1

Pritožnici s pritožbo predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 18. oktobra 2023, Teva Pharmaceutical Industries in Cephalon/Komisija (T‑472/21, EU:T:2016:651; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njuno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Evropske komisije C(2020) 8153 final z dne 26. novembra 2020 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39686 – Cephalon) (v nadaljevanju: sporni sklep) ter, podredno, za odpravo in znižanje zneska globe, ki jima je bila s tem sklepom naložena.

2

Za ta postopek je mogoče dejansko stanje, kot je bilo predstavljeno v točkah od 2 do 23 izpodbijane sodbe, povzeti, kot sledi.

3

Cephalon Inc. je biofarmacavtska družba s sedežem v ZDA, ki dobavlja tako originalne kot generične farmacevtske izdelke po celem svetu. Glavne dejavnosti družbe Cephalon vključujejo raziskave in razvoj ter dajanje zdravil v promet, pri čemer se posebej osredotoča na motnje osrednjega živčnega sistema.

4

Družba Teva Pharmaceutical Industries Ltd (v nadaljevanju: Teva) je farmacevtska multinacionalna družba, ki deluje na področjih razvoja, proizvodnje in prodaje generičnih zdravil ter inovativnih in specializiranih farmacevtskih izdelkov, aktivnih farmacevtskih učinkovin in izdelkov v prosti prodaji.

5

Družba Teva je oktobra 2011, potem ko je Komisija s Sklepom C(2011) 7435 final (zadeva COMP/M. 6258 – Teva/Cephalon) z dne 13. oktobra 2011 v skladu s členom 6(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40; v nadaljevanju: sklep o koncentraciji) odobrila priglašeno koncentracijo, prevzela družbo Cephalon.

6

Zadevni izdelek je zdravilo, ki vsebuje aktivno farmacevtsko učinkovino (v nadaljevanju: AFU), poimenovano „modafinil“. Modafinil, ki je bil odkrit leta 1976 v laboratoriju družbe Lafon, francoskega farmacevtskega podjetja, je stimulacijsko sredstvo za dolgotrajno budnost, ki se uporablja pri zdravljenju nekaterih motenj spanja.

7

Družba Cephalon je leta 1993 pridobila izključne pravice za modafinil in ga leta 1997 začela v Združenem kraljestvu prodajati pod znamko Provigil. Leta 2005 je modafinil prodajala v več državah Evropskega gospodarskega prostora (EGP).

8

V EGP so se različni nacionalni patenti za molekulo družbe Cephalon za AFU modafinil iztekli najpozneje leta 2003, medtem ko se je varstvo podatkov v zvezi s to AFU izteklo najpozneje leta 2005.

9

Čeprav so se patenti za molekulo modafinila iztekli, je bila družba Cephalon še vedno imetnica sekundarnih patentov za velikost delcev in drugih patentov, povezanih z modafinilom, ki so se v EGP iztekli leta 2015.

10

Zdravilo Provigil je bilo z vidika prodaje najpomembnejši izdelek v portfelju družbe Cephalon. Ta je, ker je pričakovala, da bodo v bližnji prihodnosti prišla na trg generična zdravila, in da bi zaščitila svoje dejavnosti na zadevnem področju, delala na izdelku druge generacije, poimenovanem „Nuvigil“, ki temelji na AFU modafinila in ga je nameravala dati na trg, da bi z njim od leta 2006 postopoma nadomestila Provigil najprej v ZDA, nato pa še v EGP. Poleg tega je predvidela, da bo na trg dala še eno zdravilo na osnovi modafinila, poimenovano „Sparlon“. Vendar družba Cephalon v EGP nazadnje ni dala na trg niti zdravila Nuvigil niti zdravila Sparlon.

11

Ko so konec leta 2002 štiri družbe iz sektorja generičnih zdravil, med njimi družba Teva, zaprosile za regulativno dovoljenje za trženje svojih generičnih različic modafinila v ZDA, je družba Cephalon začela postopek zaradi kršitve patentnih pravic v ZDA.

12

Junija 2005 je dala družba Teva svojo generično različico modafinila na trg v Združenem kraljestvu.

13

Družba Cephalon je 6. julija 2005, potem ko so bili izmenjani dopisi, pri High Court of Justice (England & Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales), Združeno kraljestvo) začela sodni postopek v patentnem sporu zoper družbo Teva, pri čemer je predlagala izdajo začasne odredbe, da bi tej družbi preprečila prodajo njene generične različice modafinila v Združenem kraljestvu. Družba Teva je nato vložila nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti.

14

Družba Teva se je pred obravnavo o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki naj bi potekala 11. julija 2005, strinjala, da preneha prodajati svoje generične različice modafinila v Združenem kraljestvu. Družba Cephalon se je v zameno strinjala s plačilom jamstva v višini 2,1 milijona britanskih funtov (GBP) (to je približno 3,07 milijona EUR), če bi družba Teva s svojimi predlogi v sodnem postopku uspela in bi imela pravico zahtevati odškodnino zaradi izgube dobička.

15

Pogajanja za sklenitev sporazuma o poravnavi so se začela konec novembra 2005.

16

Družbi Cephalon in Teva sta 8. decembra 2005 sklenili sporazum o poravnavi (v nadaljevanju: sporazum o poravnavi). Ta sporazum je bil sklenjen tudi za njune povezane družbe in je začel veljati 4. decembra 2005.

17

V sporazumu o poravnavi je bilo med drugim določeno, da se družba Teva v skladu s členom 2 zavezuje, da ne bo samostojno vstopila na trg modafinila niti ne bo konkurirala družbi Cephalon (v nadaljevanju: klavzula o nekonkuriranju) in da ne bo izpodbijala patentov družbe Cephalon za modafinil (v nadaljevanju: klavzula o neizpodbijanju) (v nadaljevanju obe skupaj: omejevalni klavzuli).

18

Členi od 2.2 do 2.6 sporazuma o poravnavi so določali sklop transakcij, ki se nanašajo na:

19

Prav tako je sporazum o poravnavi v členu 3 določal generične pravice v korist družbe Teva. V skladu s tem členom je družba Cephalon družbi Teva od leta 2012 (ali prej, če bi kateri koli subjekt na trg uvedel generično različico modafinila) podelila neizključno licenco za dajanje na trg njene generične različice modafinila, tudi za EGP.

20

V skladu s členom 4 sporazuma o poravnavi sta se družbi Teva in Cephalon zavezali k takojšnjemu končanju svojega spora v zvezi z modafinilom v ZDA in Združenem kraljestvu.

21

S sporazumom o poravnavi so bili določeni tudi zneski ali licenčnine za različne transakcije, navedene v točkah 17 in 18 te sodbe.

22

Komisija je 26. novembra 2020 sprejela sporni sklep.

23

Komisija je v tem sklepu ugotovila, da sta pritožnici kršili člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da sta sodelovali v sporazumu o poravnavi v farmacevtskem sektorju v zameno za obrnjeno plačilo (člen 1 spornega sklepa).

24

Za to kršitev je Komisija družbama Cephalon in Teva naložila globi v višini 30.480.000 EUR oziroma 30.000.000 EUR (člen 2 spornega sklepa).

25

Družbi Teva in Cephalon sta s tožbo, ki sta jo 5. februarja 2021 vložili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagali razglasitev ničnosti spornega sklepa in, podredno, odpravo ali zmanjšanje zneska glob.

26

Pritožnici sta v utemeljitev tožbe navedli štiri tožbene razloge.

27

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi na prvem mestu preučilo prvi tožbeni razlog, ki se je nanašal na napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija sporazum o poravnavi opredelila kot omejevanje konkurence zaradi cilja (točke od 27 do 205 izpodbijane sodbe).

28

Prvič, Splošno sodišče je zavrnilo očitke o neuporabi ustreznega pravnega merila (točke od 30 do 57 izpodbijane sodbe).

29

V zvezi s tem je Splošno sodišče med drugim razsodilo, da je ob upoštevanju sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52, EU:C:2020:52; v nadaljevanju: sodba Generics (UK)), za opredelitev sporazuma kot omejevanje zaradi cilja potrebna celovita presoja, ki vključuje interese in spodbude zadevnih strank, da se preveri, ali je mogoče poslovne transakcije iz sporazuma o poravnavi pojasniti še kako drugače kot s poslovnim interesom tako imetnika patenta kot tudi domnevnega kršitelja pravic, da si ne bosta konkurirala na podlagi učinkovitosti (točke od 37 do 43 izpodbijane sodbe). Zato je morala Komisija preveriti, ali bi bile lahko poslovne transakcije iz sporazuma o poravnavi pod tako ugodnimi pogoji sklenjene tudi brez omejevalnih klavzul. Splošno sodišče je ugotovilo, da če lahko Komisija ugotovi, da zadevne transakcije, če navedenih klavzul ne bi bilo, ne bi bile sklenjene ali ne bi bile sklenjene pod enako ugodnimi pogoji, je mogoče iz tega izpeljati, da jih ni mogoče pojasniti nikakor drugače kot s poslovnim interesom imetnika zadevnega patenta in domnevnega kršitelja pravic, da si ne bosta konkurirala na podlagi učinkovitosti (točka 45 izpodbijane sodbe).

30

Splošno sodišče je nato navedlo, da pravno merilo, ki ga je uporabila Komisija, ni enakovredno analizi hipotetičnega scenarija, ki se uporablja pri presoji sporazumov kot omejevanje zaradi posledice (točka 47 izpodbijane sodbe).

31

Po mnenju Splošnega sodišča namreč iz sodne prakse Sodišča izhaja, da namen presoje, ki jo je treba opraviti, da se odloči, ali se sporazum opredeli kot „omejevanje zaradi cilja“ ali ne, ni ugotovitev niti količinska opredelitev protikonkurenčnih posledic prakse, ampak zgolj ugotovitev objektivne teže te prakse, saj je s to težo mogoče utemeljiti prav to, da se posledice te prakse ne presojajo (točka 49 izpodbijane sodbe).

32

Poleg tega je Splošno sodišče pojasnilo, da dejstvo, da je treba to presojo po potrebi opraviti po podrobni analizi zadevnega sporazuma, še zlasti spodbujevalnega učinka z njim določenih prenosov vrednosti, pa tudi njegovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščen, nič bolj ne kaže na presojo protikonkurenčnih posledic tega sporazuma na trgu. Pomeni zgolj to, da se opravi celovita in natančna presoja zapletenih sporazumov, ne le da se tako v primeru dvoma o njihovi zadostni škodljivosti za konkurenco zavrne opredelitev kot „omejevanje zaradi cilja“, ampak da se tudi prepreči, da bi se lahko sporazumi izognili tej opredelitvi zgolj zaradi svoje zapletenosti in čeprav bi njihova natančna analiza pokazala, da objektivno predstavljajo zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco (točka 50 izpodbijane sodbe).

33

Drugič, Splošno sodišče je zavrnilo očitke v zvezi z obstojem druge verjetne razlage za transakcije, sklenjene poleg sporazuma o poravnavi, kot je ta, da so bile zgolj nadomestilo za omejevalni klavzuli (točke od 58 do 166 izpodbijane sodbe).

34

Tretjič, Splošno sodišče je zavrnilo očitke v zvezi z merilom, določenim v sodbi Generics (UK), glede obstoja pozitivnih posledic za konkurenco, ki so potrjene, upoštevne, značilne za zadevni sporazum in dovolj pomembne (točke od 167 do 191 izpodbijane sodbe).

35

Splošno sodišče je v zvezi s trditvami, ki so se nanašale na sklep o koncentraciji, ugotovilo, da se referenčni okvir tega sklepa razlikuje od tistega, na katerem temelji analiza sporazuma o poravnavi z vidika člena 101(1) PDEU. Medtem ko je Komisija v spornem sklepu ocenila omejevanje konkurence, ki ga je povzročil sporazum o poravnavi, in primerjala njegov vpliv s hipotetičnim scenarijem, v katerem sporazum o poravnavi ne bi bil sklenjen, je v sklepu o koncentraciji sporazum o poravnavi obravnavan kot dejstvo, pri čemer je ocenjen verjetni vpliv koncentracije strank na konkurenco z vidika pravil Unije na področju nadzora nad koncentracijami v predvidljivi prihodnosti od leta 2011 (točka 182 izpodbijane sodbe).

36

Poleg tega je Splošno sodišče navedlo, da dejstvo, da je Komisija v sklepu o koncentracije menila, da je družba Teva po sklenitvi sporazuma o poravnavi in kljub njemu še vedno najverjetnejši konkurenčni pritisk, ki se izvaja na družbo Cephalon, še ne pomeni, da bi imele po njeni oceni generične pravice družbe Teva za konkurenco pozitivne posledice (točka 183 izpodbijane sodbe).

37

Četrtič, Splošno sodišče je zavrnilo očitke v zvezi z napakami, ki naj bi jih Komisija storila pri presoji gospodarskega in pravnega okvira sporazuma o poravnavi (točke od 192 do 205 izpodbijane sodbe).

38

Na drugem mestu, Splošno sodišče je zavrnilo drugi tožbeni razlog, ki se je nanašal na napako, ker je Komisija sporazum o poravnavi opredelila kot omejevanje zaradi posledice, ker naj bi se Komisija oprla zgolj na potencialne posledice sporazuma o poravnavi (točke od 206 do 255 izpodbijane sodbe).

39

V zvezi s tem je Splošno sodišče med drugim navedlo, da se je v skladu z ustaljeno sodno prakso mogoče opreti na potencialno konkurenco, ki jo predstavlja potencialni novi udeleženec, ki je bil z zadevnim sporazumom izključen, in na strukturo zadevnega trga ter da namen člena 101 PDEU ni zavarovati le obstoječo konkurence, ampak tudi potencialno konkurenco (točke od 227 do 229 izpodbijane sodbe).

40

Na tretjem mestu, Splošno sodišče je zavrnilo tretji in četrti tožbeni razlog, ki sta ju pritožnici navedli podredno ter se nanašata na napačno uporabo člena 101(3) PDEU in na globi, ki sta jima bili naloženi (točke od 256 do 307 izpodbijane sodbe).

41

Na četrtem mestu, Splošno sodišče je zavrnilo predlog pritožnic, naj odpravi ali zniža zneska naloženih glob (točke od 308 do 311 izpodbijane sodbe).

42

Ob upoštevanju teh preudarkov je Splošno sodišče tožbo pritožnic v celoti zavrnilo.

43

Pritožnici s pritožbo Sodišču predlagata, naj:

44

Komisija Sodišču predlaga, naj:

45

Pritožnici v utemeljitev pritožbe navajata dva pritožbena razloga.

46

Pritožnici s prvim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravno merilo, ki izhaja iz sodbe Generics (UK), da bi ugotovilo obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja v okviru sporazuma o poravnavi.

47

Prvi del tega pritožbenega razloga se nanaša na razlago, ki jo je Splošno sodišče podalo v zvezi s prvim delom tega merila, ki je v točki 87 navedene sodbe in v skladu s katerim je treba uporabiti opredelitev „omejevanje zaradi cilja“, ko je iz analize zadevnega poravnalnega sporazuma razvidno, da je mogoče z njim določene prenose vrednosti pojasniti izključno s poslovnim interesom tako imetnika patenta kot tudi domnevnega kršitelja pravic, da si ne bosta konkurirala na podlagi učinkovitosti. Drugi del prvega pritožbenega razloga se nanaša na drugi del navedenega merila, navedenega v točki 111 navedene sodbe, v skladu s katerim sporazumi o poravnavi, ki imajo za konkurenco izkazane pozitivne posledice, zaradi katerih je mogoče razumno podvomiti o njihovi zadostni škodljivosti za konkurenco, ne morejo pomeniti omejevanja zaradi cilja.

48

Pritožnici v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga izpodbijata točke od 45 do 47 izpodbijane sodbe.

49

Prvič, pravno merilo, uporabljeno v točkah 46 in 47 navedene sodbe, naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Generics (UK), in naj bi ustrezalo analizi hipotetičnega scenarija, ki izhaja iz presoje sporazumov kot omejevanja zaradi posledice.

50

V tem okviru pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da ni pojasnilo, zakaj pravno merilo, ki ga je Komisija navedla v spornem sklepu, dejansko ni enakovredno analizi hipotetičnega scenarija, ki se uporablja pri presoji sporazumov kot omejevanja zaradi posledice. Poleg tega naj bi se z merilom, ki ga je potrdilo Splošno sodišče, dejansko zahtevalo, da se za vsako poslovno transakcijo presodi, ali bi bila taka transakcija dejansko sklenjena in ali bi bila sklenjena pod enakimi pogoji, če sporazuma o poravnavi kot celote ne bi bilo, kar naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Generics (UK).

51

Drugič, Splošno sodišče naj bi v točki 45 izpodbijane sodbe določilo strožje pravno merilo od tistega, ki je bilo določeno v sodbi Generics (UK).

52

Pritožnici opozarjata, da v skladu s spoznanji iz sodbe Generics (UK) sporazum o poravnavi pomeni sporazum, katerega namen je preprečiti, omejiti ali izkriviti konkurenco, če je iz vseh razpoložljivih elementov razvidno, da je prenose vrednosti mogoče pojasniti zgolj s poslovnim interesom strank tega sporazuma, da si ne bodo konkurirale na podlagi učinkovitosti. Poleg tega naj bi iz navedene sodbe izhajalo, da za to, da taki prenosi vrednosti ne spadajo v opredelitev sporazuma, ki omejuje konkurenco zaradi cilja, zadostuje, da je alternativna razlaga teh prenosov verjetna.

53

Splošno sodišče pa naj bi s tem, da je presodilo, da bi morala Komisija preveriti, ali bi bile lahko poslovne transakcije iz sporazuma o poravnavi sklenjene pod tako ugodnimi pogoji tudi brez omejevalnih klavzul, ne le izkrivilo merilo, določeno s sodno prakso Sodišča, ampak naj bi v nasprotju s to sodno prakso tudi obrnilo dokazno breme.

54

Tretjič, Splošno sodišče naj bi potrdilo merilo, ki ga stranki ne moreta izpolniti, kar je v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Generics (UK).

55

Pritožnici Splošnemu sodišču v zvezi s tem očitata, da je nepravilno uporabilo merilo iz točke 43 izpodbijane sodbe, da bi preverilo, ali je mogoče poslovne transakcije iz sporazuma o poravnavi pojasniti še kako drugače kot s poslovnim interesom tako imetnika patenta kot tudi domnevnega kršitelja pravic, da si ne bosta konkurirala na podlagi učinkovitosti.

56

Pritožnici poudarjata, da sta bili ob sklenitvi sporazuma o poravnavi vpleteni v spore na svetovni ravni glede patentov družbe Cephalon, s katerimi je bil zaščiten modafinil, in da bi stranki, če sporazuma o poravnavi ne bi bilo, svoj spor nadaljevali. V takem položaju naj družba Cephalon ne bi imela nobenega interesa za sklenitev kakršne koli poslovne transakcije z družbo Teva v zvezi s predmetom spora in naj bi imela le majhen interes za sklenitev kakršnega koli sporazuma, kot je Komisija sama priznala v točki 794 obrazložitve spornega sklepa.

57

Merilo, kakršno je uporabilo Splošno sodišče, pa naj bi nujno izključevalo sklepanje poslovnih transakcij hkrati s sporazumom o poravnavi, kar naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Generics (UK).

58

Po mnenju pritožnic naj bi bilo v tem okviru upoštevno vprašanje, ali ob domnevi, da sta družbi Teva in Cephalon rešili spor, za vsako od poslovnih transakcij lahko obstaja verjetno pojasnilo.

59

Komisija meni, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

60

Pritožnici s prvim delom prvega pritožbenega razloga izpodbijata točke od 45 do 47 izpodbijane sodbe in zlasti pravno merilo, ki ga je Splošno sodišče uporabilo za opredelitev zavez o nekonkuriranju in neizpodbijanju, sprejetih v okviru sporazuma o poravnavi, kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

61

Najprej je treba opozoriti, da lahko v skladu s sodno prakso Sodišča sporazumi o poravnavi, s katerimi proizvajalec generičnih zdravil, ki je kandidat za vstop na trg, vsaj začasno prizna veljavnost patenta, katerega imetnik je proizvajalec originalnih zdravil, in se s tem zaveže, da te veljavnosti ne bo izpodbijal niti ne bo vstopil na zadevni trg, povzročijo omejevalne posledice za konkurenco, saj je izpodbijanje veljavnosti in obsega patenta del običajne konkurence v sektorjih, v katerih obstajajo izključne pravice nad tehnologijami (sodbi Generics (UK), točka 81, in z dne 27. junija 2024, Servier in drugi/Komisija, C‑201/19 P, EU:C:2024:552, točka 293).

62

Proizvajalec generičnih zdravil se namreč lahko v skladu s sodno prakso, potem ko je ocenil možnosti za uspeh v sodnem postopku med njim in proizvajalcem zadevnega originalnega zdravila, odloči, da ne bo vstopil na zadevni trg in da bo s tem proizvajalcem sklenil sporazum o poravnavi tega postopka (sodba z dne 27. junija 2024, Servier in drugi/Komisija, C‑201/19 P, EU:C:2024:552, točka 163 in navedena sodna praksa).

63

Takega sporazuma pa ni mogoče vedno obravnavati kot „omejevanje zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU. Dejstvo, da tak sporazum vključuje prenose vrednosti s proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca generičnih zdravil, prav tako ni zadosten razlog za to, da se ta sporazum opredeli kot omejevanje konkurence zaradi cilja, saj se lahko ti prenosi vrednosti izkažejo za utemeljene. To lahko velja, če proizvajalec generičnih zdravil od proizvajalca originalnih zdravil prejme zneske, ki se dejansko ujemajo z nadomestilom za stroške in nevšečnosti, povezane s sporom med njima, ali ki se ujemajo s plačilom za dejansko dobavo blaga ali storitev proizvajalcu originalnih zdravil (sodba z dne 27. junija 2024, Servier in drugi/Komisija, C‑201/19 P, EU:C:2024:552, točka 163 in navedena sodna praksa).

64

Če tako sporazum o poravnavi spora v zvezi z veljavnostjo patenta med proizvajalcem generičnih zdravil in proizvajalcem originalnih zdravil, ki je imetnik tega patenta, vključuje prenose vrednosti s proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca generičnih zdravil, je treba na prvem mestu preveriti, ali je pozitivno neto bilanco teh prenosov mogoče v celoti utemeljiti – kot je navedeno v točkah 62 in 63 te sodbe – s potrebo po nadomestilu za stroške in nevšečnosti, povezane s tem sporom, kot so stroški in honorarji za svetovalce zadnjenavedenega proizvajalca, ali s potrebo po plačilu za dejansko in izkazano dobavo njegovega blaga ali storitev proizvajalcu originalnega zdravila. Poravnava takega spora namreč pomeni, da proizvajalec generičnih zdravil prizna veljavnost zadevnega patenta, saj se odpove pravici do njegovega izpodbijanja. Iz tega sledi, da je mogoče v okviru plačila, ki ga je proizvajalec originalnih zdravil „obrnil“ v korist proizvajalca generičnih zdravil, le kritje takih stroškov ali plačilo za tako dobavljeno blago ali storitve šteti za skladno s takim priznanjem in da je zato lahko upravičeno z vidika konkurence (sodba z dne 27. junija 2024, Servier in drugi/Komisija, C‑201/19 P, EU:C:2024:552, točka 164 in navedena sodna praksa).

65

Na drugem mestu, če ta pozitivna neto bilanca prenosov ni v celoti utemeljena s tako potrebo, je treba preveriti, ali je ob neobstoju take utemeljitve te prenose mogoče pojasniti izključno s poslovnim interesom teh proizvajalcev zdravil, da si ne konkurirajo na podlagi učinkovitosti. Za to preučitev je treba ugotoviti, ali je navedena bilanca, vključno z morebitnimi utemeljenimi stroški, dovolj velika, da je proizvajalca generičnih zdravil dejansko spodbudila k temu, da se je odpovedal vstopu na zadevni trg, ne da bi se zahtevalo, da je ta neto pozitivna bilanca nujno večja od dobička, ki bi ta proizvajalec generičnih zdravil ustvaril, če bi v patentnem sporu uspel (sodba z dne 27. junija 2024, Servier in drugi/Komisija, C‑201/19 P, EU:C:2024:552, točka 165 in navedena sodna praksa).

66

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 45 sklepnih predlogov, je treba šteti, da je torej opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi cilja mogoče uporabiti le takrat, kadar omejitve konkurence, ki izhajajo iz klavzul o nekonkuriranju in neizpodbijanju, določenih v sporazumu o poravnavi, ne temeljijo na priznavanju veljavnosti patentov proizvajalcev originalnih zdravil, temveč na prenosu vrednosti s tega proizvajalca na zadevnega proizvajalca generičnih zdravil, kar za zadnjenavedenega pomeni spodbudo, da se odpove konkuriranju na podlagi učinkovitosti.

67

Tako je treba sporazume o poravnavi, kot je zadevni sporazum o poravnavi, opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, če je iz njihove preučitve razvidno, da je mogoče prenose vrednosti, ki jih je proizvajalec originalnega zdravila izvedel v korist proizvajalca generičnega zdravila, nazadnje pojasniti zgolj s poslovnim interesom teh gospodarskih subjektov, da si ne bosta konkurirala na podlagi učinkovitosti (glej v tem smislu sodbi Generics (UK), točka 87, in z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija, C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točka 114).

68

Za ugotovitev, ali je sporazum mogoče opredeliti kot „omejevanje konkurence zaradi cilja“, ni treba ločeno analizirati vsake od njegovih klavzul, temveč je treba presoditi, ali je ta sporazum kot celota dovolj gospodarsko škodljiv za dobro delovanje konkurence na zadevnem trgu (sodba z dne 27. junija 2024, Servier in drugi/Komisija, C‑201/19 P, EU:C:2024:552, točka 294).

69

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba presoditi, prvič, ali je Splošno sodišče v okviru preučitve, katere namen je bil ugotoviti, ali je treba sporazum o poravnavi opredeliti kot „omejevanje konkurence zaradi cilja“, v točki 46 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je treba za ugotovitev, ali je bila edina verjetna razlaga vsake od poslovnih transakcij iz tega sporazuma cilj spodbuditi družbo Teva, da sprejme omejevalni klavzuli in se tako odpove konkuriranju družbi Cephalon na podlagi svoje učinkovitosti, ali pa bi bile te transakcije vsekakor sklenjene tudi v običajnih tržnih razmerah, analizirati, ali bi bile poslovne transakcije iz navedenega sporazuma dejansko sklenjene oziroma ali bi bile sklenjene pod enakimi pogoji, če omejevalnih klavzul ne bi bilo.

70

V zvezi s tem, kadar pozitivne neto bilance prenosov vrednosti ni mogoče v celoti utemeljiti s potrebo po nadomestilu za stroške in nevšečnosti, povezane s sporom v zvezi z veljavnostjo patenta med proizvajalcem generičnih zdravil in proizvajalcem originalnih zdravil, je treba v skladu s pravnim merilom, ki je bilo v sodni praksi uporabljeno za opredelitev sporazuma o poravnavi kot omejevanje konkurence zaradi cilja, preveriti, ali je edino nadomestilo za prenos vrednosti, ki ga proizvajalec generičnih zdravil prejme od proizvajalca originalnega zdravila, dovolj veliko, da tega proizvajalca generičnih zdravil dejansko spodbudi k temu, da se odpove vstopu na zadevni trg (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2024, Servier in drugi/Komisija, C‑201/19 P, EU:C:2024:552, točki 164 in 165 ter navedena sodna praksa).

71

V teh okoliščinah pritožnici Splošnemu sodišču napačno očitata, da se je pri preučitvi osredotočilo na zavezi o nekonkuriranju in neizpodbijanju iz sporazuma o poravnavi, ki v bistvu pomenita odpoved vstopu na trg.

72

Res je, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 71 sklepnih predlogov, da bi ločena razlaga točk 45 in 46 izpodbijane sodbe lahko nakazovala, da je Splošno sodišče opravilo abstraktno analizo omejevalnih klavzul s preučitvijo hipotetičnega scenarija, ki temelji na primerjavi „tega, kar se je dejansko zgodilo, s tem, kar bi se zgodilo, če omejevalnih klavzul ne bi bilo“.

73

Vendar je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točk od 43 do 46 in od 61 do 162 izpodbijane sodbe, na podlagi podrobne analize in celovite presoje sporazuma o poravnavi ugotovilo, da je prenos vrednosti, ki ga je družba Cephalon izvedla v korist družbe Teva s poslovnimi transakcijami, pomenil nadomestilo za vključitev omejevalnih klavzul v sporazum o poravnavi in posledično za zavezo družbe Teva, da se odpoveduje temu, da bo samostojno vstopila na trg generičnih zdravil.

74

Natančneje, Splošno sodišče je v točkah od 43 do 46 izpodbijane sodbe najprej navedlo, da namerava na podlagi hipotetičnega scenarija ugotoviti, ali poslovne transakcije, sklenjene med pritožnicama, odstopajo od običajnih tržnih pogojev, pri čemer se je navezalo zlasti na cilje ter gospodarski in pravni okvir, v katerega so se te transakcije umeščale ob sklenitvi sporazuma o poravnavi, da bi ugotovilo spodbujevalni učinek prenosov vrednosti, določenih v tem sporazumu.

75

Nič pa ne preprečuje, da bi se za ugotovitev omejevanja konkurence zaradi cilja, upoštevali hipotetični elementi (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točki 82 in 83).

76

Čeprav analiza, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točki 46 izpodbijane sodbe in pri kateri je preučilo poslovne transakcije iz sporazuma o poravnavi ob neobstoju omejevalnih klavzul, pomeni, kot je to navedlo v točkah od 47 do 50 izpodbijane sodbe, upoštevanje hipotetičnega položaja, se ta analiza ne sme zamenjevati s tako imenovano „hipotetično“ metodo.

77

Medtem ko gre pri „hipotetični“ metodi za primerjavo med konkurenčnim položajem, ki izhaja iz zadevnega sporazuma, s položajem, ki bi obstajal, če tega sporazuma ne bi bilo, da bi se presodil obstoj protikonkurenčnih posledic, ki jih je povzročil sporazum med podjetji (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2024, Komisija/KRKA, C‑151/19 P, EU:C:2024:546, točka 316 in navedena sodna praksa), je bil namen analize, ki jo je Splošno sodišče opravilo v okviru presoje obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja, kot je razvidno iz točk od 43 do 50 in 61 izpodbijane sodbe, ugotoviti, ali ti klavzuli pomenita spodbudo za družbo Teva, da se odpove konkuriranju družbi Cephalon na podlagi svoje učinkovitosti, da bi se ugotovila objektivna teža zadevnega ravnanja, ne pa presoditi obstoj protikonkurenčnih posledic sporazuma o poravnavi. Zadnjenavedena presoja je bila opravljena v točkah od 221 do 223 in od 230 do 254 izpodbijane sodbe.

78

Zato se z merilom, ki ga je potrdilo Splošno sodišče – v nasprotju s tem, kar trdita pritožnici – ne zahteva, da se za vsako poslovno transakcijo presodi, ali bi bila transakcija dejansko sklenjena in ali bi bila sklenjena pod enakimi pogoji, če sporazuma o poravnavi kot celote ne bi bilo. Nasprotno, namen tega merila je ugotoviti, ali je mogoče, kot se zahteva s sodno prakso, navedeno v točki 67 te sodbe, prenose vrednosti nazadnje pojasniti zgolj s poslovnim interesom zadevnih gospodarskih subjektov, da si ne konkurirajo na podlagi učinkovitosti.

79

Poleg tega je Splošno sodišče ob upoštevanju pojasnil iz točk od 47 do 50 izpodbijane sodbe, katere točk od 48 do 50 pritožnici ne izpodbijata, glede razlike med analizo, opravljeno v okviru ugotavljanja obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja, in hipotetično metodo, ki jo je treba uporabiti le v okviru presoje protikonkurenčnih posledic sporazuma, v nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, jasno navedlo razloge, zakaj ta analiza ni enakovredna tej hipotetični metodi.

80

Drugič, preučiti je treba, ali se je Splošno sodišče v točki 46 izpodbijane sodbe oddaljilo od sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Generics (UK), s tem, da je ugotovilo, da mora Komisija za ugotovitev, ali je bila edina verjetna razlaga vsake od poslovnih transakcij iz tega sporazuma cilj spodbuditi družbo Teva, da sprejme omejevalni klavzuli in se tako odpove konkuriranju družbi Cephalon na podlagi svoje učinkovitosti, ali pa bi bile te transakcije vsekakor sklenjene tudi v običajnih tržnih razmerah, primerjati to, kar se je dejansko zgodilo, s tem, kar bi se zgodilo, če omejevalnih klavzul ne bi bilo.

81

Pritožnici želita s tem očitkom v bistvu dokazati, da merilo, ki ga je Splošno sodišče vzpostavilo, ustreza merilu, ki izhaja iz sodbe Generics (UK) za preučitev obstoja omejevanja konkurence zaradi posledice, in ga torej ni mogoče uporabiti za ugotovitev omejevanja konkurence zaradi cilja, ne da bi bilo pravo napačno uporabljeno.

82

Kot pa je razvidno iz točke 43 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče nameravalo opraviti celovito presojo interesov in spodbud zadevnih strank, da bi preverilo, ali je mogoče poslovne transakcije iz sporazuma o poravnavi pojasniti še kako drugače kot s poslovnim interesom pritožnic, da si ne bosta konkurirali na podlagi učinkovitosti.

83

Kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točkah 50 in 56 izpodbijane sodbe, ki ju pritožnici ne izpodbijata, mora taka presoja temeljiti na tem, da se skupaj analizirajo poslovne transakcije in sporazum o poravnavi, kadar so te transakcije in ta sporazum del istega pogodbenega okvira.

84

Kot je namreč pojasnilo Sodišče, za ugotovitev, ali je sporazum mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja – zlasti zaradi tesnih povezav med klavzulami o neizpodbijanju, o netrženju in izključni dobavi iz sporazuma o poravnavi – ni treba ločeno analizirati vsake od omejevalnih klavzul, temveč je treba presoditi, ali je ta sporazum kot celota dovolj gospodarsko škodljiv za dobro delovanje konkurence na zadevnem trgu, da to upravičuje tako opredelitev (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2024, Servier in drugi/Komisija, C‑201/19 P, EU:C:2024:552, točka 294).

85

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 57 sklepnih predlogov, to velja še toliko bolj, kadar je, kot v obravnavani zadevi, cilj te analize opredeliti potencialno spodbujevalni učinek prenosov vrednosti in ugotoviti, ali vključitev omejevalnih klavzul v sporazum o poravnavi pomeni nadomestilo za prenose vrednosti, ki jih je družba Cephalon izvedla s poslovnimi transakcijami iz sporazuma o poravnavi.

86

Če se namreč ugotovi, da stranki brez omejevalnih klavzul v sporazumu o poravnavi ne bi sklenili poslovnih transakcij, določenih s tem sporazumom, je iz tega mogoče sklepati, da je te transakcije mogoče pojasniti le z omejevanjem konkurence, dogovorjeno v tem sporazumu.

87

Poleg tega – v nasprotju s tem, kar trdita pritožnici – iz izpodbijane sodbe nikakor ne izhaja, prvič, da Splošno sodišče ni opravilo take analize, saj je iz točk 61 in 162 te sodbe razvidno nasprotno, in drugič, da je Splošno sodišče zahtevalo dokaz o tem, kaj bi se zgodilo, če sporazuma o poravnavi v celoti ne bi bilo.

88

Tako tega očitka, ki temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe, ni mogoče sprejeti.

89

Prav tako je treba zavrniti očitek pritožnic, ki se nanaša na izkrivljanje merila, določenega s sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 53 te sodbe, in na prevalitev dokaznega bremena, ki se zahteva s to sodno prakso.

90

Splošno sodišče namreč ni storilo napake s tem, da je v točki 45 izpodbijane sodbe presodilo, da mora Komisija preveriti, ali bi bile lahko poslovne transakcije iz sporazuma o poravnavi pod tako ugodnimi pogoji sklenjene tudi brez omejevalnih klavzul.

91

Kot je razvidno iz točke 53 izpodbijane sodbe, ki je pritožnici ne izpodbijata, je Splošno sodišče s sklicevanjem na točki 83 in 87 sodbe Generics (UK) opozorilo, da mora Komisija dokazati, da sta v zadevnem kontekstu omejevalni klavzuli, sklenjeni v okviru sporazuma o poravnavi, privedli do sporazuma, s katerim se omejuje konkurenca zaradi cilja, ter torej dokazati, da iz preučitve tega sporazuma izhaja, da je mogoče z njim določene prenose vrednosti pojasniti izključno s poslovnim interesom tako imetnika zadevnega patenta kot tudi domnevnega kršitelja pravic, da si ne bosta konkurirala na podlagi učinkovitosti.

92

Pritožnici sta pred Splošnim sodiščem trdili, da je imela vsaka od poslovnih transakcij iz sporazuma o poravnavi še drugo verjetno razlago, kot je ta, da je bila zgolj nadomestilo za omejevalni klavzuli. Splošno sodišče je zato preverilo, kot je razvidno iz točke 61 izpodbijane sodbe, ali je Komisija za vsako od teh poslovnih transakcij, določenih s tem sporazumom, storila napako pri presoji, ker je ugotovila, da so bile navedene transakcije uporabljene za prenos vrednosti z družbe Cephalon na družbo Teva v zameno za zavezo družbe Teva, da se odpove temu, da samostojno vstopi na trge generičnih zdravil in da v zvezi z modafinilom konkurira družbi Cephalon.

93

Splošno sodišče je po analizi spornega sklepa in vsake poslovne transakcije, navedene v sporazumu o poravnavi, v točki 162 izpodbijane sodbe ugotovilo, česar pritožnici ne izpodbijata, da je Komisija na podlagi ustreznega pravnega merila ugotovila, da nobena od poslovnih transakcij, določenih v sporazumu o poravnavi, ni imela nobenega drugega cilja, kot je zvišanje ravni celotnega prenosa vrednosti v korist družbe Teva na podlagi tega sporazuma, kar je to družbo spodbudilo k sprejetju omejevalnih klavzul.

94

Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je razsodilo, da je Komisija v skladu s sodno prakso iz točke 87 sodbe Generics (UK) ustrezno dokazala, da je prenose vrednosti, izvedene v okviru poslovnih transakcij iz sporazuma o poravnavi, mogoče pojasniti zgolj s poslovnim interesom družb Teva in Cephalon, da si ne bosta konkurirali na podlagi učinkovitosti.

95

Tretjič, presoditi je treba, ali je Splošno sodišče, kot trdita pritožnici, dejansko uporabilo merilo, ki ga stranki ne moreta izpolniti, v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Generics (UK), in ali je Splošno sodišče pravilno uporabilo merilo, ki ga je samo uporabilo v točki 43 izpodbijane sodbe, da bi preverilo, ali je mogoče poslovne transakcije iz sporazuma o poravnavi pojasniti še kako drugače kot s poslovnim interesom tako imetnika patenta kot tudi domnevnega kršitelja pravic, da si ne bosta konkurirala na podlagi učinkovitosti,

96

V zvezi s tem je treba najprej, ker ta očitek temelji na trditvi, ki je bila preučena že v točkah od 83 do 87 te sodbe in v skladu s katero naj bi Splošno sodišče preučilo poslovne transakcije, „če sporazuma o poravnavi ne bi bilo“, ta očitek zavrniti.

97

Dalje, zavrniti je treba tudi trditve pritožnic, da se je celovita presoja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, v nasprotju s tem, kar je navedlo v točki 43 izpodbijane sodbe, nanašala na vprašanje, ali bi pritožnici sklenili kakršno koli poslovno transakcijo neodvisno od sporazuma o poravnavi.

98

Nič v izpodbijani sodbi namreč ne kaže na to, da Splošno sodišče ni ugotovilo, kot je navedeno v točki 43 izpodbijane sodbe, ali je mogoče poslovne transakcije iz sporazuma o poravnavi pojasniti še kako drugače kot s poslovnim interesom pritožnic, da si ne bosta konkurirali na podlagi učinkovitosti. Kot je razvidno zlasti iz točk 61 in 162 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče opravilo prav to analizo.

99

Nazadnje, v nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi Splošno sodišče izključilo možnosti sklepanja poslovnih transakcij hkrati s sporazumom o poravnavi. Nasprotno, iz točk 56, 61 in 162 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče tako možnost priznalo s tem, da je preučilo vse poslovne transakcije, ki sta jih stranki sklenili v okviru poravnave svojih sporov.

100

Zato je, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 71 sklepnih predlogov, za ugotovitev omejevanja konkurence zaradi cilja v obravnavani zadevi upoštevno vprašanje, ali za poslovne transakcije, sklenjene v okviru sporazuma o poravnavi, lahko obstaja verjetno pojasnilo v smislu, da cilja teh transakcij nista omejevanje ali izkrivljanje konkurence na trgu s spodbujanjem potencialnega konkurenta, da se odpove vstopu na trg v zameno za prenos vrednosti, ki ni utemeljen s potrebo po nadomestilu za stroške ali nevšečnosti, povezane s sporom med strankama tega sporazuma.

101

Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je opravilo tako analizo, kar je razvidno iz točk 61 in 162 izpodbijane sodbe.

102

Iz tega izhaja, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

103

Pritožnici v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga trdita, da je bilo v točkah 182 in 183 izpodbijane sodbe napačno uporabljeno pravo, ker je obrazložitev v teh točkah nezadostna in protislovna.

104

V zvezi s tem pritožnici opozarjata, da v skladu z ugotovitvami iz točke 111 sodbe Generics (UK) sporazumi o poravnavi, ki imajo za konkurenco izkazane pozitivne posledice, zaradi katerih je mogoče razumno podvomiti o njihovi zadostni škodljivosti za konkurenco, ne morejo pomeniti omejevanja zaradi cilja. V skladu s to sodno prakso naj bi morale biti te posledice potrjene, upoštevne in značilne za zadevni sporazum ter dovolj pomembne, da je mogoče zaradi njih razumno podvomiti o zadostni škodljivosti zadevnega sporazuma o poravnavi za konkurenco in torej o njegovem protikonkurenčnem cilju.

105

Komisija pa naj bi v sklepu o koncentraciji navedla, da so bile s sporazumom o poravnavi odpravljene ovire na področju intelektualne lastnine, zaradi katerih je vstop drugih proizvajalcev generičnih zdravil kratkoročno postal izredno negotov, zato sporazum o poravnavi družbi Teva omogoča, da postane najpomembnejši konkurent družbe Cephalon na trgu modafinila.

106

Konkurenčni pritisk, ki ga je družba Teva izvajala na družbo Cephalon, naj bi bil tak, da je Komisija od družbe Teva zahtevala, da odstopi svoje pravice do proizvodnje in prodaje svojega izdelka modafinil, da bi se odpravilo prekrivanje dejavnosti med strankama koncentracije.

107

Ob upoštevanju teh elementov pritožnici Splošnemu sodišču na eni strani očitata, da v odgovor na trditve, ki sta jih navedli na prvi stopnji, da bi dokazali, da pozitivne posledice za konkurenco, ki izhajajo iz sporazuma o poravnavi, jasno izhajajo iz sklepa o koncentraciji, ni navedlo razlogov, zaradi katerih naj bi omejitve konkurence v sporazumu o poravnavi prevladale nad očitnimi pozitivnimi posledicami za konkurenco, ki izhajajo iz tega sporazuma. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi navedlo razlogov, zakaj naj bi razlika med analitičnim okvirom, uporabljenim v spornem sklepu, in analitičnim okvirom iz sklepa o koncentraciji povzročila, da iz sporazuma o poravnavi ne bi izhajala nobena za konkurenco pozitivna posledica.

108

Na drugi strani pritožnici menita, da na podlagi obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razumeti, kako je Splošno sodišče v točki 183 izpodbijane sodbe prišlo do protislovne ugotovitve, da dejstvo, da je Komisija v sklepu o koncentraciji menila, da je družba Teva po sklenitvi sporazuma o poravnavi in kljub njegovi sklenitvi še vedno najverjetnejši konkurenčni pritisk, ki se izvaja na družbo Cephalon, še ne pomeni, da imajo po oceni Komisije generične pravice družbe Teva posledice za konkurenco.

109

Natančneje, na podlagi te obrazložitve naj ne bi bilo mogoče razumeti razlogov, zaradi katerih na podlagi sklepa o koncentraciji ni bilo mogoče razumno podvomiti o zadostni škodljivosti sporazuma o poravnavi za konkurenco.

110

Komisija meni, da je treba trditve, ki sta jih pritožnici navedli v repliki v zvezi z domnevno protislovnostjo razlogovanja Splošnega sodišča v točkah 182 in 183 izpodbijane sodbe, zavreči kot nedopustne, ker so nove trditve. Komisija vsekakor meni, da drugi del prvega pritožbenega razloga ni utemeljen.

111

Pritožnici z drugim delom prvega pritožbenega razloga trdita, da je bilo v točkah 182 in 183 izpodbijane sodbe napačno uporabljeno pravo, ker je obrazložitev v teh točkah nezadostna in protislovna.

112

Komisija uvodoma trdi, da je treba ugotoviti, da trditve pritožnic v zvezi s protislovnostjo razlogovanja Splošnega sodišča, navedene v repliki, niso dopustne, ker so nove trditve.

113

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da sta pritožnici v naslovu drugega dela prvega pritožbenega razloga in v eni točki pritožbe zgolj navedli protislovnost razlogovanja Splošnega sodišča, ne da bi v njegovo utemeljitev navedli pojasnilo ali kakršno koli utemeljitev za takšno protislovnost. Šele v fazi replike se je domnevno protislovje obravnavalo, in sicer le v zvezi s točko 183 izpodbijane sodbe.

114

Ker trditev, ki se nanaša na protislovno obrazložitev, nikakor ni bila podprta v tožbi in ker je bila prvič navedena šele v repliki v zvezi s točko 183 izpodbijane sodbe, ne da bi poleg tega temeljila na elementih, ki so se razkrili po vložitvi tožbe, ali pomenila razširitev tožbenega razloga, navedenega v tožbi, jo je treba posledično v skladu s členom 127(1) Poslovnika Sodišča, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 190(1) tega poslovnika, šteti za nedopustno.

115

Poleg tega je treba poudariti, da pritožnici ne izpodbijata celotne obrazložitve, ki jo je Splošno sodišče navedlo za zavrnitev tretjega dela prvega tožbenega razloga, navedenega na prvi stopnji. Natančneje, pritožnici izpodbijata le obrazložitev, ki jo je Splošno sodišče predstavilo v točkah 182 in 183 izpodbijane sodbe za zavrnitev trditev, ki sta jih navedli za dokaz, da so za konkurenco pozitivne posledice sporazuma o poravnavi jasno razvidne iz sklepa o koncentraciji.

116

Vendar tudi če bi bila obrazložitev iz točk 182 in 183 izpodbijane sodbe napačna zaradi napačne uporabe prava, ker ta obrazložitev ni zadostna, posledica te napake ne bi mogla biti razveljavitev navedene sodbe.

117

Pritožnici sta namreč v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga izpodbijali samo en element razlogovanja, na katerega se je Splošno sodišče oprlo za zavrnitev tretjega dela prvega tožbenega razloga, navedenega na prvi stopnji.

118

V zvezi s tem je na eni strani iz točk od 178 do 180 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče preučilo in zavrnilo trditve, ki so se nanašale na to, da je sporazum o poravnavi za konkurenco večinoma pozitiven, pri čemer je razsodilo, da bi bilo treba vstop družbe Teva na trge modafinila opredeliti kot „odložen, nadzorovan in omejen vstop na navedene trge, ne pa kot zgodnejši vstop“, kot sta trdili pritožnici. Na drugi strani je Splošno sodišče v točkah od 186 do 190 navedene sodbe presodilo, da ugotovitve obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja ni mogoče zavrniti zaradi domnevne postranskosti omejevalnih klavzul.

119

Iz tega sledi, da je treba drugi del prvega pritožbenega razloga delno zavreči kot nedopusten in delno zavrniti kot brezpredmeten.

120

V teh okoliščinah je treba prvi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

121

Pritožnici v utemeljitev drugega pritožbenega razloga v bistvu trdita, da je Splošno sodišče pri preučitvi protikonkurenčnih posledic sporazuma o poravnavi večkrat napačno uporabilo pravo.

122

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da protikonkurenčni cilj in posledica sporazuma nista kumulativna, ampak alternativna pogoja za uporabo prepovedi iz člena 101(1) PDEU. Zato ni treba preučiti posledic sporazuma, če je njegov protikonkurenčni cilj dokazan (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2009, GlaxoSmithKline Services in drugi/Komisija in drugi, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, EU:C:2009:610, točka 55 in navedena sodna praksa).

123

Ker pa pri preučitvi prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na presojo Splošnega sodišča v okviru ugotavljanja obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja, ni bila ugotovljena nobena napačna uporaba prava, ni treba preučiti drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na protikonkurenčne posledice sporazuma o poravnavi.

124

V teh okoliščinah je treba to pritožbo zavrniti.

125

Člen 184(2) Poslovnika določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

126

Člen 138(1) tega poslovnika, ki se na podlagi njegovega člena 184(1) uporablja za pritožbeni postopek, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

127

Ker pritožnici s svojimi predlogi nista uspeli in je Komisija predlagala, naj se jima naloži plačilo stroškov, se pritožnicama naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: