Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 29. julija 2024(*)
„ Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Predaja zahtevanih oseb odreditvenim pravosodnim organom – Spoštovanje temeljnih pravic – Sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici – Pomanjkljivosti v zvezi z neobstojem dokaza o prisegi sodnikov – Prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja – Pogoji prestajanja kazni zapora v odreditveni državi članici – Presoja, ki jo opravi izvršitveni pravosodni organ – Zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje s strani izvršitvenega pravosodnega organa – Učinki te zavrnitve za izvršitveni pravosodni organ druge države članice “
V zadevi C‑318/24 PPU [Breian],(i)
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Curtea de Apel Braşov (višje sodišče v Brașovu, Romunija) z odločbo z dne 30. aprila 2024, ki je na Sodišče prispela 30. aprila 2024, v postopku za izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper
P. P. R.,
ob udeležbi
Parchetul de pe lângă Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie – Direcţia Naţională Anticorupţie – Serviciul Teritorial Braşov,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika petega senata, Z. Csehi, I. Jarukaitis in D. Gratsias (poročevalec), sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: R. Şereş, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. junija 2024,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za P. P. R. J. Azzopardi, avukat, in M. Laïchi, avocate,
– za Parchetul de pe lângă Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie – Direcţia Naţională Anticorupţie – Serviciul Teritorial Braşov M. Voineag, agent,
– za romunsko vlado M. Chicu, E. Gane in A. Rotăreanu, agentke,
– za Irsko G. Mullan, BL,
– za francosko vlado R. Bénard in B. Dourthe, agenta,
– za malteško vlado A. Buhagiar, agentka,
– za Evropsko komisijo A. Biolan, H. Leupold in J. Vondung, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 11. julija 2024
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4(3) in člena 17(1) PEU, člena 4 in člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter člena 1(2) in (3) ter členov 15 in 19 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584).
2 Ta predlog je bil vložen v postopku za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki ga je zoper P. P. R. izdalo Curtea de Apel Braşov – Biroul executări penale (višje sodišče v Brașovu – urad za izvrševanje kazenskih sankcij, Romunija).
Pravni okvir
Mednarodno pravo
3 Člen 2(a) Ustanovne listine Mednarodne organizacije kriminalistične policije (Interpol), ki jo je 13. junija 1956 na Dunaju (Avstrija) sprejela Generalna skupščina Interpola na 25. zasedanju in je bila nazadnje spremenjena na 91. zasedanju leta 2023 (v nadaljevanju: Ustanovna listina Interpola), določa, da je cilj Interpola med drugim „zagotavljati in spodbujati čim širšo medsebojno pomoč med vsemi kriminalističnimi policijami v okviru zakonskih določb, ki veljajo v različnih državah, in v duhu Splošne deklaracije človekovih pravic“.
4 V členu 5 Ustanovne listine Interpola je navedeno, da je del Interpola komisija za nadzor Interpolove zbirke.
5 V skladu s členom 36(1) in (3) Ustanovne listine Interpola je komisija za nadzor Interpolove zbirke neodvisen organ, odgovoren za zagotavljanje, da Interpol pri obdelavi osebnih podatkov ravna v skladu z veljavnimi pravili, in mora zlasti odločati o pritožbah v zvezi s tem.
6 Komisija za nadzor Interpolove zbirke ima lasten statut, ki podrobneje določa njene naloge in pristojnosti. V skladu s členom 3(1)(c) tega statuta lahko med drugim odredi izbris osebnih podatkov iz informacijskega sistema Interpola.
Okvirni sklep 2002/584
7 Člen 1 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“
8 Člen 3 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje“, določa:
„Izvršitveni pravosodni organ države članice (v nadaljevanju: ‚izvršitveni pravosodni organ‘) zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje v naslednjih primerih:
1. če za kaznivo dejanje, na katerem temelji nalog za prijetje, velja amnestija v izvršitveni državi članici, če je ta država pristojna za pregon tega dejanja po svojem kazenskem pravu;
2. če izvršitveni pravosodni organ dobi obvestilo, da je zahtevani osebi država članica izrekla pravnomočno sodbo za ista dejanja, pod pogojem, da je v primeru izrečene kazni ta kazen že prestala ali se po zakonodaji izvršitvene države članice ne more več obsoditi;
3. če oseba, ki je predmet evropskega naloga za prijetje, po zakonodaji izvršitvene države članice zaradi svoje starosti ne more biti kazensko odgovorna za dejanja, na katerih temelji ta nalog.“
9 Člen 8 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Vsebina in oblika evropskega naloga za prijetje“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje vsebuje naslednje podatke podane v skladu z obrazcem v prilogi:
(a) identiteta in državljanstvo zahtevane osebe;
(b) naziv, naslov, številka telefona in faksa in elektronski naslov odreditvenega pravosodnega organa;
(c) dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom, ki sodi v okvir členov 1 in 2;
(d) zakonska označba kaznivega dejanja, zlasti glede na člen 2;
(e) opis okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, vključno s časom, krajem in stopnjo vpletenosti zahtevane osebe;
(f) odmerjena kazen v primeru končne sodbe ali predpisane možne kazni, ki jih za to kaznivo dejanje predvideva zakonodaja odreditvene države članice;
(g) če je mogoče še druge posledice kaznivega dejanja.
2. Evropski nalog za prijetje mora biti preveden v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov izvršitvene države članice. Vsaka država članica lahko, po sprejetju tega okvirnega sklepa ali pozneje, navede v izjavi, ki bo shranjena pri Generalnemu sekretariatu Sveta [Evropske unije], da sprejme prevod v enega ali več uradnih jezikov institucij [Evropske unije].“
10 Člen 15 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Odločitev o predaji“, določa:
„1. Izvršitveni pravosodni organ odloči, v časovnih rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu, ali bo predal prijeto osebo.
2. Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije […].
3. Odreditveni pravosodni organ lahko izvršitvenemu pravosodnemu organu kadarkoli pošlje kakršenkoli dodaten koristen podatek.“
11 Člen 19 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Zaslišanje osebe do odločitve“, določa:
„1. Zahtevano osebo zasliši pravosodni organ, pri tem pa mu pomaga oseba[,] imenovana po pravu države članice zahtevanega sodišča.
2. Zaslišanje zahtevane osebe poteka po pravu izvršitvene države članice in po pogojih, ki jih v medsebojnem sporazumu določita odreditven[i] in izvršitven[i] pravosodn[i] organ.
3. Pristojni izvršitveni pravosodni organ lahko določi še drugi pravosodni organ v svoji državi članici, da sodeluje pri zaslišanju zahtevane osebe, da bi tako zagotovil pravilno uporabo tega člena in predpisanih pogojev.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12 Curtea de Apel Braşov (višje sodišče v Braşovu, Romunija) je 17. decembra 2020 zoper P. P. R. izdalo evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve kazni zapora, ki mu je bila naložena s sodbo kazenskega senata tega sodišča z dne 27. junija 2019, ki je postala pravnomočna po izreku sodbe kazenskega senata Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija) z dne 17. decembra 2020.
13 Po izreku pravnomočne obsodilne sodbe z dne 17. decembra 2020 je urad za izvrševanje kazenskih sankcij pri Curtea de Apel Brașov (višje sodišče v Brașovu) istega dne zoper P. P. R. izdal evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve kazni, ki mu je bila naložena.
14 Iz navedb predložitvenega sodišča je razvidno, da je bil P. P. R. 28. junija 2022 prijet v Parizu (Francija) in da je bil v zvezi z njim začet postopek predaje. Ta postopek se je končal s sodbo Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija) z dne 29. novembra 2023, ki je postala pravnomočna in s katero je zadnjenavedeno sodišče zavrnilo izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki so ga zoper P. P. R izdali romunski organi.
15 Po navedbah predložitvenega sodišča je Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) to odločbo o zavrnitvi oprlo na obstoj nevarnosti kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, določene v členu 47, drugi odstavek, Listine. Navedeno sodišče naj bi po eni strani menilo, da obstajajo sistemske in splošne pomanjkljivosti, ki vplivajo na sodno oblast v Romuniji, saj naj bi bil kraj hrambe zapisnikov o prisegi sodnikov negotov, zaradi česar naj bi se porajal dvom o pravilnosti sestave sodišč te države članice. Po drugi strani naj bi ta sistemska pomanjkljivost vplivala na kazenski postopek zoper P. P. R. pred Înalta Curte de Casație și Justiție (kasacijsko sodišče), saj naj ne bi bilo mogoče najti zapisnika o prisegi enega od treh sodnikov sestave, ki je obravnavala to zadevo, druga sodnica te sestave pa naj bi prisegla le kot državna tožilka, čeprav naj iz določb romunskega prava, ki se uporabljajo, ne bi bilo jasno razvidno, da se ob njenem imenovanju za sodnico ni zahtevala nova prisega.
16 Poleg tega naj bi Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) upoštevalo tudi odločbo oddelka za pritožbe pri komisiji za nadzor Interpolove zbirke, izdano na 123. zasedanju, ki je potekalo od 30. januarja do 3. februarja 2023 (CCF/123/R1358.21), s katero je ta komisija odredila, naj se iz podatkovne zbirke Interpola izbriše mednarodna tiralica zoper P. P. R. z obrazložitvijo, da podatki v zvezi z njim niso v skladu s pravili Interpola glede obdelave osebnih podatkov. Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) naj bi menilo, da ta odločba razkriva resne pomisleke glede obstoja političnih elementov v splošnem kontekstu in glede spoštovanja načel temeljnih pravic med postopkom zoper P. P. R. v Romuniji.
17 Predložitveno sodišče še navaja, da je bil P. P. R. 29. aprila 2024 prijet na Malti na podlagi evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper njega. Malteški izvršitveni pravosodni organ je istega dne od predložitvenega sodišča zahteval dodatne informacije s pojasnilom, da se je P. P. R. skliceval na sodbo Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu), navedeno v točki 14 te sodbe.
18 V teh okoliščinah je Curtea de Apel Braşov (višje sodišče v Brașovu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 15(1) [Okvirnega sklepa 2002/584] razlagati tako, da ima pravnomočna sodba, s katero je izvršitveni pravosodni organ odločil, da zavrne predajo zahtevane osebe, učinek pravnomočnosti za izvršitveni pravosodni organ druge države članice, ali pa ga je treba razlagati tako, da ne nasprotuje [ponovni vložitvi] zahteve za predajo na podlagi istega evropskega naloga za prijetje, če so bili odstranjeni elementi, ki so ovirali izvršitev prejšnjega evropskega naloga za prijetje, ali če odločitev o zavrnitvi izvršitve tega evropskega naloga za prijetje ni bila v skladu s pravom Unije, pod pogojem, da izvršitev novega evropskega naloga za prijetje ne povzroči kršitve člena 1(3) [Okvirnega sklepa 2002/584] in je ponovna vložitev zahteve za predajo sorazmerna v skladu z razlago [Okvirnega sklepa 2002/584] v [sodbi z dne 31. januarja 2023 (Puig Gordi in drugi (C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 141 in točka 5 izreka)]?
2. Ali je člen 1(3) [Okvirnega sklepa 2002/584] v povezavi s členom 47, drugi odstavek, [Listine] [mogoče razlagati] tako, da izvršitveni pravosodni organ ne sme zavrniti izvršitve evropskega naloga[, izdanega zaradi izvršitve kazni], če so bile med nadzorom – ki se nanaša na obveznost spoštovanja človekovih pravic v postopku za izvršitev evropskega naloga za prijetje, in sicer pravice do poštenega sojenja z vidika zahteve glede z zakonom ustanovljenega sodišča iz člena 47, drugi odstavek, Listine – ugotovljene nepravilnosti pri prisegi članov sodnega senata sodišča[, ki je izdalo obsodilno sodbo], ne da bi se izpodbijalo vmešavanje drugih javnih oblasti v postopek imenovanja sodnikov?
3. Ali je člen 1(3) [Okvirnega sklepa 2002/584] v povezavi s členom 47, drugi odstavek, [Listine] [mogoče razlagati] tako, da v položaju, v katerem oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, trdi, da zaradi njene predaje odreditveni državi članici ne bi bila spoštovana njena pravica do poštenega sojenja, dejstvo, da je komisija za nadzor Interpolove zbirke sprejela odločbo, ki se neposredno nanaša na položaj te osebe, samo po sebi ne more upravičiti tega, da izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev zadevnega evropskega naloga za prijetje, da pa lahko ta pravosodni organ v okviru presoje obstoja sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju sodnega sistema te države članice ali pomanjkljivosti, ki vplivajo na sodno varstvo objektivno določljive skupine oseb, v katero bi se zadevna oseba umestila, tako odločbo upošteva skupaj z drugimi vidiki?
4. Ali je [Okvirni sklep 2002/584] [mogoče razlagati] tako, da ne nasprotuje temu, da se zahteva za predajo osebe, ki je zahtevana na podlagi istega evropskega naloga za prijetje, katerega izvršitev je izvršitveno sodišče države članice sprva zavrnilo, ponovno vloži pri drugem izvršitvenem sodišču druge države članice, če odreditveni pravosodni organ na podlagi sodne prakse Sodišča ali zgolj zaradi dejstva, da je bilo Sodišču predloženo vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z razlago prava Unije, ki se uporablja v tej zadevi, sam ugotovi, da prejšnja odločitev o zavrnitvi izvršitve evropskega naloga za prijetje ni bila v skladu s pravom Unije?
5. Ali načelo medsebojnega priznavanja iz člena 1(2) [Okvirnega sklepa 2002/584] ter načeli medsebojnega zaupanja in lojalnega sodelovanja iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU v povezavi s potrebo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva pravic oseb, udeleženih v postopku – vse to v povezavi s členoma 15 in 19 Okvirnega sklepa 2002/584 – dopuščajo, da pravosodni organi odreditvene države članice (odreditveno sodišče, ki ga zastopa neposredni zastopnik ali na vabilo tega sodišča drugi pravosodni organi, kot so sodnik za zvezo, nacionalni član [Evropske agencije za krepitev pravosodnega sodelovanja (Eurojust)] ali državni tožilec odreditvene države članice) na podlagi in v skladu z načelom enakovrednosti neposredno sodelujejo v sodnem postopku za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki ga vodi izvršitveni pravosodni organ, tako, da vlagajo predloge, predlagajo dokaze in se udeležujejo narokov ter, če je na voljo pravno sredstvo zoper odločitev o zavrnitvi predaje, vložijo tako pravno sredstvo na podlagi nacionalnega prava izvršitvene države članice?
6. Ali je člen 17(1) PEU, ki se nanaša na naloge [Evropske k]omisije, ob upoštevanju Okvirnega sklepa 2002/584 [mogoče razlagati] tako, da se naloge Komisije, ki se nanašajo na spodbujanje splošnega interesa Unije s sprejemanjem ustreznih pobud za to, in naloge, ki se nanašajo na zagotovitev nadzora nad uporabo prava Unije, na področju evropskega naloga za prijetje lahko izvajajo tudi na zahtevo pravosodnega organa, ki je izdal evropski nalog za prijetje – če ta meni, da bi zavrnitev izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje, resno ogrozila načeli medsebojnega zaupanja in lojalnega sodelovanja – da bi Komisija v skladu s temi nalogami in popolnoma neodvisno sprejela ukrepe, za katere meni, da so potrebni?“
19 Sodišče je 16. maja 2024 na predložitveno sodišče naslovilo zahtevo za podrobnejše podatke v zvezi z naravo postopka, v okviru katerega je to pri njem vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, predmetom tega postopka in vsebino odločb, ki bi jih lahko izdalo ob koncu navedenega postopka. Navedeno sodišče je na navedeno zahtevo odgovorilo 22. maja 2024. V odgovoru je zlasti navedlo, da je pristojno malteško sodišče kot pravosodni organ, ki naj bi izvršil evropski nalog za prijetje, izdan zoper P. P. R., 20. maja 2024 odločilo, da P. P. R. ne bo predalo romunskim organom, saj je menilo, da na podlagi informacij glede pogojev prestajanja zapora v Romuniji, ki jih ima na voljo, ne more ugotoviti, da se bo v primeru predaje romunskim organom v zvezi s P. P. R spoštovala prepoved nečloveških in ponižujočih kazni ali ravnanja iz člena 4 Listine.
20 Po navedbah predložitvenega sodišča se je malteški izvršitveni pravosodni organ, da je prišel do te ugotovitve, po eni strani oprl na dostopne informacije, zlasti na spletno mesto romunske uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, po drugi strani pa je upošteval dejstvo, da je bila potrditev, ki jo je podalo predložitveno sodišče glede zagotovil pristojnih romunskih organov, da P. P. R. ne bo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi pogojev prestajanja zapora, v angleškem prevodu obvestila predložitvenega sodišča malteškemu izvršitvenemu pravosodnemu organu izražena z izrazom „approved“, ne pa z izrazom „endorsed“, uporabljeno v točki 68 angleške različice sodbe z dne 15. oktobra 2019, Dorobantu (C‑128/18, EU:C:2019:857).
21 V teh okoliščinah je Curtea de Apel Brașov (višje sodišče v Brașovu) Sodišču v predhodno odločanje predložilo še sedmo vprašanje:
„7. Ali je treba člen 1(3) [Okvirnega sklepa 2002/584] v povezavi s členom 4 [Listine], ki določa prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organ pri preučitvi pogojev prestajanja kazni zapora v odreditveni državi članici po eni strani ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje na podlagi informacij, s katerimi odreditveni pravosodni organ ni bil seznanjen in v zvezi s katerimi ni mogel poslati dodatnih informacij v smislu člena 15(2) in (3) [Okvirnega sklepa 2002/584], in po drugi strani ne sme uporabiti standardov, ki so višji od tistih, ki so določeni v Listini, ne da bi natančno navedel pravila, na katera se sklicuje zlasti v zvezi z zahtevami glede zapora, kot so priprava ,natančnega načrta izvršitve kazenske sankcije‘, ,natančnih meril za vzpostavitev posebnega režima izvršitve‘ in jamstev na področju prepovedi diskriminacije na podlagi ,posebej edinstvenega in občutljivega položaja‘?“
Predlog za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja
22 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 23a, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 107 Poslovnika Sodišča.
23 Svoj predlog je v bistvu utemeljilo s tem, da je P. P. R. trenutno odvzeta prostost na Malti v okviru postopka izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki so ga izdali romunski organi, in da je njegovo nadaljnje pridržanje v priporu odvisno od izida postopka v glavni stvari, saj se je pred malteškim izvršitvenim pravosodnim organom skliceval na to, da je Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) zavrnilo izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki so ga izdali romunski organi.
24 V skladu s členom 107(1) Poslovnika se lahko predlog za sprejetje predhodne odločbe, v katerem se postavlja eno ali več vprašanj glede področij iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice, na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja v smislu tretjega poglavja tretjega naslova tega poslovnika, ki vključuje njegove člene od 107 do 114.
25 Na prvem mestu je treba navesti, da se predlog za predhodno odločanje nanaša zlasti na razlago Okvirnega sklepa 2002/584, ki spada na področja iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice. Zato ga je mogoče obravnavati po nujnem postopku predhodnega odločanja v skladu s členom 107 Poslovnika.
26 Na drugem mestu, kar zadeva pogoj nujnosti, je ta pogoj med drugim izpolnjen, kadar je zadevni osebi iz postopka v glavni stvari trenutno odvzeta prostost in je njeno pridržanje v priporu odvisno od rešitve spora o glavni stvari, pri čemer je treba pojasniti, da je treba položaj te osebe presojati glede na stanje na dan preizkusa predloga, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku (sodba z dne 14. maja 2024, Stachev, C‑15/24 PPU, EU:C:2024:399, točka 42 in navedena sodna praksa).
27 V obravnavani zadevi predloga za sprejetje predhodne odločbe sicer ni vložilo sodišče, ki mora kot pravosodni organ, ki naj bi izvršil evropski nalog za prijetje iz postopka v glavni stvari, nazadnje odločiti o predaji osebe, na katero se ta nalog za prijetje nanaša, ampak ga je vložil pravosodni organ, ki je navedeni nalog izdal.
28 Vendar zato nič manj ne drži – kot je potrdilo predložitveno sodišče v odgovor na zahtevo za podrobnejše podatke, navedeno v točki 19 te sodbe – da bi lahko ta organ glede na odgovore na postavljena vprašanja evropski nalog za prijetje, izdan zoper P. P. R., preklical. Ker je ta v priporu zgolj na podlagi navedenega naloga za prijetje, bi bila takojšnja posledica morebitnega preklica tega naloga njegova izpustitev na prostost.
29 V teh okoliščinah je peti senat Sodišča 15. maja 2024 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalne pravobranilke odločil, da ugodi predlogu predložitvenega sodišča, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja.
Vprašanja za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
30 Kot je bilo navedeno v točki 27 te sodbe, je predlog za sprejetje predhodne odločbe vložil pravosodni organ, ki je izdal evropski nalog za prijetje, na podlagi katerega je bil za P. P. R. odrejen pripor na Malti. Iz pojasnil predložitvenega sodišča je razvidno, da želi s predlogom za sprejetje predhodne odločbe zlasti ugotoviti, ali lahko zoper P. P. R. izda nov evropski nalog za prijetje oziroma ali mora že izdani evropski nalog za prijetje zoper to osebo preklicati, če bi iz odgovora Sodišča izhajalo, da zavrnitev izvršitve predhodnega naloga ni bila v skladu s pravom Unije.
31 Taki preudarki utemeljujejo, da lahko to sodišče kot odreditveni pravosodni organ Sodišču postavi vprašanja o pogojih za izvršitev evropskega naloga za prijetje (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 53).
32 Za zagotavljanje spoštovanja temeljnih pravic v okviru postopka v zvezi z evropskim nalogom za prijetje je namreč najprej odgovorna odreditvena država članica. Zato in ob upoštevanju dejstva, da je lahko posledica izdaje takega naloga prijetje osebe, zoper katero je ta nalog izdan, mora imeti odreditveni pravosodni organ za zagotovitev spoštovanja teh pravic možnost, da pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, da ugotovi, ali mora evropski nalog za prijetje ohraniti ali preklicati oziroma ali lahko tak nalog izda (sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 54 in navedena sodna praksa).
33 Iz tega sledi, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah od 24 do 26 sklepnih predlogov, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe kot celota dopusten, ne da bi to vplivalo na možnost presoje dopustnosti vsakega od postavljenih vprašanj.
Prvo vprašanje
34 Predložitveno sodišče s prvim delom prvega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(3) in člen 15(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da mora izvršitveni organ države članice zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, če je izvršitveni organ druge države članice predhodno zavrnil izvršitev tega naloga z obrazložitvijo, da bi predaja zadevne osebe lahko posegla v temeljno pravico do poštenega sojenja, določeno v členu 47, drugi odstavek, Listine.
35 Z drugim delom prvega vprašanja navedeno sodišče sprašuje, ali je treba v enakih okoliščinah te določbe razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi odreditveni pravosodni organ zadevni evropski nalog za prijetje ohranil.
36 V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sta tako načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami kot načelo medsebojnega priznavanja, ki temelji na medsebojnem zaupanju med državami članicami, v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja. Natančneje, z načelom medsebojnega zaupanja, zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice, se od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 93 in navedena sodna praksa).
37 V skladu z ustaljeno sodno prakso je ob obstoju nevarnosti kršitve temeljnih pravic, priznanih s pravom Unije, izvršitvenemu pravosodnemu organu lahko dovoljeno, da na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584, potem ko izvede primeren preizkus, evropskega naloga za prijetje izjemoma ne izvrši (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 72).
38 V zvezi s tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da kadar izvršitveni pravosodni organ, ki odloča o predaji osebe, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, razpolaga z elementi, ki kažejo na obstoj resnične nevarnosti, da bo kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, zagotovljena v členu 47, drugi odstavek, Listine, in sicer zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju sodnega sistema v odreditveni državi članici, mora ta organ konkretno in natančno preveriti, ali – glede na osebne razmere te osebe, naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je kazensko preganjana, in dejanski okvir, v katerem je bil izdan evropski nalog za prijetje – obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da za navedeno osebo v primeru predaje navedeni državi članici obstaja taka nevarnost (sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 97).
39 Po tem pojasnilu je treba navesti, da nobena določba Okvirnega sklepa 2002/584 ne določa možnosti ali obveznosti, da izvršitveni organ države članice zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje zgolj zato, ker je izvršitveni organ druge države članice zavrnil njegovo izvršitev, ne da bi sam preveril, ali obstaja razlog, ki upravičuje njegovo neizvršitev (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 2023, Sofiyska gradska prokuratura (Zaporedni nalogi za prijetje), C‑71/21, EU:C:2023:668, točka 51).
40 Natančneje, odločitve izvršitvenega pravosodnega organa države članice, da zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, tudi če bi v skladu z nacionalnim pravom postala pravnomočna, ni mogoče enačiti s „pravnomočno sodbo“ v smislu člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584, ki edina lahko prepreči, da bi se kazenski pregon za ista dejanja in zoper isto osebo začel v odreditveni državi ali da bi se začel v kateri koli drugi državi članici (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 2023, Sofiyska gradska prokuratura (Zaporedni nalogi za prijetje), C‑71/21, EU:C:2023:668, točka 52).
41 Za zahtevano osebo se namreč šteje, da ji je bila izrečena pravnomočna sodba za ista dejanja v smislu člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584, če je bil kazenski pregon na podlagi kazenskega postopka pravnomočno ustavljen ali če so pravosodni organi države članice sprejeli odločbo, s katero je bil obtoženec pravnomočno oproščen v zvezi z očitanimi dejanji (sodba z dne 16. novembra 2010, Mantello, C‑261/09, EU:C:2010:683, točka 45).
42 Preučitev zahteve za predajo pa ne pomeni, da izvršitvena država začne kazenski pregon osebe, katere predaja se zahteva, in ne vključuje vsebinske presoje zadeve (sodba z dne 14. septembra 2023, Sofiyska gradska prokuratura (Zaporedni nalogi za prijetje), C‑71/21, EU:C:2023:668, točka 54).
43 Iz tega sledi, da izvršitveni organ države članice ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje zgolj zato, ker je njegovo izvršitev zavrnil izvršitveni organ druge države članice, ne da bi sam preveril, ali obstaja razlog za neizvršitev (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 2023, Sofiyska gradska prokuratura (Zaporedni nalogi za prijetje), C‑71/21, EU:C:2023:668, točka 61).
44 Čeprav iz zgoraj navedenega izhaja, da se načelo medsebojnega priznavanja, kakor se izvaja z Okvirnim sklepom 2002/584, ne uporablja za odločbe o neizvršitvi evropskih nalogov za prijetje, je treba kljub vsemu pojasniti učinke, ki jih ima lahko na izvršitveni organ ene od držav članic okoliščina, da je izvršitveni organ druge države članice predhodno zavrnil izvršitev takega naloga za prijetje zaradi obstoja nevarnosti kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, kot je določena s členom 47, drugi odstavek, Listine.
45 V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 34 te sodbe, načelo medsebojnega zaupanja od vsake države članice zahteva, da razen v izjemnih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
46 V obravnavani zadevi – kot je v bistvu navedla generalna pravobranilka v točkah od 37 do 44 sklepnih predlogov – načelo medsebojnega zaupanja v primeru odločbe o neizvršitvi, sprejete v drugi državi članici zaradi obstoja nevarnosti kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine, zahteva, da mora izvršitveni organ države članice, pri katerem je bila vložena nova zahteva za predajo zadevne osebe, v okviru svojega preizkusa obstoja razloga za neizvršitev ustrezno upoštevati razloge, zaradi katerih je bila ta odločba izdana (glej po analogiji sodbo z dne 18. junija 2024, Bundesrepublik Deutschland (Učinek odločbe o priznanju statusa begunca), C‑753/22, EU:C:2024:524, točka 80).
47 Zgornji preudarki mutatis mutandis veljajo tudi za odreditveni pravosodni organ, katerega evropski nalog za prijetje ni bil izvršen zaradi obstoja nevarnosti kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine.
48 Nobena določba Okvirnega sklepa 2002/584 ne izključuje možnosti, da odreditveni organ ohrani zahtevo za predajo na podlagi evropskega naloga za prijetje, ko je izvršitveni organ ene od držav članic zavrnil izvršitev tega naloga.
49 Čeprav torej zgolj obstoj odločbe izvršitvenega pravosodnega organa ene od držav članic o zavrnitvi izvršitve evropskega naloga za prijetje kot tak še ne pomeni obveznosti za pravosodni organ, ki je ta nalog za prijetje izdal, da ga prekliče, mora biti to za navedeni organ kljub vsemu spodbuda k pazljivosti (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 2023, Sofiyska gradska prokuratura (Zaporedni nalogi za prijetje), C‑71/21, EU:C:2023:668, točka 55).
50 V sodbi z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi (C‑158/21, EU:C:2023:57), je bilo Sodišču postavljeno vprašanje o možnosti izdaje več zaporednih evropskih nalogov za prijetje v okoliščinah, podobnih tem iz zadeve v glavni stvari. Načela, ki jih je Sodišče predstavilo v točkah od 139 do 143 navedene sodbe, je mogoče po analogiji prenesti na obravnavano zadevo.
51 Natančneje, to, da odreditveni pravosodni organ ohrani evropski nalog za prijetje, se lahko izkaže za potrebno – zlasti po tem, ko so bili izključeni elementi, na podlagi katerih je bila zavrnjena prejšnja zahteva za predajo, ali kadar odločba o zavrnitvi ni bila v skladu s pravom Unije – da bi se postopek predaje zahtevane osebe končal in bi se tako spodbudilo uresničevanje cilja boja proti nekaznovanosti, ki mu ta okvirni sklep sledi (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 141).
52 Vendar je, kot je bilo opozorjeno v točki 32 te sodbe, za zagotavljanje spoštovanja temeljnih pravic v okviru postopka v zvezi z evropskim nalogom za prijetje najprej odgovorna odreditvena država članica.
53 Zato odreditveni pravosodni organ, če se okoliščine ne spremenijo, ne more ohraniti evropskega naloga za prijetje, če je izvršitveni pravosodni organ v skladu s členom 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 legitimno zavrnil izvršitev tega naloga zaradi resnične nevarnosti kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja, določene v členu 47, drugi odstavek, Listine (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 143). Če pa take nevarnosti ni, zlasti po spremembi okoliščin, zgolj dejstvo, da je izvršitveni organ zavrnil izvršitev navedenega naloga za prijetje, kot tako ne more preprečiti, da odreditveni pravosodni organ isti nalog za prijetje ohrani.
54 Poleg tega, ker je lahko posledica ohranitve evropskega naloga za prijetje, katerega izvršitev je bila zavrnjena v eni državi članici, prijetje osebe, zoper katero je bil ta nalog izdan, v drugi državi članici in zato lahko pomeni poseg v svobodo te osebe, mora odreditveni pravosodni organ preizkusiti, ali je glede na posebne okoliščine obravnavane zadeve ta ohranitev sorazmerna. Ta organ mora v okviru tega preizkusa zlasti upoštevati naravo in težo kaznivega dejanja, zaradi katerega se zahtevana oseba kazensko preganja, posledice, ki jih ima ohranitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan zoper zahtevano osebo, ter možnosti za izvršitev navedenega naloga za prijetje (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točki 144 in 145).
55 Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(3) in člen 15(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da izvršitvenemu organu ene od držav članic ni treba zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, kadar je izvršitveni organ druge države članice predhodno zavrnil izvršitev tega naloga za prijetje z obrazložitvijo, da bi predaja zadevne osebe lahko posegla v temeljno pravico do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine. Vendar mora ta organ v okviru svojega preizkusa obstoja razloga za neizvršitev upoštevati razloge, zaradi katerih je prvi izvršitveni organ sprejel odločbo o zavrnitvi. Te določbe ne nasprotujejo temu, da v enakih okoliščinah odreditveni pravosodni organ ohrani evropski nalog za prijetje, če po njegovi presoji izvršitev tega naloga ne bi smela biti zavrnjena zaradi nevarnosti kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine in je ohranitev navedenega naloga za prijetje sorazmerna.
Tretje vprašanje
56 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da je mogoče v položaju, v katerem oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, trdi, da bi njena predaja odreditveni državi članici povzročila kršitev njene pravice do poštenega sojenja, že z odločbo komisije za nadzor Interpolove zbirke, ki se nanaša na položaj te osebe, utemeljiti, da izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev tega naloga za prijetje, oziroma, če ni tako, ali lahko ta pravosodni organ to odločbo vsaj upošteva pri odločitvi, ali je treba izvršitev navedenega naloga za prijetje zavrniti iz razloga, ki ga navaja ta oseba.
57 Po pojasnilih predložitvenega sodišča je oddelek za pritožbe pri komisiji za nadzor Interpolove zbirke odločil, da se iz podatkovne zbirke Interpola izbriše mednarodna tiralica zoper P .P. R. z obrazložitvijo, da podatki v zvezi z njim niso v skladu s pravili Interpola glede obdelave osebnih podatkov. Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) naj bi to odločbo komisije za nadzor Interpolove zbirke upoštevalo v sodbi z dne 29. novembra 2023, s katero je zavrnilo izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki so ga zoper P. P. R. izdali romunski organi.
58 V sodbi z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi (C‑158/21, EU:C:2023:57), je bilo Sodišču predloženo podobno vprašanje v zvezi s tem, da je izvršitveni organ upošteval poročilo delovne skupine o samovoljnih pridržanjih, to je organa, ki deluje pod okriljem Sveta Organizacije združenih narodov za človekove pravice. Načela, ki jih je Sodišče navedlo v točkah od 121 do 126 te sodbe, je mogoče mutatis mutandis prenesti na okoliščino, ko izvršitveni organ upošteva odločbo komisije za nadzor Interpolove zbirke v zvezi s položajem osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje.
59 Ker mora dvostopenjski preizkus iz točke 38 te sodbe temeljiti tako na objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementih v zvezi z delovanjem sodnega sistema odreditvene države članice kot tudi na konkretni in natančni analizi posamičnega položaja zahtevane osebe, odločba komisije za nadzor Interpolove zbirke, s katero je bila odrejena odprava mednarodne tiralice, ki se nanaša na osebo, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, zaradi kršitve Interpolovih pravil o obdelavi osebnih podatkov, ne more zadoščati za utemeljitev zavrnitve izvršitve tega naloga (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 123).
60 Če je izvršitveni organ lahko dokazal obstoj takih sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 135), mora v okviru druge faze še konkretno in natančno presoditi, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da za zahtevano osebo v primeru predaje odreditveni državi članici obstaja resnična nevarnost za kršitev njene temeljne pravice do poštenega sojenja (glej v tem smislu sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 92, in z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa), C‑354/20 PPU in C‑412/20 PPU, EU:C:2020:1033, točka 61). Odločba komisije za nadzor Interpolove zbirke je lahko eden od elementov, ki jih je mogoče upoštevati v navedeni drugi fazi, vendar izvršitvenega pravosodnega organa ne zavezuje.
61 Na tretje vprašanje je zato treba odgovoriti, da je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da v položaju, v katerem oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, trdi, da bi njena predaja odreditveni državi članici povzročila kršitev njene pravice do poštenega sojenja, tega, da izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev tega naloga za prijetje, ni mogoče utemeljiti zgolj z odločbo komisije za nadzor Interpolove zbirke, ki se nanaša na položaj te osebe. Lahko pa ta pravosodni organ tako odločbo upošteva pri odločitvi, ali je treba izvršitev navedenega naloga za prijetje zavrniti.
Četrto vprašanje
62 S četrtim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 267 PDEU razlagati tako, da mora pravosodni organ, ki je izdal evropski nalog za prijetje, pri Sodišču vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, preden – ob upoštevanju razlogov, zaradi katerih je pravosodni organ, ki naj bi izvršil ta nalog, zavrnil njegovo izvršitev – odloči, da se navedeni nalog za prijetje prekliče ali ohrani.
63 V členu 267, drugi odstavek, Pogodbe o delovanju Evropske unije je določeno, da lahko katero koli sodišče države članice, kadar se mu postavi vprašanje razlage Pogodb ali veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, to vprašanje predloži v odločanje Sodišču.
64 Tretji odstavek tega člena določa, da kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču Evropske unije.
65 Iz tega sledi, da pravosodnemu organu, ki je izdal evropski nalog za prijetje, ni treba pri Sodišču vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe, preden – ob upoštevanju razlogov, zaradi katerih je pravosodni organ, ki naj bi izvršil ta nalog, zavrnil njegovo izvršitev – odloči, da se navedeni nalog za prijetje v skladu s pravom Unije prekliče ali da se ohrani, razen če zoper njegovo odločitev po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva.
66 V zadnjenavedenem primeru je odreditveni pravosodni organ, kadar se mu postavi vprašanje v zvezi z razlago prava Unije, načeloma dolžan predložiti zadevo Sodišču na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU. V skladu z ustaljeno sodno prakso je oproščen te obveznosti le, če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni upoštevno ali da je Sodišče zadevno določbo prava Unije razložilo ali da je pravilna razlaga prava Unije tako očitna, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma (sodba z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točki 32 in 33 ter navedena sodna praksa).
67 Obstoj take okoliščine je treba presoditi ob upoštevanju značilnosti prava Unije, posebnih težav pri njegovi razlagi in tveganj glede razhajanj v sodni praksi v Uniji (sodba z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 41 in navedena sodna praksa).
68 Poleg tega, kadar pravosodni organ, ki je izdal evropski nalog za prijetje in zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, meni, da je zato, ker gre za enega od treh primerov, navedenih v točki 67 te sodbe, oproščen obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču, določene v členu 267, tretji odstavek, PDEU, mora biti iz obrazložitve njegove odločbe razvidno, bodisi da postavljeno vprašanje prava Unije ni upoštevno za rešitev spora, bodisi da razlaga zadevne določbe prava Unije temelji na sodni praksi, bodisi, če take sodne prakse ni, da je razlaga prava Unije za nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 51).
69 Glede na vse navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 267 PDEU razlagati tako, da pravosodnemu organu, ki je izdal evropski nalog za prijetje, ni treba pri Sodišču vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe, preden – ob upoštevanju razlogov, zaradi katerih je pravosodni organ, ki naj bi izvršil ta nalog, zavrnil njegovo izvršitev – odloči, da se navedeni nalog za prijetje prekliče ali da se ohrani, razen če zoper odločitev, ki jo bo moral sprejeti, po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, saj se mora v tem primeru načeloma obrniti na Sodišče.
Drugo vprašanje
70 Uvodoma je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče v besedilu drugega vprašanja sicer napotuje na „nepravilnosti pri prisegi“, vendar je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se v obravnavani zadevi te „nepravilnosti“ natančneje nanašajo na negotovost v zvezi s krajem hrambe zapisnika o prisegi sodnikov v Romuniji, zaradi česar ni bilo za enega od treh sodnikov sestave Înalta Curte de Casație și Justiție (kasacijsko sodišče), ki je obravnavala zadevo P. P. R., mogoče najti nikakršnega zapisnika o prisegi, za drugo sodnico te sestave pa naj bi bilo mogoče najti le zapisnik o prisegi ob imenovanju na mesto državne tožilke.
71 V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da lahko pravosodni organ, ki naj bi izvršil evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve kazni, zavrne izvršitev tega naloga s sklicevanjem na negotovost glede kraja hrambe zapisnikov o prisegi sodnikov odreditvene države članice, na to, da naj zapisnika za enega od sodnikov sestave, ki je izrekla to kazensko sankcijo, ne bi bilo mogoče najti, ali na okoliščino, da naj bi drugi sodnik te sestave prisegel le ob imenovanju na mesto državnega tožilca.
72 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, medtem ko je zavrnitev izvršitve zasnovana kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko (sodba z dne 21. decembra 2023, GN (Razlog za zavrnitev, ki temelji na koristi otroka), C‑261/22, EU:C:2023:1017, točka 37).
73 Poleg tega morajo države članice na podlagi načela medsebojnega zaupanja domnevati, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točki 93 in 94).
74 Natančneje, visoka stopnja zaupanja med državami članicami, ki je podlaga za mehanizem evropskega naloga za prijetje, temelji na premisi, da kazenska sodišča odreditvene države članice, ki bodo po izvršitvi evropskega naloga za prijetje vodila kazenski pregon ali postopek izvršitve kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, pa tudi kazenski postopek v ožjem smislu, izpolnjujejo zahteve, ki so neločljivo povezane s temeljno pravico do poštenega sojenja, zagotovljeno s členom 47, drugi odstavek, Listine (sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 95).
75 Ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah od 73 do 75 te sodbe, je mogoče le z izjemnimi okoliščinami utemeljiti to, da izvršitveni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje zaradi obstoja nevarnosti kršitve te temeljne pravice.
76 V skladu s sodno prakso Sodišča mora sicer predvsem vsaka država članica za zagotovitev polne uporabe načel medsebojnega zaupanja in medsebojnega priznavanja, na katerih temelji delovanje mehanizma evropskega naloga za prijetje, pod končnim nadzorom Sodišča zagotoviti, da se ohranijo zahteve, ki so neločljivo povezane s temeljno pravico do poštenega sojenja, zagotovljeno s členom 47, drugi odstavek, Listine, tako da se vzdrži vseh ukrepov, ki bi jo lahko ogrozili, vendar lahko obstoj resnične nevarnosti, da bo osebi, v zvezi s katero je izdan evropski nalog za prijetje, v primeru predaje odreditvenemu pravosodnemu organu kršena ta temeljna pravica, ali celo uresničitev take nevarnosti dovoljuje izvršitvenemu pravosodnemu organu, da tega evropskega naloga za prijetje izjemoma ne izvrši na podlagi člena 1(3) tega okvirnega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 46 in navedena sodna praksa).
77 V teh okoliščinah mora izvršitveni pravosodni organ države članice, preden na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 zavrne predajo osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve kazni, opraviti preizkus v dveh fazah.
78 V prvi fazi mora ta organ ugotoviti, ali obstajajo objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni podatki, ki dokazujejo obstoj resnične nevarnosti kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine, v odreditveni državi članici zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo in nepristranskostjo sodne oblasti v tej državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točki 52 in 66 ter navedena sodna praksa).
79 Če je tako, mora pristojni organ izvršitvene države članice v drugi fazi konkretno in natančno preveriti, v kolikšnem obsegu so lahko pomanjkljivosti, ugotovljene v prvi fazi, vplivale na delovanje sodišč odreditvene države članice, pristojnih za vodenje postopkov zoper zadevno osebo, ter ali glede na osebne okoliščine te osebe, naravo kaznivega dejanja, za katero ji je bilo sojeno, in dejanski okvir, v katerega se umešča kazenska sankcija, katere priznanje in izvršitev se zahtevata, tako kot po potrebi dodatne informacije, ki jih je ta država članica predložila na podlagi tega okvirnega sklepa, obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da se je v obravnavanem primeru taka nevarnost dejansko uresničila (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 53 in navedena sodna praksa).
80 Med zahteve, ki so neločljivo povezane s temeljno pravico do poštenega sojenja, zagotovljeno s členom 47, drugi odstavek, Listine, spada pravica vsakogar, da o njegovi zadevi odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Zadnjenavedene zahteve že po naravi vključujejo ne le postopek imenovanja sodnikov, ampak tudi pogoje za njihov nastop funkcije.
81 Zato morajo biti vsebinski pogoji in postopkovna pravila v zvezi z imenovanjem sodnikov in njihovim nastopom funkcije taki, da pri pravnih subjektih ne morejo ustvariti legitimnih dvomov v zvezi z zavarovanostjo imenovanih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo glede nasprotujočih si interesov (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Preveritev Simpson/Svet in HG/Komisija, C‑542/18 RX‑II in C‑543/18 RX‑II, EU:C:2020:232, točka 71).
82 Vendar vsaka nepravilnost, do katere pride med postopkom imenovanja sodnika ali ob nastopu funkcije, ne more vzbuditi dvoma o neodvisnosti in nepristranskosti tega sodnika ter posledično o statusu sestave, v kateri sodi, kot „neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“ v smislu prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 123).
83 Iz sodne prakse ESČP, ki je upoštevna glede na to, da v skladu s členom 52(3), prvi stavek, Listine ta vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano 4. novembra 1950 v Rimu, je razvidno, da lahko le kršitve, ki zadevajo temeljna pravila postopka imenovanja in nastopa funkcije sodnikov povzročijo kršitev člena 6(1) EKČP (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 1. decembra 2020, Guðmundur Andri Ástráðsson/Islandija (CE:ECHR:2020:1201JUD002637418, točki 246 in 247)).
84 Tako ni mogoče kot sistemsko in splošno pomanjkljivost, kar zadeva neodvisnost sodne oblasti, v smislu sodne prakse, navedene v točki 79 te sodbe, obravnavati okoliščine, da na podlagi nacionalnega prava države članice državnemu tožilcu, ki je prisegel ob nastopu te funkcije, ob poznejšem imenovanju na mesto sodnika morda ni treba še enkrat priseči.
85 Taka določba nacionalnega prava, utemeljena z dejstvom, da je v tej državi članici status državnih tožilcev izenačen s statusom sodnikov in da morata obe kategoriji oseb, zaposlenih v pravosodju, ob nastopu funkcije dati enako prisego, ne more povzročiti dvoma o pravilnosti imenovanja sodnikov ter posledično o njihovi neodvisnosti in nepristranskosti.
86 Poleg tega samo z negotovostjo glede kraja hrambe zapisnika o prisegi sodnikov ene od držav članic ali dejstvom, da ni mogoče ugotoviti, kje so ti zapisniki, zlasti če je od prisege zadevnega sodnika preteklo več let, brez drugih upoštevnih indicev ni mogoče dokazati, da so zadevni sodniki svoje funkcije opravljali, ne da bi kdaj koli dali zahtevano prisego.
87 Vsekakor ni mogoče šteti, da negotovost v zvezi s tem, ali so sodniki ene od držav članic pred nastopom funkcije prisegli v skladu z nacionalno zakonodajo, pomeni sistemsko ali splošno pomanjkljivost, kar zadeva neodvisnost sodne oblasti v tej državi članici, če nacionalno pravo določa učinkovita pravna sredstva, v okviru katerih se je mogoče sklicevati na morebitno neprisego sodnikov, ki so izrekli določeno sodbo, in tako doseči njeno razveljavitev. Predložitveno sodišče bo moralo preveriti, ali v romunskem pravu obstajajo taka pravna sredstva.
88 Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da pravosodni organ, ki naj bi izvršil evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve kazni, ne more zavrniti izvršitve tega naloga s sklicevanjem na razlog, da zapisnika o prisegi enega od sodnikov, ki je izrekel to kazen, ni mogoče najti, ali na okoliščino, da naj bi drugi sodnik iste sestave prisegel le ob imenovanju na mesto državnega tožilca.
Peto vprašanje
89 Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Okvirni sklep 2002/584 razlagati tako, da ima pravosodni organ, ki je izdal evropski nalog za prijetje, pravico, da kot stranka sodeluje v postopku v zvezi z izvršitvijo tega naloga za prijetje pred izvršitvenim pravosodnim organom.
90 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da niti člen 15 niti člen 19 Okvirnega sklepa 2002/584, ki ju je navedlo predložitveno sodišče, niti nobena druga določba tega okvirnega sklepa ne določajo obveznega neposrednega sodelovanja pravosodnega organa, ki je izdal evropski nalog za prijetje, v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom, kar zadeva izvršitev tega naloga za prijetje. Obveznosti, da se določi tako sodelovanje, ni mogoče izpeljati niti iz načel medsebojnega priznavanja in lojalnega sodelovanja.
91 Čeprav namreč Okvirnega sklepa 2002/584 ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje takemu sodelovanju, ki je lahko določeno s postopkovnimi pravili nacionalnega prava izvršitvene države članice, nič manj ne drži, da so s tem okvirnim sklepom določeni drugi načini za poenostavitev sodelovanja in izmenjave potrebnih podatkov med odreditvenim in izvršitvenim pravosodnim organom.
92 Tako je v členu 8(1) Okvirnega sklepa 2002/584 naštetih več upoštevnih podatkov, ki morajo biti obvezno navedeni v evropskem nalogu za prijetje. Dalje, člen 15(2) tega okvirnega sklepa določa, da če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije. Poleg tega lahko odreditveni pravosodni organ v skladu s členom 15(3) Okvirnega sklepa izvršitvenemu pravosodnemu organu kadar koli pošlje kakršen koli dodaten koristen podatek.
93 V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da mora biti med drugim za to, da se prepreči ohromitev delovanja evropskega naloga za prijetje, v ospredju dialoga med izvršitvenimi in odreditvenimi pravosodnimi organi obveznost lojalnega sodelovanja. Iz načela lojalnega sodelovanja med drugim izhaja, da se države članice medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb (sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 131 in navedena sodna praksa).
94 S tega vidika morajo odreditveni in izvršitveni pravosodni organi za zagotovitev učinkovitega sodelovanja v kazenskih zadevah v celoti uporabiti instrumente, ki so določeni zlasti v členu 8(1) in v členu 15 Okvirnega sklepa 2002/584, tako da spodbujajo medsebojno zaupanje, na katerem temelji to sodelovanje (sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 132 in navedena sodna praksa).
95 Zato ni mogoče šteti, da je sodelovanje odreditvenega pravosodnega organa kot stranke v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom nujno za zagotovitev spoštovanja načel medsebojnega priznavanja in lojalnega sodelovanja, na katerih temelji delovanje mehanizma evropskega naloga za prijetje.
96 Glede na vse navedeno je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba Okvirni sklep 2002/584 razlagati tako, da pravosodni organ, ki je izdal evropski nalog za prijetje, nima pravice, da kot stranka sodeluje v postopku v zvezi z izvršitvijo tega naloga za prijetje pred izvršitvenim pravosodnim organom.
Šesto vprašanje
97 Šesto vprašanje se nanaša na možnost, da Komisija na zahtevo pravosodnega organa, ki je izdal evropski nalog za prijetje, sprejme ukrepe, za katere meni, da so potrebni, potem ko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev tega naloga za prijetje.
98 Vendar je očitno, da tako vprašanje ni nikakor povezano s predmetom spora pred predložitvenim sodiščem, ki – kot je navedeno v točki 28 te sodbe – želi ugotoviti, ali je treba preklicati evropski nalog za prijetje, izdan zoper P. P. R., ali pa ga je treba ohraniti.
99 Iz tega sledi, da šesto vprašanje ni dopustno.
Sedmo vprašanje
100 Predložitveno sodišče s sedmim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(3) ter člen 15(2) in (3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 4 Listine razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organ pri preučitvi pogojev prestajanja zapora v odreditveni državi članici ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje po eni strani na podlagi sklicevanja na podatke o pogojih prestajanja zapora v zaporih v odreditveni državi članici, ne da bi pred tem od odreditvenega pravosodnega organa zahteval dodatne informacije, ter po drugi strani na podlagi uporabe višjega standarda glede pogojev prestajanja zapora od tistega, zagotovljenega z navedenim členom 4.
101 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče pod nekaterimi pogoji potrdilo obveznost pravosodnega organa, ki naj bi izvršil evropski nalog za prijetje, da ustavi postopek predaje, uveden z Okvirnim sklepom 2002/584, kadar obstaja nevarnost, da bi imela ta predaja za posledico nečloveško ali ponižujoče ravnanje z zahtevano osebo v smislu člena 4 Listine (sodba z dne 15. oktobra 2019, Dorobantu, C‑128/18, EU:C:2019:857, točka 50 in navedena sodna praksa).
102 Tako mora pravosodni organ izvršitvene države članice, če razpolaga z elementi, ki potrjujejo obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost, v odreditveni državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot je priznan v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine, pri odločanju o predaji osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, organom odreditvene države članice presoditi obstoj te nevarnosti. Izvršitev takega naloga namreč ne sme voditi do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo (sodba z dne 15. oktobra 2019, Dorobantu, C‑128/18, EU:C:2019:857, točka 51 in navedena sodna praksa).
103 Izvršitveni pravosodni organ se mora zato najprej opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o pogojih prestajanja zapora v zaporih v odreditveni državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo bodisi nekatere skupine oseb bodisi nekatere zapore. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (sodba z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 60 in navedena sodna praksa).
104 Vendar samo ugotovitev obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja zaradi splošnih pogojev prestajanja zapora v odreditveni državi članici ne sme povzročiti zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje. Zgolj obstoj elementov, ki pričajo o pomanjkljivostih, ki so bodisi sistemske ali splošne, bodisi zadevajo nekatere skupine oseb bodisi nekatere zavode za prestajanje kazni zapora, kar zadeva pogoje prestajanja zapora v odreditveni državi članici, namreč še ne pomeni nujno, da bi bila v konkretnem primeru zadevna oseba v primeru predaje organom te države članice podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (sodba z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 61 in navedena sodna praksa).
105 Da se torej zagotovi spoštovanje člena 4 Listine v posebnem primeru osebe, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, mora izvršitveni pravosodni organ, ki je soočen z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki pričajo o obstoju takih pomanjkljivosti, potem konkretno in natančno presoditi, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da za to osebo po njeni predaji tej državi članici obstaja dejanska nevarnost, da bo v njej podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu tega člena zaradi pogojev, pod katerimi bo v odreditveni državi članici prestajala zapor (sodba z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 62 in navedena sodna praksa).
106 Ta organ mora zato na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 od pravosodnega organa odreditvene države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede pogojev, v katerih bo zadevna oseba v tej državi članici prestajala zapor. Ta zahteva se lahko nanaša tudi na obstoj morebitnih nacionalnih ali mednarodnih postopkov ali mehanizmov za nadzor nad pogoji prestajanja zapora v odreditveni državi članici, ki so na primer vezani na oglede zavodov za prestajanje kazni zapora, ki omogočajo presojo aktualnega stanja glede pogojev prestajanja zapora v teh zavodih (sodba z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 63 in navedena sodna praksa).
107 Odreditveni pravosodni organ te informacije mora predložiti izvršitvenemu pravosodnemu organu (sodba z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 64 in navedena sodna praksa).
108 Le če izvršitveni pravosodni organ ob upoštevanju informacij, predloženih v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584, in vseh drugih informacij, s katerimi razpolaga, ugotovi, da v zvezi z osebo, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, je treba izvršitev tega naloga za prijetje odložiti, ne sme pa biti opuščena. Če pa se, nasprotno, na podlagi informacij, ki jih izvršitveni pravosodni organ prejme od odreditvenega pravosodnega organa, izključi dejanska nevarnost, da bo zadevna oseba v odreditveni državi članici podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, mora izvršitveni pravosodni organ v rokih, določenih z Okvirnim sklepom 2002/584, sprejeti odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje (sodba z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točki 65 in 66 ter navedena sodna praksa).
109 V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 93 te sodbe, člen 15(2) Okvirnega sklepa izvršitvenemu pravosodnemu organu izrecno dovoljuje, da če ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije. Dalje, odreditveni pravosodni organ lahko v skladu s členom 15(3) tega okvirnega sklepa izvršitvenemu pravosodnemu organu kadar koli pošlje kakršen koli dodaten koristen podatek.
110 Poleg tega je v točki 94 te sodbe opozorjeno, da se države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si vzajemno pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb (sodba z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 109 in navedena sodna praksa).
111 V skladu s temi določbami lahko izvršitveni pravosodni organ oziroma odreditveni pravosodni organ zahtevata informacije ali dasta zagotovila glede konkretnih in natančnih pogojev, pod katerimi bo zadevna oseba v odreditveni državi članici zaprta (sodba z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 110).
112 Iz preudarkov, navedenih v točkah od 107 do 112 te sodbe, je razvidno, da izvršitveni pravosodni organ ne more ugotoviti obstoja resnih in utemeljenih razlogov za prepričanje, da za osebo, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, po njeni predaji odreditveni državi članici obstaja dejanska nevarnost, da bo v njej podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu člena 4 Listine, ne da bi pred tem od odreditvenega pravosodnega organa v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 zahteval informacije.
113 V obravnavani zadevi predložitveno sodišče navaja, da je predložilo informacije o pogojih prestajanja zapora P. P. R. v primeru predaje romunskim organom, vendar je malteški izvršitveni pravosodni organ njegovo predajo zavrnil s sklicevanjem na informacije, do katerih je imel vpogled na spletu.
114 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je zagotovilo pristojnih organov odreditvene države članice, da zadevna oseba ne bo podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi njenih konkretnih in natančnih pogojev prestajanja zapora, ne glede na zapor, v katerem bo v odreditveni državi članici zaprta, element, ki ga izvršitveni pravosodni organ ne sme spregledati. Na kršitev takega zagotovila, ker je lahko za avtorja zavezujoče, se je mogoče zoper tega avtorja sklicevati pred sodišči odreditvene države članice (sodba z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 111).
115 Sodišče je tako razsodilo, da če je to zagotovilo dal ali vsaj potrdil odreditveni pravosodni organ, po potrebi po tem, ko je za pomoč zaprosil centralni organ ali enega od centralnih organov odreditvene države članice, mu mora izvršitveni pravosodni organ glede na medsebojno zaupanje, ki mora obstajati med pravosodnimi organi držav članic in na katerem temelji sistem evropskega naloga za prijetje, zaupati vsaj ob neobstoju vsakršnega natančnega podatka, na podlagi katerega bi bilo mogoče misliti, da so pogoji prestajanja zapora v določenem zavodu za prestajanje kazni zapora v nasprotju s členom 4 Listine (sodbi z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 112, in z dne 15. oktobra 2019, Dorobantu, C‑128/18, EU:C:2019:857, točka 68).
116 Iz zgornjih preudarkov izhaja, da izvršitveni pravosodni organ ne sme zavrniti informacij, ki jih je predložil odreditveni pravosodni organ, le na podlagi informacij, ki jih prvonavedeni sam izpelje iz javno dostopnih virov, ne da bi od drugonavedenega v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 zahteval dodatne informacije in pojasnila.
117 Poleg tega, ker predložitveno sodišče navaja, da je malteški izvršitveni pravosodni organ pri zavrnitvi izvršitve evropskega naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari upošteval to, da je bila potrditev, ki jo je podalo predložitveno sodišče glede zagotovila, kakršno je opisano v točki 115 te sodbe, izražena drugače kakor tista, ki je uporabljena v angleški različici sodne prakse s tega področja, je treba ugotoviti, da za tako potrditev ni treba uporabiti točno določenega izraza ali ustaljene fraze. Dovolj je, da je iz obvestila, ki ga odreditveni pravosodni organ naslovi na izvršitveni pravosodni organ, dovolj jasno razvidno, da je prvi potrdil to zagotovilo, in sicer ne glede na to, kako točno je to ubesedil.
118 Nazadnje, poudariti je treba, da zgolj nepriprava „natančnega načrta izvršitve kazenske sankcije“ ali „natančnih meril za vzpostavitev posebnega režima izvršitve“, na kar napotuje predložitveno sodišče v sedmem vprašanju, ni zajeta s pojmom „nečloveško ali ponižujoče ravnanje“ v smislu člena 4 Listine.
119 Ob predpostavki, da je treba v izvršitveni državi članici pripraviti tak načrt ali merila, je treba opozoriti, da je Sodišče s sklicevanjem na načelo medsebojnega zaupanja, katerega temeljni pomen za pravo Unije izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 36 te sodbe, večkrat razsodilo, da se od držav članic lahko zahteva, da domnevajo, da druge države članice spoštujejo temeljne pravice, zaradi česar od druge države članice zlasti ne morejo zahtevati nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, ki je višja od tiste, ki jo zagotavlja pravo Unije (sodba z dne 15. oktobra 2019, Dorobantu, C‑128/18, EU:C:2019:857, točka 47 in navedena sodna praksa).
120 Torej izvršitveni pravosodni organ predaje zahtevane osebe ne more zavrniti samo zato, ker mu odreditveni pravosodni organ ni sporočil „natančnega načrta izvršitve kazenske sankcije“ ali „natančnih meril za vzpostavitev posebnega režima izvršitve“.
121 Kar zadeva sklicevanje predložitvenega sodišča na „posebej edinstven in občutljiv položaj“ zahtevane osebe, zaradi katerega naj bi bila potrebna „jamstva na področju prepovedi diskriminacije“, je treba ugotoviti, da spoštovanje člena 4 Listine v primeru osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 106 te sodbe, zahteva konkretno in natančno presojo okoliščin obravnavanega primera.
122 Zato je treba na sedmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(3) ter člen 15(2) in (3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 4 Listine in načelom medsebojnega zaupanja razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organ pri preučitvi pogojev prestajanja zapora v odreditveni državi članici ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje s sklicevanjem na podatke o pogojih prestajanja zapora v zaporih v odreditveni državi članici, ki jih je pridobil sam in v zvezi s katerimi od odreditvenega pravosodnega organa ni zahteval dodatnih informacij. Izvršitveni pravosodni organ ne more uporabiti višjega standarda glede pogojev prestajanja zapora od tistega, zagotovljenega s tem členom 4.
Stroški
123 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Člen 1(3) in člen 15(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,
je treba razlagati tako, da
izvršitvenemu organu ene od držav članic ni treba zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, kadar je izvršitveni organ druge države članice predhodno zavrnil izvršitev tega naloga za prijetje z obrazložitvijo, da bi predaja zadevne osebe lahko posegla v temeljno pravico do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Vendar mora ta organ v okviru svojega preizkusa obstoja razloga za neizvršitev upoštevati razloge, zaradi katerih je prvi izvršitveni organ sprejel odločbo o zavrnitvi. Te določbe ne nasprotujejo temu, da v enakih okoliščinah odreditveni pravosodni organ ohrani evropski nalog za prijetje, če po njegovi presoji izvršitev tega naloga ne bi smela biti zavrnjena zaradi nevarnosti kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah in je ohranitev navedenega naloga za prijetje sorazmerna.
2. Člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
v položaju, v katerem oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, trdi, da bi njena predaja odreditveni državi članici povzročila kršitev njene pravice do poštenega sojenja, tega, da izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev tega naloga za prijetje, ni mogoče utemeljiti zgolj z obstojem odločbe komisije za nadzor Interpolove zbirke, ki se nanaša na položaj te osebe. Lahko pa ta pravosodni organ tako odločbo upošteva pri odločitvi, ali je treba izvršitev navedenega naloga za prijetje zavrniti.
3. Člen 267 PDEU je treba razlagati tako, da
pravosodnemu organu, ki je izdal evropski nalog za prijetje, ni treba pri Sodišču vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe, preden – ob upoštevanju razlogov, zaradi katerih je pravosodni organ, ki naj bi izvršil ta nalog, zavrnil njegovo izvršitev – odloči, da se navedeni nalog za prijetje prekliče ali da se ohrani, razen če zoper odločitev, ki jo bo moral sprejeti, po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, saj se mora v tem primeru načeloma obrniti na Sodišče.
4. Člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299,
je treba razlagati tako, da
pravosodni organ, ki naj bi izvršil evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve kazni, ne more zavrniti izvršitve tega naloga s sklicevanjem na razlog, da zapisnika o prisegi enega od sodnikov, ki je izrekel to kazen, ni mogoče najti, ali na okoliščino, da naj bi drugi sodnik iste sestave prisegel le ob imenovanju na mesto državnega tožilca.
5. Okvirni sklep 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299,
je treba razlagati tako, da
pravosodni organ, ki je izdal evropski nalog za prijetje, nima pravice, da kot stranka sodeluje v postopku v zvezi z izvršitvijo tega naloga za prijetje pred izvršitvenim pravosodnim organom.
6. Člen 1(3) ter člen 15(2) in (3) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 4 Listine o temeljnih pravicah in načelom medsebojnega zaupanja
je treba razlagati tako, da
izvršitveni pravosodni organ pri preučitvi pogojev prestajanja zapora v odreditveni državi članici ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje s sklicevanjem na podatke o pogojih prestajanja zapora v zaporih v odreditveni državi članici, ki jih je pridobil sam in v zvezi s katerimi od odreditvenega pravosodnega organa ni zahteval dodatnih informacij. Izvršitveni pravosodni organ ne more uporabiti višjega standarda glede pogojev prestajanja zapora od tistega, zagotovljenega s tem členom 4.
Podpisi
* Jezik postopka: romunščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.