–

za Deutsche Rentenversicherung Nord in BG Verkehr T. Birch, advokat,

–

za Gjensidige Forsikring, dansko hčerinsko družbo Gjensidige Forsikring ASA, Norveška, kot zastopnico Marius Pedersen A/S, in Gjensidige Forsikring, dansko hčerinsko družbo Gjensidige Forsikring ASA, Norveška, H. Saugmandsgaard Øe, advokat,

–

za češko vlado J. Benešová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo M.‑L. Ehlers Defontaine in B.‑R. Killmann, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 85(1) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Deutsche Rentenversicherung Nord (v nadaljevanju: DRV‑N) in BG Verkehr (v nadaljevanju: BG‑V) na eni strani ter Gjensidige Forsikring (v nadaljevanju: GF), dansko hčerinsko družbo Gjensidige Forsikring ASA, Norveška, ki deluje kot zastopnica družbe Marius Pedersen A/S (v nadaljevanju: MP) in v svojem imenu, na drugi strani, in sicer v zvezi z regresnim zahtevkom za dajatve, izplačane vdovi pokojnega nemškega državljana zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila na Danskem.

3

Člen 85(1) Uredbe št. 883/2004 določa:

„Če oseba prejema dajatve po zakonodaji ene države članice za poškodbo, ki je posledica dogodka v drugi državi članici, vse pravice nosilca, ki je odgovoren za dodelitev dajatve, proti tretji osebi, ki mora plačati odškodnino za poškodbo, urejajo naslednja pravila:

4

Člen 1(1) erstatningsansvarslov (zakon o odškodninski odgovornosti) z dne 24. avgusta 2018 določa:

„Kdor je odgovoren za telesno poškodbo, mora plačati odškodnino za izgubo dohodka, zdravstvene stroške in druge izgube, ki izhajajo iz škode, ter odškodnino za nepremoženjsko škodo.“

5

Člen 13(1) tega zakona določa:

„Odškodnina zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju zaradi izgube osebe, ki je preživljala družino, znaša 30 % odškodnine, ki bi jo pokojnik prejel v primeru popolne izgube zmožnosti preživljanja […]. Vendar mora odškodnina znašati vsaj 644.000 [danskih kron (DKK) (približno 83.720 EUR)], razen v posebnih okoliščinah.“

6

Člen 17(1) navedenega zakona določa:

„Dajatve na podlagi socialne zakonodaje, vključno z dajatvami za brezposelnost, medicinsko pomočjo, pokojninami na podlagi socialne zakonodaje o pokojnini in dajatvami na podlagi zakona o zavarovanju za primer nesreče pri delu, ne morejo biti podlaga za regresni zahtevek zoper osebo, ki je povzročila škodo in je zanjo odgovorna. […]“

7

Člen 26a(1) istega zakona določa:

„Vsakomur, ki namerno ali iz hude malomarnosti povzroči smrt druge osebe, se lahko naloži plačilo odškodnine preživelim družinskim članom, ki so bili posebej tesno povezani s pokojnikom.“

8

Člen 19(1) arbejdsskadesikringslov (zakon o zavarovanju za primer nesreče pri delu) z dne 19. avgusta 2022 določa:

„Če je do smrti prišlo zaradi nesreče pri delu, je preživeli zakonec upravičen do prehodnega zneska 191.000 [DKK (približno 28.830 EUR)] (vrednost leta 2024), če je bila zakonska zveza sklenjena pred nesrečo pri delu in je bilo sobivanje ob smrti žrtve dejansko. Znesek se uskladi v skladu s členom 25.“

9

Člen 20(1) tega zakona določa:

„Vsaka oseba, ki je upravičena do prehodnega zneska v skladu s členom 19, od (1) do (3), in ki je zaradi smrti poškodovane osebe izgubila osebo, ki je preživljala družino, ali katere sredstva za preživljanje so bila zaradi smrti drugače spremenjena, ima pravico do odškodnine iz tega naslova. Odškodnina se določi glede na višino podpore in zmožnost preživele osebe, da se sama preživlja, ob upoštevanju njene starosti, zdravstvenega stanja, izobrazbe, zaposlitve ter njene odvisnosti in finančnega položaja.“

10

Člen 77(1) navedenega zakona določa:

„Dajatve, določene z zakonom, ne morejo biti podlaga za regresni zahtevek zoper povzročitelja škode, zaradi katere je podana njegova odgovornost do poškodovanih oseb oziroma njihovih preživelih oseb […]. Pravice poškodovanih oseb oziroma njihovih preživelih oseb do osebe, odgovorne za škodo, se zmanjšajo, če so jim bile na podlage tega zakona izplačane dajatve ali so jim dajatve dolgovane. […]“

11

Člen 46 Sozialgesetzbuch, Sechstes Buch (VI) – Gesetzliche Rentenversicherung (knjiga VI zakonika o socialni varnosti – Sistem obveznega pokojninskega zavarovanja, v nadaljevanju: SGB VI) določa, da se vdovam ali vdovcem dodeli vdovska pokojnina, če je bil umrli zakonec zavarovan v splošno zahtevanem minimalnem obdobju.

12

Člen 116 Sozialgesetzbuch, Zehntes Buch (X) – Sozialverwaltungsverfahren und Sozialdatenschutz (knjiga X zakonika o socialni varnosti – Upravni postopek na socialnem področju in varstvo podatkov na področju socialne varnosti, v nadaljevanju: SGB X) nosilcem socialne varnosti daje pravico do vstopa v pravice, ki jih imajo prejemniki eventualno do tretjih oseb, odgovornih za dajatve, ki so jih nosilci morali plačati zaradi nastale škode.

13

Nemški državljan, ki je delal kot voznik za izvoz za nemško družbo, se je 15. julija 2015 poškodoval pri nesreči, ki se je zgodila, ko je na enem od poslovnih naslovov družbe MP na Danskem pomagal pri natovarjanju blaga na svoj tovornjak. Zaradi teh poškodb je kmalu zatem umrl.

14

Družba MP je priznala svojo civilno odgovornost za to smrt. GF, zavarovalnica te družbe iz naslova civilne odgovornosti, je vdovi pokojnega delavca na zahtevo njenega odvetnika izplačala odškodnino zaradi izgube osebe, ki je preživljala družino, izračunano v skladu z danskim pravom.

15

Poleg tega sta družbi DRV‑N in BG‑V, pri katerih je bil pokojnik zavarovan kot nemški delavec, vdovi v skladu s členom 46 SGB VI izplačevali vdovsko pokojnino.

16

Ker člen 116 SGB X določa pravico do vstopa v pravice vdove pokojnega delavca do tretje osebe, odgovorne za tako izplačano pokojnino, sta družbi DRV‑N in BG‑V zahtevali vračilo te pokojnine od družb MP in GF.

17

Družbi MP in GF sta to zahtevo zavrnili, ker naj ta ne bi bila utemeljena glede na dansko pravo. Prvič, pravica do vdovske pokojnine na podlagi nemške zakonodaje, ki se izplačuje neodvisno od vzroka smrti, naj namreč ne bi ustrezala pravici do odškodnine zaradi izgube osebe, ki je preživljala družino, določeni v danski zakonodaji. Drugič, ker je družba GF to odškodnino vdovi pokojnega delavca že izplačala, naj ta ne bi mogla zahtevati nobene druge odškodnine na podlagi danskega prava.

18

Družbi DRV‑N in BG‑V sta 6. in 12. julija 2018 pri Retten i Svendborg (sodišče v Svendborgu, Danska), ki je predložitveno sodišče, vložili regresni zahtevek zoper družbi MP in GF, da bi se ti družbi šteli za dolžnici dajatev, izplačanih vdovi pokojnega delavca.

19

Družbi DRV‑N in BG‑V sicer priznavata, da je bila odškodnina za izgubo osebe, ki je preživljala družino, ki je bila izplačana vdovi pokojnega delavca, izračunana v skladu z danskim pravom in da ta vdova ne more zahtevati nobene druge odškodnine na podlagi tega prava, vendar menita, da ta odškodnina ni bila izplačana z učinkom prenehanja obveznosti, ker družbi MP in GF nista bili v dobri veri, kar zadeva regresni zahtevek družb DRV‑N in BG‑V.

20

Poleg tega trdita, da je treba pogoje in obseg pravic, v katere sta vstopili, določiti v skladu z nemškim pravom. Tudi če bi bilo treba obseg njune terjatve do družb MP in GF določiti v skladu z danskim pravom, naj bi bilo treba člen 85(1) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da ni potrebno, da so socialne dajatve, ki sta jih izplačali vdovi pokojnega delavca, po svoji naravi enake ali primerljive z dajatvami, ki so v danskem pravu določene za upravičenost do odškodnine. Namen te določbe naj namreč ne bi bil izključiti uveljavljanja zahtevka zadevnega nosilca socialne varnosti zoper osebo, odgovorno za škodo, iz razloga, ker dajatve, ki jih je mogoče zahtevati na podlagi zakonodaje države članice, v kateri ima sedež zadevni nosilec socialne varnosti, in dajatve, ki jih je mogoče zahtevati na podlagi zakonodaje države članice, v kateri je škoda nastala, niso enake.

21

Predložitveno sodišče poudarja, da se v postopku v glavni stvari najprej postavlja vprašanje, na podlagi katere od zadevnih nacionalnih zakonodaj se določi obseg pravic, v katere je vstopil nosilec socialne varnosti, ki je dolžnik. Dalje, to sodišče se sprašuje, ali regresni zahtevek predpostavlja, da so socialne dajatve, katerih povračilo se zahteva, po svoji naravi primerljive z dajatvami, ki bi jih oškodovanec lahko zahteval na podlagi prava države članice, v kateri je nastala škoda. Nazadnje se sprašuje o pomenu, ki ga je treba pripisati izrazu „po svoji naravi“, ki ga je Højesteret (vrhovno sodišče, Danska) uporabilo v svoji sodni praksi na zadevnem področju.

22

V danskem pravu naj bi bila izčrpno pojasnjena narava različnih odškodnin, ki jih lahko zahteva oškodovanec, ki je utrpel telesne poškodbe, oziroma njegovi preživeli družinski člani, kot so odškodnina za izgubo dohodka iz dela, za pretium doloris, za trajno poslabšanje zdravja, za bolečine in nepremoženjsko škodo, za trajne poškodbe, za nezmožnost za delo, za izgubo osebe, ki je preživljala družino, prehodni znesek v primeru smrti in odškodnina za civilni delikt. Večina teh odškodnin naj bi bila omejena.

23

Člen 77 zakona o zavarovanju za primer nesreče pri delu naj bi poleg tega določal, da je odškodnina, izračunana v skladu z zakonom o civilni odgovornosti, subsidiarna glede na odškodnino, ki jo lahko oškodovanec oziroma preživeli družinski člani zahtevajo na podlagi zakona o zavarovanju za primer nesreče pri delu, in da odškodnina za nesreče pri delu ne more biti podlaga za regresni zahtevek zoper povzročitelja škode, ki je dolžan plačati odškodnino.

24

Niti zakon o civilni odgovornosti niti zakon o zavarovanju za primer nesreče pri delu naj za preživele osebe ne bi določala pravice do vdovske pokojnine z isto naravo kot pravica iz SGB VI, za katero naj bi veljala podrobna pravila, ki iz tega izhajajo. Zato naj ne bi bilo mogoče takoj ugotoviti, da sta odškodninska zahtevka družb DRV‑N in BG‑V enaka odškodninskim zahtevkom iz zakona o civilni odgovornosti in zakona o zavarovanju za primer nesreče pri delu.

25

Predložitveno sodišče tako meni, da iz sodne prakse Sodišča ne izhaja jasno, ali lahko materialna pravila iz zakonodaje države članice, v kateri je škoda nastala, omejijo regresni zahtevek nosilca socialne varnosti, ki je dolžnik, če dajatve socialne varnosti, glede katerih se zahteva povračilo, niso enake ali vsaj po naravi primerljive s terjatvijo, v zvezi s katero bi oškodovanec lahko zahteval odškodnino na podlagi teh materialnih pravil.

26

V teh okoliščinah je Retten i Svendborg (sodišče v Svendborgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 85(1) Uredbe [št. 883/2004] razlagati tako, da je regresni zahtevek nosilca dolžnika na podlagi te določbe pogojen s tem, da v državi članici, v kateri je škoda nastala, obstaja pravna podlaga za vrsto nadomestila oziroma odškodnine, iz naslova katere se uveljavlja regresni zahtevek, oziroma za enakovredno dajatev, po dogodku, za katerega je povzročitelj škode odgovoren na podlagi prava kraja, kjer je škoda nastala?“

27

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 85(1) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da če oseba na podlagi zakonodaje države članice, v kateri ima stalno prebivališče, prejema vdovsko pokojnino po smrti svojega zakonca zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo v drugi državi članici, in če zakonodaja prve države članice določa vstopno pravico nosilca, ki dolguje to pokojnino, do tretje osebe, ki mora povrniti škodo, nastalo zaradi te nesreče pri delu, je regresni zahtevek tega nosilca dolžnika pogojen s tem, da v drugi državi članici obstaja pravna podlaga, ki omogoča pridobitev take pokojnine ali enakovredne dajatve.

28

Namen člena 85(1) Uredbe št. 883/2004 je nosilcu socialne varnosti države članice, ki je izplačal dajatve socialne varnosti zaradi škode, nastale na ozemlju druge države članice, omogočiti, da proti tretji osebi, odgovorni za škodo, uveljavlja pravna sredstva, določena s pravom, ki ga uporablja, ne glede na to, ali gre za vstop v pravice ali za direktno tožbo. Tako podeljena pravica nacionalnim nosilcem socialne varnosti je logično in pravično dopolnilo razširitve obveznosti navedenih nosilcev na celotnem ozemlju Unije, ki izhaja iz določb te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 2. junija 1994, DAK,C‑428/92, EU:C:1994:222, točka 16).

29

To določbo je treba torej obravnavati kot kolizijsko pravilo, ki nacionalnemu sodišču, ki odloča o odškodninski tožbi zoper povzročitelja škode, nalaga uporabo prava države članice nosilca dolžnika ne le pri ugotavljanju, ali je ta nosilec zakonito vstopil v pravice oškodovanca oziroma njegovih pravnih naslednikov, temveč tudi pri določitvi narave in obsega terjatev, v katere je vstopil nosilec dolžnik (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 1999, Kordel in drugi, C‑397/96, EU:C:1999:432, točka 22).

30

Če bi namreč nacionalno sodišče za določitev obsega pravice nosilca dolžnika do pravnega sredstva uporabilo pravo države članice, na katere ozemlju je nastala škoda, bi lahko členu 85(1) Uredbe št. 883/2004 v celoti ali delno odvzelo polni učinek. Tako bi bilo zlasti, če bi zakonodaja države članice, na katere ozemlju je nastala škoda, določala, da vstop v pravice po zakonu ali direktna tožba ne zajemata nekaterih vrst terjatev, ki jih lahko nosilec dolžnik uveljavlja z vstopom v pravice ali z direktno tožbo v svoji državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 2. junija 1994, DAK,C‑428/92, EU:C:1994:222, točka 19).

31

Iz tega izhaja, da določb, kot so tiste iz člena 17(1) zakona o civilni odgovornosti, ki se nanašajo na pravico danskih nosilcev socialne varnosti do pravnega sredstva zoper tretje osebe, ki so dolžne povrniti škodo, zaradi katere so bile izplačane dajatve socialne varnosti, ni mogoče uporabiti pri ugotavljanju, ali in v kolikšnem obsegu ima nosilec dolžnik iz druge države članice, ki ni Kraljevina Danska, pravico do pravnega sredstva zoper povzročitelja škode, ki je nastala na danskem ozemlju, kjer se uporabljajo te določbe. Take določbe torej ne ovirajo tožbe nosilca dolžnika iz druge države članice, kot je tista, v kateri se uporabljajo (glej v tem smislu sodbo DAK, C‑428/92, EU:C:1994:222, točka 22).

32

Vendar je namen člena 85(1) Uredbe št. 883/2004 zgolj zagotoviti, da pravico do tožbe, ki jo ima lahko nosilec dolžnik na podlagi zakonodaje, ki jo uporablja, druge države članice priznavajo. Njegov namen ni spremeniti pravil, ki se uporabljajo pri ugotavljanju, ali in v kolikšnem obsegu je treba uveljavljati nepogodbeno odgovornost tretje osebe, ki je povzročila škodo. Za odgovornost tretjih oseb še naprej veljajo materialnopravna pravila, ki jih mora običajno uporabljati nacionalno sodišče, pri katerem tožbo vloži oškodovanec oziroma njegovi pravni nasledniki, to pomeni načeloma zakonodaja države članice, na katere ozemlju je škoda nastala (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 1999, Kordel in drugi, C‑397/96, EU:C:1999:432, točka 15).

33

Iz tega sledi, da se pravice, ki jih imajo oškodovanec ali njegovi pravni nasledniki zoper povzročitelja škode, in pogoji za vložitev odškodninske tožbe pred sodišči države članice, na katere ozemlju je nastala škoda, določijo v skladu s pravom te države, vključno s pravili mednarodnega zasebnega prava, ki se uporabljajo (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 1999, Kordel in drugi, C‑397/96, EU:C:1999:432, točka 16).

34

Nosilec dolžnik lahko vstopi v samo tako določene pravice. Posledica takega vstopa v pravice namreč ne more biti, da se za prejemnika dajatev ustvarijo dodatne pravice do tretje osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 1999, Kordel in drugi, C‑397/96, EU:C:1999:432, točka 17).

35

Poleg tega vstopna pravica med odškodnine, ki jih oškodovancu oziroma njegovim pravnim naslednikom priznava zakonodaja države članice, na katere ozemlju je škoda nastala, zajema le odškodnine, ki ustrezajo dajatvam, ki jih izplačuje nosilec dolžnik, in ne odškodnine, dodeljene za nepremoženjsko škodo ali glede na druge elemente osebne škode (sodba z dne 16. februarja 1977, Töpfer in drugi, 72/76, EU:C:1977:27, točka 19).

36

V obravnavanem primeru iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 28 do 35 te sodbe, izhaja, prvič, da sta obstoj in obseg vstopa v pravice vdove pokojnega delavca, do česar sta družbi DRV‑N in BG‑V upravičeni na podlagi člena 116 SGB X iz naslova dajatev, ki ji jih izplačujeta na podlagi člena 46 SGB VI, določena z nemškim pravom in da, v nasprotju s tem, kar trdita družbi MP in GF, člen 17(1) zakona o civilni odgovornosti ne more ovirati regresnega zahtevka družb DRV‑N in BG‑V, ki temelji na vstopu v te pravice.

37

Drugič, ta vstop v pravice pa niti za vdovo pokojnega delavca niti za družbi DRV‑N ali BG‑V ne more ustvariti dodatnih pravic poleg tistih, ki so vdovi podeljene z danskim pravom.

38

V zvezi s tem, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, dansko pravo ne pozna pravice do vdovske pokojnine, kot jo določa nemško pravo. Nasprotno pa na podlagi te pravice najprej v členu 13(1) zakona o civilni odgovornosti in v členu 20 zakona o zavarovanju za primer nesreče pri delu velja, da je treba preživelemu zakoncu zaradi izgube osebe, ki je preživljala družino, izplačati odškodnino, ki jo je družba GF vdovi pokojnega delavca že izplačala. Dalje, člen 26a(1) zakona o civilni odgovornosti določa odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli preživeli družinski člani, ki so bili posebej tesno povezani s pokojnikom. Nazadnje, člen 19(1) zakona o zavarovanju za primer nesreče pri delu določa, da se preživelemu zakoncu pod določenimi pogoji dodeli prehodna odškodnina.

39

Na eni strani je treba navesti, da iz predložitvene odločbe ne izhaja jasno, ali je bila odškodnina za nastalo nepremoženjsko škodo v obravnavani zadevi dolgovana vdovi pokojnega delavca, niti, ali jo je izplačala družba GF. Poleg tega, čeprav je predložitveno sodišče v tej odločbi navedlo, da po mnenju Arbejdsmarkedets Erhvervssikring i Danemark (zavarovalnica za trg dela na Danskem) ta vdova zaradi nesreče iz postopka v glavni stvari ni imela pravice do dajatev na podlagi zakona o zavarovanju za primer nesreče pri delu, kot sta prehodna odškodnina in odškodnina zaradi izgube osebe, ki je preživljala družino, ki sta določeni v členu 19(1) in v členu 20 tega zakona, iz tega ne izhaja, da je ta presoja dokončna in da zato izključuje upoštevnost teh odškodnin v okviru spora o glavni stvari.

40

Na drugi strani, če je družba GF vdovi pokojnega delavca že izplačala eno ali, odvisno od okoliščin, več teh odškodnin, je le predložitveno sodišče tisto, ki mora ugotoviti, ali so imela taka izplačila na podlagi nacionalnega prava, ki se uporablja, za družbi MP in GF učinek prenehanja obveznosti glede predlogov, ki sta jih družbi DRV‑N in BG‑V vložili v okviru njunega regresnega zahtevka.

41

Tretjič, v zvezi z vprašanjem, ali odškodnina zaradi izgube osebe, ki je preživljala družino, ki je določena v danskem pravu in ki jo je družba GF izplačala vdovi pokojnega delavca, v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 35 te sodbe, ustreza vdovski pokojnini, ki sta jo izplačevali družbi DRV‑N in BG‑V, je treba opozoriti, da Uredba št. 883/2004 ne uvaja skupnega sistema socialne varnosti in da mora ob neobstoju harmonizacije na ravni Unije na tem področju vsaka država članica v svoji zakonodaji določiti, med drugim, pogoje za pridobitev pravice do socialnih dajatev (glej v tem smislu sodbo z dne 11. aprila 2024, Sozialministeriumservice,C‑116/23, EU:C:2024:292, točka 61 in navedena sodna praksa).

42

Zato se lahko, kot pravilno trdita češka vlada in Evropska komisija, dajatve, izplačane na podlagi sprožilnega dogodka, kot je nesreča pri delu, med državami članicami znatno razlikujejo, prestroge zahteve glede potrebne skladnosti dajatev, določenih v pravnih redih različnih zadevnih držav članic, pa bi lahko členu 85(1) Uredbe št. 883/2004 odvzele polni učinek.

43

Zato je treba šteti, da lahko vstopna pravica, ki je z zakonodajo države članice določena za dajatev, ki se izplačuje na podlagi te zakonodaje, v smislu člena 85(1) Uredbe št. 883/2004, velja tudi za dajatev, določeno z zakonodajo države članice, na katere ozemlju so nastala dejstva, ki so izvor sprožilnega dogodka, kot je nesreča pri delu, kadar sta obe dajatvi dovolj primerljivi po svojem predmetu in po ciljih.

44

V obravnavani zadevi je razvidno, da se danska in nemška dajatev dodelita po smrti osebe, ki je preživljala družino, in namen obeh je plačilo odškodnine preživelim družinskim članom zlasti za izgubo dobička, povezano z izgubo dohodka pokojnika.

45

Poleg tega po mnenju predložitvenega sodišča člen 77(1) zakona o zavarovanju za primer nesreče pri delu med drugim določa, da se pravice preživelih oseb do osebe, odgovorne za škodo, zmanjšajo, če so jim bile izplačane dajatve ali so jim te dajatve dolgovane na podlagi tega zakona. Iz tega izhaja, da je mogoče šteti, da predmet in cilji odškodnine zaradi izgube osebe, ki je preživljala družino, v skladu z dansko zakonodajo ustrezajo predmetu in ciljem socialnih dajatev, ki so na podlagi te zakonodaje zagotovljene zaradi nesreče pri delu.

46

V teh okoliščinah je treba – brez poseganja v preverjanje, ki ga bo opravilo predložitveno sodišče – šteti, da sta dajatvi iz postopka v glavni stvari po svojem predmetu in ciljih dovolj primerljivi, da lahko vstopna pravica, določena v členu 116 SGB X in navedena v členu 85(1) Uredbe št. 883/2004, velja tudi za odškodnino zaradi izgube osebe, ki je preživljala družino, v okviru zgornjih mej, določenih z dansko zakonodajo.

47

Četrtič, v zvezi s prehodno odškodnino, določeno v danskem pravu, in odškodnino za povrnitev nastale nepremoženjske škode, o katerih so stranke razpravljale na obravnavi pred Sodiščem, zadostuje navesti, prvič, da spis, predložen Sodišču, ne vsebuje potrebnih elementov, ki bi mu omogočili, da predložitvenemu sodišču da koristne napotke v zvezi s tem, ali sta predmet in cilj prehodnega nadomestila dovolj primerljiva s predmetom in ciljem dajatev, ki sta jih družbi DRV‑N in BG‑V izplačevali vdovi pokojnega delavca. Na drugi strani iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 35 te sodbe, izhaja, da ni mogoče šteti, da so predmet in cilji odškodnine za povrnitev nastale nepremoženjske škode dovolj primerljivi s predmetom in cilji vdovske pokojnine, ki sta jo v obravnavanem primeru izplačevali družbi DRV‑N in BG‑V.

48

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 85(1) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da če oseba na podlagi zakonodaje države članice, v kateri ima stalno prebivališče, prejema vdovsko pokojnino po smrti svojega zakonca zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo na ozemlju druge države članice, in če zakonodaja prve države članice določa vstopno pravico nosilca, ki dolguje to pokojnino, do tretje osebe, ki mora povrniti škodo, nastalo zaradi te nesreče pri delu, regresni zahtevek tega nosilca dolžnika ni pogojen s tem, da v drugi državi članici obstaja pravna podlaga, ki omogoča pridobitev take pokojnine ali enakovredne dajatve, ker zadostuje, da so dajatve, ki so v zakonodajah zadevnih držav članic predvidene po sprožilnem dogodku, kot je nesreča pri delu, dovolj primerljive po svojem predmetu in ciljih, da bi lahko vstopna pravica, določena v zakonodaji prve države članice in navedena v tem členu 85(1), lahko veljala tudi za dajatev, določeno v drugi državi članici.

49

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

Člen 85(1)(a) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti

je treba razlagati tako, da

če oseba na podlagi zakonodaje države članice, v kateri ima stalno prebivališče, prejema vdovsko pokojnino po smrti svojega zakonca zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo na ozemlju druge države članice, in če zakonodaja prve države članice določa vstopno pravico nosilca, ki dolguje to pokojnino, do tretje osebe, ki mora povrniti škodo, nastalo zaradi te nesreče pri delu, regresni zahtevek tega nosilca dolžnika ni pogojen s tem, da v drugi državi članici obstaja pravna podlaga, ki omogoča pridobitev take pokojnine ali enakovredne dajatve, ker zadostuje, da so dajatve, ki so v zakonodajah zadevnih držav članic predvidene po sprožilnem dogodku, kot je nesreča pri delu, dovolj primerljive po svojem predmetu in ciljih, da bi lahko vstopna pravica, določena v zakonodaji prve države članice in navedena v tem členu 85(1), lahko veljala tudi za dajatev, določeno v drugi državi članici.