–

za AY G. Seirer in H. Weichselbraun, Rechtsanwälte,

–

za Liechtensteinische Landesbank (Österreich) AG M. Oppitz, Rechtsanwalt,

–

za češko vlado A. Pagáčová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo P. Kienapfel in W. Wils, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6 Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL 2008, L 177, str. 6) in člena 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med AY, potrošnikom s prebivališčem v Italiji, in Liechtensteinische Landesbank (Österreich) AG, banko s sedežem v Avstriji (v nadaljevanju: banka), v zvezi z izgubami, ki jih je AY utrpel zaradi nakupa nekaterih finančnih produktov prek banke.

3

V uvodnih izjavah 6, 11, 16 in 23 Uredbe št. 593/2008 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 3 te uredbe, naslovljen „Svoboda izbire“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. Izbira mora biti izrecno izražena ali mora jasno izhajati iz pogodbenih določil ali okoliščin primera. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se izbrano pravo uporablja za pogodbo v celoti ali le za njen del.

2.   Pogodbeni stranki se lahko kadar koli dogovorita, da se za pogodbo uporablja drugo pravo, kot se je prej uporabljalo na podlagi prejšnje izbire v skladu s tem členom ali na podlagi drugih določb te uredbe. Če se pogodbeni stranki po sklenitvi pogodbe dogovorita za spremembo prava, ki naj se uporablja za pogodbo, to ne posega v formalno veljavnost pogodbe v smislu člena 11 ali v pravice tretjih oseb.“

5

Člen 6 navedene uredbe, naslovljen „Potrošniške pogodbe“, v odstavkih od 1 do 4 določa:

„1.   Brez poseganja v člena 5 in 7 se za pogodbo, ki jo fizična oseba sklene za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno ali poklicno dejavnost te osebe (‚potrošnik‘), z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost (‚podjetnik‘), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, pod pogojem, da podjetnik:

in da pogodba spada v okvir takih dejavnosti.

2.   Ne glede na odstavek 1 lahko pogodbeni stranki za pogodbo, ki izpolnjuje pogoje iz odstavka 1, izbereta pravo, ki naj se uporablja v skladu s členom 3. Vendar pa taka izbira potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom, po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavkom 1, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava.

3.   Če pogoji iz točk (a) ali (b) odstavka 1 niso izpolnjeni, se pravo, ki se uporablja za pogodbo med potrošnikom in podjetnikom, določi na podlagi členov 3 in 4.

4.   Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata:

[…]

[…]“

6

Člen 3(1) Direktive 93/13 določa:

„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“

7

Člen 879(3) Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) določa:

„Pogodbeno določilo, ki je v splošnih pogojih poslovanja ali v tipskih pogodbah in ne določa ene od glavnih obveznosti strank, je že po samem zakonu nično, če ob upoštevanju vseh okoliščin resno škodi stranki.“

8

AY, ki prebiva v Italiji, je leta 2013 pri banki sklenil pogodbo o odprtju tekočega računa in skrbniškega računa.

9

V ta namen se je AY najprej odpravil v poslovalnico banke v Avstriji. Nato je iz Italije predložil prošnjo za odprtje računa in dokumente v zvezi s svojim „profilom stranke“, ki jih je od njega predhodno zahtevala banka. V skladu s „splošnimi pogoji za bančne posle“, ki jih je določila banka in s katerimi je bil AY seznanjen, se vsa pravna razmerja med pogodbenima strankama urejajo po avstrijskem pravu.

10

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se je AY ob podpisu te pogodbe odločil za „poslovanje brez svetovanja“. Nato in čeprav je bil njegov profil stranke večkrat posodobljen, je pri vseh transakcijah, ki jih je opravil prek banke, vedno izrecno izbral transakcije „brez svetovanja“.

11

Septembra 2015 in junija 2016 je AY prek banke pridobil dolžniške vrednostne papirje, s katerimi se trguje na borzi (exchange traded notes, v nadaljevanju: ETN). Julija 2016 jih je prodal in s tem ustvaril dobiček.

12

Oktobra 2016 je AY sodeloval na dogodku, ki ga je v Padovi (Italija) organiziralo italijansko investicijsko podjetje (v nadaljevanju: dogodek v Padovi), na katerem je direktor tega podjetja predstavil sklad, katerega portfelj je vključeval tudi ETN. Tega dogodka se je udeležil tudi uslužbenec banke, da bi prisotnim vlagateljem predstavil banko.

13

AY je med oktobrom 2017 in februarjem 2018 na lastno pobudo prek banke kupil ETN in enote sklada, ki je bil predstavljen na dogodku v Padovi. Vendar je pozneje menil, da je zaradi teh nakupov utrpel finančno izgubo.

14

AY je vložil tožbo za povračilo škode v višini 140.217,10 EUR, povečane za obresti, stroške in druge izdatke, ker naj banka ne bi izpolnila svoje obveznosti svetovanja in obveščanja.

15

Ker so sodišča nižjih stopenj njegovo zahtevo zavrnila, je AY pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče, vložil revizijo.

16

AY v utemeljitev tožbe trdi, da je treba, ker je eden od zaposlenih banke banko predstavil na dogodku v Padovi, šteti, da je banka od datuma tega dogodka svojo dejavnost usmerila na italijanski trg v smislu člena 6(1)(b) Uredbe št. 593/2008. V teh okoliščinah AY trdi, da se za finančne transakcije, opravljene po navedenem dogodku, uporablja pravo države članice, v kateri ima običajno prebivališče, in sicer pravo Italijanske republike.

17

Dodaja, da se izjema iz člena 6(4)(a) Uredbe št. 593/2008 v obravnavanem primeru ne uporablja, ker je banka imela spletno mesto, na katerem je lahko kot italijanski potrošnik izpolnil vse formalnosti, povezane z vodenjem njegovih računov, ter dobil mnenja in analize. Dalje, meni, da so upoštevne določbe avstrijskega prava zanj manj ugodne od določb italijanskega prava.

18

Poleg tega trdi, da se klavzula o izbiri prava, ki se uporablja, vsebovana v splošnih pogojih banke, ne sme uporabiti, ker je nepoštena, saj ni bil obveščen, da se lahko kot potrošnik sklicuje na zaščito, ki mu jo zagotavljajo zavezujoči predpisi države njegovega običajnega prebivališča v skladu s členom 6(2) Uredbe št. 593/2008.

19

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, prvič, ali je kljub temu, da sta banka in AY za ureditev svojega pravnega razmerja ob vzpostavitvi tega razmerja izbrala avstrijsko pravo, vseeno mogoče na podlagi člena 6(1) Uredbe št. 593/2008 za sporne transakcije nakupa finančnih produktov uporabiti italijansko pravo. Meni namreč, da je banka od leta 2016 svojo dejavnost „usmerjala“ v Italijo, ki je država običajnega prebivališča AY. Člen 6(1) Uredbe št. 593/2008 pa v bistvu določa, da se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri ima zadevni potrošnik običajno prebivališče, kadar podjetnik sopogodbenik usmerja svojo dejavnost v to državo, če so izpolnjeni nekateri drugi pogoji, za katere predložitveno sodišče meni, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni.

20

Drugič, če je odgovor na to prvo vprašanje pritrdilen, se predložitveno sodišče sprašuje, ali se v obravnavanem primeru uporablja izjema iz člena 6(4)(a) Uredbe št. 593/2008. Na podlagi te izjeme se odstavka 1 in 2 tega člena 6, na podlagi katerih je lahko potrošnik upravičen do uporabe prava države, v kateri običajno prebiva, ali vsaj do varstva, določenega z nekaterimi določbami, ki izhajajo iz tega prava, ne uporabljata za pogodbo o opravljanju storitev, če se storitve za tega potrošnika opravijo izključno zunaj države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče.

21

Tretjič, ob predpostavki, da se člen 6(1) Uredbe št. 593/2008 uporablja, člen 6(4)(a) te uredbe pa se ne uporablja, se predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba klavzulo o izbiri prava, ki se uporablja, vključeno v pogodbo, preden so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 6 navedene uredbe, šteti za nepošteno v smislu člena 3(1) Direktive 93/13, ko so ti pogoji izpolnjeni, če s to klavzulo zadevni potrošnik ni obveščen o pravicah, ki bi mu lahko bile podeljene zaradi uporabe člena 6(2) te uredbe.

22

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Uredbe št. 593/2008 razlagati tako, da se uporablja za pogodbo, sklenjeno med potrošnikom in banko, če pogoji iz te določbe ob sklenitvi te pogodbe niso bili izpolnjeni, so pa bili izpolnjeni pozneje.

24

V zvezi s tem v skladu s splošnim pravilom iz člena 3 Uredbe št. 593/2008 pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki.

25

Člen 6 Uredbe št. 593/2008, naslovljen „Potrošniške pogodbe“, v odstavku 1 določa, da se za pogodbo, ki jo potrošnik sklene s podjetnikom, uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe, in sicer da podjetnik opravlja svoje poslovne ali poklicne dejavnosti v državi, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, ali da na kakršen koli način usmerja take dejavnosti v to državo ali več držav, vključno s to državo, in da pogodba spada v okvir takih dejavnosti. Vendar odstavek 2 tega člena 6 določa, da lahko pogodbeni stranki v skladu s členom 3 iste uredbe izbereta pravo, ki se uporablja za pogodbo, ki izpolnjuje pogoje iz odstavka 1 navedenega člena 6, če ta izbira potrošnika ne prikrajša za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom, po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu s členom 6(1) navedene uredbe, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava.

26

Le če zadevna pogodba ne izpolnjuje pogojev iz člena 6(1)(a) ali (b) Uredbe št. 593/2008, člen 6(3) te uredbe določa, da se pravo, ki se uporablja za to pogodbo, določi na podlagi členov 3 in 4 navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2023, Club La Costa in drugi, C‑821/21, EU:C:2023:672, točka 83).

27

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da je uporaba Uredbe št. 593/2008 odvisna od datuma sklenitve zadevne pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 25. marca 2021, Obala i lučice, C‑307/19, EU:C:2021:236, točka 56 in navedena sodna praksa).

28

Iz tega sledi, da je treba pogoje iz člena 6(1)(a) ali (b) Uredbe št. 593/2008 preveriti ob upoštevanju tega datuma kot referenčnega.

29

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da banka na dan sklenitve zadevne pogodbe ni opravljala svoje poklicne dejavnosti v državi, v kateri je imel potrošnik običajno prebivališče, niti je ni usmerjala v to državo, tako da pogoji iz člena 6(1)(a) ali (b) Uredbe št. 593/2008 niso bili izpolnjeni.

30

Vendar pa je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je predložitveno sodišče prvo vprašanje postavilo pod predpostavko, da je banka po sklenitvi zadevne pogodbe svojo poklicno dejavnost usmerila v državo, v kateri je imel potrošnik običajno prebivališče, tako da naj bi se pogoj iz člena 6(1)(b) Uredbe št. 593/2008 izpolnil po podpisu pogodbe, sklenjene med tem potrošnikom in banko.

31

V tem okviru je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le izraze iz te določbe, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 8. maja 2025, Pielatak, C‑410/23, EU:C:2025:325, točka 54 in navedena sodna praksa).

32

Kar zadeva jezikovno razlago člena 6(1) Uredbe št. 593/2008, kot je razvidno iz točke 25 te sodbe in kot je generalni pravobranilec navedel v točki 48 sklepnih predlogov, besedilo te določbe ne določa izrecno možnosti spremembe prava, ki se uporablja za potrošniško pogodbo, če pogoji iz navedene določbe na dan sklenitve te pogodbe niso bili izpolnjeni, ampak so bili izpolnjeni pozneje med poslovnim razmerjem.

33

Kar zadeva kontekstualno in teleološko razlago, je treba opozoriti, prvič, da je namen te uredbe, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 6 in 16, med drugim zagotoviti pravno varnost v evropskem pravosodnem prostoru, in sicer s kolizijskimi pravili, ki so čim bolj predvidljiva (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2016, Nikiforidis, C‑135/15, EU:C:2016:774, točki 36 in 46).

34

Drugič, člen 6 Uredbe št. 593/2008 spada v poglavje II te uredbe, naslovljeno „Enotna pravila“, enako kot člen 3 te uredbe, katerega odstavek 1 določa, da pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki, in katerega odstavek 2 določa, da lahko sprememba prava, ki se uporablja za pogodbo, kot je določeno z dogovorom pogodbenih strank ob sklenitvi te pogodbe, izhaja le iz dogovora teh strank. V uvodni izjavi 11 navedene uredbe je navedeno, da bi morala biti svoboda pogodbenih strank, da izberejo pravo, ki naj se uporablja, temelj sistema kolizijskih pravil na področju pogodbenih obligacijskih razmerij.

35

Poleg tega je Sodišče poudarilo, da je treba za zagotovitev polnega učinka načela avtonomije volje pogodbenih strank zagotoviti, da se spoštuje svobodna izbira teh strank glede prava, ki naj se uporabi v okviru njunega pogodbenega razmerja (glej v tem smislu sodbo z dne 17. oktobra 2013, Unamar, C‑184/12, EU:C:2013:663, točka 49).

36

Tretjič, res je, da je v uvodni izjavi 23 Uredbe št. 593/2008 navedeno, da bi morala biti v pogodbah, pri katerih ena pogodbena stranka velja za šibkejšo, ta šibkejša pogodbena stranka zaščitena s kolizijskimi pravili, ki so za varstvo njenih interesov ugodnejša od splošnih pravil.

37

Vendar iz sodne prakse izhaja, da bi razlaga, na podlagi katere bi bilo za določitev prava, ki se uporablja za potrošniške pogodbe, mogoče odstopanje od kolizijskih pravil, ki so določena v tej uredbi, ker bi bilo za potrošnika ugodnejše drugo pravo, nujno bistveno posegla v splošno zahtevo po predvidljivosti prava in s tem v načelo pravne varnosti v pogodbenih razmerjih s potrošniki (sodba z dne 14. septembra 2023, Diamond Resorts Europe in drugi, C‑632/21, EU:C:2023:671, točka 75).

38

Zato razlaga, iz katere bi izhajalo, da izpolnitev pogojev iz člena 6(1) Uredbe št. 593/2008 po datumu sklenitve zadevne pogodbe povzroči spremembo prava, ki se uporablja za to pogodbo, posega v izbiro, ki sta jo stranki opravili v skladu s členom 3(1) te uredbe.

39

Glede na vse navedeno je možnost spremembe prava, ki se uporablja za potrošniško pogodbo, če pogoji iz člena 6(1) Uredbe št. 593/2008 na dan sklenitve te pogodbe niso bili izpolnjeni, vendar so bili izpolnjeni pozneje med poslovnim razmerjem, izključena z besedilom te določbe, sistematika in cilji navedene določbe pa tako razlago potrjujejo.

40

Poleg tega je res, kot je navedlo predložitveno sodišče, da je Sodišče pri preučitvi uporabe ratione temporis Uredbe št. 593/2008 razsodilo, da ni izključeno, da se prvotna pogodba, sklenjena pred začetkom veljavnosti te uredbe, lahko nadomesti z novo pogodbo v primeru spremembe te prvotne pogodbe, dogovorjene med pogodbenima strankama, ki bi bila tako obsežna, da bi ta sprememba povzročila ne le posodobitev ali prilagoditev navedene pogodbe, ampak vzpostavitev novega pravnega razmerja med tema pogodbenima strankama, ki bi lahko pripeljalo do uporabe kolizijskih pravil iz navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2016, Nikiforidis, C‑135/15, EU:C:2016:774, točki 37 in 38).

41

Vendar v obravnavanem primeru in glede na elemente, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, ni mogoče šteti, da bi finančne transakcije, izvedene po dogodku v Padovi, lahko spadale v drugo pravno razmerje od tistega, določenega s pogodbo, na kateri temelji trajno poslovno razmerje med AY in banko.

42

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Uredbe št. 593/2008 razlagati tako, da se ne uporablja za pogodbo, sklenjeno med potrošnikom in banko, če pogoji iz te določbe ob sklenitvi te pogodbe niso bili izpolnjeni, ampak so bili izpolnjeni pozneje.

43

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da sta drugo in tretje vprašanje postavljeni le za primer, če bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen. Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugi zastavljeni vprašanji ni treba odgovoriti.

44

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 6(1) Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I)

je treba razlagati tako, da

se ne uporablja za pogodbo, sklenjeno med potrošnikom in banko, če pogoji iz te določbe ob sklenitvi te pogodbe niso bili izpolnjeni, ampak so bili izpolnjeni pozneje.