–

za M1.R. in M2.R. P. Mędygrał, radca prawny,

–

za AAA sp. z o.o. K. Bień, radca prawny,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo B. Sasinowska in N. Yerrell, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(g) ter člena 3(2) in (3) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M1.R. in M2.R., letalskima potnikoma (v nadaljevanju: potnika iz postopka v glavni stvari), na eni strani ter družbo AAA sp. z o.o., letalskim prevoznikom, na drugi strani glede odškodninskega zahtevka, ki sta ga ta potnika vložila na podlagi Uredbe št. 261/2004 zaradi velike zamude leta ob prihodu v končni namembni kraj.

3

V uvodnih izjavah 1 in 5 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

[…]

[…]“

4

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]

[…]“

5

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za:

2.   Odstavek 1 se uporablja pod pogojem, da:

3.   Ta uredba se ne uporablja za potnike, ki potujejo brezplačno ali po znižani tarifi, ki ni neposredno ali posredno na voljo širši javnosti. Vendar se uporablja za potnike, katerim je letalski prevoznik ali organizator potovanja izdal vozovnice v okviru programa zvestega potnika ali v okviru drugega komercialnega programa.

[…]

5.   Ta uredba se uporablja za vse [dejanske] letalske prevoznike, ki opravljajo prevoze potnikov, zajetih v odstavkih 1 in 2. Kadar obveznosti iz te uredbe izvaja dejanski letalski prevoznik, ki ni sklenil pogodbe s potnikom, se šteje, da jih opravlja v imenu osebe, ki je sklenila pogodbo s tem potnikom.

[…]“

6

Družba AAA, ki je letalski prevoznik, ki ponuja čarterske lete, je z družbo BBB sp. z o.o., ki je organizator potovanj, sklenila pogodbo, v skladu s katero je družba AAA zadnjenavedeni družbi zagotovila določene lete na določene datume, za katere je družba BBB nato prodala vozovnice letalskim potnikom. Družba BBB je družbi AAA za te lete plačala.

7

Potnika iz postopka v glavni stvari sta bila na paketnem potovanju, ki je vključevalo let s Tenerifa (Španija) v Varšavo (Poljska) 20. maja 2021, ki ga je opravila družba AAA. Pogodba o paketnem potovanju je bila v imenu teh dveh potnikov sklenjena med družbo CCC sp. z o.o. in družbo BBB. Ta let je imel ob prihodu več kot 22-urno zamudo.

8

Potnika iz postopka v glavni stvari sta, da bi dokazala svoje procesno upravičenje za vložitev odškodninskega zahtevka zaradi zamude zadevnega leta, predložila kopije vstopnih kuponov za ta let. Vendar je družba AAA plačilo odškodnine tema potnikoma zavrnila, z obrazložitvijo, da nista dokazala, da imata potrjeno in plačano rezervacijo za navedeni let. Družba AAA namreč meni, da je družba CCC paketno potovanje navedenih dveh potnikov plačala po preferenčnih pogojih, tako da naj bi navedena potnika potovala brezplačno ali po znižani ceni v smislu člena 3(3) Uredbe št. 261/2004, kar naj bi izključevalo pravico do odškodnine na podlagi te uredbe.

9

Potnika iz postopka v glavni stvari menita, da sta s predložitvijo vstopnih kuponov za pridobitev take odškodnine dokazala, da imata potrjeno rezervacijo, saj jima v nasprotnem primeru ta kupona ne bi bila izdana. Poleg tega naj bi to, da sta ta potnika potovala brezplačno, morala dokazati družba AAA, in naj ne bi bila dolžnost teh dveh potnikov, da dokažeta, da sta plačala let, ki ga je opravila družba AAA. Vsekakor pa naj potnika iz postopka v glavni stvari ne bi potovala brezplačno, ker naj bi družba AAA prejela plačilo od BBB za izvedbo tega leta in ker naj bi zadnjenavedena družba prejela plačilo od družbe CCC, ki naj bi financirala paketno potovanje navedenih dveh potnikov, za to potovanje, vključno z navedenim letom. V zvezi s tem naj bi bilo z vidika člena 3(3) Uredbe št. 261/2004 nepomembno, ali sta ta let plačala ta potnika ali tretja oseba, če ne gre za letalskega prevoznika.

10

Sąd Rejonowy dla m. st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi, Poljska), ki je predložitveno sodišče, dvomi o tem, ali potnikova predložitev vstopnega kupona pomeni „drugačen dokaz“ v smislu člena 2(g) Uredbe št. 261/2004, iz katerega je razvidno, da je letalski prevoznik ali organizator potovanja rezervacijo sprejel in registriral.

11

Navedeno sodišče v zvezi s tem navaja, da na podlagi ugotovitev iz sodbe z dne 21. decembra 2021, Azurair in drugi (C‑146/20, C‑188/20, C‑196/20 in C‑270/20, EU:C:2021:1038), ni mogoče odgovoriti na vprašanje, ali pravo Unije v položaju, kakršen je ta, o katerem odloča, dovoljuje predložitev „drugačnega dokaza“ v smislu te določbe, iz katerega je razvidno, da ima potnik potrjeno rezervacijo za let, kadar vstopni kupon, ki ga je predložil ta potnik, ne vsebuje vseh elementov, naštetih v navedeni sodbi, kot je med drugim čas prihoda zadevnega leta.

12

Poleg tega predložitveno sodišče ugotavlja, da – tudi če bi družba AAA in nekatere sestave poljskih višjih sodišč menile, da je treba pogoje iz člena 3(2)(a) te uredbe razlagati ozko – se vstopni kupon ne izda naključni osebi, ampak potniku, ki ima potrjeno rezervacijo za zadevni let, in sicer po tem, ko se ta potnik za ta let prijavi, pri čemer je treba ob tej prijavi navesti številko vozovnice ali rezervacije. Razen v nekaterih izrednih razmerah pa naj ne bi bilo mogoče drugače razumno pojasniti, kako bi lahko tak potnik pridobil ta kupon, ne da bi imel tako rezervacijo.

13

Prav tako predložitveno sodišče – v nasprotju z mnenjem družbe AAA in nekaterih sestav poljskih višjih sodišč – meni, da mora to, da je bil zadevni let brezplačen, dokazati letalski prevoznik, in da ta ne more zgolj na podlagi preproste trditve v tem smislu sklepati o zanj ugodnih pravnih učinkih.

14

Poleg tega se navedeno sodišče sprašuje o razlagi izraza „pot[ovati] brezplačno ali po znižani tarifi, ki ni neposredno ali posredno na voljo širši javnosti“ iz člena 3(3) Uredbe št. 261/2004. Navedeno sodišče meni, da naj v primeru paketnih potovanj – če potovanje, ki so ga organizatorju potovanja plačali bodisi neposredno potniki bodisi drug subjekt v njihovem imenu, vključuje let, ki ga je ta organizator plačal letalskemu prevozniku – ti potniki ne bi potovali „brezplačno“ v smislu te določbe.

15

Predložitveno sodišče se zlasti v zvezi s pojmom „znižana tarifa“ v smislu navedene določbe sprašuje, ali bi ga bilo treba razlagati tako, da gre za popust, ki ga potniku ponudi letalski prevoznik, ali pa zajema tudi položaj, v katerem ta prevoznik od organizatorja potovanja prejme plačilo v skladu s tržnimi pogoji, vendar ta organizator ali drug subjekt potnikom omogoča, da pri paketnem potovanju sodelujejo pod ugodnejšimi pogoji. Po mnenju navedenega sodišča se zadnjenavedena razlaga zdi v nasprotju s ciljem te uredbe in bi jo bilo težko uporabiti glede na neobstoj meril, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kaj so ugodnejši pogoji za sodelovanje pri paketnem potovanju.

16

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla m. st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

17

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(g) in člen 3(2)(a) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da je vstopni kupon lahko „drugačen dokaz“ v smislu prve od teh določb, ki izkazuje, da je letalski prevoznik ali organizator potovanja rezervacijo sprejel in registriral, tako da se šteje, da ima potnik, ki ima tak kupon, „potrjeno rezervacijo“ v smislu druge od navedenih določb za zadevni let, če niso dokazane nobene posebne izredne razmere.

18

Iz člena 3(2)(a) Uredbe št. 261/2004 izhaja, da se ta uredba uporablja le pod pogojem, prvič, da imajo potniki potrjeno rezervacijo za zadevni let in, drugič, da se pravočasno prijavijo na let, razen v primeru odpovedi leta iz člena 5 navedene uredbe. Ker sta ta dva pogoja kumulativna, o navzočnosti potnika pri prijavi ni mogoče domnevati na podlagi tega, da ima ta potnik potrjeno rezervacijo za zadevni let (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2024, Laudamotion (Odpoved poznemu letu), C‑474/22, EU:C:2024:73, točka 21 in navedena sodna praksa).

19

V Uredbi št. 261/2004 pojem „potrjena rezervacija“ ni opredeljen. Je pa pojem „rezervacija“ v členu 2(g) te uredbe opredeljen kot „dejstvo, da ima potnik vozovnico ali drugačen dokaz, ki navaja, da je letalski prevoznik ali organizator potovanja rezervacijo sprejel in registriral“. Poleg tega pojem „vozovnica“ v smislu člena 2(f) navedene uredbe zajema vsak materialni ali nematerialni element, ki potniku daje pravico do prevoza (glej v tem smislu sodbi z dne 6. oktobra 2022, flightright (Zračni prevoz iz Stuttgarta v Kansas City),C‑436/21, EU:C:2022:762, točka 21 in navedena sodna praksa, ter z dne 21. decembra 2021, Azurair in drugi, C‑146/20, C‑188/20, C‑196/20 in C‑270/20, EU:C:2021:1038, točka 40).

20

Poleg tega, kar zadeva pojem „drugačen dokaz“ v smislu člena 2(g) Uredbe št. 261/2004, če ima letalski potnik ta dokaz, ki ga izda letalski prevoznik ali organizator potovanja, je ta drugačni dokaz enakovreden „rezervaciji“ v smislu te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2021, Azurair in drugi, C‑146/20, C‑188/20, C‑196/20 et C‑270/20, EU:C:2021:1038, točka 42).

21

Te pojme je treba v interesu visoke ravni varstva potnikov iz uvodne izjave 1 te uredbe razlagati široko (sodba z dne 6. oktobra 2022, flightright (Zračni prevoz iz Stuttgarta v Kansas City),C‑436/21, EU:C:2022:762, točka 22 in navedena sodna praksa).

22

V obravnavani zadevi je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da sta potnika iz postopka v glavni stvari imela vstopna kupona, ki ju je izdal letalski prevoznik, kar jima je omogočilo, da sta s predhodno prijavo na let, ki ga je opravil ta prevoznik, letela s Tenerifa v Varšavo.

23

Kot so potnika iz postopka v glavni stvari, poljska vlada in Evropska komisija v bistvu navedli v pisnih stališčih, se potniku – potem ko se je ta prijavil na let, pri čemer je bila med drugim vpisana številka vozovnice ali rezervacije – izda vstopni kupon za določen let, ki mu daje pravico do prevoza ter mu dovoljuje, da se vkrca na letalo in uporabi letalski prevoz.

24

Iz tega sledi, da je vstopni kupon lahko „drugačen dokaz“ v smislu člena 2(g) Uredbe št. 261/2004, iz katerega je razvidno, da je letalski prevoznik ali organizator potovanja rezervacijo sprejel in registriral za zadevni let.

25

Take ugotovitve ni mogoče ovreči z okoliščino, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, in sicer da na podlagi sodbe z dne 21. decembra 2021, Azurair in drugi (C‑146/20, C‑188/20, C‑196/20 in C‑270/20, EU:C:2021:1038) ni mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je vstopni kupon lahko zajet s pojmom „drugačen dokaz“ v smislu člena 2(g) Uredbe št. 261/2004, ker ta kupon ne vsebuje vseh elementov, naštetih v navedeni sodbi, kot je med drugim čas prihoda zadevnega leta.

26

Sodišče je v točki 51 navedene sodbe sicer res razsodilo, da je treba člen 3(2)(a) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da ima potnik na voljo „potrjeno rezervacijo“ v smislu te določbe, če organizator potovanja temu potniku, s katerim ima sklenjeno pogodbo, pošlje „drugačen dokaz“ v smislu člena 2(g) te uredbe, s katerim prevoznik obljubi določen let, opredeljen z navedbo kraja odhoda in kraja prihoda, časa odhoda in časa prihoda ter številke leta, in to celo, če ta organizator potovanja od zadevnega letalskega prevoznika ni prejel potrditve časa odhoda in prihoda za ta let.

27

Vendar je treba poudariti, da je – drugače kot v obravnavani zadevi – v zadevah, v katerih je bila izdana sodba z dne 21. decembra 2021, Azurair in drugi (C‑146/20, C‑188/20, C‑196/20 in C‑270/20, EU:C:2021:1038), organizator potovanj potnikom posredoval informacije o voznih redih letov, ki so se razlikovale od informacij, ki mu jih je nazadnje posredoval letalski prevoznik, saj zadnjenavedene informacije tem potnikom niso bile posredovane, tako da so imeli na voljo le informacije iz dokumenta, ki ga je posredoval organizator potovanja.

28

Poleg tega je Sodišče že presodilo, da – če dani letalski prevoznik vkrca potnike, ki imajo potrjeno rezervacijo na zadevnem letu, in jih prepelje na njihov namembni kraj – je treba šteti, da so ti potniki izpolnili zahtevo, da morajo biti navzoči pri prijavi pred tem letom (glej v tem smislu sklep z dne 24. oktobra 2019, easyJet Airline,C‑756/18, EU:C:2019:902, točka 28).

29

Nasprotno, če potniki, kot sta potnika iz postopka v glavni stvari, pravilno izpolnijo zahtevo, da se prijavijo na let, in so zadevni let opravili z vstopnim kuponom za ta let, je treba šteti, da so izpolnili zahtevo glede tega, da imajo potrjeno rezervacijo za ta let.

30

Tako ugotovitev potrjuje cilj, naveden v uvodni izjavi 1 Uredbe št. 261/2004, in sicer zagotoviti visoko raven varstva potnikov.

31

Potniki, ki so utrpeli veliko zamudo pri letu, imajo torej možnost, da uveljavijo svojo pravico do odškodnine, ne da bi morali izpolniti zahtevo – ki ni prilagojena njihovemu položaju – da pozneje ob vložitvi odškodninskega zahtevka dokažejo, da so imeli potrjeno rezervacijo za ta let, ki je imel zamudo in na katerem so vsekakor bili (glej v tem smislu sklep z dne 24. oktobra 2019, easyJet Airline,C‑756/18, EU:C:2019:902, točka 32).

32

V zvezi s tem in v zvezi s predpostavko, na katero se sklicuje družba AAA, in sicer da bi lahko vstopni kupon, če bi ga njegov imetnik izgubil, uporabila druga oseba, ki ima podobne podatke, zadostuje ugotovitev, da – kot je razvidno iz člena 2(j) Uredbe št. 261/2004 – ta uredba letalskemu prevozniku omogoča, da vkrcanje zavrne med drugim zaradi neustreznih potnih listin.

33

Iz navedenega izhaja, da je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(g) in člen 3(2)(a) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da je vstopni kupon lahko „drugačen dokaz“ v smislu prve od teh določb, ki izkazuje, da je letalski prevoznik ali organizator potovanja rezervacijo sprejel in registriral, tako da se šteje, da ima potnik, ki ima tak kupon, „potrjeno rezervacijo“ v smislu druge od navedenih določb za zadevni let, če niso dokazane nobene posebne izredne razmere.

34

Predložitveno sodišče s tretjim, četrtim in petim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da se v primeru, kadar letalskemu prevozniku za let, ki ga ta opravi, v skladu s tržnimi pogoji plača organizator potovanja, oziroma kadar za to paketno potovanje temu organizatorju ne plača ta potnik, ampak tretja oseba, šteje, da potnik ne potuje brezplačno ali po znižani tarifi, ki ni neposredno ali posredno na voljo širši javnosti, v smislu te določbe. Navedeno sodišče sprašuje tudi, ali mora to, da je navedeni potnik potoval brezplačno ali po znižani tarifi, dokazati letalski prevoznik ali pa mora potnik sam dokazati, da je let plačal.

35

V skladu s členom 3(3) Uredbe št. 261/2004 se ta uredba ne uporablja za potnike, ki potujejo brezplačno ali po znižani tarifi, ki ni neposredno ali posredno na voljo širši javnosti.

36

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je neuporaba navedene uredbe, kot je določena v tej določbi, izjema od pravila, po katerem se ta uredba uporablja, kot izhaja iz njenega člena 3(1), po eni strani za potnike, ki odhajajo z letališča na ozemlju države članice, za katero veljajo določbe Pogodbe, in po drugi strani za potnike, ki odhajajo z letališča v tretji državi in so namenjeni na letališče na ozemlju države članice, za katero veljajo določbe Pogodbe, razen če ti potniki prejmejo storitve ali odškodnino in pomoč v tej tretji državi, če je letalski prevoznik, ki opravi zadevni let v skladu s pogoji iz odstavka 2 navedenega člena 3, letalski prevoznik s sedežem v Evropski uniji.

37

Kot je razsodilo Sodišče, pa je treba izjemo od določb, ki podeljujejo pravice potnikom, glede na cilj Uredbe št. 261/2004, naveden v uvodni izjavi 1 te uredbe, in sicer zagotavljanje visoke ravni varstva potnikov, razlagati ozko (sodba z dne 16. januarja 2025, Qatar Airways,C‑516/23, EU:C:2025:21, točka 23 in navedena sodna praksa).

38

Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodba z dne 21. novembra 2024, Mesto Rimavská Sobota,C‑370/23, EU:C:2024:972, točka 25 in navedena sodna praksa).

39

Res je, da zgolj na podlagi besedila člena 3(3), prvi stavek, Uredbe št. 261/2004 ni mogoče ugotoviti, ali je področje uporabe te določbe omejeno na položaje, v katerih je le letalski prevoznik, ki opravi let, tisti, ki potnikom ponuja možnost brezplačnega potovanja ali potovanja po znižani tarifi, ki ni neposredno ali posredno na voljo širši javnosti.

40

Kar zadeva sobesedilo, v katero je umeščena navedena določba, iz člena 3(3) te uredbe med drugim izhaja, da potniki, ki potujejo z vozovnicami, ki jih brezplačno izda letalski prevoznik, ne spadajo na področje uporabe te uredbe, razen če so bile te vozovnice izdane v okviru programa zvestobe ali drugih komercialnih programov (glej v tem smislu sklep z dne 26. novembra 2020, SATA International – Azores Airlines, C‑316/20, EU:C:2020:966, točka 15).

41

Sodišče je v zvezi s tem že razsodilo, da je treba člen 3(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da se ta uredba ne uporablja za potnika, ki potuje z vozovnico, ki jo je letalski prevoznik v okviru sponzoriranja nekega dogodka izdal po ugodnejši ceni, do katere so upravičene le določene osebe, in za izdajo katere je potrebna predhodna in posamična odobritev tega letalskega prevoznika (sklep z dne 26. novembra 2020, SATA International – Azores Airlines, C‑316/20, EU:C:2020:966, točka 19).

42

Poleg tega se na podlagi člena 3(5) navedene uredbe ta uredba uporablja za vse dejanske letalske prevoznike, ki opravljajo prevoze potnikov, z letališča ali na letališče, ki je na ozemlju države članice. V isti določbi je pojasnjeno, da kadar dejanski letalski prevoznik, ki s potnikom ni sklenil pogodbe, izvaja obveznosti iz te uredbe, se šteje, da jih opravlja v imenu osebe, ki je sklenila pogodbo s tem potnikom (sodba z dne 26. marca 2020, Primera Air Scandinavia,C‑215/18, EU:C:2020:235, točka 28 in navedena sodna praksa).

43

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da lahko potnik, čigar let ima tri- ali večurno zamudo, vloži odškodninsko tožbo na podlagi členov 6 in 7 Uredbe št. 261/2004 zoper dejanskega letalskega prevoznika, tudi če ta potnik in ta letalski prevoznik med seboj nista sklenila pogodbe in je zadevni let del paketnega potovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Primera Air Scandinavia,C‑215/18, EU:C:2020:235, točka 38).

44

Zato je treba glede na odgovornost dejanskega letalskega prevoznika, da potnikom plača odškodnino v primeru velike zamude leta ob prihodu, poudariti, da izjema iz člena 3(3), prvi stavek, Uredbe št. 261/2004 zajema le položaje, v katerih je dejanski letalski prevoznik tisti, ki potnikom omogoči brezplačno potovanje ali potovanje po znižani tarifi, ki ni neposredno ali posredno na voljo širši javnosti.

45

Taka razlaga je v skladu s ciljem Uredbe št. 261/2004, ki je zagotoviti visoko raven varstva letalskih potnikov.

46

V zvezi s tem bi se v skladu z uvodno izjavo 5 te uredbe to varstvo moralo uporabljati ne le za potnike na rednih letih, ampak tudi za potnike na posebnih letih in na letih, ki so del paketnih potovanj.

47

Iz pripravljalnega gradiva za navedeno uredbo je namreč razvidno, da zakonodajalec Unije ni nameraval s področja uporabe te uredbe izključiti potnikov, katerih let je del paketnega potovanja, temveč jim je želel, nasprotno, omogočiti pravice, ki jih zagotavlja ta uredba (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Primera Air Scandinavia,C‑215/18, EU:C:2020:235, točka 36).

48

Ker je v obravnavani zadevi organizator potovanja prejel nadomestilo za paketno potovanje potnikov iz postopka v glavni stvari in je plačal let letalskemu prevozniku, ki je let opravil, pri čemer je zadnjenavedeni prejel plačilo v skladu s tržnimi pogoji, je treba ugotoviti, da ta potnika nista potovala brezplačno ali po znižani tarifi, ki ni neposredno ali posredno na voljo širši javnosti v smislu člena 3(3), prvi stavek, Uredbe št. 261/2004.

49

Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 43 te sodbe, za to, da bi potnika iz postopka v glavni stvari uveljavljala pravice proti letalskemu prevozniku, ki je opravil let, dejstvo, da paketnega potovanja nista plačala onadva sama, ki s tem prevoznikom nista bila v pogodbenem razmerju, ampak ga je tretja oseba plačala organizatorju potovanja, ki je nato plačal let navedenemu prevozniku, ni pomembno.

50

Kar zadeva dokazno breme glede tega, da je potnik potoval brezplačno ali po znižani tarifi, ki ni neposredno ali posredno na voljo širši javnosti v smislu člena 3(3), prvi stavek, Uredbe št. 261/2004, je treba poudariti, da ta določba, ne da bi izrecno urejala dodelitev tega bremena, določa, kot je razvidno iz točke 37 te sodbe, izjemo od določb, ki dajejo pravice potnikom, tako da takega potnika izključuje s področja uporabe te uredbe.

51

Zato mora dejanski letalski prevoznik, da bi bil v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v nacionalnem pravu, oproščen plačila odškodnine temu potniku, dokazati, da je navedeni potnik potoval brezplačno ali po znižani tarifi, ki ni neposredno ali posredno na voljo širši javnosti v smislu člena 3(3), prvi stavek, navedene uredbe, in zato ne spada na področje uporabe te uredbe.

52

Ugotoviti pa je treba, da bi bila razlaga, v skladu s katero bi se potnikom naložilo dokazno breme, ne le v nasprotju s ciljem Uredbe št. 261/2004, ki je zagotoviti visoko raven varstva letalskih potnikov, ampak bi jo bilo tudi težko izvajati, zlasti v posebnih okoliščinah te zadeve, v katerih sta potnika iz postopka v glavni stvari paketno potovanje rezervirala pri organizatorju potovanja.

53

Kot so potnika iz postopka v glavni stvari in Komisija v bistvu trdili v pisnih stališčih, in sicer da kadar potnik svojega paketnega potovanja ne rezervira neposredno pri letalskem prevozniku, ki opravi let, ampak prek organizatorja potovanja, je običajno organizator potovanja tisti, ki – kot v obravnavani zadevi – temu prevozniku plača let, potnik pa plača celotno paketno potovanje, vključno z letom. Poleg okoliščine, da navedeni potnik ne pozna natančne cene leta, ki jo je plačal ta organizator, ima ta potnik omejene možnosti za predložitev dokaza, da je plačal ceno tega leta.

54

Iz navedenega izhaja, da je treba na tretje, četrto in peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da se, kadar v skladu s tržnimi pogoji dejanskemu letalskemu prevozniku za let plača organizator potovanja oziroma kadar za paketno potovanje temu organizatorju ne plača potnik, ampak tretja oseba, šteje, da ta potnik ne potuje brezplačno ali po znižani tarifi, ki ni neposredno ali posredno na voljo širši javnosti v smislu te določbe. Ta letalski prevoznik mora v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v nacionalnem pravu, dokazati, da je navedeni potnik potoval brezplačno ali po taki znižani tarifi.

55

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: