–

za litovsko vlado K. Dieninis, S. Grigonis in V. Kazlauskaitė-Švenčionienė, agenti,

–

za latvijsko vlado J. Davidoviča, K. Pommere in S. Zābele, agentke,

–

za nizozemsko vlado E. M. M. Besselink in M. K. Bulterman, agentki,

–

za Evropsko komisijo L. Armati, G. Meeßen in A. Steiblytė, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 49 PDEU in člena 53 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL 2005, L 255, str. 22), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 (UL 2013, L 354, str. 132) (v nadaljevanju: Direktiva 2005/36).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med VšĮ „Vilniaus tarptautinė mokykla“ (mednarodna šola v Vilni, Litva) (v nadaljevanju: VTM) in Valstybinė kalbos inspekcija (nacionalni inšpektorat za jezik, Litva) (v nadaljevanju: VKI) v zvezi z zahtevo, naloženo šoli VTM, da zagotovi, da njeni učitelji in njeno administrativno osebje opravijo izpit, ki potrjuje določeno raven znanja litovskega jezika.

3

V uvodni izjavi 26 Direktive 2013/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o spremembi Direktive 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij in Uredbe (EU) št. 1024/2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg (uredba IMI) (UL 2013, L 354, str. 132) je navedeno:

„Direktiva 2005/36/ES že določa obveznosti za strokovnjake, ki morajo imeti potrebno jezikovno znanje. Pregled izpolnjevanja te obveznosti je pokazal potrebo po pojasnitvi vloge pristojnih organov in delodajalcev, zlasti zaradi boljšega zagotavljanja varnosti bolnikov. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da po priznanju poklicne kvalifikacije preverijo znanje jezika. Zlasti za poklice, ki vplivajo na varnost bolnikov, je pomembno, da se, preden se strokovnjaku omogoči dostop do poklica v državi članici gostiteljici, preveri znanje jezika v skladu z Direktivo 2005/36/ES. Vendar bi moralo biti preverjanje jezikovnega znanja razumno in potrebno za zadevne poklice ter ne bi smelo biti namenjeno izključitvi strokovnjakov iz drugih držav članic s trga dela v državi članici gostiteljici. […] Delodajalci bi morali še naprej imeti pomembno vlogo pri ugotavljanju, kateri jeziki so potrebni za opravljanje poklicne dejavnosti na njihovih delovnih mestih.“

4

Člen 2(1), prvi pododstavek, Direktive 2005/36 določa:

„Ta direktiva se uporablja za vse državljane države članice, ki želijo kot samozaposlene ali zaposlene osebe opravljati reguliran poklic, vključno s svobodnim poklicem, v državi članici, v kateri niso pridobili svojih poklicnih kvalifikacij.“

5

Člen 53 te direktive, naslovljen „Znanje jezikov“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Strokovnjaki, ki se jim priznajo poklicne kvalifikacije, imajo jezikovno znanje, ki je potrebno za opravljanje poklica v državi članici gostiteljici.

2.   Država članica zagotovi, da je vsako preverjanje, ki ga izvede pristojni organ za preverjanje izpolnjevanja obveznosti iz odstavka 1, ali se izvede pod njegovim nadzorom, omejen na znanje enega uradnega jezika države članice ali enega upravnega jezika države članice gostiteljice, pod pogojem, da je ta jezik tudi uradni jezik Unije.

3.   Preverjanje, ki se izvaja v skladu z odstavkom 2, je mogoče uvesti, če gre za poklic, ki vpliva na varnost bolnikov. Preverjanje je mogoče določiti za druge poklice, kadar obstajajo resni in trdni pomisleki glede ustreznega jezikovnega znanja strokovnjaka v zvezi s poklicnimi dejavnostmi, ki jih namerava ta strokovnjak opravljati.

Preverjanje se lahko izvede samo po tem, ko je bila izdana evropska poklicna izkaznica v skladu s členom 4d ali ko so bile priznane poklicne kvalifikacije, odvisno od primera.“

6

Člen 14 Lietuvos Respublikos Konstitucija (ustava Republike Litve) določa, da je uradni jezik Republike Litve litovščina.

7

Člen 2 Lietuvos Respublikos valstybinės kalbos statymas Nr. I‑779 (zakon št. I‑779 Republike Litve o uradnem jeziku) z dne 31. januarja 1995 (Žin., 1995, št. 15‑344; v nadaljevanju: zakon o uradnem jeziku) določa:

„Uradni jezik Republike Litve je litovščina.“

8

Člen 6 tega zakona določa:

„Vodje, zaposleni in uslužbenci javnih organov, uradov in ustanov ter vodje, zaposleni in uslužbenci organov kazenskega pregona, policije, ustanov za komunikacijo, javni promet, javno zdravstvo in socialno varstvo ter drugih javnih služb morajo obvladati državni jezik v skladu z kategorijami znanja jezika, ki jih določi vlada Republike Litve.“

9

Lietuvos Respublikos Vyriausybės nutarimas dėl valstybinės kalbos mokėjimo kategorijų patvirtinimo ir gyvendinimo Nr. 1688 (odlok št. 1688 vlade Republike Litve o sprejetju in izvajanju kategorij znanja uradnega jezika) z dne 24. decembra 2003 (Žin., 2003, št. 123‑5618) je bil sprejet na podlagi člena 6 zakona o uradnem jeziku.

10

Točke od 2 do 4 tega odloka v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: odlok št. 1688), določajo:

„2. Vodje javnih organov in teles, izobraževalnih zavodov, ki so v celoti ali delno odvisni od države ali občin, služb za regionalni razvoj in drugih javnih služb so odgovorni za pripravo seznama delovnih mest uradnikov in uslužbencev države ter zaposlenih, plačanih iz državnega proračuna ali proračuna občin oziroma drugih javnih sredstev, za katera se zahteva določena kategorija znanja uradnega jezika.

3. Vodjem javnih subjektov, združenj, podjetij, ustanov in organov, ki niso navedeni v točki 2 tega odloka, se priporoča, da določijo kategorijo znanja uradnega jezika, ki se zahteva za vsako delovno mesto, katerega opis predvideva interakcijo z javnostjo ter pripravo in obdelavo dokumentov, in da pripravijo seznam teh funkcij.

4. Zahteva glede znanja uradnega jezika določene kategorije se ne uporablja za tuje zaposlene, ki so ali so bili upravičeni do začasne zaščite v Litvi, v obdobju dveh let od dodelitve navedene začasne zaščite.“

11

V točkah 2, 5, 6 in 8 opisa kategorij znanja uradnega jezika in podrobnih pravil za njihovo izvajanje, kot je določen z odlokom št. 1688, je navedeno:

„2. Kategorija znanja uradnega jezika omogoča izkaz stopnje znanja tega jezika, ki ga ima oseba. […]

[…]

5. Določi se šest ravni znanja litovskega jezika, in sicer (od najnižje, A1, do najvišje, C2):

[…]

6. Določijo se tri kategorije znanja uradnega jezika, in sicer (od najnižje, kategorije I, do najvišje, kategorije III):

[…]

[…]

8. Državni delavci, uradniki in uslužbenci v sektorjih izobraževanja, kulture, zdravstva in socialnega varstva ter v drugih sektorjih, ki morajo imeti izobrazbo na stopnji, ki ni višja od visokošolske izobrazbe, višješolske izobrazbe, pridobljene pred letom 2009, ali specialne srednješolske izobrazbe, pridobljene pred letom 1995, morajo imeti znanje litovskega jezika kategorije II, če njihove funkcije zajemajo redno sporazumevanje z javnostjo in/ali izpolnjevanje standardnih obrazcev dokumentov (razen za učitelje, ki poučujejo v uradnem jeziku).“

12

Člen 2, točka 2, Lietuvos Respublikos švietimo statymas Nr. I‑1489 (zakon št. I‑1489 Republike Litve o izobraževanju) z dne 25. junija 1991 (Lietuvos aidas, 1991, št. 153‑0) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o izobraževanju), določa, da se izraz „splošno izobraževanje“ nanaša na primarno in sekundarno izobraževanje.

13

Člen 48 zakona o izobraževanju v odstavku 1 določa seznam oseb, ki lahko opravljajo poklic učitelja, in v odstavku 3 določa, da morajo imeti učitelji iz odstavka 1 „kvalifikacije, ki jih določi minister za izobraževanje in znanost“. Ta člen 48 v odstavku 4 določa:

„Vsaka oseba, ki je v državi članici ali Švicarski konfederaciji pridobila kvalifikacijo, katere enakovrednost je bila priznana v skladu z Lietuvos Respublikos reglamentuojamų profesinių kvalifikacijų pripažinimo statymas Nr. X-1478 [(zakon št. X-1478 Republike Litve o priznavanju poklicnih kvalifikacij) z dne 3. aprila 2008 (Žin., 2008, št. 47‑1747)], in ki izpolnjuje pogoje iz odstavkov 1 in 3 tega člena, lahko opravlja poklic učitelja v Litvi.“

14

Člen 72 zakona o izobraževanju, naslovljen „Izvajanje izobraževalnih programov tujih držav in mednarodnih organizacij“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.   Šole tujih držav in mednarodnih organizacij (razen visokošolskih ustanov) se ustanovijo in delujejo v Republiki Litvi v skladu s pogoji in postopkom, določenimi v tem zakonu, mednarodnih sporazumih Republike Litve in drugih pravnih aktih. Izobraževalni programi tujih držav in mednarodnih organizacij (razen visokošolskih študijskih programov) se lahko izvajajo (ustavijo) po postopku, ki ga določi vlada, s pisnim soglasjem ministra za izobraževanje in znanost.

[…]

3.   Izobraževalni programi tujih držav in mednarodnih organizacij se lahko v šolah Republike Litve izvajajo tudi v drugih jezikih kot litovščini. Osebam, ki so končale izobraževalne programe tujih držav in mednarodnih organizacij v Litvi, se izda spričevalo ustrezne tuje države ali mednarodne organizacije.“

15

Lietuvos Respublikos švietimo, mokslo ir sporto ministras įsakymai Nr. V-774 Dėl Reikalavimų mokytojų kvalifikacijai aprašo patvirtinimo (sklep št. V-774 ministra za izobraževanje, znanost in šport Republike Litve o odobritvi opisa zahtev za kvalifikacije učiteljev) z dne 29. avgusta 2014 (TAR, 2014, št. 2014‑11394) je bil sprejet na podlagi člena 48 zakona o izobraževanju. Točka 7 tega opisa zahtev v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, določa:

„Učitelji, ki delajo v programih splošnega izobraževanja, poklicnega usposabljanja in neformalnega izobraževanja, morajo imeti raven znanja litovskega jezika, ki ustreza kategorijam znanja uradnega jezika, odobrenih z odlokom [št. 1688]; […]“

16

Točka 26 Lietuvos Respublikos Vyriausybės nutarimas Nr. 649 Dėl Sutikimo vykdyti užsienio valstybių ir tarptautinių organizacijaų švietimo programs (išskyrus aukštojo mokslo studijų programs) išdavimo, galiojimo sustabdymo ir galiojimo panaikinimo tvarkos aprašo patvirtinimo (odlok št. 649 vlade Republike Litve o odobritvi postopka za izdajo, začasni odvzem in preklic dovoljenja za izvajanje izobraževalnih programov tujih držav in mednarodnih organizacij (razen visokošolskega izobraževanja)) z dne 6. junija 2012 (Žin. 2012, št. 66‑3343) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje spora o glavni stvari, določa:

„26. Imetnik dovoljenja, ki izvaja izobraževalni program tuje države ali mednarodne organizacije [(v nadaljevanju: izobraževalni program)], na katerega se nanaša to dovoljenje, mora:

[…]“

17

VTM, zasebna izobraževalna ustanova, ki jo je ustanovila litovska državljanka, svojo dejavnost v Litvi opravlja od leta 2004. V času dejanskega stanja spora o glavni stvari je imela 49,96 % njenega kapitala v lasti finska državljanka, 25,02 % danska državljanka, 25,02 % pa državljanka Združenih držav Amerike.

18

Šola VTM je pridobila upravna dovoljenja, potrebna za to, da se programa osnovnega in srednjega izobraževanja International Baccalaureate ter program sekundarnega izobraževanja „Cambridge International AS/A levels“ izvajajo v angleščini.

19

VKI je 19. in 25. maja 2022 pri šoli VTM opravil inšpekcijski pregled, da bi preveril, ali ta izpolnjuje zahteve iz zakona o uradnem jeziku in odloka št. 1688. V okviru tega inšpekcijskega pregleda je ugotovil, da osemnajst zaposlenih na šoli VTM, med katerimi so direktorica, njena namestnica za izobraževanje, socialni pedagog in petnajst učiteljev, ni opravilo jezikovnega izpita, ki ustreza kategoriji II znanja uradnega jezika, kot je opredeljena v odloku št. 1688, oziroma ni predložilo zahtevanih dokumentov. Od teh osemnajstih zaposlenih je bilo pet državljanov držav članic, preostalih trinajst pa je bilo državljanov tretjih držav.

20

V teh okoliščinah je VKI z odredbo z dne 26. maja 2022 šoli VTM naložil, naj ta zagotovi, da navedeni zaposleni ta jezikovni izpit opravijo do 2. februarja 2023, pri čemer mora biti pristojni organ o tem obveščen do 9. februarja 2023. VKI je šolo VTM obvestil tudi, da bo neupoštevanje teh zahtev sankcionirano v skladu s pravili, določenimi v litovski zakonodaji (v nadaljevanju: odredba z dne 26. maja 2022).

21

Šola VTM je vložila tožbo pri Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni, Litva), s katero je zahtevala razglasitev ničnosti odredbe z dne 26. maja 2022.

22

Ker je bila ta tožba zavrnjena, je šola VTM vložila pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve), ki je predložitveno sodišče.

23

To sodišče želi najprej izvedeti, ali položaj iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe člena 49 PDEU. V zvezi s tem navaja, da čeprav ima šola VTM sedež v Litvi in jo je ustanovila litovska državljanka, je njen kapital delno v lasti državljanov drugih držav članic, kot je Republika Litva. Dodaja, da šola VTM svoje izobraževalne programe izvaja za plačilo. Dalje, če bi se člen 49 PDEU uporabljal za tak položaj, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je ovira za svobodo ustanavljanja, ki izhaja iz litovske ureditve, utemeljena z nujnim razlogom v splošnem interesu in ali spoštuje načelo sorazmernosti, pri čemer zlasti poudarja, da ta ureditev ne določa nobene izjeme od jezikovne zahteve, ki jo določa. Nazadnje, postavlja vprašanje, ali Direktiva 2005/36 dovoljuje uporabo take zahteve za osebje mednarodne šole, kot je šola VTM, ki opravlja regulirani poklic.

24

V teh okoliščinah je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25

Litovska vlada trdi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ker litovsko pravo ne določa zahteve glede znanja litovskega jezika za učitelje na zasebni izobraževalni ustanovi, kot je šola VTM, ki izvaja mednarodni program sekundarnega izobraževanja ter programa osnovnega in srednjega izobraževanja International Baccalaureate. Tako naj vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, ne bi imela nobene zveze z dejanskim stanjem in predmetom spora o glavni stvari, razlaga prava Unije, na katero se ta vprašanja nanašajo, pa naj ne bi bila potrebna za rešitev tega spora.

26

V zvezi s tem je treba opozoriti, da domneve upoštevnosti, ki velja za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, ni mogoče ovreči s trditvami, s katerimi se izpodbija razlaga nacionalnega prava, ki jo je podalo predložitveno sodišče, saj je to edino pristojno za razlago in uporabo tega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2018, OTP Bank in OTP Faktoring, C‑51/17, EU:C:2018:750, točka 41).

27

Poleg tega je predložitveno sodišče v odgovoru na zahtevo za informacije, ki mu jo je Sodišče poslalo 12. decembra 2024, na podlagi podrobne analize določb svojega nacionalnega prava potrdilo, da za vse učitelje in administrativno osebje, ki redno komunicirajo z javnostjo in z upravnimi organi izobraževalnih ustanov, kot je šola VTM, velja zahteva glede znanja litovskega jezika.

28

Iz tega izhaja, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

29

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 49 PDEU razlagati tako, da se uporablja za položaj zasebne izobraževalne ustanove s sedežem v državi članici, v kapitalu katere imajo delež državljani drugih držav članic, če ta ustanova v državi članici, v kateri ima sedež, izvaja mednarodni program sekundarnega izobraževanja ter programa osnovnega in srednjega izobraževanja International Baccalaureate.

30

V zvezi s tem člen 49 PDEU v drugem odstavku določa, da pravica do ustanavljanja zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij, zlasti družb ali podjetij iz drugega odstavka člena 54 PDEU, pod pogoji, ki jih ob upoštevanju določb poglavja o kapitalu za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede.

31

V skladu z ustaljeno sodno prakso ima pojem „ustanavljanje“ v smislu Pogodbe DEU zelo širok obseg, ki vključuje možnost, da državljan države članice stalno in neprekinjeno sodeluje v gospodarskem življenju druge države članice, kot je njegova država izvora, in ima od tega koristi (sodba z dne 4. oktobra 2024, Litva in drugi/Parlament in Svet (Sveženj o mobilnosti), od C‑541/20 do C‑555/20, EU:C:2024:818, točka 363 in navedena sodna praksa).

32

Ta pojem tako pomeni dejansko opravljanje gospodarske dejavnosti za nedoločen čas prek stalne poslovne enote v državi članici gostiteljici. Zato predpostavlja resnično namestitev zadevnega subjekta v tej državi članici in opravljanje dejanske gospodarske dejavnosti v njej (sodba z dne 4. oktobra 2024, Litva in drugi/Parlament in Svet (Sveženj o mobilnosti), od C‑541/20 do C‑555/20, EU:C:2024:818, točka 364).

33

Tako je Sodišče že razsodilo, da svoboda ustanavljanja zajema položaj, v katerem državljan države članice v kapitalu družbe s sedežem v drugi državi članici pridobi delež, ki mu omogoča izvajanje nedvomnega vpliva na odločitve te družbe in odločanje o njenih dejavnostih (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, AGET Iraklis, C‑201/15, EU:C:2016:972, točka 46 in navedena sodna praksa).

34

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil kapital šole VTM, ki ima sedež v Litvi ter ki v tej državi stalno in neprekinjeno izvaja izobraževalne programe, na dan sprejetja odredbe z dne 26. maja 2022 med drugim v lasti finske državljanke v višini 49,96 % in danske državljanke v višini 25,02 %, kar je tema državljankama načeloma lahko dalo nedvomen vpliv na odločitve in dejavnosti te izobraževalne ustanove (glej po analogiji sodbo z dne 22. decembra 2008, Truck Center, C‑282/07, EU:C:2008:762, točki 28 in 29).

35

Iz tega sledi, da položaj iz postopka v glavni stvari lahko spada na področje uporabe člena 49 PDEU, če se v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 31 te sodbe, ugotovi, da šola VTM dejansko opravlja gospodarsko dejavnost prek svojega ustanovljenega subjekta, ki je v Litvi.

36

Vendar in ob tem, da se predložitveno sodišče sprašuje le o razlagi člena 49 PDEU, nizozemska vlada meni, da bi bilo treba položaj iz postopka v glavni stvari preučiti glede na člen 45 PDEU, ker je zahteva glede znanja litovskega jezika naložena osebju šole VTM.

37

V zvezi s tem je treba navesti, da Sodišče, kadar je nacionalni ukrep hkrati povezan z več temeljnimi svoboščinami, tak ukrep načeloma preizkusi zgolj glede na eno od teh svoboščin, če je očitno, da so druge v okoliščinah obravnavane zadeve vsekakor drugotnega pomena v razmerju do prve in se nanjo lahko navežejo. Za določitev prevladujoče temeljne svoboščine je treba upoštevati predmet zadevne ureditve in po potrebi dejanske elemente spora o glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2020, KOB, C‑206/19, EU:C:2020:463, točki 23 in 25, in sodbo dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točki 50 in 51 ter navedena sodna praksa).

38

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da čeprav je določeno, da imajo pravice do prostega gibanja iz člena 45 PDEU delavci, nič v besedilu navedenega člena ne kaže na to, da se na te pravice ne morejo sklicevati drugi, zlasti delodajalci. Da bi bila pravica delavcev, da se zaposlijo in delajo brez diskriminacije, učinkovita in koristna, jo mora nujno dopolnjevati pravica delodajalcev, da jih zaposlijo ob spoštovanju pravil o prostem gibanju delavcev (glej v tem smislu sodbi z dne 7. maja 1998, Clean Car Autoservice, C‑350/96, EU:C:1998:205, točki 19 in 20, in z dne 13. decembra 2012, Caves Krier Frères, C‑379/11, EU:C:2012:798, točka 28).

39

Vendar je poleg tega, da je šola VTM tožbo iz postopka v glavni stvari vložila v svojem imenu, iz predložitvene odločbe razvidno – pri čemer to v stališčih, predloženih Sodišču, ni bilo izpodbijano – da odredba z dne 26. maja 2022, na katero se nanaša ta tožba, ni bila naslovljena na osemnajst zadevnih članov osebja, ampak na samo šolo VTM, saj ji je VKI očital, da ne izpolnjuje svoje obveznosti zagotavljanja, da njeno osebje izpolnjuje zahtevo glede znanja litovskega jezika, kot je določena v nacionalni ureditvi. Na podlagi te ureditve mora namreč imetnik dovoljenja za izvajanje izobraževalnih programov tujih držav in mednarodnih organizacij med drugim preveriti znanje uradnega jezika v skladu s splošnimi programi, ki jih je odobril minister za izobraževanje in znanost, zagotoviti, da izobrazba in kvalifikacije učiteljev in izvajalcev pedagoških storitev izpolnjujejo zahteve, določene v izobraževalnem programu, spoštovati zahteve zakona o izobraževanju in drugih pravnih aktov ter nadzornim organom na njihovo zahtevo predložiti dokumente in podatke v zvezi z izvajanjem izobraževalnega programa ter omogočiti njihovo preverjanje.

40

Nazadnje, v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni navedeno, da bi šola VTM pred predložitvenim sodiščem uveljavljala svojo pravico, da lahko svoje zaposlene zaposli ob spoštovanju pravil o prostem gibanju delavcev.

41

Tako je treba ob upoštevanju tako predmeta nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari kot predmeta spora o glavni stvari ta spor presojati glede na člen 49 PDEU.

42

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da je organiziranje visokošolskega izobraževanja za plačilo gospodarska dejavnost, ki spada v poglavje 2 naslova IV tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na pravico do ustanavljanja, če jo državljan ene države članice v drugi državi članici opravlja stalno in neprekinjeno iz glavne ali sekundarne enote v tej drugi državi članici (sodba z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 52 in navedena sodna praksa). Ker je opredelitev dejavnosti poučevanja kot gospodarske dejavnosti odvisna od tega, ali se poučevanje izvaja za plačilo, in ne od izobraževalne stopnje, na katero se navezuje, se ta sodna praksa po analogiji uporablja za organizacijo primarnega in sekundarnega izobraževanja, ki ga za plačilo izvaja zasebna izobraževalna ustanova s sedežem v državi članici, v kapitalu katere ima državljan druge države članice delež, ki mu omogoča izvajanje nedvomnega vpliva na njene odločitve in odločanje o njenih dejavnostih.

43

V obravnavanem primeru mora torej predložitveno sodišče preučiti, ali so izobraževalni programi, ki jih izvaja šola VTM, organizirani za plačilo.

44

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 49 PDEU razlagati tako, da se uporablja za položaj zasebne izobraževalne ustanove s sedežem v državi članici, v kapitalu katere ima državljan druge države članice delež, ki mu omogoča izvajanje nedvomnega vpliva na njene odločitve in odločanje o njenih dejavnostih, če ta ustanova v državi članici, v kateri ima sedež, za plačilo izvaja mednarodni program sekundarnega izobraževanja ter programa osnovnega in srednjega izobraževanja International Baccalaureate.

45

Najprej je treba poudariti, da litovska zakonodaja zasebnim izobraževalnim ustanovam nalaga obveznost, da preverijo, ali njihovi učitelji in člani njihovega administrativnega osebja, ki redno komunicirajo z javnostjo in upravnimi organi, imajo potrdilo o znanju litovskega jezika kategorije II, kar ustreza sposobnosti teh oseb, da med drugim razumejo govorjena in pisna besedila o znanih temah, govorijo o najrazličnejših temah v zvezi z vsakdanjim življenjem in delom ter sestavijo preprosto koherentno besedilo o temah, ki so jim znane.

46

Tako predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 49 PDEU razlagati tako, da v položaju, ki spada na njegovo področje uporabe, nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero mora zasebna izobraževalna ustanova, ki v jeziku, ki ni uradni jezik te države članice, izvaja mednarodni program sekundarnega izobraževanja ter programa osnovnega in srednjega izobraževanja International Baccalaureate, preveriti, ali njeni učitelji in člani njenega administrativnega osebja, ki redno komunicirajo z javnostjo in upravnimi organi, izpolnjujejo zahtevo glede znanja tega uradnega jezika na srednji stopnji.

47

V skladu s členom 6 PDEU je Unija pristojna za izvajanje ukrepov za podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov držav članic, med drugim na področju izobraževanja. Čeprav pravo Unije ne posega v to pristojnost držav članic glede, na eni strani, vsebine poučevanja in organizacije izobraževalnega sistema ter njihove kulturne in jezikovne raznolikosti ter glede, na drugi strani, vsebine in organizacije poklicnega usposabljanja, kot izhaja iz člena 165(1) in člena 166(1) PDEU, ostaja dejstvo, da morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije, med drugim določbe o svobodi ustanavljanja (sodba z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa).

48

V zvezi s tem člen 49, prvi odstavek, PDEU določa, da se v okviru določb iz poglavja 2 naslova IV tretjega dela Pogodbe DEU omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice prepovejo. Za omejitve svobode ustanavljanja je treba šteti vsak ukrep, ki prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost uresničevanja svoboščine, zagotovljene v členu 49 PDEU (sodba z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točki 60 in 61 ter navedena sodna praksa).

49

Čeprav je v obravnavanem primeru res, da lahko državljani drugih držav članic, kot je Republika Litva, na ozemlju te države ustanavljajo in v njej v okviru zasebne izobraževalne ustanove izvajajo izobraževalne programe v jeziku, ki ni litovski jezik, pa je taka možnost načeloma pogojena s spoštovanjem jezikovne zahteve, določene v veljavni ureditvi. Tako je VKI zaradi kršitve te zahteve z odredbo z dne 26. maja 2022 šoli VTM naložil, da njeni učitelji in člani njenega administrativnega osebja, ki redno komunicirajo z javnostjo in upravnimi organi, dokažejo znanje litovskega jezika kategorije II.

50

Nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari pa lahko z omejitvami, ki jih lahko povzroči na področju zaposlovanja ustrezno kvalificiranega osebja, zmanjša privlačnost ustanavljanja in upravljanja izobraževalne ustanove, ki naj bi zagotavljala izobraževalne programe v jeziku, ki ni litovski jezik, v Litvi s strani državljanov drugih držav članic, kar pomeni omejitev svobode ustanavljanja.

51

V skladu z ustaljeno sodno prakso je omejitev svobode ustanavljanja dopustna le, če jo je, na prvem mestu, mogoče upravičiti z nujnim razlogom v splošnem interesu in, na drugem mestu, če se spoštuje načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je primerna za dosledno in sistematično zagotavljanje uresničitve zastavljenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za njegovo uresničitev, ter da glede na ta cilj ni nesorazmerna (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 65 in navedena sodna praksa).

52

V obravnavanem primeru je v zvezi z obstojem nujnega razloga v splošnem interesu iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da je nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari videti namenjena zaščiti in spodbujanju uporabe uradnega jezika Republike Litve, kar je legitimni cilj, ki načeloma lahko upraviči omejitev temeljnih svoboščin, določenih s pravom Unije (glej po analogiji sodbo z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točke od 67 do 70 in navedena sodna praksa).

53

V skladu s členom 3(3), četrti pododstavek, PEU in členom 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah Unija namreč spoštuje svojo bogato kulturno in jezikovno raznolikost ter v skladu s členom 4(2) PEU spoštuje tudi nacionalno identiteto svojih držav članic, katere del je tudi zaščita uradnega jezika zadevne države članice (sodba z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 68 in navedena sodna praksa).

54

Glede vprašanja, ali je nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari primerna za zagotovitev uresničitve legitimnega cilja zaščite in spodbujanja litovskega jezika, ali ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja, in ali ni nesorazmerna glede na ta cilj, mora nazadnje predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari in za razlago nacionalne ureditve, ugotoviti, ali in v kolikšni meri taka ureditev izpolnjuje te pogoje (glej po analogiji sodbo z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 72 in navedena sodna praksa).

55

Sodišče, ki mora dati predložitvenemu sodišču koristen odgovor, pa je pristojno, da mu da oporne točke na podlagi spisa zadeve v glavni stvari in pisnih stališč, ki so mu bila predložena, tako da navedeno sodišče lahko razsodi (glej po analogiji sodbo z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 73 in navedena sodna praksa).

56

V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da je ureditev države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, videti primerna za zagotovitev uresničitve cilja zaščite in spodbujanja uradnega jezika te države članice. Taka ureditev namreč spodbuja uporabo navedenega jezika s strani oseb, za katere velja ta jezikovna zahteva, v njihovih odnosih z učenci, starši učencev in javnostjo na splošno ter, kar natančneje zadeva administrativno osebje, z nacionalnimi upravnimi organi.

57

Res je sicer, da je mogoče šteti, da ta ureditev lahko zagotavlja ta cilj le, če resnično ustreza želji, da se ta cilj doseže, ter če se ta ureditev izvaja dosledno in sistematično (sodba z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 75 in navedena sodna praksa).

58

Zdi pa se, da je v obravnavanem primeru tako, saj se, kot je razvidno iz spisa, ki je na voljo Sodišču, nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari ne uporablja le za vse izobraževalne ustanove v Litvi, ampak tudi za vse zaposlene v teh ustanovah, katerih zaposlitev med drugim vključuje redno komunikacijo z drugimi osebami in obvezno izpolnjevanje standardnih uradnih obrazcev.

59

Drugič, kar zadeva nujnost nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari, zlasti jezikovne zahteve, ki jo ta ureditev vsebuje, je treba opozoriti, da ukrepov, ki omejujejo temeljno svoboščino, ni mogoče upravičiti, če je mogoče zastavljeni cilj doseči z manj omejevalnimi ukrepi (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 81 in navedena sodna praksa).

60

Čeprav imajo v tem okviru države članice široko polje proste presoje pri izbiri ukrepov, s katerimi bi lahko uresničile cilje svoje politike zaščite uradnega jezika, saj taka politika pomeni izraz njihove nacionalne identitete v smislu člena 4(2) PEU, pa z navedenim poljem proste presoje ni mogoče upravičiti resnega kršenja pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi določb Pogodb, ki predpisujejo njihove temeljne svoboščine (sodba z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 83 in navedena sodna praksa).

61

V obravnavanem primeru in ob tem, da želi Republika Litva, kot je razvidno iz njene zakonodaje, zagotoviti visoko raven zaščite in spodbujanja svojega uradnega jezika, ni dokazano, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 54 sklepnih predlogov, da bi lahko ukrepi, ki so manj omejujoči od jezikovne zahteve iz postopka v glavni stvari, zagotovili enako raven učinkovitosti pri uresničevanju takega cilja.

62

Tako se zdi, da jezikovna zahteva iz postopka v glavni stvari kot taka izpolnjuje pogoj nujnosti.

63

Vendar je treba pri preučitvi tega pogoja upoštevati tudi načine dokazovanja, ki se z nacionalno zakonodajo zahtevajo za ugotovitev, da je ta jezikovna zahteva izpolnjena.

64

V zvezi s tem je predložitveno sodišče v okviru odgovora na zahtevo za informacije, omenjeno v točki 27 te sodbe, navedlo, da nacionalna ureditev določa, da mora oseba, ki namerava dokazati zahtevano raven znanja litovskega jezika, predložiti potrdilo, ki ga izda Nacionalinė švietimo agentūra (nacionalna agencija za izobraževanje, Litva) na podlagi jezikovnih testov, organiziranih na litovskem ozemlju.

65

Predložitev potrdila je sicer lahko merilo, ki omogoča presojo zahtevanega jezikovnega znanja (glej po analogiji sodbo z dne 5. februarja 2015, Komisija/Belgija, C‑317/14, EU:C:2015:63, točka 27). Vendar se zdi, da to, da kandidat za zaposlitev v zasebni izobraževalni ustanovi ne more predložiti dokaza, da izpolnjuje predpisano jezikovno zahtevo, drugače kot s pridobitvijo takega potrdila, kot se zahteva z litovsko ureditvijo, presega to, kar je nujno za dosego zastavljenega legitimnega cilja, saj izključuje vsakršno upoštevanje stopnje znanja, ki bi jo bilo mogoče na podlagi potrdila ali diplome, pridobljene v drugi državi članici, glede na naravo in trajanje poučevanja, katerega uspešno končanje potrjuje, domnevati za njenega imetnika (glej po analogiji sodbo z dne 5. februarja 2015, Komisija/Belgija, C‑317/14, EU:C:2015:63, točka 29).

66

V teh okoliščinah se zdi, da nacionalna ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki osebam, za katere se uporablja, za dokaz, da imajo zahtevano raven znanja uradnega jezika, nalaga predložitev potrdila, ki ga izda organizacija zadevne države članice na podlagi jezikovnih testov, organiziranih na njenem ozemlju, presega to, kar je potrebno za dosego njenega legitimnega cilja, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

67

Tretjič, kar zadeva sorazmernost nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari v ožjem smislu, je treba opozoriti, da se cilj v splošnem interesu, kot je zaščita in spodbujanje uradnega jezika, ne sme uresničevati z nacionalnim ukrepom, ne da bi se upoštevalo dejstvo, da ga je treba uskladiti s temeljnimi pravicami in načeli, na katere se ta ukrep nanaša, kot so določena v Pogodbah, in to z uravnoteženjem tega cilja v splošnem interesu na eni strani ter zadevnih pravic in načel na drugi strani, da se zagotovi, da neugodnosti, ki jih navedeni ukrep povzroča, niso nesorazmerne glede na navedene cilje (glej po analogiji sodbo z dne 18. decembra 2025, Slagelse Almennyttige Boligselskab, Afdeling Schackenborgvænge, C‑417/23, EU:C:2025:1017, točka 168).

68

Tako mora država članica, kadar namerava zaradi cilja zaščite in spodbujanja svojega uradnega jezika učiteljem in nekaterim članom administrativnega osebja zasebnih izobraževalnih ustanov naložiti jezikovno zahtevo, opraviti uravnoteženje med tem ciljem v splošnem interesu in pravicami iz člena 49 PDEU. Na primer, tako uravnoteženje bi bilo izvedeno z nacionalno ureditvijo, ki bi določala možnost postopne uskladitve ravni znanja uradnega jezika po zaposlitvi, omilitev zahtevane ravni znanja glede na trajanje zaposlitve ali uvedbo izjeme od te jezikovne zahteve, ki je utemeljena z ustreznimi okoliščinami, zlasti kadar se za prosto delovno mesto ne prijavi noben popolnoma kvalificiran kandidat (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točki 84 in 85).

69

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je jezikovna zahteva iz postopka v glavni stvari vsem učiteljem in članom administrativnega osebja, ki redno komunicirajo z javnostjo in upravnimi organi, zaposlenim v zasebni izobraževalni ustanovi, naložena ob njihovem začetku opravljanja funkcij in neodvisno od trajanja njihove pogodbe o zaposlitvi, ne da bi bila v zvezi s tem določena izjema ali omilitev.

70

Iz tega sledi, da se zdi, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari ne izpolnjuje načela sorazmernosti v ožjem smislu, ker je videti nesorazmerna glede na zastavljeni cilj, kar mora presoditi predložitveno sodišče.

71

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 49 PDEU razlagati tako, da v položaju, ki spada na njegovo področje uporabe, ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero mora zasebna izobraževalna ustanova, ki v jeziku, ki ni uradni jezik te države članice, izvaja mednarodni program sekundarnega izobraževanja ter programa osnovnega in srednjega izobraževanja International Baccalaureate, preveriti, ali njeni učitelji in člani njenega administrativnega osebja, ki redno komunicirajo z javnostjo in upravnimi organi, izpolnjujejo zahtevo glede znanja tega uradnega jezika na srednji ravni, če je ta ureditev upravičena s ciljem zaščite in spodbujanja navedenega uradnega jezika ter je nujna in sorazmerna za uresničitev tega cilja. Ta pogoj ni izpolnjen, če se navedena ureditev brez možnosti izjeme ali omilitve uporablja za vse osebe, na katere se nanaša, in jim za dokaz, da imajo zahtevano raven znanja uradnega jezika, nalaga, da predložijo potrdilo, ki ga izda organizacija zadevne države članice na podlagi jezikovnih testov, organiziranih na njenem ozemlju.

72

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 53(1) Direktive 2005/36 razlagati tako, da v položaju, ki spada na njegovo področje uporabe, nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero za učitelje zasebne izobraževalne ustanove, ki v jeziku, ki ni uradni jezik te države članice, izvaja mednarodni program sekundarnega izobraževanja ter programa osnovnega in srednjega izobraževanja International Baccalaureate, velja zahteva znanja tega uradnega jezika na srednji ravni.

73

Opozoriti je treba, da se v skladu s členom 2(1), prvi pododstavek, Direktive 2005/36 ta direktiva uporablja za vse državljane države članice, ki želijo opravljati regulirani poklic v državi članici, v kateri niso pridobili svojih poklicnih kvalifikacij.

74

Poleg tega morajo imeti v skladu s členom 53 te direktive strokovnjaki, ki se jim priznajo poklicne kvalifikacije, jezikovno znanje, ki je potrebno za opravljanje poklica v državi članici gostiteljici.

75

Tako mora v obravnavanem primeru predložitveno sodišče, da bi preverilo, ali spor iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe člena 53(1) Direktive 2005/36, najprej preučiti, ali so tisti od učiteljev šole VTM, ki niso litovski državljani, svoje poklicne kvalifikacije pridobili v drugih državah članicah, kot je Republika Litva, in so bili v zadnjenavedeni državi članici upravičeni do priznanja teh poklicnih kvalifikacij.

76

S pridržkom te ugotovitve je treba ob upoštevanju pomena, ki ga ima poučevanje za izvajanje politike, katere namen je zaščita in spodbujanje jezika države članice, in dejstva, da imajo učitelji bistveno vlogo ne le pri poučevanju, ki ga izvajajo, ampak tudi pri sodelovanju v vsakdanjem življenju šolske ustanove in pri privilegiranih odnosih, ki jih imajo s svojimi učenci, ugotoviti, da je zahtevo glede znanja uradnega jezika države članice, v kateri opravljajo svoj poklic, mogoče šteti za pogoj, ki ustreza jezikovnemu znanju, ki je potrebno za opravljanje njihovega poklica, v smislu člena 53(1) Direktive 2005/36 (glej po analogiji sodbo z dne 28. novembra 1989, Groener, C‑379/87, EU:C:1989:599, točke od 19 do 21).

77

Vendar je treba upoštevati, da je treba Direktivo 2005/36 razlagati glede na temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja pravo Unije, zlasti člen 49 PDEU, če ureditev države članice, kot je to podano v zadevi v glavni stvari, izobraževalnim ustanovam s sedežem na njenem ozemlju nalaga, da zagotovijo, da njihovi učitelji izpolnjujejo določeno jezikovno zahtevo.

78

Tako je treba skladnost take ureditve s členom 53(1) Direktive 2005/36 v povezavi s členom 49 PDEU presojati na podlagi istih meril, kot so tista, ki se uporabljajo za preizkus skladnosti te ureditve s členom 49 PDEU in ki so navedena v točkah od 51 do 68 te sodbe, kar pomeni, da je treba preveriti, ali je navedena ureditev upravičena s ciljem zaščite in spodbujanja uradnega jezika zadevne države članice ter ali je potrebna in sorazmerna za uresničitev tega cilja.

79

Zaradi celovitosti je treba poudariti, da člen 53(3) Direktive 2005/36 določa, da se preverjanje spoštovanja obveznosti iz odstavka 1 tega člena lahko naloži za druge poklice od tistih, ki vplivajo na varnost bolnikov, le, kadar obstajajo „resni in trdni pomisleki“ glede ustreznega jezikovnega znanja strokovnjaka v zvezi s poklicnimi dejavnostmi, ki jih namerava ta strokovnjak opravljati.

80

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 53(1) Direktive 2005/36 v povezavi s členom 49 PDEU razlagati tako, da v položaju, ki spada na njegovo področje uporabe, ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero za učitelje na zasebni izobraževalni ustanovi, ki v jeziku, ki ni uradni jezik te države članice, izvaja mednarodni program sekundarnega izobraževanja ter programa osnovnega in srednjega izobraževanja International Baccalaureate, velja zahteva glede znanja tega uradnega jezika na srednji ravni, če je ta ureditev upravičena s ciljem zaščite in spodbujanja tega uradnega jezika ter če je nujna in sorazmerna za uresničitev tega cilja. Ta pogoj ni izpolnjen, če se navedena ureditev brez možnosti izjeme ali omilitve uporablja za vse osebe, na katere se nanaša, in jim za dokaz, da imajo zahtevano raven znanja uradnega jezika, nalaga, da predložijo potrdilo, ki ga izda organizacija zadevne države članice na podlagi jezikovnih testov, organiziranih na njenem ozemlju.

81

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: