–

za Verein für Konsumenteninformation M. Strohmayer, Rechtsanwalt,

–

za Koninklijke Luchtvaart Maatschappij NV M. Flitsch in D. Weiß, Rechtsanwälte,

–

za Evropsko komisijo G. von Rintelen in N. Yerrell, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(1)(a) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Verein für Konsumenteninformation (združenje za obveščanje potrošnikov, Avstrija; v nadaljevanju: VKI) in družbo Koninklijke Luchtvaart Maatschappij NV, letalsko družbo s sedežem na Nizozemskem (v nadaljevanju: KLM), v zvezi s povračilom – zaradi odpovedi leta – provizije, ki so jo letalski potniki plačali na rezervacijskem portalu potovalne agencije Opodo (v nadaljevanju: Opodo) ob nakupu letalskih vozovnic na spletnem mestu te potovalne agencije.

3

V uvodni izjavi 1 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

„Ukrepanje Skupnosti na področju zračnega prevoza mora med drugim zagotavljati visoko raven varstva potnikov. Poleg tega je treba na splošno v celoti upoštevati zahteve o varstvu potrošnikov.“

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Predmet“, v odstavku 1(b) določa:

„Ta uredba pod določenimi pogoji, ki so opredeljeni v nadaljnjem besedilu, uvaja minimalne pravice potnikov ob:

[…]

5

Člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…].“

6

Člen 5 te uredbe, naslovljen „Odpoved leta“, v odstavku 1 določa:

„V primeru odpovedi leta:

7

Člen 8 Uredbe št. 261/2004, naslovljen „Pravica do povračila stroškov ali spremembe poti“, v odstavku 1(a) določa:

„Pri sklicevanju na ta člen se potnikom ponudi izbira med:

8

Letalski potniki so kupili letalske vozovnice za lete z Dunaja (Avstrija) v Limo (Peru) prek Amsterdama (Nizozemska) ter za lete iz Lime na Dunaj prek Amsterdama, ki naj bi jih družba KLM opravila 19. avgusta 2020 in 28. septembra 2020, na rezervacijskem portalu Opodo, potovalne agencije, ki jo je certificiralo International Air Transport Association (Mednarodno združenje letalskih prevoznikov, IATA) in ki je pooblaščena za izdajo letalskih vozovnic za to družbo. Ti potniki so agenciji Opodo plačali skupni znesek 2053,48 EUR, ki je bil sestavljen iz cene vozovnic v višini 1958,34 EUR in posredniške provizije 95,14 EUR za nakup navedenih vozovnic na rezervacijskem portalu te agencije.

9

Zaradi odpovedi teh letov so navedeni potniki od družbe KLM prejeli povračilo cene vozovnic, navedena posredniška provizija v višini 95,14 EUR pa jim ni bila povrnjena.

10

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da čeprav je družba KLM vsaj desetletje sodelovala z agencijo Opodo in čeprav je ob nakupu vozovnic iz postopka v glavni stvari obstajala pogodba med družbo KLM in agencijo Opodo, imenovana „Global Incentive“, ki je določala nekatere nagrade za družbo Opodo glede na število prodanih vozovnic družbe KLM, niti ta pogodba niti pogodbe IATA niso urejale vprašanja, ali lahko agencija Opodo potnikom zaračunava posredniško provizijo in kolikšen je lahko njen znesek.

11

Združenje VKI, ki so mu potniki iz postopka v glavni stvari odstopili svoje terjatve za povračilo stroškov letalskih vozovnic, je pri Bezirksgericht Schwechat (okrajno sodišče v Schwechatu, Avstrija) vložilo tožbo, s katero je predlagalo, naj družba KLM plača znesek 95,14 EUR skupaj z obrestmi na podlagi člena 8(1) Uredbe št. 261/2004, ker je menilo, da mora povračilo stroškov teh vozovnic vključevati povračilo stroškov posredniške provizije. Združenje VKI namreč meni, da je družba KLM vedela, da agencija Opodo običajno zaračuna tako provizijo, zato naj bi bilo nepravično, če se ji ne bi naložilo vračilo, zlasti ker naj bi imela ta družba korist od posredovanja agencije Opodo. Poleg tega naj iz sodne prakse Sodišča ne bi izhajalo, da je to provizijo v skupno ceno letalske vozovnice, ki jo je treba povrniti na podlagi te določbe, mogoče vključiti samo, če je družba KLM odobrila točen znesek navedene provizije.

12

Družba KLM predlaga zavrnitev tožbe združenja VKI in trdi, da ni vedela za obstoj posredniške provizije, ki jo je zaračunala družba Opodo, in a fortiori za znesek te provizije. Družba KLM vsekakor trdi, da ni dovolila spremembe cene letalskih vozovnic iz postopka v glavni stvari. V skladu s sodno prakso Sodišča pa naj bi bilo za to, da bi potniki iz postopka v glavni stvari imeli možnost od nje zahtevati povračilo zneska navedene provizije v primeru odpovedi zadevnih letov, potrebno njeno dovoljenje.

13

Bezirksgericht Schwechat (okrajno sodišče v Schwechatu) je s sodbo z dne 17. novembra 2022 tožbi, ki jo je vložilo združenje VKI, ugodilo.

14

Družba KLM je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Landesgericht Korneuburg (deželno sodišče v Korneuburgu, Avstrija), ki je s sodbo z dne 21. marca 2023 navedeno sodbo razveljavilo in to tožbo zavrnilo.

15

Združenje VKI je zoper to sodbo vložilo revizijo pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče.

16

To sodišče navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 12. septembra 2018, Harms (C‑601/17, EU:C:2018:702), razsodilo, da je treba člen 8(1) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da je treba posredniško provizijo vključiti v znesek povračila, plačanega na podlagi te določbe, razen če je bila ta provizija določena brez vednosti letalskega prevoznika. Po mnenju predložitvenega sodišča pa bi bilo mogoče to izjemo v zvezi s tem, ali je letalski prevoznik vedel za provizijo ali ne, razlagati različno.

17

V zvezi s tem se to sodišče sprašuje, kako mora biti letalski prevoznik obveščen o obstoju in znesku posredniške provizije ter kdo nosi dokazno breme glede seznanjenosti letalskega prevoznika z obstojem te provizije.

18

Vendar navedeno sodišče meni, da letalski prevoznik ne more prezreti, da pooblaščeni zastopnik v smislu člena 2(f) Uredbe št. 261/2004 svojo dejavnost neizbežno opravlja zato, da bi prejel provizijo, tako da ta letalski prevoznik ne more trditi, da ni bil seznanjen s konkretnim zneskom posredniške provizije, razen če je ta znesek neobičajno visok, kar bi moral dokazati.

19

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

20

Sodišče je s sklepom z dne 5. novembra 2024 to zadevo dodelilo devetemu senatu in v skladu s členom 76(2) Poslovnika odločilo, da se obravnava ne opravi. Poleg tega je odločilo, da bo o zadevi razsodilo brez sklepnih predlogov generalnega pravobranilca.

21

Sodišče je na predlog devetega senata, vložen na podlagi člena 60(3) tega poslovnika, 1. aprila 2025 to zadevo predodelilo četrtemu senatu in na podlagi člena 76(2) navedenega poslovnika odločilo, da se obravnava ne opravi. Odločilo je, da bo o zadevi odločeno ob upoštevanju sklepnih predlogov generalnega pravobranilca.

22

Sodišče je s sklepom z dne 28. aprila 2025, Verein für Konsumenteninformation (Provizija, ki jo zaračuna posrednik) (C‑45/24, EU:C:2025:287), po opredelitvi generalnega pravobranilca odredilo ponovno odprtje ustnega dela postopka v skladu s členom 83 Poslovnika Sodišča.

23

Generalni pravobranilec je 19. junija 2025 predstavil sklepne predloge.

24

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 v povezavi s členom 5(1)(a) te uredbe razlagati tako, da cena letalske vozovnice, ki jo je treba upoštevati za določitev zneska povračila, ki ga letalski prevoznik potniku dolguje v primeru odpovedi leta, vključuje razliko med zneskom, ki ga je ta potnik plačal, in zneskom, ki ga je ta letalski prevoznik prejel, kar ustreza proviziji, ki jo je prejela družba, ki je delovala kot posrednik, ne da bi bilo potrebno, da navedeni letalski prevoznik pozna točen znesek te provizije.

25

Najprej je treba navesti, da družba KLM, ne da bi formalno izpodbijala dopustnost prvega vprašanja, v pisnem stališču trdi, da je treba razlikovati med pojmoma „stroški posredovanja“ in „posredniška provizija“, ki ju predložitveno sodišče v prvem vprašanju za predhodno odločanje uporablja kot sopomenki. Medtem ko naj bi namreč „stroški posredovanja“ ustrezali plačilom, ki jih potovalne agencije prejmejo od svojih strank za storitve, ki jih ponujajo, pa naj bi pojem „posredniška provizija“ pomenil plačila, ki jih te agencije prejmejo od letalskih prevoznikov.

26

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso samo predložitveno sodišče pristojno za ugotovitev in presojo dejanskega stanja spora, ki mu je predložen, ter za razlago in uporabo nacionalnega prava. Sodišče mora v okviru porazdelitve pristojnosti med njim in nacionalnimi sodišči upoštevati dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja za predhodno odločanje, kot je opredeljen v predložitveni odločbi (sodba z dne 17. oktobra 2024, NFŠ, C‑28/23, EU:C:2024:893, točka 31 in navedena sodna praksa).

27

V obravnavani zadevi je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, na eni strani, da je agencija Opodo ob nakupu vozovnic iz postopka v glavni stvari na spletnem mestu te potovalne agencije potnikom iz postopka v glavni stvari zaračunala znesek 95,14 EUR, ki glede na izrazoslovje, ki ga je uporabilo to sodišče, ustreza „stroškom posredovanja (posredniški proviziji)“.

28

Na drugi strani to sodišče opozarja, da se je Sodišče o posredniških provizijah že izreklo v okviru razlage obsega pravice letalskih potnikov do povračila na podlagi določb člena 5 v povezavi s členom 8 Uredbe št. 261/2004, ki jo je navedlo v sodbi z dne 12. septembra 2018, Harms (C‑601/17, EU:C:2018:702).

29

V zvezi s tem je treba navesti, da razlikovanje med „posredniško provizijo“ in „stroški posredovanja“ – od katerih naj bi prvo nosil letalski prevoznik, druge pa naj bi moral nositi letalski potnik – ki ga je navedla družba KLM, nikakor nima nobenega pravnega pomena, saj se tako postopek v glavni stvari kot tudi sodba z dne 12. septembra 2018, Harms (C‑601/17, EU:C:2018:702), ki jo navaja predložitveno sodišče, nanašata na povračilo zneska, ki ga je posrednik prejel od letalskega potnika, in ki znaša razliko med zneskom, ki ga je ta potnik plačal za letalsko vozovnico, in zneskom, ki ga je ta letalski prevoznik prejel.

30

Kar zadeva vsebino postavljenega vprašanja, je treba opozoriti, da mora v skladu s členom 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 v povezavi s členom 5(1)(a) te uredbe letalski prevoznik v primeru odpovedi leta zadevnim letalskim potnikom ponuditi pomoč, tako da jim med drugim ponudi povračilo stroškov njihove vozovnice po ceni, po kateri je bila kupljena, in, po potrebi, povratni let na izhodiščno mesto odhoda (sodba z dne 12. septembra 2018, Harms, C‑601/17, EU:C:2018:702, točka 12).

31

Sodišče je tako razsodilo, da člen 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 določa neposredno povezavo med pojmom „vozovnica“ in izrazom „cena, po kateri je bila kupljena“, pri čemer lahko zadevni potniki tako vozovnico kupijo bodisi neposredno pri letalskem prevozniku bodisi prek posrednika, kot je zlasti pooblaščeni posrednik iz člena 2(f) Uredbe št. 261/2004 (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2018, Harms, C‑601/17, EU:C:2018:702, točka 13).

32

V zvezi s tem zadnjim vidikom iz člena 2(f) Uredbe št. 261/2004 izhaja, da je „vozovnica“ dokument ali enakovreden dokument v nematerialni obliki, vključno z elektronsko obliko, ki ga izda ali potrdi letalski prevoznik ali njegov pooblaščeni posrednik. Iz te opredelitve je razvidno, da mora letalski prevoznik, če te vozovnice ne izda sam, vsekakor odobriti vse različne elemente take vozovnice, vključno z njeno ceno.

33

Tako je treba posredniško provizijo kot sestavni del cene letalske vozovnice šteti za nujno potrebno in zato „neizogibno“ za uporabo storitev, ki jih ponuja ta letalski prevoznik (glej v tem smislu sodbi z dne 22. junija 2016, Mennens, C‑255/15, EU:C:2016:472, točka 36, in z dne 12. septembra 2018, Harms, C‑601/17, EU:C:2018:702, točka 18).

34

Kot je namreč razvidno iz točk 19 in 27 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca, nakup letalske vozovnice prek posrednika pomeni „enotno transakcijo“, ker je posredniška provizija del cene vozovnice v smislu člena 8(1)(a) te uredbe, saj je potnik pri nakupu vozovnice ne more izključiti.

35

V teh okoliščinah je treba šteti, da zaračunavanje te posredniške provizije kot „neizogibnega“ dela cene letalske vozovnice letalski prevoznik dovoljuje in da jo je zato treba povrniti na podlagi člena 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004.

36

Če namreč ta letalski prevoznik sprejema, da posrednik izdaja in prodaja letalske vozovnice v svojem imenu in za svoj račun, je mogoče domnevati, da navedeni letalski prevoznik nujno pozna poslovno prakso tega posrednika, ki od letalskega potnika ob nakupu letalske vozovnice pobira posredniško provizijo, tudi če v zvezi s tem ni izrecne pogodbene klavzule, in to še toliko bolj, ker je ta provizija neločljivo povezana s ceno zadevne letalske vozovnice.

37

Vendar se ne zahteva, da letalski prevoznik pozna točen znesek posredniške provizije, da bi lahko letalski potnik, čigar let je bil odpovedan, dobil povračilo na podlagi člena 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004.

38

Razlaga, ki bi povračilo zneska, ki ga je plačal letalski potnik, pogojevala s tem, da je letalski prevoznik predhodno seznanjen z natančnim zneskom posredniške provizije, bi namreč lahko pripeljala do tega, da bi ta prevoznik poskusil zavrniti povračilo, ker ni bil obveščen o natančnem znesku posredniške provizije. V takem položaju bi lahko bil ta potnik prisiljen, da se obrne na posrednika, da bi lahko dosegel povračilo cene vozovnice, ki vključuje znesek posredniške provizije, na podlagi člena 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004, pri čemer bi obstajalo tveganje, da bi v takem postopku navedeni potnik to povračilo dosegel pozneje in da bi mu pri tem nastali dodatni ali celo nesorazmerni stroški.

39

Tak izid pa bi bil v nasprotju s ciljem zagotavljanja visoke ravni varstva letalskih potnikov, kot je naveden v uvodni izjavi 1 Uredbe št. 261/2004, in poenostavitvijo postopkov za povračilo, ki jih določa ta uredba.

40

Podobno bi lahko ta razlaga povzročila, da bi se letalski potnik odpovedal možnosti uporabe posrednika in dal prednost rezervaciji neposredno pri letalskem prevozniku, čeprav bi bila lahko cena letalske vozovnice, ki jo izda tak posrednik, za tega potnika finančno privlačnejša.

41

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 v povezavi s členom 5(1)(a) te uredbe razlagati tako, da cena letalske vozovnice, ki jo je treba upoštevati za določitev zneska povračila, ki ga letalski prevoznik potniku dolguje v primeru odpovedi leta, vključuje razliko med zneskom, ki ga je ta potnik plačal, in zneskom, ki ga je ta letalski prevoznik prejel, kar ustreza proviziji, ki jo je prejela družba, ki je delovala kot posrednik, ne da bi bilo potrebno, da navedeni letalski prevoznik pozna točen znesek te provizije.

42

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

43

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 8(1)(a) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 v povezavi s členom 5(1) te uredbe

je treba razlagati tako, da

cena letalske vozovnice, ki jo je treba upoštevati za določitev zneska povračila, ki ga letalski prevoznik potniku dolguje v primeru odpovedi leta, vključuje razliko med zneskom, ki ga je ta potnik plačal, in zneskom, ki ga je ta letalski prevoznik prejel, kar ustreza proviziji, ki jo je prejela družba, ki je delovala kot posrednik, ne da bi bilo potrebno, da navedeni letalski prevoznik pozna točen znesek te provizije.