodišču, naj namreč ne bi bila izvršljiva, tako da naj bi obstajalo veliko tveganje, da se pravo Unije ne bi uporabilo ali da bi se uporabilo napačno, zlasti ker naj zadevna nacionalna sodišča ne bi bila seznanjena s pravom Unije.

47

Splošno sodišče pa naj bi v izpodbijanem sklepu ničnostno tožbo zavrglo na podlagi predpostavke, da je člen 42 Uredbe 2017/1939 združljiv s primarnim pravom Unije, ne da bi izrecno obrazložilo to predpostavko in zlasti ne da bi preučilo trditve, navedene v točkah od 44 do 46 te sodbe, s katerimi naj bi se ta predpostavka izpodbijala. Zato naj bi napačno ugotovilo, da ni pristojno za odločanje o tožbi.

48

Evropsko javno tožilstvo ob podpori Parlamenta prvič, ob opiranju na točko 29 izpodbijanega sklepa, trdi, da glede na nepristojnost Splošnega sodišča za odločanje o tožbi ni bilo mogoče razpravljati o ugovoru nezakonitosti člena 42 te uredbe. Poleg tega naj bi Splošno sodišče pravilno in podrobno navedlo razloge, iz katerih razlage in zakonitosti tega člena ni mogoče analizirati v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, saj naj bi bilo veljavnost navedenega člena 42 mogoče preučiti le v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU.

49

Drugič, trdi, da bi razlaga člena 42 navedene uredbe, ki jo predlaga pritožnik, vodila do očitne kršitve člena 86(2) in (3) PDEU s tem, da bi se vzpostavilo pravno sredstvo pred sodišči Unije, ki ni določeno s Pogodbo DEU, in da se ta sodišča preoblikujejo v sodišče za redni sodni nadzor v zadevah, ki spadajo v pristojnost Evropskega javnega tožilstva, v škodo pristojnosti nacionalnih sodišč.

50

Tretjič, trdi, da navedeni člen 42 ne krši nobene od določb primarnega prava Unije, na katere se sklicuje pritožnik, in da naj bi bil v skladu s členom 86(3) PDEU ter kot naj bi izhajalo iz uvodne izjave 86 Uredbe 2017/1939, ta člen 42 lex specialis glede na člen 263 PDEU.

51

Četrtič, trdi, da je namen člena 42 Uredbe 2017/1939, ki temelji na več pravnih stebrih, ki zagotavljajo dostop do sodnega varstva in pravico do obrambe, zagotoviti, da se preverijo vsi vidiki zakonitosti postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva, in da ta člen zagotavlja učinkovito pravno sredstvo v vseh položajih, v katerih bi bili ti akti v nasprotju s pravom Unije ali nacionalnim pravom. Natančneje, odstavek 1 tega člena naj bi zagotavljal učinkovito pravno sredstvo, ker naj bi bila na eni strani nacionalna sodišča v najboljšem položaju za izvajanje sodnega nadzora nad navedenimi akti, na drugi strani pa naj bi bila edina pristojna tako za uporabo nacionalnega prava kot za uporabo prava Unije. Poleg tega, če se izkaže, da je postopkovni akt Evropskega javnega tožilstva v nasprotju s pravom Unije, navedeni člen 42 v odstavku 2(a) in v skladu s pravili iz točke 15 sodbe z dne 22. oktobra 1987, Foto-Frost (314/85, EU:C:1987:452), zahteva, da nacionalna sodišča pri Sodišču vložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe za presojo veljavnosti tega akta.

52

Petič, dejstvo, da so postopkovni akti Evropskega javnega tožilstva predmet sodnega nadzora nacionalnih sodišč, naj bi bilo neposredna posledica dejstva, da se v skladu s členom 86 PDEU in členom 36 Uredbe 2017/1939 zadeve, ki jih preiskuje Evropsko javno tožilstvo, preganjajo pred nacionalnimi sodišči. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik, naj se v zvezi s tem ne bi uporabljala, ker so pravna sredstva v obravnavanem primeru določena s to uredbo na podlagi Pogodbe DEU, in ne z mednarodno pogodbo.

53

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo sodišča Unije, tudi po uradni dolžnosti, preveriti, ali so pristojna za odločanje o sporu, saj je to vprašanje javnega reda (glej v tem smislu sodbi z dne 23. aprila 1986, Les Verts/Parlament, 294/83, EU:C:1986:166, točka 19, in z dne 6. oktobra 2020, Bank Refah Kargaran/Svet, C‑134/19 P, EU:C:2020:793, točka 25 in navedena sodna praksa).

54

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točk od 25 do 32 izpodbijanega sklepa, ugotovilo, da ni pristojno za odločanje o tožbi zoper postopkovni akt Evropskega javnega tožilstva v smislu člena 42(1) Uredbe 2017/1939, ne da bi preučilo trditve, ki mu jih je predložil pritožnik in s katerimi je ta želel dokazati, da je ta člen v nasprotju s primarnim pravom Unije, ker odstopa od izključne pristojnosti Sodišča Evropske unije za nadzor aktov Unije,.

55

Splošno sodišče je namreč na eni strani v točkah od 25 do 28 izpodbijanega sklepa menilo, da razlaga člena 42 Uredbe 2017/1939, ki jo je pritožnik podal v tožbi in v skladu s katero bi se moralo izreči za pristojno zlasti za izpolnitev zahtev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in neposeganja v pristojnosti Sodišča Evropske unije, pomeni razlago tega člena contra legem. V zvezi s tem je poudarilo, da je iz besedila odstavkov 1 in 2 navedenega člena nedvoumno razvidno, da ta uredba nacionalnim sodiščem podeljuje izključno pristojnost za odločanje o postopkovnih aktih Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, razen kar zadeva izjeme, določene v odstavku 3 istega člena, in usodo nekaterih odločitev Evropskega javnega tožilstva iz odstavka 8 navedenega člena, ter da Sodišče le prek postopka predhodnega odločanja odloča o veljavnosti teh aktov glede na določbe prava Unije in o razlagi ali veljavnosti določb navedene uredbe.

56

Na drugi strani je v točki 29 izpodbijanega sklepa razsodilo, da tudi ob predpostavki, da je pritožnik z ugovorom nezakonitosti nameraval izpodbijati veljavnost člena 42 Uredbe 2017/1939 glede na člen 19 PEU, takega izpodbijanja ni mogoče sprejeti zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča za odločanje o tožbi v glavni stvari.

57

Poleg tega, čeprav je Splošno sodišče v točkah 30 in 31 tega sklepa zaradi celovitosti v bistvu navedlo, da bi bile zahteve v zvezi z učinkovitim sodnim varstvom izpolnjene z možnostjo pritožnika, da se v okviru tožbe pred pristojnimi nacionalnimi sodišči sklicuje na nezakonitost člena 42(1) Uredbe 2017/1939, in Sodišča, da se zlasti izreče o veljavnosti tega člena, če so mu ta sodišča zadevo predložila na podlagi odstavka 2 navedenega člena, pa se ni opredelilo glede vprašanja, ali isti člen 42 spoštuje izključno pristojnost Sodišča Evropske unije za nadzor aktov Unije.

58

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se Splošno sodišče ne more izreči za nepristojno za odločanje o tožbi, ne da bi predhodno preučilo utemeljenost vseh trditev, navedenih pred njim, katerih namen je prav dokazati njegovo pristojnost v zvezi s tem.

59

Natančneje, v zvezi s točko 29 izpodbijanega sklepa je treba poudariti, da ustaljena sodna praksa, v skladu s katero nedopustnost glavne tožbe povzroči nedopustnost ugovora nezakonitosti, navedenega v utemeljitev te tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2020, Credito Fondiario/EOR, C‑69/19 P, EU:C:2020:178, točka 64 in navedena sodna praksa), Splošnemu sodišču po sami definiciji ne more dovoliti, da se izreče za nepristojno za preučitev trditev, s katerimi se glede na primarno pravo Unije izpodbija veljavnost določbe sekundarnega prava, z obrazložitvijo, da ni pristojno za odločanje o tožbi v glavni stvari, če se za ugotovitev svoje nepristojnosti opira prav na to določbo.

60

Iz sodne prakse tako izhaja, da mora Splošno sodišče, kadar o ugovoru nezakonitosti določbe sekundarne zakonodaje, ki odločitev organa Unije, ki se izpodbija pred njim, izvzema iz vsakršnega sodnega nadzora, odloča zaradi nezdružljivosti te določbe s členom 263 PDEU, preveriti, ali je ta ugovor nezakonitosti utemeljen, in se po potrebi izreči za pristojno za nadzor zakonitosti te odločitve na podlagi člena 263 PDEU, da bi zagotovilo učinkovit sodni nadzor nad navedeno odločitvijo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 25. junija 2020, Satcen/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točke 65, 72, 85 in 86).

61

Iz preudarkov, navedenih v točkah od 55 do 60 te sodbe, je razvidno, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da ni pristojno za odločanje o tožbi zoper postopkovni akt Evropskega javnega tožilstva v smislu člena 42(1) Uredbe 2017/1939, ne da bi preučilo, ali primarno pravo Unije nasprotuje taki ugotovitvi.

62

Vendar je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pritožbo, če je iz obrazložitve sodbe ali sklepa Splošnega sodišča razvidna kršitev prava Unije, izrek te sodbe ali tega sklepa pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, zavrniti (sodba z dne 28. oktobra 2020, Associazione GranoSalus/Komisija, C‑313/19 P, EU:C:2020:869, točka 44 in navedena sodna praksa).

63

To velja v obravnavanem primeru.

64

V zvezi s tem je treba na prvem mestu, kar zadeva trditev tožeče stranke, da člen 42 Uredbe 2017/1939 posega v pristojnosti Sodišča Evropske unije, določene v členu 19 PEU in členu 263 PDEU, opozoriti, da, kot je razvidno iz člena 19(1) PEU, spoštovanje pravnega reda in sodnega sistema Unije zagotavljajo Sodišče in sodišča držav članic, pri čemer je Sodišče pristojno za zagotavljanje spoštovanja avtonomije pravnega reda Unije, ki je bila tako uvedena s Pogodbama (Mnenje 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011, EU:C:2011:123, točki 66 in 67 ter navedena sodna praksa).

65

V tem okviru morajo nacionalna sodišča in Sodišče zagotoviti polno uporabo prava Unije v vseh državah članicah in sodno varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi tega prava. Nacionalno sodišče namreč v sodelovanju s Sodiščem opravlja nalogo, ki jima je skupno dodeljena za zagotavljanje spoštovanja prava pri razlagi in uporabi Pogodb (glej glej v tem smislu Mnenje 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011, EU:C:2011:123, točki 68 in 69 ter navedena sodna praksa).

66

Poleg tega je v skladu s členom 19(3) PEU Pogodba DEU s členoma 263 in 277 na eni strani in s členom 267 na drugi strani vzpostavila celosten sistem pravnih sredstev in postopkov, ki zagotavljajo nadzor nad zakonitostjo aktov Unije, ta nadzor pa je zaupan sodišču Unije (sodba z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 92 in navedena sodna praksa).

67

Fizične in pravne osebe, ki zaradi pogojev za dopustnost iz člena 263, četrti odstavek, PDEU ne morejo neposredno izpodbijati splošnih aktov Unije, so tako zaščitene pred uporabo takih aktov v zvezi z njimi. Če so za izvajanje navedenih aktov pristojne institucije Unije, lahko te osebe pred sodiščem Unije vložijo direktno tožbo zoper izvedbene ukrepe pod pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU in se na podlagi člena 277 PDEU v utemeljitev te tožbe sklicujejo na nezakonitost zadevnega splošnega akta. Če so za to izvajanje pristojne države članice, se lahko pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na neveljavnost zadevnega akta Unije in dosežejo, da ta sodišča na podlagi člena 267 PDEU Sodišču v predhodno odločanje predložijo vprašanja (sodba z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 93 in navedena sodna praksa).

68

Vendar je treba opozoriti, da člen 86(3) PDEU za upoštevanja posebne narave nalog in strukture Evropskega javnega tožilstva, ki se, kot je navedeno v uvodni izjavi 86 Uredbe 2017/1939, razlikuje od pristojnosti vseh drugih organov in agencij Unije, omogoča, da zakonodajalec Unije določi posebna pravila, ki se uporabljajo za sodni nadzor postopkovnih aktov, ki jih Evropsko javno tožilstvo sprejme pri opravljanju nalog (sodba z dne 8. aprila 2025, Evropsko javno tožilstvo (Sodni nadzor postopkovnih aktov), C‑292/23, EU:C:2025:255, točka 48).

69

Kot je Sodišče že poudarilo, je zakonodajalec Unije to pristojnost izvajal s sprejetjem člena 42 te uredbe, katerega odstavek 1 določa, da bi morala postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, presojati pristojna nacionalna sodišča v skladu z zahtevami in postopki, določenimi v nacionalnem pravu (sodba z dne 8. aprila 2025, Evropsko javno tožilstvo (Sodni nadzor postopkovnih aktov), C‑292/23, EU:C:2025:255, točka 49).

70

Znatna stopnja vključenosti tega organa Unije v sisteme kazenskega postopka držav članic, v okviru katerih izvaja svoje pristojnosti, namreč, kot je razvidno iz uvodne izjave 87, prvi odstavek, navedene uredbe, upravičuje pristojnost nacionalnih sodišč v zvezi s postopkovnimi akti iz člena 42(1) iste uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 2025, Evropsko javno tožilstvo (Sodni nadzor postopkovnih aktov), C‑292/23, EU:C:2025:255, točka 74).

71

Nasprotno pa so v odstavkih od 2 do 8 člena 42 Uredbe 2017/1939 našteti primeri, v katerih je sodni nadzor dejavnosti Evropskega javnega tožilstva v pristojnosti sodišč Unije. Natančneje, v skladu z odstavkom 2(a) in (b) tega člena je Sodišče pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede veljavnosti postopkovnih aktov tega organa, ki so nacionalnemu sodišču postavljena neposredno na podlagi prava Unije, ter o razlagi in veljavnosti „določb prava Unije, vključno s to uredbo“. Poleg tega, prvič, odločitve Evropskega javnega tožilstva o opustitvi zadeve iz odstavka 3 navedenega člena, če se izpodbijajo neposredno na podlagi prava Unije, ter, drugič, odločitve glede varstva osebnih podatkov in „upravne odločitve“ Evropskega javnega tožilstva v smislu odstavka 8 istega člena spadajo na področje uporabe člena 263 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 2025, Evropsko javno tožilstvo (Sodni nadzor postopkovnih aktov), C‑292/23, EU:C:2025:255, točke od 55 do 57).

72

Poudariti pa je treba, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, razdelitev pristojnosti med nacionalnimi sodišči in sodišči Unije, določena v členu 42 Uredbe 2017/1939, nikakor ne pomeni nedovoljenega odstopanja od izključne pristojnosti sodišč Unije za nadzor zakonitosti aktov organov, uradov ali agencij Unije na podlagi člena 263 PDEU.

73

V zvezi s tem je treba poudariti, da s tem, da je sodni nadzor nacionalnih sodišč določil le za postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, razen odločitev tega organa o opustitvi zadeve, in s tem, da je v drugih primerih določil pristojnost Sodišča Evropske unije v skladu z določbami Pogodbe DEU, ki urejajo to pristojnost in na katere se nanašajo ustrezni odstavki tega člena 42, zakonodajalec Unije ni prekoračil meja pooblastila, ki mu je izrecno podeljeno s členom 86(3) PDEU, da, kot določa ta člen, določi „pravila, ki se uporabljajo za sodni nadzor postopkovnih dejanj [Evropskega javnega tožilstva], izvršenih pri opravljanju njegovih nalog“.

74

Natančneje, neobstoj izrecnega sklicevanja v členu 86(3) PDEU na odstopanje od pravil o pristojnosti sodišč Unije iz člena 263 PDEU, ki ga uveljavlja pritožnik, ne pomeni, da je, kot trdi pritožnik, zakonodajalec Unije s tem členom pooblaščen le, da določi posebne pogoje in podrobna pravila v zvezi s tožbami, ki jih fizične in pravne osebe vložijo zoper postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva, ne pa tudi, da te tožbe izvzame iz pristojnosti teh sodišč.

75

Tako je na eni strani iz člena 86(2) PDEU razvidno, da je Evropsko javno tožilstvo pristojno za preiskavo, pregon in obtožbo storilcev in sostorilcev kršitev, ki vplivajo na finančne interese Unije, pred pristojnimi sodišči držav članic ter za opravljanje funkcije tožilca v zvezi s temi kaznivimi dejanji pred temi sodišči. Na drugi strani mora zakonodajalec Unije na podlagi člena 86(1) in (3) PDEU ne le določiti pravila, ki se uporabljajo za sodni nadzor postopkovnih aktov tega organa, ampak v širšem smislu tudi ustanoviti ta organ in določiti njegov status, pogoje za opravljanje njegovih nalog in poslovnik, ki ureja njegovo delovanje, ter pravila o dopustnosti dokazov.

76

Zato je treba ob upoštevanju posebne narave nalog, ki so s Pogodbo DEU dodeljene Evropskemu javnemu tožilstvu in katerih namen je, da pristojna nacionalna sodišča storilce in sostorilce obsodijo za kazniva dejanja, v zvezi s katerimi ta organ opravlja dolžnosti tožilca, in glede na obseg pooblastil, ki so s to pogodbo zakonodajalcu Unije podeljena za določitev institucionalnega in postopkovnega okvira, v katerem Evropsko javno tožilstvo opravlja te naloge, izraz „pravila, ki se uporabljajo za sodni nadzor postopkovnih dejanj [Evropskega javnega tožilstva]“ iz člena 86(3) PEU razlagati tako, da lahko vključuje ne le uvedbo posebnih pogojev in podrobnih pravil v zvezi s tožbami zoper te postopkovne akte, ampak po potrebi tudi določitev posebnih pravil o sodni pristojnosti.

77

Vprašanje, ali mora sodni nadzor teh postopkovnih aktov spadati v pristojnost sodišč Unije ali pa v pristojnost nacionalnih sodišč, je namreč tesno povezano z razdelitvijo pristojnosti, ki je na zadevnem področju določena med organi Unije in nacionalnimi organi z aktom sekundarne zakonodaje, s katerim so v skladu s členom 86(3) PDEU določeni statut Evropskega javnega tožilstva, pogoji za opravljanje njegovih nalog in poslovnik, ki ureja njegovo delovanje (glej po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest, C‑219/17, EU:C:2018:1023, točka 45 in navedena sodna praksa).

78

V institucionalnem in postopkovnem okviru, vzpostavljenem z Uredbo 2017/1939, kot je v bistvu poudarjeno v uvodni izjavi 87, prvi odstavek, te uredbe, pa so pravni učinki postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva za tretje v veliki meri določeni z nacionalnim pravom, ki se uporablja za te akte, tudi kar zadeva čezmejne preiskave, ki jih urejajo členi od 31 do 33 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, G. K. in drugi (Evropsko javno tožilstvo), C‑281/22, EU:C:2023:1018, točke od 47 do 54).

79

Prvič, v skladu s členom 10(2) navedene uredbe v povezavi z njenim členom 13(1) namreč evropski delegirani tožilci delujejo v imenu Evropskega javnega tožilstva v svojih državah članicah in imajo poleg in ob upoštevanju posebnih pooblastil in statusa, ki jim je podeljen z isto uredbo, enaka pooblastila kot nacionalni tožilci v zvezi s preiskavami, pregonom in vlaganjem obtožnic.

80

Drugič, na podlagi člena 28(1) Uredbe 2017/1939 lahko evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, v skladu s to uredbo in nacionalnim pravom preiskovalne ukrepe in druge ukrepe sprejema sam ali to naloži pristojnim organom v svoji državi članici, pri čemer postopke in načine za sprejetje vseh teh ukrepov na podlagi člena 30(5) navedene uredbe ureja nacionalno pravo, ki se uporablja (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 2025, Evropsko javno tožilstvo (Sodni nadzor postopkovnih aktov), C‑292/23, EU:C:2025:255, točka 47). Zlasti, kot izhaja iz člena 31(3) iste uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 87, prvi odstavek, je za izvršitev navedenih ukrepov v skladu s tem pravom lahko potrebna odobritev nacionalnega sodišča.

81

Tretjič, v skladu s členom 86(2) PDEU in pod pogoji iz člena 36 Uredbe 2017/1939 stalni senat po potrebi s sprejetjem odločitve o vložitvi obtožnice, kot je sporni sklep, začne pregon pred nacionalnimi sodišči, po potrebi po tem, ko na podlagi nacionalnega prava določi pristojno nacionalno sodišče v zadevni državi članici.

82

Četrtič, Sodišče je razsodilo, da je presoja učinkov postopkovnega akta Evropskega javnega tožilstva na pravice oseb, zoper katere je uvedena preiskava, v določeni meri odvisna od nacionalnih postopkovnih pravil in posebnega okvira kazenske preiskave, v okviru katere je ta organ sprejel ta akt, tako da so za izvedbo sodnega nadzora iz člena 42(1) Uredbe 2017/1939 najprimernejša nacionalna sodišča. Poleg tega je Sodišče navedlo tudi, da je treba to določbo razlagati ob upoštevanju člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ter členov 47 in 48 Listine, ne da bi to vplivalo na postopkovna pravila sodnega nadzora, ki ga izvajajo nacionalna sodišča, ki ima lahko obliko posrednega nadzora, zlasti s strani kazenskega sodišča, ki odloča o zadevi, če ta postopkovna pravila zagotavljajo pravico do učinkovitega pravnega sredstva (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 2025, Evropsko javno tožilstvo (Sodni nadzor postopkovnih aktov), C‑292/23, EU:C:2025:255, točki 73 in 80).

83

Poleg tega je treba ugotoviti, da so postopkovni akti Evropskega javnega tožilstva faza kazenskega postopka, ob koncu katere je končna odločitev v izključni pristojnosti pristojnega nacionalnega sodišča, ki ima v skladu s členom 37(2) Uredbe 2017/1939 pooblastilo za prosto presojo dokazov, ki jih med drugim predloži to tožilstvo na podlagi takih aktov.

84

Iz vsega navedenega izhaja, da pristojnost nacionalnih sodišč za izvedbo takega sodnega nadzora ne pomeni nedovoljenega odstopanja od člena 263 PDEU.

85

Kot sta v bistvu trdila Evropsko javno tožilstvo in Parlament, so ti preudarki potrjeni z odstavki od 2 do 8 člena 42 Uredbe 2017/1939, v skladu s katerimi je sodni nadzor dejavnosti Evropskega javnega tožilstva, razen v primerih iz odstavka 1 tega člena, v pristojnosti sodišč Unije.

86

Zlasti je treba poudariti, da je v skladu s členom 267 PDEU in kot določa člen 42(2) Uredbe 2017/1939, Sodišče pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih – med drugim – glede veljavnosti postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva, v kolikor se takšno vprašanje veljavnosti postavi neposredno na podlagi prava Unije, in glede razlage ali veljavnosti določb prava Unije, vključno s to uredbo.

87

Podobno Splošno sodišče na podlagi odstavka 8 tega člena 42 in v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU izvaja sodni nadzor nad odločitvami Evropskega javnega tožilstva, ki vplivajo na pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, do varstva osebnih podatkov, odločitvami, ki niso postopkovni akti, ter katerimi koli drugimi upravnimi odločitvami.

88

Nazadnje, v skladu z odstavkom 3 navedenega člena 42 in z odstopanjem od njegovega odstavka 1 nadzor nad odločitvami Evropskega javnega tožilstva o opustitvi zadeve spada v pristojnost sodišč Unije, če se izpodbijajo neposredno na podlagi prava Unije.

89

Natančneje, kar zadeva člen 42(3) Uredbe 2017/1939, izjema od pristojnosti nacionalnih sodišč za nadzor postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva, ki jo uvaja, potrjuje, da ta člen odraža delitev pristojnosti na zadevnem področju med nacionalnimi sodišči in sodišči Unije.

90

V primeru odločitve o opustitvi zadeve se namreč nacionalno sodišče, ki je vsebinsko pristojno za odločanje o zadevi, po sami definiciji ne bo izreklo glede pregona, ki ga je začelo Evropsko javno tožilstvo in ki se mu je to odpovedalo. Tako v tem primeru končna odločitev ne pripada nacionalnemu sodišču, ampak organu Unije, v obravnavanem primeru Evropskemu javnemu tožilstvu. Vendar lahko sodišča Unije o tožbi zoper tako odločitev odločajo le, če ta temelji neposredno na pravu Unije, saj ta sodišča načeloma niso pristojna za preučitev in razlago nacionalnega procesnega prava v okviru nadzora zakonitosti aktov Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2002, Unión de Pequeños Agricultores/Svet, C‑50/00 P, EU:C:2002:462, točka 43).

91

Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da zakonodajalec Unije s tem, da je nacionalnim sodiščem podelil pristojnost za izvajanje sodnega nadzora nad postopkovnimi akti Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, ni posegel v pristojnosti Sodišča Evropske unije, določene v členu 19 PEU in členu 263 PDEU.

92

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s sodbama z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest (C‑219/16, EU:C:2018:158, točke 48, 57 in 60), in z dne 6. marca 2018, Achmea (C‑284/17, EU:C:2018:60), ter Mnenjem 1/20 (Mnenje na podlagi člena 218(11) PDEU (Posodobljena pogodba o energetski listini)) z dne 16. junija 2022 (EU:C:2022:485), ki jih pritožnik navaja v utemeljitev svojih trditev.

93

Na eni strani se položaj iz točk 48 in 57 sodbe z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest (C‑219/17, EU:C:2018:1023), nanaša na izključno pristojnost sodišča Unije, da v skladu s členom 263 PDEU in kot vmesno vprašanje presodi, ali na zakonitost sklepa Evropske centralne banke vplivajo morebitne napake v zvezi z zakonitostjo aktov, ki so glede na ta sklep pripravljalni in ki jih je sprejela centralna banka države članice. Ta položaj torej ni primerljiv s položajem presoje zakonitosti postopkovnega akta Evropskega javnega tožilstva, ki je, kot je bilo navedeno v točki 83 te sodbe, faza kazenskega postopka, ob koncu katere je končna odločitev v izključni pristojnosti pristojnega nacionalnega sodišča.

94

Na drugi strani sta sodba z dne 6. marca 2018, Achmea (C‑284/16, EU:C:2018:158), in Mnenje 1/20 (Mnenje na podlagi člena 218(11) PDEU (Posodobljena pogodba o energetski listini)) z dne 16. junija 2022 (EU:C:2022:485) v obravnavani zadevi očitno neupoštevna, ker se nanašata na predložitev sporov, ki bi se lahko nanašali na razlago prava Unije, organu, ki ni del sodnega sistema Unije, na podlagi sporazuma, ki so ga sklenile države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2018, Achmea, C‑284/16, EU:C:2018:158, točka 58), oziroma na dopustnost predloga za izdajo mnenja, vloženega na podlagi člena 218(11) PDEU (glej v tem smislu Mnenje 1/20 (Mnenje na podlagi člena 218(11) PDEU (Posodobljena pogodba o energetski listini)) z dne 16. junija 2022, EU:C:2022:485, točka 48).

95

Na drugem mestu, trditev tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva, je treba zavrniti, ker zakonodajalec Unije, kot je bilo navedeno v točki 91 te sodbe, s tem, da je nacionalnim sodiščem podelil pristojnost za izvajanje sodnega nadzora postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, ni posegel v pristojnosti Sodišča Evropske unije, določene v členu 19 PEU in členu 263 PDEU.

96

V skladu s sodno prakso Sodišča pa člen 47 Listine ne more ustvariti pristojnosti Sodišča, če jo Pogodbi izključujeta. Namen tega člena prav tako ni spremeniti sistem sodnega nadzora, določen s tema pogodbama, in zlasti pravila v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri Sodišču Evropske unije (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2024, KS in drugi/Svet in drugi, C‑29/22 P in C‑44/22 P, EU:C:2024:725, točka 71 in navedena sodna praksa).

97

Vsekakor je treba ugotoviti, da člen 42(1) Uredbe 2017/1939 spoštuje pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 47 Listine.

98

Na eni strani je treba, kot je razsodilo Sodišče, to določbo v povezavi s členom 41 te uredbe in ob upoštevanju njenih uvodnih izjav 83 in od 85 do 87 razlagati tako, da sodni nadzor postopkovnih aktov, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, omogoča, da se zagotovi, da Evropsko javno tožilstvo spoštuje temeljne pravice oseb, za katere imajo ti postopkovni akti take učinke, in zlasti da se preveri, ali ta organ spoštuje pravičnost postopka ter pravico osumljencev in obdolžencev do obrambe v skladu s členoma 47 in 48 Listine. Poleg tega je treba za razlago člena 42 Uredbe 2017/1939 upoštevati uvodno izjavo 88 te uredbe, v kateri je navedeno, da morajo države članice v zvezi z nadzorom zakonitosti, ki ga izvajajo nacionalna sodišča v zvezi z navedenimi akti, zagotoviti učinkovita pravna sredstva v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 2025, Evropsko javno tožilstvo (Sodni nadzor postopkovnih aktov), C‑292/23, EU:C:2025:255, točki 70 in 78).

99

Na drugi strani, kot v bistvu trdita Evropsko javno tožilstvo in Parlament ter kot je bilo navedeno v točkah od 85 do 90 te sodbe, je treba odstavek 1 člena 42 Uredbe 2017/1939 razlagati ob upoštevanju konteksta in sistematike celotnega člena 42, v katerega je ta odstavek umeščen.

100

V zvezi s tem je treba poudariti, da je člen 42(1) Uredbe 2017/1939 popolnoma skladen s celovitim sistemom pravnih sredstev in postopkov za zagotovitev nadzora zakonitosti aktov Unije, ki je bil uveden s Pogodbo DEU, zlasti ker je povezan z odstavkom 2 tega člena, na podlagi katerega se mehanizem predhodnega odločanja uporablja za sodni nadzor postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva, s čimer se zagotavlja, da lahko Sodišče v skladu z izključno pristojnostjo, ki jo ima v zvezi s tem na podlagi člena 267 PDEU, preuči vsa vprašanja, ki se nanašajo na razlago ali veljavnost prava Unije, vključno s postopkovnimi akti Evropskega javnega tožilstva, ki se izpodbijajo pred pristojnim nacionalnim sodiščem, in to uredbo.

101

Iz vsega navedenega izhaja, da Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o tožbi zoper sporni sklep. Iz tega sledi, da napačna uporaba prava, ugotovljena v točkah 58 in 61 te sodbe, ne vpliva na izrek izpodbijanega sklepa. Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

102

Pritožnik podredno v bistvu trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je zavrnilo pridržanje odločitve o dopustnosti tožbe, dokler ne bo vsebinsko odločilo o zadevi, napačno uporabilo pravo. Po njegovem mnenju je namreč na eni strani ugovor nedopustnosti tesno povezan z odločanjem o vsebini te tožbe, saj bi moralo Splošno sodišče najprej vsebinsko odločiti o naravi in učinkih spornega sklepa, preden bi ugotovilo, ali je ta sklep akt, ki ima učinke za tožečo stranko, v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Na drugi strani naj bi bilo vprašanje dopustnosti navedene tožbe povezano z novim in temeljnim vprašanjem v zvezi s pravnim redom Unije.

103

Evropsko javno tožilstvo ob podpori Parlamenta te trditve izpodbija.

104

Na eni strani je treba poudariti, da je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točk od 22 do 32 te sodbe, tožbo zavrglo tako, da je preučilo le prvi ugovor nedopustnosti Evropskega javnega tožilstva, ki se je nanašal na nepristojnost Splošnega sodišča za nadzor zakonitosti spornega sklepa.

105

Glede na preučitev prvega pritožbenega razloga, opravljeno v točkah od 53 do 101 te sodbe, pa je treba ugotoviti, da vprašanje pristojnosti Splošnega sodišča ni povezano z odločanjem o vsebini tožbe, saj je moralo navedeno sodišče glede na trditve, ki jih je pritožnik navedel zoper ta ugovor nedopustnosti, odločiti edino o vprašanju, ali je člen 42(1) Uredbe 2017/1939 v delu, v katerem nacionalnim sodiščem podeljuje izključno pristojnost za nadzor postopkovnih aktov, ki spadajo na področje uporabe te določbe, v nasprotju s primarnim pravom Unije. Ker je Splošno sodišče navedenemu ugovoru nedopustnosti ugodilo, mu tako ni bilo treba obravnavati vprašanja, ali ima sporni sklep pravne učinke za pritožnika, česar sicer ni storilo.

106

Na drugi strani Splošno sodišče na podlagi člena 130(7) svojega poslovnika ne more biti zavezano, da odločanje o ugovoru nepristojnosti ali nedopustnosti, vloženem na podlagi člena 130(1) tega poslovnika, pridrži za končno odločbo zato, ker naj bi bilo s tem ugovorom postavljeno novo in temeljno vprašanje v zvezi s pravnim redom Unije.

107

Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti in pritožbo v celoti zavrniti.

108

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča Sodišče odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena.

109

Člen 138(1) tega poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

110

Ker je v obravnavani zadevi Evropsko javno tožilstvo predlagalo, naj se C. Mincu Pătrașcuju Brâncușiju naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspel, se mu naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropskega javnega tožilstva.

111

V skladu s členom 140(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

112

V obravnavani zadevi je treba odločiti, da Parlament nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: