SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 2. decembra 2025 ( *1 )

„Predhodno odločanje – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člen 7, točka 2 – Posebna pristojnost v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti – Določitev krajevne pristojnosti sodišča države članice – Kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka – Kraj nastanka škode – Zastopniška tožba za povrnitev škode, povzročene s protikonkurenčnim ravnanjem, ki je sestavljeno iz tega, da upravljavec spletne platforme, namenjene vsem uporabnikom v državi članici, zaračunava previsoko provizijo od cene aplikacij in digitalnih izdelkov, ki so naprodaj na tej platformi – Tožba, ki jo je vložil subjekt, kvalificiran za obrambo skupnih interesov več neopredeljenih, vendar opredeljivih uporabnikov“

V zadevi C‑34/24,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) z odločbo z dne 20. decembra 2023, ki je na Sodišče prispela 18. januarja 2024, v postopkih

Stichting Right to Consumer Justice,

Stichting App Stores Claims

proti

Apple Distribution International Ltd,

Apple Inc.,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, T. von Danwitz, podpredsednik, F. Biltgen, I. Jarukaitis, sodnika, M. L. Arastey Sahún, I. Ziemele, sodnici, J. Passer, sodnik, O. Spineanu-Matei (poročevalka), sodnica, M. Condinanzi, F. Schalin, predsednika senatov, A. Kumin, N. Jääskinen, Z. Csehi, B. Smulders in S. Gervasoni, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez-Bordona,

sodni tajnik: G. Chiapponi, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. decembra 2024,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–	za Stichting Right to Consumer Justice M. A. van Bemmel in C. Jeloschek, advocaten,

–	za Stichting App Stores Claims R. Meijer in S. Timmerman, advocaten,

–	za Apple Distribution International Ltd in Apple Inc. B. M. Katan, J. S. Kortmann in R. Wesseling, advocaten,

–	za nizozemsko vlado E. M. M. Besselink, M. K. Bulterman in A. Hanje, agentke,

–	za portugalsko vlado C. Alves, P. Barros da Costa in J. Castello-Branco, agenti,

–	za Evropsko komisijo S. Noë in W. Wils, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 27. marca 2025

izreka naslednjo

Sodbo

1	Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).

Ta predlog je bil vložen v okviru sporov med dvema fundacijama nizozemskega prava s sedežem v Amsterdamu (Nizozemska), in sicer med Stichting Right to Consumer Justice in Stichting App Stores Claims, ter družbo Apple Distribution International Ltd, ki je družba irskega prava, in družbo Apple Inc., ki je družba ameriškega prava (v nadaljevanju skupaj: družba Apple), v zvezi s tem, da se ugotovitvijo protikonkurenčna ravnanja toženih strank iz postopkov v glavni stvari in da se jima naloži povrnitev škode, ki naj bi bila povzročena s temi ravnanji.

Pravni okvir

Pravo Unije

V uvodnih izjavah 15 in 16 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

„(15)

Pravila o pristojnosti bi morala biti čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. Pri tem bi morala taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta spora ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Da bi postala skupna pravila preglednejša in da ne pride do kolizije pristojnosti, je treba stalno prebivališče pravne osebe opredeliti kot avtonomen koncept.

(16)

Poleg stalnega prebivališča toženca bi morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti. To je pomembno zlasti v sporih v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.“

Poglavje II te uredbe, naslovljeno „Pristojnost“, med drugim vsebuje oddelek 1 z naslovom „Splošne določbe“ in oddelek 2, naslovljen „Posebna pristojnost“. Člen 4(1) navedene uredbe, ki je v tem oddelku 1, določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

5	V navedenem oddelku 1 je prav tako člen 5(1) te uredbe, ki določa: „Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 tega poglavja.“

Člen 7 Uredbe št. 1215/2012, ki je v oddelku 2 poglavja II te uredbe, določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

(a)	v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;

[…]

2.	v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka;

[…]“

Nizozemsko pravo

Wet tot wijziging van het Burgerlijk Wetboek en het Wetboek van Burgerlijke Rechtsvordering teneinde de afwikkeling van massaschade in een collectieve actie mogelijk te maken (Wet afwikkeling massaschade in collectieve actie) (zakon o spremembi civilnega zakonika in zakonika o civilnem postopku, da se omogoči reševanje množičnega oškodovanja v okviru kolektivne tožbe (zakon o reševanju množičnega oškodovanja v okviru kolektivnih tožb)) z dne 20. marca 2019 (Stb. 2019, št. 130) je začel veljati 1. januarja 2020 in je bil s 25. junijem 2023 spremenjen zaradi prenosa Direktive (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES (UL 2020, L 409, str. 1) v nizozemsko pravo.

Člen 3:305a Burgerlijk Wetboek (civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za spore o glavni stvari (v nadaljevanju: BW), določa:

„1. Ustanova ali združenje, ki je v celoti pravno sposobno, lahko vloži tožbo pri sodišču zaradi obrambe podobnih interesov drugih oseb, če te interese ščiti v skladu s svojim statutom in če so navedeni interesi zadostno zaščiteni.

[…]

3. Pravna oseba iz odstavka 1 je dopustna le, če:

[…]

je tožba dovolj tesno povezana z nizozemskim pravnim redom. Povezava z nizozemskim pravnim redom je dovolj tesna:

(1)	kadar pravna oseba zadostno dokaže, da ima večina oseb, katerih tožba je namenjena zaščiti interesov, običajno prebivališče na Nizozemskem, ali

(2)	kadar ima oseba, zoper katero je vložena tožba, stalno prebivališče na Nizozemskem in kadar dodatne okoliščine dokazujejo zadostno povezavo z nizozemskim pravnim redom ali

(3)	kadar se je dogodek oziroma so se dogodki, na katere se tožba nanaša, zgodili na Nizozemskem;

[…]“

Člen 220(1) Wetboek van Burgerlijke Rechtsvordering (zakonik o civilnem postopku) v različici, ki se uporablja za spore o glavni stvari (v nadaljevanju: Rv), določa:

„V zadevah, ki že potekajo pred drugim splošnim sodiščem na isti ravni in med istimi strankami ter ki imajo enak predmet, ali kadar je zadeva povezana z zadevo, ki že poteka pred drugim splošnim sodiščem na isti ravni, se lahko predlaga predložitev zadeve temu drugemu sodišču. Tudi v teh zadevah lahko sodišče po zaslišanju strank predloži zadevo po uradni dolžnosti. Taka predložitev je mogoča tudi, če se ena od zadev obravnava pred kantonskim sodiščem, druga pa ne.“

10	V členih od 1018b do 1018f Rv, ki spadajo pod naslov 14a tega zakona, so natančneje določena postopkovna pravila, ki se nanašajo na kolektivno tožbo.

Člen 1018c(5) Rv določa:

„Vsebinska obravnava kolektivnega zahtevka se opravi le, če in po tem, ko sodišče odloči:

(a)	da vlagatelj izpolnjuje pogoje za dopustnost iz člena 305a, od (1) do (3), knjige 3 [BW] ali pogoje za dopustnost, ki morajo biti izpolnjeni na podlagi odstavka 6 tega člena;

(b)

da je vlagatelj zadostno dokazal, da je nadaljevanje te kolektivne tožbe učinkovitejše in uspešnejše od individualne tožbe, ker so dejanska in pravna vprašanja, na katera je treba odgovoriti, dovolj skupna, da je število oseb, katerih interesi se s tožbo želijo zaščititi, zadostno in da imajo te osebe, če se s tožbo zahteva odškodnina, same ali skupaj dovolj velik finančni interes;

(c)	da kolektivna tožba na prvi pogled ni očitno pomanjkljiva v trenutku, ko je spor predložen sodniku.

[…]“

Člen 1018e Rv določa:

„1. Sodišče za izključnega zastopnika interesov določi najprimernejšega vložnika izmed vložnikov, ki so vložili kolektivno tožbo v skladu s členom 1018c ali členom 1018d […].

2. Poleg tega sodišče oceni natančno vsebino kolektivne tožbe, strogo opredeljeno skupino oseb, interese katere zastopa izključni zastopnik interesov v tej kolektivni tožbi, in to, ali narava kolektivne tožbe, povezane z določenim krajem, upravičuje, da zadevo obravnava drugo sodišče.

3. Vložnik, imenovan za izključnega zastopnika interesov, v takem postopku deluje v interesu vseh oseb, ki spadajo v strogo opredeljeno skupino iz odstavka 2, in kot zastopnik vložnikov, ki niso bili imenovani za izključnega zastopnika. Vložniki, ki niso bili imenovani za izključnega zastopnika, ostanejo stranke v postopku. Izključni zastopnik opravlja procesna dejanja. Sodišče lahko določi, da so vložniki, ki niso bili imenovani, prav tako pooblaščeni za opravljanje procesnih dejanj.

[…]“

Spori o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

13	Apple Inc. je matična družba družbe Apple Distribution International, pri čemer zadnjenavedena deluje kot zastopnica družbe Apple Inc. in distributerka izdelkov Apple v Evropski uniji.

14	Družba Apple je proizvajalka nabora prenosnih naprav, kot so iPhone, iPad in iPod Touch (v nadaljevanju: naprave Apple). Naprave Apple delujejo na podlagi operacijskega sistema iOS, ki je vnaprej nameščen na te naprave in se redno posodablja.

Digitalne aplikacije in proizvode, vgrajene v te aplikacije, za navedene naprave je mogoče kupiti v trgovini App Store – platformi za spletno prodajo, ki jo je razvila in jo upravlja družba Apple ter je od leta 2009 sistematično nameščena na naprave Apple. Trgovina App Store ponuja brezplačne in plačljive aplikacije, ki se lahko med državami razlikujejo in jih lahko razvija bodisi družba Apple bodisi tretje osebe (zadnjenavedene v nadaljevanju: razvijalci). Plačila za nakup teh aplikacij se načeloma izvedejo prek plačilnega sistema trgovine App Store.

Da bi razvijalci lahko prodajali svoje aplikacije v trgovini App Store, kjer so te izključno na voljo, morajo skleniti sporazum z družbo Apple Inc. Prodajna cena teh aplikacij se določi na podlagi cenika, ki ga določi družba Apple, in se plača prek plačilnega sistema trgovine App Store. Družba Apple zadrži 15 oziroma 30 % te cene, odvisno od primera, kot provizijo. Po odbitku te provizije se preostanek izplača razvijalcem.

Uporabniki naprav Apple morajo ustvariti uporabniški profil za dostop do trgovine App Store (v nadaljevanju: Apple ID). Kadar ima uporabnik Apple ID, ki kot državo ali regijo navaja Nizozemsko, in dostopa do trgovine App Store, je privzeto napoten na „spletno trgovino“, zasnovano posebej za Nizozemsko (v nadaljevanju: trgovina App Store NL). Če ima uporabnik teoretično možnost, da spremeni državo, povezano z njegovim profilom, mora za to sprejeti nove pogoje in imeti veljavno plačilno sredstvo v tej državi.

Tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari sta fundaciji nizozemskega prava, katerih cilj je – v skladu z njunima statutoma – med drugim pravno zastopanje in obramba interesov oseb, ki so bile žrtve goljufivega ali protikonkurenčnega ravnanja, zlasti nezakonitega ravnanja enega ali več subjektov, ki so del skupine Apple, ter povračilo škode, povzročene tem žrtvam.

Ti tožeči stranki sta pri rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče, vložili zastopniški tožbi, s katerima sta predlagali, naj se ugotovi, da sta toženi stranki iz postopkov v glavni stvari ravnali nezakonito v razmerju do uporabnikov aplikacij, ki delujejo na podlagi operacijskega sistema iOS, in naj se zadnjenavedenima naloži povrnitev škode, ki naj bi jo s tem povzročili.

Tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari v utemeljitev svojih predlogov trdita, da ima družba Apple prevladujoč položaj na trgu distribucije aplikacij za naprave Apple in v plačilnem sistemu trgovine App Store. Ta položaj naj bi zlorabljala s tem, da zaračunava pretirano provizijo v višini 30 % cene, plačane za nakup teh aplikacij, kar je v nasprotju s členom 102 PDEU. Družba Apple naj bi z vertikalno določitvijo cen kršila tudi člen 101 PDEU. Zaradi teh protikonkurenčnih ravnanj naj bi uporabniki navedenih aplikacij utrpeli škodo.

Družba Apple izpodbija pristojnost predložitvenega sodišča za odločanje o sporih o glavni stvari in trdi, da se navedeno sodišče ne more izreči za pristojno na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, ker se domnevni škodni dogodek ni zgodil na Nizozemskem in zlasti ne v Amsterdamu, saj v tej državi oziroma v tem mestu ni bilo nobenega pomembnega dogodka. Podredno, družba Apple trdi, da je navedeno sodišče lahko pristojno samo za zahtevke, ki se nanašajo na uporabnike, ki so nakupe izvedli v Amsterdamu, in sicer v trgovini App Store NL. Za vse druge zahtevke naj predložitveno sodišče ne bi imelo mednarodne ali krajevne pristojnosti na podlagi te določbe.

Predložitveno sodišče je z vmesno sodbo z dne 16. avgusta 2023 ugotovilo, da spori o glavni stvari spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012, ker je bila tožba vložena proti družbi Apple Distribution International, ki ima sedež na ozemlju druge države članice, in sicer Irske. Vendar je navedeno sodišče pojasnilo, da bo, kar zadeva družbo Apple Inc., njegova pristojnost določena v skladu z nacionalnim pravom.

V tem okviru je opozorilo, da je v skladu s sodno prakso Sodišča s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 vzpostavljena pristojnost tako sodišča kraja vzročnega dogodka, zaradi katerega je nastala zatrjevana škoda, kot sodišča kraja nastanka te škode, tako da ima tožeča stranka možnost tožiti toženo stranko pred enim ali drugim od navedenih sodišč.

Glede, na prvem mestu, kraja vzročnega dogodka, zaradi katerega je nastala zatrjevana škoda, je predložitveno sodišče ugotovilo, da – kar zadeva očitek, ki se nanaša na kršitev člena 101 PDEU – ne more določiti svoje pristojnosti za odločanje o sporih o glavni stvari, ker ni bil opredeljen konkreten dogodek, do katerega naj bi prišlo na Nizozemskem, v okviru katerega naj bi bil bodisi dokončno sklenjen domnevni omejevalni sporazum bodisi bi bil sklenjen dogovor, ki bi sam po sebi pomenil vzročni dogodek, zaradi katerega naj bi domnevna škoda nastala.

Kar zadeva očitek, ki se nanaša na kršitev člena 102 PDEU, pa je navedeno sodišče menilo, da je v skladu s sodbo z dne 5. julija 2018, flyLAL-Lithuanian Airlines (C‑27/17, EU:C:2018:533), vzročni dogodek nastal na Nizozemskem, saj je do dejanj, s katerimi je družba Apple izvajala zlorabo svojega prevladujočega položaja, prišlo na ozemlju te države članice. V zvezi s tem je navedeno sodišče v bistvu menilo, da je trgovina App Store NL posebej usmerjena na nizozemski trg in da uporablja nizozemščino. Isto sodišče je poleg tega navedlo, da je družba Apple Distribution International delovala kot izključni distributer in komisionar za aplikacije, ki so jih razvili razvijalci, in je te aplikacije iz tega naslova ponujala v trgovini App Store NL.

26	Zato je predložitveno sodišče ugotovilo, da je mednarodno pristojno za odločanje o sporih o glavni stvari v delu, v katerem se ti nanašajo na domnevno kršitev člena 102 PDEU.

27	Glede, na drugem mestu, kraja nastanka škode je predložitveno sodišče pojasnilo, da je bila v sporih o glavni stvari prvotna in neposredna škoda domnevno previsoka cena, ki so jo uporabniki plačali pri nakupu aplikacij v trgovini App Store NL.

28	V zvezi s tem je navedeno sodišče najprej navedlo, da razlikovanje med očitki, ki se nanašajo na kršitev člena 101 PDEU, in očitki, ki se nanašajo na kršitev člena 102 PDEU, ni upoštevno za določitev kraja nastanka zatrjevane škode.

Dalje, ob sklicevanju zlasti na sodbo z dne 5. julija 2018, flyLAL-Lithuanian Airlines (C‑27/17, EU:C:2018:533), je opozorilo, da je treba, kadar je trg, na katerega so vplivala zadevna protikonkurenčna ravnanja, v državi članici, na ozemlju katere je ta škoda nastala, šteti, da je kraj nastanka navedene škode v tej državi članici.

30	Ker je večina uporabnikov, ki so opravili nakupe v trgovini App Store NL, prebivala ali imela sedež na Nizozemskem in je te nakupe plačevala prek nizozemskih bančnih računov, je navedeno sodišče nazadnje ugotovilo, da je ta škoda nastala na Nizozemskem.

31	Zato je predložitveno sodišče ugotovilo, da je mednarodno pristojno za odločanje o sporih o glavni stvari na podlagi kraja nastanka škode.

Vendar navedeno sodišče pojasnjuje, da čeprav je tako lahko ugotovilo svojo mednarodno pristojnost za odločanje o sporih o glavni stvari, mora še preveriti svojo krajevno pristojnost, saj sta v skladu s sodbo z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi (C‑30/20, EU:C:2021:604), s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 neposredno in takoj dodeljeni tako mednarodna kot krajevna pristojnost.

V ta namen se predložitveno sodišče sprašuje, na prvem mestu, kje na Nizozemskem je kraj škodnega dogodka ali nastanka zatrjevane škode. Ugotavlja, da je iz sodbe z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi (C‑30/20, EU:C:2021:604), razvidno, da lahko kraj nakupa blaga oziroma – v primeru nakupov, opravljenih v več krajih – kraj sedeža oškodovane stranke določi pristojno sodišče. V obravnavani zadevi naj bi bilo, kar zadeva nakupe, opravljene prek spletne platforme aplikacij, ki jih je mogoče naložiti po vsem svetu, težko določiti kraj nakupa, zaradi česar naj bi se krajevno pristojno sodišče določilo glede na sedež kupca/uporabnika.

Vendar bi lahko taka navezna okoliščina v sporih o glavni stvari privedla do razdelitve pristojnosti za odločanje o zastopniških tožbah med sodišča enajstih okrožij Kraljevine Nizozemske, pri čemer bi bilo vsako od teh sodišč pristojno le za kupce/uporabnike, ki prebivajo ali imajo sedež na območju njegove pristojnosti. Zaradi takega položaja bi se povečalo tveganje različnih odločitev in škodilo tako ekonomičnosti postopka kot učinkovitemu izvajanju sodne oblasti.

Na drugem mestu, navedeno sodišče se sprašuje, ali dejstvo, da zastopniško tožbo vloži pravna oseba, ki zastopa kolektivne interese, omogoča, da se pristojnost za odločanje o taki tožbi veže na sedež te osebe, ali pa so v takem primeru upoštevne druge navezne okoliščine. V zvezi s tem se sprašuje, ali okoliščina, da so zastopniške tožbe iz postopkov v glavni stvari, ki jih je na podlagi člena 3:305a BW vložila pravna oseba, ki ne deluje kot cesionar ali pooblaščenec, ampak ima lastno pravico delovati za nedoločeno skupino oseb, kakor koli vpliva na določitev krajevne pristojnosti v skladu s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012.

Na tretjem mestu, če bi razlaga zadnjenavedene določbe privedla do določitve pristojnosti več sodišč za odločanje o sporih o glavni stvari, želi navedeno sodišče izvedeti, ali je glede na to, da nizozemski zakonodajalec pristojnosti za odločanje o zastopniških tožbah ni podelil enemu samemu specializiranemu sodišču, mogoče uporabiti pravilo nacionalnega prava, ki omogoča, da se obravnavanje več tožb z enakim predmetom, ki so bile prvotno vložene pri različnih sodiščih, centralizira pri enem samem sodišču.

V teh okoliščinah je rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.

Kaj je treba v primeru, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v katerem se je zatrjevana zloraba prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU v državi članici izvajala s prodajo prek spletne platforme, ki jo upravlja družba Apple in ki je usmerjena na celotno državo članico, pri čemer družba Apple [Distribution International] deluje kot izključni distributer in komisionar razvijalca ter si od kupnine zadrži provizijo, šteti za kraj škodnega dogodka v smislu člena 7, točka 2, [Uredbe št. 1215/2012]? Ali je pri tem pomembno, da je spletna platforma načeloma dostopna po vsem svetu?

Ali je v zvezi s tem kakor koli pomembno, da se [spori o glavni stvari nanašajo] na tožbe, ki jih je na podlagi člena 3:305a [BW] (nizozemski civilni zakonik) vložila pravna oseba, katere namen je na podlagi lastne pravice zastopati kolektivne interese več uporabnikov s sedežem/stalnim prebivališčem v različnih sodnih okrožjih […] v državi članici?

Ali – če se na podlagi odgovora na prvo vprašanje, točka (a) (in/ali na prvo vprašanje, točka (b)) v zadevni državi članici ne določi zgolj eno, ampak več krajevno pristojnih sodišč – člen 7, točka 2, [Uredbe št. 1215/2012] nasprotuje uporabi nacionalnega […] prava, ki omogoča predložitev zadeve enemu samemu sodišču v tej državi članici?

Ali se lahko v primeru, kakršen je ta v obravnavani zadevi – v katerem je zatrjevana škoda nastala zaradi nakupov [aplikacij] prek spletne platforme, ki jo upravlja družba Apple (trgovina App Store), pri čemer družba Apple [Distribution International] deluje kot izključni distributer in komisionar razvijalcev ter si od kupnine zadrži provizijo (in pri čemer je prišlo tako do zatrjevane zlorabe prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU kot do zatrjevane kršitve prepovedi omejevalnih sporazumov v smislu člena 101 PDEU), pri tem pa ni mogoče določiti kraja, v katerem so bili opravljeni ti nakupi – kot navezna okoliščina za kraj nastanka škode v smislu člena 7, točka 2, [Uredbe št. 1215/2012] uporabi izključno kraj sedeža/stalnega prebivališča uporabnika? Ali pa v tem položaju obstajajo druge navezne okoliščine za določitev pristojnega sodišča?

b.	Ali je v zvezi s tem pomembno, da se obravnavani spor nanaša na tožbe, ki jih je na podlagi člena 3:305a BW vložila pravna oseba, katere namen je na podlagi lastne pravice zastopati kolektivne interese več uporabnikov s sedežem/stalnim prebivališčem v različnih sodnih okrožjih […] v državi članici?

Ali – če se na podlagi odgovora na drugo vprašanje, točka (a) (in/ali na drugo vprašanje, točka(b)) določi krajevno pristojno sodišče v zadevni državi članici, ki je pristojno le za tožbe, vložene v korist dela uporabnikov v tej državi članici, medtem ko so za odločanje o tožbah v korist drugega dela uporabnikov pristojna druga krajevno pristojna sodišča v isti državi članici – člen 7, točka 2, [Uredbe št. 1215/2012] nasprotuje uporabi nacionalnega […] prava, ki omogoča predložitev zadeve enemu samemu sodišču v tej državi članici?“

Vprašanji za predhodno odločanje

Dopustnost

Stichting Right to Consumer Justice trdi, da je postavljeni vprašanji za predhodno odločanje mogoče razglasiti za nedopustni, ker je predložitveno sodišče že razlagalo in uporabilo člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012. Odgovor Sodišča na ti vprašanji tako navedenemu sodišču ne bi bil več koristen za rešitev sporov, o katerih odloča.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v okviru postopka na podlagi člena 267 PDEU le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti vsake zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti. Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrže predlog nacionalnega sodišča le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodbi z dne 13. julija 2000, Idéal tourisme,C‑36/99, EU:C:2000:405, točka 20, in z dne 24. junija 2025, GR REAL,C‑351/23, EU:C:2025:474, točka 45 in navedena sodna praksa).

V obravnavani zadevi se predložitveno sodišče – po tem, ko je ugotovilo, da bi se nizozemska sodišča, vključno z njim, lahko oprla na svojo mednarodno pristojnost za odločanje o sporih o glavni stvari – v bistvu sprašuje, katero od teh sodišč je krajevno pristojno na podlagi kraja vzročnega dogodka, zaradi katerega je škoda nastala, ali kraja, kjer je prišlo do škode v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012.

V zvezi s tem predložitveno sodišče sicer navaja, da je pristojno za odločanje o zastopniških tožbah iz postopkov v glavni stvari, če zadevni uporabniki prebivajo ali imajo sedež na območju njegove krajevne pristojnosti, vendar meni, da obstaja razumen dvom o tem, ali lahko na podlagi navedenega člena 7, točka 2, izpelje pristojnost za odločanje o teh tožbah v zvezi z uporabniki, katerih stalno prebivališče ali sedež je na Nizozemskem, vendar zunaj njegove krajevne pristojnosti.

42	Zato je očitno, da postavljeni vprašanji nista neupoštevni za rešitev sporov o glavni stvari. Posledično sta ti vprašanji dopustni.

Vsebinska presoja

Uvodne ugotovitve

Opozoriti je treba, da se – ker je bila z Uredbo št. 1215/2012 razveljavljena in nadomeščena Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42), ki je nadomestila Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena z zaporednimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji – razlaga, ki jo je Sodišče podalo v zvezi z določbami teh drugih dveh pravnih instrumentov, uporablja tudi za razlago Uredbe št. 1215/2012, kadar je te določbe mogoče opredeliti za „enakovredne“ določbam zadnjenavedene uredbe (sodba z dne 16. maja 2024, Toplofikatsia Sofia (Pojem stalnega prebivališča tožene stranke), C‑222/23, EU:C:2024:405, točka 49 in navedena sodna praksa). To velja zlasti za člen 5, točka 3, Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in Uredbe št. 44/2001 na eni strani ter člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 na drugi strani (sodba z dne 9. julija 2020, Verein für Konsumenteninformation,C‑343/19, EU:C:2020:534, točka 22 in navedena sodna praksa).

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pravilo o posebni pristojnosti iz člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, ki tožeči stranki z odstopanjem od splošnega pravila o pristojnosti sodišč glede na stalno prebivališče tožene stranke iz člena 4 te uredbe omogoča, da tožbo v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti vloži pri sodišču v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, razlagati avtonomno in ozko (sodbi z dne 12. maja 2021, Vereniging van Effectenbezitters,C‑709/19, EU:C:2021:377, točka 24, in z dne 22. februarja 2024, FCA Italy in FPT Industrial, C‑81/23, EU:C:2024:165, točka 23 in navedena sodna praksa).

To pravilo o posebni pristojnosti temelji na obstoju posebej tesne zveze med sporom in sodišči kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka, ki upravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in ekonomičnosti postopka (sodbi z dne 16. julija 2009, Zuid-Chemie,C‑189/08, EU:C:2009:475, točka 24, in z dne 22. februarja 2024, FCA Italy in FPT Industrial, C‑81/23, EU:C:2024:165, točka 24 in navedena sodna praksa).

V zadevah v zvezi z delikti in kvazidelikti je namreč sodišče kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer obstaja nevarnost nastanka škodnega dogodka, običajno res najprimernejše za odločanje, predvsem zaradi bližine predmeta spora in lažje izvedbe dokazov (glej sodbi z dne 1. oktobra 2002, Henkel,C‑167/00, EU:C:2002:555, točka 46, in z dne 22. februarja 2024, FCA Italy in FPT Industrial, C‑81/23, EU:C:2024:165, točka 25 in navedena sodna praksa).

Prav tako je treba opozoriti, da se pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ nanaša tako na kraj nastanka škode kot na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala, tako da je tožena stranka po izbiri tožeče stranke lahko tožena pred sodiščem enega ali drugega od teh dveh krajev (sodbi z dne 30. novembra 1976, Bier,21/76, EU:C:1976:166, točki 24 in 25, ter z dne 6. oktobra 2021, Sumal,C‑882/19, EU:C:2021:800, točka 65 in navedena sodna praksa). Ta kraja lahko pomenita pomembno povezavo z vidika sodne pristojnosti, saj je lahko vsak od njiju glede na okoliščine posebej koristen za dokazovanje in organizacijo postopka (sodba z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi, C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točka 41 in navedena sodna praksa).

Sodišče je v svoji sodni praksi v zvezi z določitvijo kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka v primeru premoženjske škode, povzročene z zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU, razsodilo, da je vzročni dogodek, zaradi katerega je nastala škoda, izvršitev te zlorabe, to je ravnanj, ki jih je podjetje s prevladujočim položajem storilo za izvršitev zlorabe, med drugim z določitvijo in uporabo plenilskih cen na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2018, flyLAL-Lithuanian Airlines,C‑27/17, EU:C:2018:533, točka 52).

Kar zadeva kraj nastanka take škode, je Sodišče razsodilo, da je treba, kadar je trg, na katerega je zadevno protikonkurenčno ravnanje vplivalo, v državi članici, na ozemlju katere naj bi domnevno nastala škoda, šteti, da je ta kraj v tej državi članici. Pojasnilo je, da ta rešitev, ki temelji na ujemanju teh dveh elementov, ustreza ciljem bližine in predvidljivosti pravil o pristojnosti. Na eni strani so namreč sodišča države članice, v kateri je prizadeti trg, najprimernejša za preučitev takih odškodninskih tožb, na drugi strani pa gospodarski subjekt, ki sodeluje pri protikonkurenčnih ravnanjih, lahko razumno pričakuje, da bo tožen pred sodišči kraja, kjer so bila z njegovimi ravnanji izkrivljena pravila zdrave konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2018, flyLAL-Lithuanian Airlines,C‑27/17, EU:C:2018:533, točka 40).

Sodišče je prav tako razsodilo, da je iz samega besedila člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razvidno, da ta določba neposredno in takoj podeljuje tako mednarodno kot krajevno pristojnost sodišču kraja, kjer je nastala škoda (sodba z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi, C‑30/20, EU:C:2021:604, točka 33).

Drugo vprašanje, točki (a) in (b)

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točki (a) in (b), ki ga je treba preučiti najprej, v bistvu sprašuje, kako je treba razlagati člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, da bi se na trgu države članice, na katerega je domnevno vplivalo izvajanje protikonkurenčnih ravnanj – ki so bila sestavljena iz tega, da je upravljavec spletne platforme, namenjene vsem uporabnikom v tej državi, zaračunaval previsoko provizijo od cene aplikacij ter digitalnih izdelkov, ki so vgrajeni v te aplikacije in so naprodaj na tej platformi – določilo sodišče, ki je na podlagi kraja nastanka škode krajevno pristojno za odločanje o zastopniški tožbi, ki jo je vložil subjekt, kvalificiran za obrambo kolektivnih interesov več uporabnikov, ki niso opredeljeni, vendar so opredeljivi.

Najprej je treba navesti, da – kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in s pridržkom presoje dejanskega stanja, ki jo bo moralo opraviti predložitveno sodišče – škoda, zatrjevana v sporih o glavni stvari, v bistvu zajema dodatne stroške, ki so jih uporabniki naprav Apple plačali ob nakupu aplikacije v trgovini App Store NL zaradi prevalitve previsoke provizije, ki jo je družba Apple naložila razvijalcem, na nakupno ceno.

Predložitveno sodišče je v vmesni sodbi z dne 16. avgusta 2023 prav tako ugotovilo, da trg, na katerega so vplivala protikonkurenčna ravnanja, na katera sta se sklicevali tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari – vsaj kar zadeva očitek, ki se nanaša na kršitev člena 102 PDEU – ustreza nizozemskemu trgu, pri čemer je v bistvu menilo, da je bila trgovina App Store NL zasnovana posebej za ta trg, da uporablja nizozemščino za ponujanje v prodajo aplikacij uporabnikom, ki imajo Apple ID, povezan z Nizozemsko, in da družba Apple Distribution International na tej platformi deluje kot izključni distributer in komisionar teh aplikacij.

Kar zadeva, na prvem mestu, naravo zatrjevane škode, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba razlikovati med, na eni strani, prvotno škodo, ki izhaja neposredno iz vzročnega dogodka in katere kraj nastanka bi lahko utemeljil pristojnost sodišča tega kraja na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, in na drugi strani, poznejšimi škodljivimi posledicami, ki ne morejo utemeljevati podelitve pristojnosti na podlagi te določbe (sodba z dne 22. februarja 2024, FCA Italy in FPT Industrial, C‑81/23, EU:C:2024:165, točka 28 in navedena sodna praksa). Čeprav se priznava, da se lahko pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ v smislu te določbe nanaša hkrati na kraj, kjer je škoda nastala, in na kraj vzorčnega dogodka, pa ga ni mogoče razlagati tako široko, da bi zajemal vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je povzročil škodo, ki je dejansko nastala na drugem kraju (sodba z dne 19. septembra 1995, Marinari,C‑364/93, EU:C:1995:289, točka 14).

V zvezi s tem, kot je ugotovilo predložitveno sodišče, je očitno, da je škoda, ki jo v glavnem pomenijo dodatni stroški, nastali zaradi naložitve visokih provizij razvijalcem, ki se prevalijo na cene, zaračunane končnim uporabnikom aplikacij, ki delujejo na podlagi operacijskega sistema iOS, neposredna posledica protikonkurenčnih ravnanj, ki jih zatrjujeta tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari, in pomeni neposredno škodo, na podlagi katere je načeloma mogoče utemeljiti mednarodno in krajevno pristojnost sodišč države članice, na ozemlju katere je ta škoda nastala.

Kar zadeva, na drugem mestu, kraj nastanka te škode, je Sodišče – kot je bilo opozorjeno v točki 49 te sodbe – razsodilo, da kadar je trg, na katerega je vplivalo zadevno protikonkurenčno ravnanje, v državi članici, na ozemlju katere je nastala zatrjevana škoda, je treba za določitev mednarodne pristojnosti sodišča šteti, da je kraj nastanka navedene škode v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 v tej državi članici.

57	Predložitveno sodišče je na podlagi te sodne prakse ugotovilo, da so nizozemska sodišča mednarodno pristojna za odločanje o sporih o glavni stvari.

Vendar se predložitveno sodišče glede na razlago, ki jo je Sodišče podalo glede člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 in na katero je bilo opozorjeno v točki 50 te sodbe ter v skladu s katero ta določba neposredno in takoj podeljuje tako mednarodno pristojnost kot krajevno pristojnost, sprašuje, katero oziroma katera od teh mednarodno pristojnih sodišč bi bila krajevno pristojna za odločanje o tem sporu.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče, kar zadeva tožbo za povrnitev škode, povzročene z nedovoljenimi dogovori o določitvi in zvišanju cen materialnih dobrin, razsodilo, da je na trgu, na katerega ti dogovori vplivajo, na podlagi nastanka zatrjevane škode mednarodno in krajevno pristojno za odločanje o taki tožbi bodisi sodišče, na območju katerega je pravna oseba, ki meni, da je oškodovana, kupila blago, na katero se nanašajo navedeni dogovori, bodisi – če je ta pravna oseba opravila nakupe na več krajih – sodišče, na območju katerega je sedež te pravne osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi, C‑30/20, EU:C:2021:604, točka 43).

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, prvič, da teh naveznih okoliščin ni mogoče uporabiti mutatis mutandis v primeru, kakršen je ta iz postopkov v glavni stvari, ko nakup digitalnih proizvodov na spletni platformi opravi nedoločeno število fizičnih in/ali pravnih oseb, ki ob vložitvi tožbe niso bile opredeljene.

61	Zaradi težav pri izvajanju navedenih naveznih okoliščin je zato treba te okoliščine prilagoditi, da se ohrani polni učinek člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 in da se prispeva k učinkovitemu izvajanju sodne oblasti.

Ker je v obravnavanih zadevah trgovina App Store NL zasnovana posebej za nizozemski trg in uporablja nizozemščino za ponujanje v prodajo aplikacij uporabnikom, ki imajo Apple ID, povezan z Nizozemsko, med katerimi so nekatere aplikacije ustvarjene posebej za ta trg, je za določitev kraja nastanka škode na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 mogoče šteti, da virtualni prostor, ki ga predstavlja trgovina App Store NL in v okviru katerega so bili opravljeni nakupi, ustreza celotnemu ozemlju navedene države. Škoda, nastala pri nakupih, ki so bili opravljeni v tem virtualnem prostoru, torej lahko nastane na tem ozemlju, in to ne glede na kraj, kjer so bili zadevni uporabniki ob zadevnem nakupu.

Drugič, ugotoviti je treba tudi, da tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari – drugače kot subjekt, ki je vložil skupinsko tožbo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. maja 2015, CDC Hydrogen Peroxide (C‑352/13, EU:C:2015:335) – ne uveljavljata večjega števila odškodninskih terjatev, ki bi jih nanju prenesle opredeljene žrtve protikonkurenčnega ravnanja.

Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, namreč v skladu z nizozemskim pravom fundacija ali združenje, ki vloži zastopniško tožbo, deluje kot nosilec, ki je neodvisen od interesov oseb, ki – čeprav niso posamično določene – imajo podobne interese. Navedeni tožeči stranki tako uresničujeta lastno pravico, in sicer pravico do zastopanja in obrambe kolektivnih interesov „ozko opredeljene skupine“, ki jo sestavljajo neopredeljene, vendar opredeljive osebe, in sicer uporabniki – tako potrošniki kot trgovci – ki so aplikacije, ki so jih razvili razvijalci, kupili v trgovini App Store NL, do katere so dostopali prek svojega Apple ID, povezanega z Nizozemsko, ter katerih stalno prebivališče ali sedež je, kar zadeva večino teh uporabnikov, lahko na celotnem ozemlju te države.

Ta skupina mora biti določena dovolj natančno, da lahko zainteresirane osebe izrazijo svoje stališče o izidu zadevnega postopka in po potrebi prejmejo odškodnino. Nizozemska vlada je v zvezi s tem na obravnavi pojasnila, da je izid zastopniške tožbe za obrambo kolektivnih interesov neopredeljenih, vendar opredeljivih oseb zavezujoč za osebe s sedežem na Nizozemskem, ki spadajo v to skupino in ki niso izrazile želje, da se vzdržijo sodelovanja v tem postopku.

V takih okoliščinah od sodišča ni mogoče zahtevati niti tega, da zaradi določitve svoje krajevne pristojnosti za odločanje o taki tožbi na podlagi kraja nastanka škode v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 za vsako domnevno žrtev posebej opredeli natančen kraj nastanka morebitne škode, saj te žrtve v trenutku, ko navedeno sodišče preverja svojo pristojnost, niso opredeljene, niti tega, da opredeli eno žrtev ali nekatere od navedenih žrtev.

Nazadnje, pojasniti je treba, da – v nasprotju s tem, kar je družba Apple navedla v pisnem stališču – ni mogoče šteti, da nemožnost določitve kraja nastanka škode v smislu navedenega člena 7, točka 2, za vsako osebo, ki je domnevna žrtev protikonkurenčnega ravnanja, pomeni, da se ta določba ne uporablja. Kot je bilo pojasnjeno v točki 62 te sodbe, namreč v obravnavanih zadevah ta kraj ustreza natančno opredeljenemu geografskemu območju, in sicer celotnemu ozemlju, na katerem je trg, na katerega so vplivala zadevna protikonkurenčna ravnanja, tako da ne gre za nemožnost določitve navedenega kraja, ki bi lahko, odvisno od primera, upravičila uporabo splošnega merila pristojnosti iz člena 4(1) Uredbe št. 1215/2012, in sicer merila stalnega prebivališča tožene stranke (glej po analogiji sodbo z dne 19. februarja 2002, Besix, C‑256/00, EU:C:2002:99, točke 49 in 50).

Iz navedenega je razvidno, da bo v položajih, kakršni so ti iz postopkov v glavni stvari, katero koli sodišče, ki je stvarno pristojno za odločanje o zastopniški tožbi, ki jo vloži subjekt, kvalificiran za obrambo kolektivnih interesov več neopredeljenih, vendar opredeljivih uporabnikov, mednarodno in krajevno pristojno – na podlagi kraja nastanka škode v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 – za odločanje o tej celotni tožbi.

69	Taka ugotovitev je v skladu s cilji, ki jim sledi Uredba št. 1215/2012.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora opredelitev kraja nastanka škode za določitev sodišča, ki je v državah članicah pristojno za odločanje o odškodninski tožbi zaradi protikonkurenčnih ravnanj, ustrezati ciljem bližine in predvidljivosti pravil o pristojnosti ter pravilnega delovanja pravosodja, na katere je bilo opozorjeno v uvodnih izjavah 15 in 16 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi, C‑30/20, EU:C:2021:604, točka 38 in navedena sodna praksa).

Kar zadeva cilj bližine med sodiščem, ki odloča o zadevi, in predmetom spora, je treba ugotoviti, da posebnosti zastopniških tožb iz postopkov v glavni stvari v bistvu pripeljejo do tega, da sodišče, ki mora o njih odločiti, preuči obstoj zatrjevane škode glede na ozko opredeljeno skupino, ki jo sestavljajo neopredeljeni, vendar opredeljivi uporabniki, ki so utrpeli enako vrsto škode, ki izhaja iz protikonkurenčnih ravnanj, ki so se izvajala na celotnem zadevnem ozemlju. Zato ima vsako sodišče, ki je stvarno pristojno za preučitev take tožbe, enako razmerje bližine s predmetom te tožbe.

Ta ugotovitev izpolnjuje tudi zahtevo po predvidljivosti, ker tožeči in toženi stranki omogoča, da opredelita pristojna sodišča. V obravnavanih zadevah je, kar zadeva družbo Apple Distribution International, ker je trgovina App Store NL posebej usmerjena na nizozemski trg, predvidljivo, da bo zastopniška tožba za ugotovitev odgovornosti za nakupe, opravljene na tej platformi, vložena pri katerem koli nizozemskem sodišču, ki je stvarno pristojno.

Navedena ugotovitev izpolnjuje tudi zahteve po učinkovitem izvajanju sodne oblasti, ker hkrati omogoča učinkovito postopkovno vodenje spora, izvajanje in vrednotenje dokazov s strani enega samega sodišča – in sicer nizozemskega sodišča, ki je stvarno pristojno in pri katerem je vložil tožbo subjekt, kvalificiran za obrambo kolektivnih interesov več neopredeljenih, vendar opredeljivih uporabnikov – ter preprečevanje tveganja različnih odločitev.

V zvezi s tem je treba poudariti, da se ob upoštevanju posebnosti zadev s področja konkurenčnega prava in zlasti okoliščine, v skladu s katero je za vložitev odškodninskih tožb zaradi kršitve tega prava načeloma potrebna zapletena dejanska in ekonomska analiza, z združevanjem posamičnih zahtevkov lahko olajšata uveljavljanje pravice do odškodnine oškodovancem (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2025, ASG 2,C‑253/23, EU:C:2025:40, točka 85) in naloga, ki jo ima sodišče, ki odloča o teh tožbah. V okviru člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 tako lahko tehnična zapletenost pravil, ki se uporabljajo za odškodninske tožbe zaradi kršitev določb konkurenčnega prava, govori v prid koncentraciji pristojnosti (sodba z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi, C‑30/20, EU:C:2021:604, točka 37 in navedena sodna praksa), zlasti kadar se ta pravila nanašajo na prakse gospodarskih subjektov, ki upravljajo digitalne platforme.

75	Ta določba torej ne nasprotuje uporabi nacionalnih pravil, katerih cilj je zagotoviti tako koncentracijo, zlasti kadar bi kvalificirani subjekti vložili zastopniške tožbe pri več nacionalnih sodiščih (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi, C‑30/20, EU:C:2021:604, točka 35).

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje, točki (a) in (b), odgovoriti, da je treba člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je znotraj trga države članice, na katerega naj bi vplivalo izvajanje protikonkurenčnih ravnanj, ki zajemajo zaračunavanje – s strani upravljavca spletne platforme, namenjene vsem uporabnikom v tej državi – previsoke provizije od cene aplikacij in digitalnih izdelkov, vgrajenih v te aplikacije, ki so naprodaj na tej platformi, katero koli sodišče navedene države, ki je stvarno pristojno za odločanje o zastopniški tožbi, ki jo je vložil subjekt, kvalificiran za obrambo kolektivnih interesov več neopredeljenih, vendar opredeljivih uporabnikov, ki so na navedeni platformi kupili digitalne proizvode, na podlagi kraja nastanka škode mednarodno in krajevno pristojno za odločanje o tej tožbi v zvezi z vsemi temi uporabniki.

Prvo vprašanje in drugo vprašanje, točka (c)

S pridržkom preverjanj dejanskega stanja, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče, je tako iz odgovora na drugo vprašanje, točki (a) in (b), razvidno, da je navedeno sodišče pristojno za odločanje o zastopniških tožbah, ki so mu bile predložene, v zvezi z vsemi uporabniki, ki so kupili aplikacije v trgovini App Store NL, in sicer na podlagi kraja nastanka škode v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012. Zato ni treba preučiti, ali bi lahko navedeno sodišče svojo pristojnost izpeljalo tudi iz vzročnega dogodka, ki je povzročil to škodo v smislu te določbe, ali pa bi nacionalno pravilo, na podlagi katerega je mogoče pri enem samem sodišču centralizirati več zastopniških tožb z enakim predmetom, ki so bile prvotno vložene pri različnih sodiščih, posegalo v polni učinek navedene določbe.

78	Zato na prvo vprašanje in drugo vprašanje, točka (c), ni treba odgovoriti.

Stroški

79	Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

je treba razlagati tako, da

je znotraj trga države članice, na katerega naj bi vplivalo izvajanje protikonkurenčnih ravnanj, ki zajemajo zaračunavanje – s strani upravljavca spletne platforme, namenjene vsem uporabnikom v tej državi – previsoke provizije od cene aplikacij in digitalnih izdelkov, vgrajenih v te aplikacije, ki so naprodaj na tej platformi, katero koli sodišče navedene države, ki je stvarno pristojno za odločanje o zastopniški tožbi, ki jo je vložil subjekt, kvalificiran za obrambo kolektivnih interesov več neopredeljenih, vendar opredeljivih uporabnikov, ki so na navedeni platformi kupili digitalne proizvode, na podlagi kraja nastanka škode mednarodno in krajevno pristojno za odločanje o tej tožbi v zvezi z vsemi temi uporabniki.

Podpisi

( *1 ) Jezik postopka: nizozemščina.