Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
DEANA SPIELMANNA,
predstavljeni 13. novembra 2025(1)
Zadeva C-523/24
Sociedad Civil Catalana, Asociación Cívica y Cultural (SCC),
Ministerio Fiscal
proti
RAS,
AAT,
IGA,
ARMG,
ANMG,
NMF,
ARM,
LBC,
RFB,
FHM,
MMT,
MOQ,
MOP,
ASD,
JTN,
JNB,
TPR,
OJV,
RRR,
DBC,
JGV,
EAC,
EH,
MKEK,
SML,
AVO,
MAB,
JMSI,
LPG,
CPO,
CPC,
ACO,
AMC,
ACJ,
FGS
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal de Cuentas (računsko sodišče, Španija))
„ Predhodno odločanje – Upravljanje javnih sredstev v okviru gibanja za neodvisnost Katalonije – Postopek za ugotovitev javnofinančne odgovornosti – Skladnost sistemskega zakona 1/2024 o amnestiji za institucionalno, politično in družbeno normalizacijo v Kataloniji s pravom Unije – Člen 325 PDEU – Zaščita finančnih interesov Unije – Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pristojnost Sodišča – Rok največ dveh mesecev za uporabo amnestije – Pravica do izjave stranke, ki je vložila tožbo v javnem interesu – Neprekinitev postopka in obvezna odprava začasnih odredb v primeru vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe “
Kazalo
I. Uvod
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
B. Špansko pravo
1. Ustava
2. Sistemski zakon 2/1982 o TCU
3. Zakon 7/1988 o delovanju TCU
4. Sistemski zakon 6/1985 o sodstvu
5. Zakon 1/2000 o zakoniku o civilnem postopku
6. LOA
III. Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
IV. Analiza
A. Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe: ali je TCU „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU?
B. Vprašanja za predhodno odločanje
1. Uvodne ugotovitve: amnestija in pravo Unije
2. Obstoj škode za finančne interese Unije (prvo, tretje, četrto in peto vprašanje)
a) Prvo vprašanje
b) Tretje, četrto in peto vprašanje
3. Skladnost LOA s pravno državo (drugo, šesto, sedmo in osmo vprašanje)
a) Pristojnost Sodišča
b) Dopustnost
c) Vsebinska preučitev
1) Uvodne ugotovitve
2) Drugo vprašanje
3) Sedmo vprašanje
4) Šesto in osmo vprašanje
V. Predlog
I. Uvod
1. Izraz „amnestija“ izvira iz grške besede ἀμνηστία (amnēstía), ki vključuje idejo pozabe(2), tako kot izraz „amnezija“, ki ima enak izvor.(3) Vendar se primerjava tu konča: amnezija je dogodek, ki ga oseba doživi neprostovoljno, bolezen, motnja spomina, ki je včasih posledica zanikanja pretekle resničnosti. Amnestija pa je, nasprotno, rezultat politične odločitve, odločitve za pozabo – pozabo, ki ni ne naključna ne nenamerna, ampak namerna in pravna. Gre za kolektivno odpuščanje, ki ga odobri suverena oblast, običajno za kaznivo dejanje, storjeno proti državi.(4) Njen namen je pomiriti nesoglasja zaradi dogodkov, ki so povzročili politični in družbeni razdor med nekim prebivalstvom, in „obrniti nov list“.(5)
2. Vendar je amnestija torej kompleksen ukrep, ki je – sprejet z namenom odpustiti kazniva dejanja – lahko instrument nekaznovanosti. Sprejetje ukrepa amnestije tako odpira kočljivo razpravo: ali pomeni kršitev enakosti, ki je v nasprotju z idejo pravice(6)? Ali pa je izraz pravice, ki v družbenih konfliktih „nastopi potem“(7)?
3. Cortes Generales (španski parlament) je 10. junija 2024 sprejel Ley Orgánica 1/2024 de amnistía para la normalización institucional, política y social en Cataluña (sistemski zakon 1/2024 o amnestiji za institucionalno, politično in družbeno normalizacijo v Kataloniji, v nadaljevanju: LOA)(8). Stvarni in časovni obseg LOA vključuje dejanja, v katerih je podana kazenska, upravna ali javnofinančna odgovornost, ki so bila storjena v okviru referenduma za neodvisnost Katalonije, in tista, ki so bila storjena v okviru katalonskega postopka za neodvisnost.
4. Ni mogoče zanikati, da je LOA povzročil temeljito in polemično razpravo v političnih krogih, institucijah, pravosodnem sistemu, akademski sferi in, splošneje, španski družbi.
5. S pravnega vidika je bilo vprašanje zakonitosti LOA pred kratkim v obliki ustavne pritožbe predloženo Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija). To je razen za dve določbi LOA ugotovilo, da je ta zakon skladen s Constitución española (španska ustava, v nadaljevanju: ustava)(9), in sicer v sodbi z dne 26. junija 2025.(10)
6. V tem kontekstu je Tribunal de Cuentas (računsko sodišče, Španija, v nadaljevanju: TCU) pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z združljivostjo nekaterih določb, ki urejajo podelitev zadevne amnestije, z zaščito finančnih interesov Unije, določeno zlasti v členu 325 PDEU, in načelom učinkovitega sodnega varstva, potrjenim v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU.
7. Ta zadeva, ki ima nezanemarljive ustavne posledice za pravo Unije, bo za Sodišče priložnost, da se opredeli do nedvomno novega vprašanja v zvezi z njegovim sodnim nadzorom nad zakonom o amnestiji, ki ga je sprejela ena od držav članic Unije, in obsegom takega nadzora.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
8. V tej zadevi so upoštevni člena 267 in 325 PDEU, člen 23 Statuta Sodišča Evropske unije ter člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
B. Špansko pravo
1. Ustava
9. Člen 136 ustave določa:
„1. [TCU] je vrhovni organ, pristojen za kontrolo računov in gospodarskega upravljanja države in javnega sektorja.
Neposredno je podrejen Cortes Generales [(španski parlament)] in po pooblastilu opravlja njegove naloge v zvezi s pregledovanjem in preverjanjem državnih splošnih računov.
2. Računi države in državnega javnega sektorja se predložijo [TCU], ki opravi kontrolo.
[TCU] brez poseganja v lastne pristojnosti izroči Cortes Generales [(španski parlament)] letno poročilo, v katerem, če je primerno, navede kršitve, ki so bile po njegovi presoji storjene, ali odgovornosti, ki so nastale.
3. Člani [TCU] uživajo enako neodvisnost in enako neodstavljivost ter zanje veljajo enake nezdružljivosti kot za sodnike.
4. Sistemski zakon ureja sestavo, organizacijo in funkcije [TCU].“
2. Sistemski zakon 2/1982 o TCU
10. Člen 5 Ley Orgánica 2/1982 del Tribunal de Cuentas (sistemski zakon 2/1982 z dne 12. maja 1982 o TCU, v nadaljevanju: LOTCU)(11) določa, da „[TCU] svoje naloge opravlja popolnoma neodvisno in ob upoštevanju pravnega reda“.
11. Člen 15 LOTCU tako opredeljuje obseg pristojnosti na javnofinančnem področju:
„1. Sodni postopek na javnofinančnem področju, ki je v pristojnosti [TCU], se izvaja v zvezi z izkazi, ki jih morajo oddati osebe, ki prejemajo, kontrolirajo, upravljajo, hranijo, vodijo ali uporabljajo javno premoženje ali sredstva.
2. Pristojnost na javnofinančnem področju zajema javna sredstva in stranske obveznosti za zagotovitev njihovega upravljanja.“
12. Člen 17 LOTCU določa:
„1. Pristojnost na javnofinančnem področju je nujna ter nepodaljšljiva, izključna in polna.
2. Zgolj za namene izvajanja njegove funkcije zajema seznanjenost in odločanje v zvezi s predhodnimi in stranskimi vprašanji, razen vprašanj kazenske narave, če so potreben predhodni element za ugotovitev javnofinančne odgovornosti in se nanjo neposredno nanašajo.
3. Izdana odločba nima učinkov zunaj področja javnofinančne pristojnosti.“
3. Zakon 7/1988 o delovanju TCU
13. Člen 49(1) in (3) Ley 7/1988 de Funcionamiento del Tribunal de Cuentas (zakon 7/1988 z dne 5. aprila 1988 o delovanju TCU, v nadaljevanju: LFTCU)(12) določa:
„1. Računsko sodišče odloča o zahtevkih za ugotovitev odgovornosti, ki se v zvezi z računovodskimi izkazi, ki jih morajo predložiti vsi, ki so zadolženi za upravljanje javnih sredstev, vložijo proti njim, kadar z naklepom, hudo kršitvijo ali malomarnostjo povzročijo izgubo navedenih sredstev, ki je posledica dejanj ali opustitev v nasprotju z zakoni, ki urejajo proračunska in računovodska pravila, ki se uporabljajo za subjekte javnega sektorja ali, kadar je primerno, za osebe ali subjekte, ki prejemajo subvencije, kredite, poroštva ali drugo pomoč iz tega sektorja. O podrednih odgovornostih odloča le, če je neposredna odgovornost, ki je bila predhodno ugotovljena in se še ni uveljavljala, računovodska.
[…]
3. Kadar dejanja pomenijo kaznivo dejanje v smislu člena 18(2) [LOTCU], se sodnik ali sodišče, ki odloča o zadevi, vzdrži odločanja o javnofinančni odgovornosti, ki izhaja iz teh dejanj, in [TCU] posreduje potrebne elemente, da to določi višino škode, nastale v javnih sredstvih.“
14. Člen 67 LFTCU določa:
„1. Za namene zavarovanja javnofinančnih odgovornosti, ki se lahko določijo v sodnih postopkih pred [TCU], lahko Ministerio Fiscal [(državno tožilstvo, Španija)], Letrado del estado [(državno pravobranilstvo)] ali pravni zastopnik oškodovanega subjekta javnega sektorja zahteva zamrznitev premoženja strank, v zvezi s katerimi se uveljavlja javnofinančna odgovornost, v primerih in v skladu s pravili, ki so določeni v zakoniku o civilnem postopku, ne da bi se za njeno odreditev zahtevalo poroštvo.
2. V ta namen se akti, v katerih je bil začasno določen znesek javnofinančne odgovornosti iz členov 45 in 47 tega zakona, obravnavajo kot zadosten dokument, ki omogoča zamrznitev.
3. Če je bila zamrznitev zahtevana in dosežena pred vložitvijo tožbe, mora biti potrjena, ko je to dejanje opravi v ustreznem sodnem postopku ali glede na okoliščine v stališču državnega tožilstva.“
15. Člen 74(1) LFTCU določa:
„V sodnem postopku reintegro por alcance [postopek vračila primanjkljaja javnih sredstev zaradi odgovornosti oseb, pristojnih za upravljanje javnih sredstev,] se brez poseganja v postopke za ustrezno ugotovitveno sodbo upoštevajo naslednji previdnostni ukrepi:
1a. Dejanja bodo omejena izključno na primere poneverbe javnih sredstev, kot so določeni v tem zakonu.
[...]“
4. Sistemski zakon 6/1985 o sodstvu
16. Člen 418(11) Ley Orgánica 6/1985 del Poder Judicial (sistemski zakon 6/1985 z dne 1. julija 1985 o sodstvu, v nadaljevanju: LOPJ)(13) določa, da neupravičena zamuda pri uvedbi ali obravnavi postopka ali zadeve pred sodnikom pri izvajanju njegovih nalog pomeni hudo kršitev, razen če pomeni zelo hudo kršitev.
5. Zakon 1/2000 o zakoniku o civilnem postopku
17. Člen 216 Ley 1/2000 de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 z dne 7. januarja 2000 o zakoniku o civilnem postopku, v nadaljevanju: LEC)(14), v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:
„Civilna sodišča odločajo o sporih, ki so jim predloženi, na podlagi navedenih dejstev, dokazov in zahtevkov strank, razen če zakon v posameznem primeru določa drugače.“
18. Člen 434 LEC določa:
„1. Sodba se izda v [20] dneh od konca postopka.
2. Če se v roku za izdajo sodbe in v skladu z določbami naslednjih členov odredijo končni ukrepi, se rok za izdajo sodbe prekine.
[…]“
19. Člen 435 LEC določa:
„1. Sodišče lahko le na predlog stranke s sklepom odredi končne pripravljalne ukrepe v skladu z naslednjimi pravili:
1a. Končni dokazni postopek se ne opravi v zvezi z dokazi, ki bi jih stranke lahko ustrezno predlagale, vključno z dokazi, ki bi lahko bili predlagani po obvestilu sodišča strankam, kot je določeno v členu 429(1).
2a. Kadar iz razlogov, ki niso povezani s stranko, ki je predlagala dokaz, eden od sprejetih dokazov ni bil izveden.
3a. Sprejmejo in izvedejo se tudi upoštevni in koristni dokazi v zvezi z novimi ali na novo poznanimi dejstvi, določeni v členu 286.
2. Sodišče lahko izjemoma po uradni dolžnosti ali na predlog stranke odredi novo predložitev dokazov o upoštevnih dejstvih, ki so se uveljavljala pravočasno, če predhodno predloženi dokazi niso bili uspešni zaradi okoliščin, ki so že prenehale in niso bile odvisne od volje ali skrbnosti strank, če je mogoče utemeljeno domnevati, da bo z novimi ukrepi mogoče doseči gotovost o teh dejstvih.
V tem primeru morajo biti te okoliščine in ti razlogi podrobno predstavljeni v sklepu, s katerim se odredijo ukrepi.“
20. Člen 436 LEC določa:
„1. Ukrepi, sprejeti v skladu z določbami prejšnjih členov, se sprejmejo v dvajsetih dneh in na datum, ki ga v ta namen, če je potrebno, določi Letrado de la Administración de Justicia [(sodni tajnik)] v skladu s pravili, ki so v tem zakonu določena za to vrsto dokazov. Po izvedbi ukrepov lahko stranke v petih dneh predložijo vlogo, ki vsebuje povzetek in presojo rezultata.
2. Rok za izdajo sodbe začne znova teči z iztekom roka, v katerem morajo stranke predložiti vlogo iz prejšnjega odstavka.“
6. LOA
21. Člen 1 LOA, naslovljen „Objektivno področje uporabe“, določa:
„1. Amnestirajo se naslednja dejanja, v katerih je podana kazenska, upravna ali javnofinančna odgovornost in so bila storjena v okviru referendumov, ki sta potekala v Kataloniji 9. novembra 2014 in 1. oktobra 2017, njune priprave ali njunih posledic, če so bila storjena med 1. novembrom 2011 in 13. novembrom 2023, ter naslednja dejanja, storjena med navedenima datumoma v okviru tako imenovanega katalonskega postopka za neodvisnost, tudi če niso povezana z navedenima referendumoma ali so bila storjena po njuni izvedbi:
(a) dejanja, storjena z namenom zahtevati, spodbujati ali doseči odcepitev ali neodvisnost Katalonije, kakor tudi tista, ki so prispevala k uresničevanju navedenih ciljev.
[…]
Šteje se, da so zajeta tudi tista dejanja, ki so bila izvedena osebno ali v institucionalni vlogi z namenom širjenja projekta za neodvisnost, zbiranja informacij in pridobivanja znanja o podobnih izkušnjah ali pridobivanja podpore drugih javnih ali zasebnih subjektov za doseganje katalonske neodvisnosti.
Prav tako šteje, da so zajeta dejanja, ki so neposredno ali posredno povezana s tako imenovanim postopkom za neodvisnost v Kataloniji ali z njenimi voditelji v okviru tega postopka in ki so jih izvedli tisti, ki so očitno ali dokazljivo nudili pomoč, sodelovanje, kakršno koli svetovanje, zastopanje, zaščito ali varovanje odgovornim za ravnanja iz prvega pododstavka te točke ali ki so v ta namen zbirali informacije;
(b) dejanja, storjena z namenom sklicati, spodbujati ali zagotoviti izvedbo referendumov, ki sta potekala v Kataloniji 9. novembra 2014 in 1. oktobra 2017, s strani tistih, ki za to niso bili pooblaščeni, ali katerih sklic ali izvedba sta bila razglašena za nezakonita, ter dejanja, ki so prispevala k njuni izvedbi.
[…]
(c) dejanja nepokorščine, ne glede na njihovo naravo, javni neredi, napadi na oblast, njene predstavnike in javne uslužbence ali odpor, ki so se izvajali z namenom, da se omogočijo izvedba referendumov iz točke (b) tega člena ali njune posledice, ter vsa druga dejanja, ki so opredeljena kot kazniva dejanja in so se izvedla z enakim namenom.
Vsekakor se šteje, da so zajeta […] vsa druga dejanja, ki zajemajo sprejemanje ali izvajanje zakonov, predpisov ali odločb s strani oblasti ali javnih uradnikov, ki so bila izvedena z namenom, da bi se omogočilo, podprlo ali pomagalo pri izvedbi referendumov iz točke (b) tega člena.
[…]
2. Dejanja, v katerih je podana kazenska, upravna ali javnofinančna odgovornost, so amnestirana na podlagi odstavka 1 tega člena ne glede na stopnjo njihove izvedbe, vključno s pripravljalnimi dejanji, in ne glede na obliko storilstva ali udeležbe.
3. Za dejanja, katerih izvajanje se je začelo pred 1. novembrom 2011, se šteje, da spadajo na področje uporabe tega zakona le, če je njihova izvedba zaključena po tem datumu.
Za dejanja, katerih izvajanje se je začelo pred 13. novembrom 2023, se šteje, da spadajo na področje uporabe tega zakona, tudi če se je njihova izvedba zaključila po tem datumu.
4. Uporaba javnih sredstev za namene iz točk (a) in (b) se ne šteje za obogatitev, če, ne glede na njeno skladnost z zakonom, ni bila namenjena pridobitvi osebne premoženjske koristi.“
22. Člen 2 LOA, naslovljen „Izključitve“, določa:
„Vsekakor so iz uporabe amnestije iz člena 1 izključena:
[…]
(e) dejanja, ki so opredeljena kot kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije[.]“
23. Člen 8 LOA, naslovljen „Učinki na civilno in javnofinančno odgovornost“, v odstavku 3 določa:
„Začasne odredbe, sprejete v fazi pred začetkom sodnega postopka ali prvostopenjski stopnji tega postopka, določenih v členih 47 in 67 [LFTCU], se odpravijo.“
24. Člen 10 LOA, naslovljen „Prednostni in nujni postopek“, določa:
„Za uporabo amnestije so v vsakem primeru odgovorni sodni, upravni ali revizijski organi, določeni v tem zakonu, ki prednostno in po nujnem postopku sprejmejo ustrezne odločitve v skladu s tem zakonom, ne glede na fazo zadevnega upravnega ali sodnega postopka ali postopka ugotavljanja odgovornosti za zakonito upravljanje javnih sredstev.
Odločitve se sprejmejo v roku največ dveh mesecev, brez poseganja v poznejše pritožbe, ki nimajo odložilnega učinka.“
25. Člen 13 LOA, naslovljen „Postopek ugotavljanja odgovornosti za zakonito upravljanje javnih sredstev“, v odstavku 3 določa:
„Če je postopek zahteve za ugotavljanje javnofinančne odgovornosti, ki ga obravnava [TCU], na prvi stopnji ali v fazi pritožbe, pristojni organi navedenega sodišča po zaslišanju državnega tožilstva in subjektov javnega sektorja, oškodovanih zaradi posega v javna sredstva ali učinkov, povezanih z amnestiranimi dejanji, izdajo odločbo, s katero tožene fizične ali pravne osebe oproščajo javnofinančne odgovornosti, če navedeni subjekti niso podali ugovora.“
III. Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
26. Sociedad Civil Catalana, Asociación Cívica y Cultural (državljansko in kulturo društvo „Katalonska civilna družba“, v nadaljevanju: SCC) in nato državno tožilstvo sta 17. februarja 2022 oziroma 13. aprila 2022 pri predložitvenem sodišču vložila tožbo za kazenski pregon za ugotavljanje javnofinančne odgovornosti, imenovano „de reintegro por alcance“ (postopek vračila primanjkljaja javnih sredstev zaradi odgovornosti oseb, pristojnih za upravljanje javnih sredstev).(15)
27. S tožbama predlagata, naj se na eni strani ugotovi, da so tožene stranke odgovorne za škodo za javno premoženje Generalitat de Catalunya (regionalna vlada Katalonije, Španija, v nadaljevanju: Generalitat), ki sta jo tožeči stranki ocenili na 5.309.807,02 EUR oziroma 3.429.342,43 EUR, in se jim na drugi strani naloži vračilo teh zneskov.
28. Natančneje, tožene stranke so preganjane zaradi porabe prihodkov Generalitat za izvedbo nezakonitega referenduma o samoodločbi Katalonije 1. oktobra 2017 na eni strani in spodbujanja neodvisnosti Katalonije na mednarodni ravni v letih od 2011 do 2017 na drugi strani.
29. Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 9. septembra 2022 vrednost spora določilo na 5.309.807,02 EUR. Ker sta tožeči stranki umaknili tožbo v zvezi z nekaterimi odhodki v skupnem znesku 336.143,34 EUR, ki se očitajo samo toženi stranki JMA, proti kateri državno tožilstvo ni začelo kazenskega pregona, in samo za to postavko odhodkov, je to sodišče ugotovilo, da v zvezi z njo ni treba odločiti.
30. Odhodki iz postopka v glavni stvari so:
– Odhodki, nastali pri pripravi in izvedbi tako imenovanega referenduma o „neodvisnosti“, ki je potekal 1. oktobra 2017 v avtonomni skupnosti Katalonija. Ti odhodki v bistvu zajemajo naslednje postavke: 1) stroški nakupa programske opreme in računalniških aplikacij za usmerjanje sodelovanja prostovoljcev pri izvedbi referenduma; 2) odhodki za oglaševanje; 3) stroški oblikovanja registra volivcev s prebivališčem v tujini; 4) odhodki za plakatiranje; 5) stroški nakupa materiala, potrebnega za izvedbo referenduma (glasovnice, volilni imenik, sklic članov volišč); 6) odhodki, nastali zaradi uporabe javnih prostorov za referendum; 7) odhodki, povezani s kampanjami o podobi Generalitat v tujini; 8) stroški v zvezi s povabilom članov Evropskega parlamenta na obisk Katalonije v dneh pred referendumom; 9) stroški v zvezi s sodelovanjem mednarodnih izvedencev in opazovalcev.
– Odhodki, nastali pri razvoju tako imenovanega „zunanjega delovanja“ Generalitat v proračunskih letih od 2011 do 2017. Ti odhodki v bistvu zajemajo naslednje postavke: 1) odhodki, ki so nastali Secretaría d’Acció Exterior i Unió Europea (sekretariat za zunanje delovanje in Evropsko unijo pri Generalitat, Španija) pri naročanju poročil o mednarodnih sporazumih, katerih podpisnica je Kraljevina Španija; 2) stroški, ki so nastali različnim delegacijam Generalitat v tujini; 3) odhodki, ki so nastali Consejo de Diplomacia Pública de Cataluña (svet za javno diplomacijo Katalonije, Španija) pri spodbujanju separatističnega procesa: i) internacionalizacija športa („športna diplomacija“), ii) financiranje poročil o samoodločbi narodov v Evropski uniji; iii) zaposlitev osebja; iv) sklenitev pogodb za pridobitev potrebnih sredstev za spodbujanje neodvisnosti Katalonije v tujini; v) dodelitev subvencij nekaterim subjektom za isti namen.
31. V fazi pred začetkom sodnega postopka so bile izdane začasne odredbe za zavarovanje zneska 4.146.274,97 EUR za dejanja v zvezi z odhodki, nastalimi pri izvedbi nezakonitega referenduma o neodvisnosti Katalonije, in za oblikovanje bančne garancije v višini 5.422.411,10 EUR za dejanja v zvezi z odhodki, nastalimi pri razvoju „zunanjega delovanja“ Generalitat v proračunskih letih od 2011 do 2017.
32. Okoliščine iz postopka v glavni stvari so bile tudi ali so zdaj predmet različnih postopkov pred španskimi kazenskimi sodišči, da bi se ugotovila kazenska odgovornost obtožencev. V zvezi s tem predložitveno sodišče pojasnjuje, da je v zvezi z „istim dejanskim stanjem“ pristojnost za ugotavljanje zakonitega upravljanja javnih sredstev združljiva s kazensko pristojnostjo, tako da se kazensko sodišče v primeru, da je to „isto dejansko stanje“ razglašeno za kaznivo dejanje, vzdrži obravnave odgovornosti za zakonito upravljanje javnih sredstev, ki izhaja iz tega dejanskega stanja, in predložitvenemu sodišču posreduje informacije.
33. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so španska kazenska sodišča že izdala pravnomočno odločbo v zvezi s kategorijo odhodkov, povezanih s pripravo in izvedbo nezakonitega referenduma o neodvisnosti Katalonije. V zvezi s kategorijo odhodkov, povezanih z razvojem „zunanjega delovanja“ Generalitat v proračunskih letih od 2011 do 2017, kazenski postopek še poteka pred Juzgados de Instrucción nº 13 y nº 18 de Barcelona (preiskovalni sodišči št. 13 in št. 18 v Barceloni, Španija).
34. Postopek v glavni stvari se je nadaljeval in posvetovanje v zadevi je bilo opravljeno 29. maja 2024.
35. LOA je začel veljati 11. junija 2024.
36. Predložitveno sodišče je pri preučitvi uporabe tega zakona za postopek v glavni stvari in torej morebitnega posledičnega prenehanja javnofinančne odgovornosti toženih strank izrazilo dvom o združljivosti navedenega zakona s pravom Unije.
37. V teh okoliščinah je TCU prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti[(16)] in člen 325 PDEU (načelo učinkovitega in odvračilnega boja proti goljufijam in vsem oblikam nezakonitega ravnanja, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije) ter člen 4(3) PEU (načelo lojalnega sodelovanja) razlagati tako, da nasprotujejo prenehanju odgovornosti za kršitve na področju javnih financ, določenemu v členu 1(1), točke (a), (b) in (c), v odstavkih (2), (3) in (4) tega člena, in v členu 2, točka (e) [LOA]; ob upoštevanju, da domnevna odgovornost za kršitve na področju javnih financ, ki se uveljavlja v tem postopku vračila primanjkljaja javnih sredstev št. B-180/21, pomeni ‚oškodovanje finančnih interesov EU‘: tako (i) v primeru, da bi Sodišče Evropske unije podalo ‚ozko razlago‘ pojma ‚zaščita finančnih interesov EU‘ (ki bi zajemala samo tiste nezakonite dejavnosti, ki so bile izvedene z javnimi sredstvi Unije), kot (ii) v primeru, da bi podalo ‚široko razlago‘ navedenega pojma (ki bi zajemala tudi tiste nezakonite dejavnosti, ki so bile izvedene z javnimi sredstvi države članice, vendar so povzročile dejansko ali potencialno škodo za proračun Unije)?
2. Ali je treba – v primeru, da bi Sodišče EU uporabilo ‚ozko razlago‘ pojma ‚zaščita finančnih interesov EU‘ – člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter člen 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotujejo členu 10 LOA, ker bi bil prekluzivni dvomesečni rok za izdajo odločbe, določen v tej določbi, v nasprotju s pravico vsake osebe do poštenega sojenja v ‚razumnem roku‘ in bi pomenil ‚zunanji pritisk‘ na sodišče, če bi bilo treba pred odločitvijo o uporabi LOA v tem postopku vračila primanjkljaja javnih sredstev št. B-180/21 izvesti nekakšen dokazni postopek v zvezi z utemeljitvijo izvora (državni proračun ali proračun EU) ali namena (spodbujanje neodvisnosti Katalonije zunaj Španije v proračunskih letih od 2011 do 2017) javnih sredstev, uporabljenih za odhodke, navedene v vlogah tožečih strank?
3. Ali je treba člen 325 PDEU in Uredbo [št. 2988/95] v povezavi s členom 47 [Listine] in členom 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin razlagati tako, da nasprotujeta določbam člena 13(3), in fine, LOA, ob upoštevanju, da navedena določba ne vsebuje nikakršne določbe (postopka, postopkovnega vprašanja itd.) za primer, v katerem stranke, ki so vložile tožbo na področju javnih financ (v obravnavani zadevi o vračilu primanjkljaja javnih sredstev št. B-180/21 sta to združenje SCC in državno tožilstvo), v postopku na prvi stopnji ugovarjajo oprostitvi odgovornosti za kršitve na področju javnih financ, temveč se v njej zahteva le, da tej oprostitvi niso nasprotovali oškodovani subjekti javnega sektorja (v tem primeru Generalitat, ki sploh ni vložila tožbe na področju javnih financ in se je zato štela za izključeno iz postopka)?
4. Ali je treba načeli pravne varnosti in legitimnega pričakovanja v povezavi s členom 325 PDEU in Uredbo [št. 2988/95] razlagati tako, da nasprotujeta členu 1(1), točke (a), (b) in (c), LOA v povezavi z določbami iz odstavkov 2, 3 in 4 te določbe, ker bi nejasnost in nenatančnost opredelitve objektivnega, osebnega in časovnega področja uporabe LOA lahko privedli do tega, da bi v tem postopku vračila primanjkljaja javnih sredstev št. B-180/21 to predložitveno sodišče lahko razglasilo prenehanje odgovornosti za kršitve na področju javnih financ, ki izhaja iz dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije in ki dejansko niso bila določena v področju uporabe LOA?
5. Ali je treba člena 20 in 21 [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta členu 1(1), točke (a), (b) in (c), LOA v povezavi z določbami iz odstavkov (2), (3) in (4) te določbe ter preambule LOA, saj bi zaradi prej navedene nejasnosti in nenatančnosti pri opredelitvi področja uporabe LOA, ki bi lahko povzročila neupravičeno prenehanje odgovornosti za kršitve na področju javnih financ, ta okoliščina povzročila tudi diskriminatorne ali neenake položaje glede odgovornosti oseb, ki so bile obsojene zaradi kršitev na področju javnih financ v drugih postopkih za vračilo primanjkljaja javnih sredstev v zvezi z zadevami, ki so se zgodile na istem ozemelju (avtonomna skupnost Katalonija) in v obdobju, ki ga zajema časovno področje uporabe LOA?
6. Ali je treba člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter člen 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotujejo določbam člena 8(3) LOA, ki določa enosmerno in obvezno odpravo začasnih odredb, ne da bi predložitvenemu sodišču pustila kakršno koli polje proste presoje, drugače kot pri preostalih postopkih za vračilo primanjkljaja javnih sredstev, v katerih se na podlagi [LFTCU] uporabljajo splošna pravila [LEC] glede začasnih odredb?
7. Ali je treba člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek PEU, člen 47 [Listine] in člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin razlagati tako, da nasprotujejo določbam člena 13(3) LOA (izključitev javnofinančne odgovornosti v postopku na prvi stopnji), ker ta določba ne določa predhodnega zaslišanja za tožečo stranko v okviru actio popularis (čeprav ima navedena stranka v postopku ugotavljanja odgovornosti za zakonito upravljanje javnih sredstev procesno upravičenje ex lege), niti sodišču ne dopušča obravnave zadev, v katerih je tožena stranka trdila, da ni sodelovala pri dejanjih, ki se ji očitajo, ob upoštevanju, da je v tem postopku vračila primanjkljaja javnih sredstev št. B-180/21 sotožeča stranka vložila tožbo v okviru actio popularis in da so nekatere tožene stranke trdile, da niso sodelovale pri dejanjih?
8. Ali je treba člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter člen 47 [Listine], v posebnem odnosu s členom 267 PDEU in členom 23, prvi odstavek, Protokola št. 3 o Statutu Sodišča [Evropske unije], razlagati tako, da odložilni učinek predloga za sprejetje predhodne odločbe in učinek končne odločbe Sodišča Evropske unije nasprotujeta členu 8(3), členu 10 in členu 13(3) LOA, v povezavi z določbami preambule LOA (oddelek V, deseti in enajsti odstavek), ki določajo absolutni učinek LOA, s čimer bi bil odločitvi o predlogu za sprejetje predhodne odločbe odvzet vsakršen učinek ter bi bili kršeni načeli primarnosti in neposrednega učinka prava Unije?“
38. Pisna stališča so predložili SCC, državno tožilstvo, tožene stranke ACJ, ASD, COT, FHM, LBC, MMT, MOP in RFB, CPC, ACO, LPG, MAB in JMSI, OJV, RRR, DBC, AVO, JGV, EAC, MKEK, SML in EH, RAS, JTN, ANMG, AAT, NMF, IGA, ARM in ARMG, španska vlada in Evropska komisija. Iste stranke so na obravnavi 15. julija 2025 ustno podale stališča.
IV. Analiza
39. Zgradba teh sklepnih predlogov je taka. Prvič, obravnaval bom ugovor, v skladu s katerim TCU nima statusa „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU, tako da naj bi bil ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten. Drugič, preučil bom vprašanje, ali, in če da, pod katerimi pogoji je prenehanje javnofinančne odgovornosti zaradi uporabe LOA združljivo z zaščito finančnih interesov Unije, določeno v členu 325 PDEU. Tretjič, po presoji pristojnosti Sodišča za preučitev zakona o amnestiji glede na to določbo in dopustnosti vprašanj predložitvenega sodišča bom obravnaval vprašanja o združljivosti nekaterih določb LOA z načelom učinkovitega sodnega varstva, določenim v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU.
A. Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe: ali je TCU „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU?
40. Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso pri presoji, ali je predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, ki je izključno vprašanje prava Unije, preizkusi, ali so izpolnjeni nekateri pogoji, kot so to, ali je bil organ ustanovljen z zakonom, ali je stalen, ali je njegova jurisdikcija obvezna, ali je njegov postopek kontradiktoren, ali uporablja pravna pravila in ali je neodvisen.(17)
41. Večina toženih strank iz postopka v glavni stvari v pisnih stališčih navaja pomisleke glede tega, ali TCU izpolnjuje zahtevo po neodvisnosti.
42. Opozoriti je treba, da ta zahteva vključuje zunanji in notranji vidik. Ta drugi vidik je povezan s pojmom „nepristranskosti“ in se nanaša na to, da je zagotovljena enaka distanca do strank spora in njihovih posamičnih interesov glede predmeta spora. Zahteva spoštovanje objektivnosti in neobstoj kakršnega koli interesa za izid spora, razen stroge uporabe pravnih pravil. V skladu z ustaljeno sodno prakso tako pojem „neodvisnosti“, ki je neločljivo povezan z nalogo sojenja, pomeni predvsem, da je zadevni organ tretja oseba v odnosu do organa, ki je sprejel odločitev, ki je predmet pritožbe.(18) Kadar organ odloča o pritožbi zoper odločbo, ki so jo sprejele službe javne uprave, tega organa ni mogoče šteti za tretjo osebo v odnosu do zadevne uprave, kadar je z njo institucionalno in funkcionalno povezan.
43. V obravnavani zadevi fazo pred začetkom sodnega postopka vračila primanjkljaja javnih sredstev zaradi odgovornosti oseb, pristojnih za upravljanje javnih sredstev, res izvedejo pooblaščenci za preiskavo, ki so imenovani izmed članov TCU ali uradnikov, napotenih v pokrajino, v kateri so bila zadevna dejanja storjena.(19) Vendar enako kot Komisija menim, da ugotovitev, v skladu s katero so ti javni uradniki imenovani za preučitev zadeve in lahko torej v tem okviru sprejmejo nekatere ukrepe in izvedejo ustrezne postopke za preiskavo dejanskega stanja in domnevnih storilcev, ne more pod vprašaj postaviti statusa tretje osebe, ki ga ima TCU, ker ti pooblaščenci ne sodelujejo pri sodni dejavnosti v pravem pomenu besede. Ob neobstoju takega prekrivanja funkcij je treba priznati neodvisnost TCU, obravnavano z njenega notranjega vidika.(20)
44. V zvezi s tem ugotavljam, da člen 36 LFTCU med drugim določa, da člani TCU svoje funkcije opravljajo v skladu z načeloma nepristranskosti in dostojanstva, ki sta neločljivo povezani s temi funkcijami. Morajo se umakniti iz vsake zadeve, ki se nanaša na subjekte, v katerih so opravljali vodstvene, svetovalne ali administrativne naloge ali s katerimi so imeli kakršen koli odnos koristi neposredno ali prek svojih družinskih članov.
45. Ker je TCU torej „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, je treba ta predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za dopusten.
B. Vprašanja za predhodno odločanje
1. Uvodne ugotovitve: amnestija in pravo Unije
46. Amnestija običajno pomeni, da se država odpove svoji pristojnosti za pregon kaznivih dejanj in sojenje v zvezi z njimi ter po potrebi za izvršitev kazni, določenih za taka kazniva dejanja (ius puniendi).(21) Pomeni lahko tudi, da se država odpove naložitvi in izvršitvi sankcij ali denarnih kazni za davčna kazniva dejanja ali da se, kot v obravnavani zadevi, odpove uveljavljanju nepogodbene odgovornosti svojih uradnikov in politikov za škodo, nastalo za javno premoženje. Minimalni skupni imenovalec teh različnih oblik amnestije je izvrševanje suverene prerogative, ki je izključno državna.
47. Na zakonodajni ravni Unije se amnestija pojavlja v več aktih sekundarne zakonodaje.
48. Okvirni sklep 2002/584/PNZ o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami(22) v členu 3(1), točka 1, med razloge za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje vključuje primer, v katerem za kaznivo dejanje, na katerem temelji nalog za prijetje, velja amnestija v izvršitveni državi članici, če je ta država pristojna za pregon tega dejanja po svojem kazenskem pravu. Podobno Direktiva 2011/99/EU o evropski odredbi o zaščiti(23) v členu 10(1)(d) med razlogi za nepriznanje te odredbe določa primer, v katerem ta zaščita izhaja iz izvršitve sankcije ali ukrepa, za katerega v skladu s pravom države izvršitve velja amnestija in se nanaša na dejanje ali ravnanje, ki v skladu s tem pravom sodi v pristojnost države izvršitve.
49. Uredba (EU) 2017/1939 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva(24) v členu 39(1)(c) določa, da kadar pregon na podlagi prava države članice evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, postane nemogoč, je amnestija, izrečena osumljencu ali obdolžencu, eden od razlogov, ki stalnemu senatu omogoča, da opusti zadevo, ki se vodi glede take osebe.(25)
50. Nazadnje, drugi instrumenti, v katerih se uporablja načelo vzajemnega priznavanja v okviru pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, določajo, da lahko amnestijo podeli tako država izdajateljica kot država izvršiteljica.(26)
51. Iz tega sledi, da je zakonodajalec Unije pokazal skrb za spoštovanje izključne pristojnosti držav članic na področju amnestije. Omejil se je na priznanje njenega obstoja in njenega upoštevanja v instrumentih pravosodnega sodelovanja, ne da bi harmoniziral njeno vsebino ali pogoje za njeno podelitev.
52. Na sodni ravni je treba najprej omeniti sodbo Sodišča v zadevi AB in drugi (Preklic amnestije)(27).
53. S prvim vprašanjem, postavljenim v navedeni zadevi, je bilo Sodišče vprašano, ali je izdaja evropskega naloga za prijetje za osebo, v zvezi s katero je bil kazenski pregon najprej ustavljen s pravnomočno sodno odločbo, ki je bila sprejeta na podlagi amnestije, nato pa se je ponovno začel po sprejetju zakona, s katerim sta bili ta amnestija razveljavljena in ta sodna odločba razglašena za nično, združljiva z načelom ne bis in idem(28). Sodišče je glede svoje pristojnosti ugotovilo, da se postopek v glavni stvari res nanaša na kazniva dejanja, ki v pravu Unije niso harmonizirana, in da to pravo ne ureja sprejetja in razveljavitve amnestije. Vendar se je izreklo za pristojno, ker se to vprašanje ni nanašalo na razlago nacionalne zakonodaje v zvezi s temi kaznivimi dejanji ali to amnestijo, temveč na razlago načela ne bis in idem v okviru postopka izdaje evropskega naloga za prijetje, ki spada na stvarno in časovno področje uporabe Okvirnega sklepa 2002/584.(29)
54. Nasprotno, Sodišče se je izreklo za nepristojno za odgovor na tretje vprašanje, ki mu je bilo postavljeno v isti zadevi. Sodišče, ki je bilo pozvano, naj odloči, ali je nacionalna ureditev, ki nadzor ustavnega sodišča omejuje le na skladnost zakona o razveljavitvi amnestije z nacionalno ustavo, ne da bi se preverila njegova skladnost s pravom Unije, združljiva z več določbami primarnega prava Unije, razsodilo, da tak postopek ne spada na področje uporabe tega prava in zato zanj ni pristojno.(30)
55. Poleg tega je treba omeniti sodbo, ki jo je Sodišče izdalo v zadevi, ki se je nanašala na davčno amnestijo Italijanske republike.(31) Iz te sodbe je razvidno, da so se v skladu z nacionalno zakonodajo, ki je določala to amnestijo, davčni zavezanci, ki niso spoštovali svojih obveznosti glede DDV v več davčnih obdobjih, tem obveznostim in sankcijam, ki so bile naložene, če te obveznosti niso bile spoštovane, lahko dokončno izognili s tem, da so namesto sorazmernega zneska ustvarjenega prometa plačali pavšalno vsoto. Ker so upoštevne določbe te nacionalne zakonodaje tako določale splošno in nerazlikovalno opustitev preverjanja obdavčljivih transakcij v navedenih davčnih obdobjih, je Sodišče presodilo, da členoma 2 in 22 Šeste direktive 77/388/EGS odvzemajo učinek in s tem posegajo v polni učinek te direktive.(32)
56. Skratka, Sodišče je preučilo amnestijo v primeru obstoja določbe sekundarne zakonodaje Unije, v kateri je omenjena amnestija, ali možnega poseganja v cilje in/ali polni učinek zadevnih določb sekundarne zakonodaje.
2. Obstoj škode za finančne interese Unije (prvo, tretje, četrto in peto vprašanje)
a) Prvo vprašanje
57. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 325 PDEU(33) nasprotuje prenehanju odgovornosti, določenemu v LOA, za nekazniva dejanja, ki lahko škodijo finančnim interesom Unije, kot so dejanja na področju javnih financ, če ni neposredne povezave med temi dejanji in dejanskim ali potencialnim zmanjšanjem prihodkov, ki so dani na voljo proračunu Unije.(34)
58. S členom 2(e) LOA so s področja uporabe tega zakona izrecno izključena „dejanja, ki so opredeljena kot kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije“. Po presoji predložitvenega sodišča je iz razlage a contrario tega člena razvidno, da je nacionalni zakonodajalec s tem, da je predvideno izključitev omejil le na kazniva dejanja, implicitno menil, da so dejanja, v katerih je podana javnofinančna odgovornost, ki jih ureja člen 1(1), od (a) do (c), navedenega zakona v povezavi z odstavki od 2 do 4 tega člena, zajeta z amnestijo.
59. Najprej je treba opozoriti, da člen 325(1) PDEU državam članicam nalaga, da preprečujejo goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, z odvračilnimi in učinkovitimi ukrepi.
60. Glede izraza „vsa nezakonita dejanja“ ni sporno, da izraz „nezakonita dejanja“ običajno označuje ravnanja, ki so v nasprotju z zakonom, medtem ko uporaba zaimka „vsa“ pomeni, da se nanaša neodvisno na celoto teh ravnanj. Ob upoštevanju pomena zaščite finančnih interesov Unije, kar je njen cilj, pojma „nezakonita dejanja“ poleg tega ni mogoče razlagati ozko. Tak pojem tako zajema med drugim vsako dejanje korupcije uradnikov ali vsako zlorabo, ki jo storijo pri opravljanju svoje javne funkcije in ki lahko škodi finančnim interesom Unije.(35)
61. Vendar ni nobenega dvoma, da dejanja iz postopka v glavni stvari, in sicer dejanja poneverbe javnih sredstev, storjena v letih od 2011 do 2017, spadajo v okvir pojma „nezakonita dejanja“.
62. Pojem „finančni interesi“ Unije v skladu s sodno prakso zajema ne samo prihodke, dane na voljo proračunu Unije, temveč tudi odhodke, krite s tem proračunom.(36) V obravnavani zadevi predložitvena odločba ne vsebuje nobene navedbe, da so bila uporabljena sredstva, ki so bila pridobljena iz proračuna Unije ali ki jih upravlja Unija ali se upravljajo v njenem imenu.
63. Po presoji predložitvenega sodišča je Sodišče prav tako široko razlagalo zaščito finančnih interesov Unije. Taka razlaga po njegovi presoji pomeni, da so vsa nezakonita dejanja, ki škodijo javnemu premoženju, zajeta s členom 325(1) PDEU, in to neodvisno od izvora ali namembnosti sredstev, ki so predmet takega dejanja.
64. To stališče se v veliki meri opira na sodbo Euro Box. Opozoriti je treba, da je bilo Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, vprašano med drugim, ali sta s členom 325(1) PDEU skladni nacionalna ureditev in praksa, v skladu s katerima so sodbe na področju korupcije in goljufije na področju DDV, ki jih (na prvi stopnji) niso izdali senati, specializirani na tem področju, ali (v pritožbenem postopku) senati, v katerih so bili vsi člani določeni z žrebom, absolutno nične, tako da je treba zadeve v zvezi s korupcijo ali goljufijo na področju DDV ponovno preučiti na prvi in/ali drugi stopnji. Kot navaja predložitveno sodišče, nekatera od teh kaznivih dejanj korupcije, ki so jih storili visoki uradniki romunske vlade, niso zadevala evropskih sredstev.
65. Po mnenju tega sodišča je Sodišče vseeno ugotovilo, da mora glede na glavni cilj preprečevanja nekaznovanosti goljufij in korupcije nacionalni zakonodajalec spremeniti svojo ureditev ter zagotoviti, da postopkovna ureditev, ki se uporablja za pregon in sankcioniranje kaznivih dejanj goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, ter kaznivih dejanj korupcije na splošno, ni taka, da iz razlogov, ki izhajajo iz te ureditve, pomeni sistemsko tveganje nekaznovanosti dejstev, ki pomenijo taka kazniva dejanja.
66. Sam sem prepričan, da ta ugotovitev ne more biti podlaga za sklep, da kazniva dejanja, ki se ne nanašajo na sredstva Unije, prav tako spadajo na področje uporabe člena 325(1) PDEU.
67. Seveda drži, da je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Euro Box, zahteva po učinkovitosti in odvračilnosti sankcij za kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, povzročila, da je moral nacionalni zakonodajalec spremeniti postopkovno ureditev, ki se uporablja za pregon in sankcioniranje ne le kaznivih dejanj goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, temveč tudi kaznivih dejanj korupcije na splošno.
68. Vendar je bilo to utemeljeno s posebnostjo navedene zadeve. Kot je navedlo Sodišče, je v zvezi z Romunijo obveznost boja proti korupciji, ki škodi finančnim interesom Unije, dopolnjena z zavezami, ki jih je ta država sprejela ob svojem pristopu in so bile konkretizirane s sprejetjem Odločbe 2006/928/ES.(37) Merila, ki se jih je Romunija zavezala doseči, so za to državo članico zavezujoča, tako da zanjo velja posebna obveznost, da izpolnjuje ta merila, sprejme ustrezne ukrepe za njihovo izpolnitev v čim krajšem času in se izogne izvajanju vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili izpolnitev teh meril.
69. Zato po presoji Sodišča obveznost učinkovitega boja proti korupciji in zlasti korupciji na visoki ravni, ki izhaja iz meril iz Priloge k Odločbi 2006/928 v povezavi s posebnimi zavezami Romunije, ni omejena le na primere korupcije, ki škodijo finančnim interesom Unije, temveč zadeva korupcijo na splošno.(38) Iz tega sledi, da obveznost za romunskega zakonodajalca, da določi uporabo učinkovitih in odvračilnih sankcij za kazniva dejanja korupcije na splošno, ne izhaja iz široke razlage člena 325(1) PDEU, temveč iz določb odločbe 2006/928.
70. Do tega dne ni bila v zvezi s Kraljevino Španijo sprejeta nobena enakovredna odločba, tako da ni mogoče šteti, da je španskemu zakonodajalcu naložena obveznost z enako vsebino, kot je predstavljena v prejšnji točki.
71. Široka razlaga zaščite finančnih interesov Unije po presoji predložitvenega sodišča izhaja tudi iz sodne prakse v zvezi s pomočmi, financiranimi iz sredstev Unije. To sodišče v bistvu navaja, da je iz sodbe ANAS(39) razvidno, da izpolnitev tretjega pogoja za „nepravilnost“ v smislu člena 2, točka 7, Uredbe (ES) št. 1083/2006(40), in sicer pogoja v zvezi z obstojem škode za splošni proračun Unije, ne zahteva, da se dokaže točno določen finančni učinek na ta proračun. Neupoštevanje veljavnih pravil naj bi namreč pomenilo nepravilnost, če ni mogoče izključiti možnosti, da bo to neupoštevanje vplivalo na proračun zadevnega sklada.(41)
72. V zvezi s tem navedeno sodišče ugotavlja, da so bila nekatera dejanja poneverbe sredstev storjena za spodbujanje odcepitve Katalonije in da bi se, če bi bila ta odcepitev uspešna, bruto nacionalni dohodek (v nadaljevanju: BND) Španije zmanjšal. To naj bi nato privedlo do zmanjšanja prihodkov, ki jih mora ta država članica dati na razpolago proračunu Unije na podlagi Sklepa Euratom 2007/436/ES(42). Zato po mnenju predložitvenega sodišča ni mogoče izključiti, da so dejanja, obravnavana v postopku v glavni stvari, potencialno škodila finančnim interesom Unije.
73. Preden bom preučil to trditev, se mi zdi potrebno dopolniti upoštevni pravni okvir za analizo.
74. V skladu s sodno prakso Sodišča morajo države članice za to, da bi se zagotovila zaščita „finančnih interesov Unije“, sprejeti ukrepe, potrebne za zagotavljanje učinkovitega pobiranja lastnih sredstev,(43) kot so prihodki iz naslova skupne carinske tarife in uporabe enotne stopnje od usklajene osnove za odmero DDV.(44) Ta sklep temelji na ugotovitvi, da obstaja neposredna zveza med pobiranjem prihodkov in dajanjem ustreznih sredstev na razpolago proračunu Unije, saj vsaka pomanjkljivost pri pobiranju prvih povzroči zmanjšanje drugih.(45)
75. Poleg tega, kot je opozorilo predložitveno sodišče, je iz sodne prakse razvidno, da je lahko škoda za proračun Unije izključno potencialna. Sodišče je zlasti navedlo, da lahko tudi nepravilnosti, ki nimajo natančno opredeljenih finančnih posledic, resno ogrozijo finančne interese Unije, ker člen 325(1) PDEU zajema ne le dejanja, ki dejansko povzročijo izgubo za proračun Unije, ampak tudi poskus storitve takih dejanj.(46)
76. Čeprav zadnjenavedena sodna praksa vsebuje široko razlago zaščite finančnih interesov Unije, po mojem mnenju ne omogoča, da se dokaže neposredna povezava med nezakonitimi dejanji iz postopka v glavni stvari in lastnimi sredstvi Unije.
77. Ta nezakonita dejanja se namreč ne nanašajo na sistem dajanja lastnih sredstev na razpolago, vzpostavljen s Sklepom 2007/436. Na eni strani za poneverjena sredstva ni veljala obveznost dajanja na razpolago proračunu Unije na podlagi tega sklepa. Na drugi strani tožene stranke v postopku v glavni stvari niso bile pristojne za pobiranje teh sredstev in njihovo dajanje na razpolago temu proračunu.
78. Poleg tega bi se z ugotovitvijo, da je povezava, ki jo je ugotovilo predložitveno sodišče, in sicer, da naj bi nezakonita dejanja potencialno škodila finančnim interesom Unije, ker bi zmanjšanje španskega BND privedlo do zmanjšanja prispevka te države članice v proračun Unije, dovolj neposredna, neupravičeno razširilo področje, ki ga pokriva pravo Unije.
79. V zvezi s tem se mi zdita primera, ki ju je Komisija navedla v pisnem stališču, posebej zgovorna.
80. Prvič, ta razlaga bi privedla do ugotovitve, da zelo številni primeri, v katerih lahko na znesek prihodkov, danih na razpolago proračunu Unije, vplivajo politične odločitve, ki so predvsem nacionalne, škodijo finančnim interesom Unije. Na primer, če se država članica v skladu s členom 50 PEU, kot je v novejši zgodovini storilo Združeno kraljestvo, odloči za izstop iz Unije, bi bilo treba ugotoviti, da taka odločitev škodi finančnim interesom Unije in je torej nezdružljiva s členom 325 PDEU.(47)
81. Drugič, navedena razlaga bi lahko pomenila, da bi vsako nezakonito dejanje, ki ga storijo nacionalni organi, pristojni za javna sredstva, in ki lahko vpliva na BND države članice, pomenilo potencialno škodo za finančne interese Unije, ki bi po potrebi utemeljevala ukrepanje Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) ali Evropskega javnega tožilstva. Po mojem mnenju ni dvoma, da bi tako ukrepanje pomenilo neupravičen poseg prava Unije v upravljanje javnih sredstev države članice.
82. Glede na navedene preudarke Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori, da člen 325 PDEU ne nasprotuje prenehanju javnofinančne odgovornosti, določenemu v LOA, za nekazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot so dejanja na področju javnih financ, če ne obstaja neposredna zveza med temi dejanji in dejanskim ali potencialnim zmanjšanjem prihodkov, danih na razpolago proračunu Unije.
b) Tretje, četrto in peto vprašanje
83. Glede tretjega, četrtega in petega vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba navesti, da temeljijo na premisi, da bi bilo treba na prvo vprašanje odgovoriti pritrdilno. Zato menim, da Sodišče ni pristojno za odgovor na ta vprašanja.
3. Skladnost LOA s pravno državo (drugo, šesto, sedmo in osmo vprašanje)
84. V nadaljevanju bom preučil drugo vprašanje, ki ga je predložitveno sodišče postavilo Sodišču, sedmo vprašanje ter skupaj šesto in osmo vprašanje.
85. Vsebinska preučitev teh vprašanj pomeni, da se predhodno ugotovi, prvič, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU sam po sebi pomeni zadostno povezavo s pravom Unije, tako da je Sodišče pristojno za odločanje glede razlage navedenih vprašanj, in drugič, da ta vprašanja izpolnjujejo merila dopustnosti, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča.
a) Pristojnost Sodišča
86. Od sodbe Associação Sindical dos Juízes Portugueses(48) ni sporno, da morajo države članice v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem sodnem varstvu.(49)
87. Področje uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU je torej zelo široko, saj se ta določba uporablja za vsak nacionalni organ, ki lahko kot „sodišče“ odloča o vprašanjih, ki se nanašajo na uporabo ali razlago prava Unije in torej spadajo na področja, ki jih to pravo ureja.(50) Povedano drugače, zgolj okoliščina, da gre za organ s pristojnostjo za odločanje o razlagi ali uporabi prava Unije, zadostuje, da se ta določba upošteva.
88. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU se nanaša na „področja, ki jih ureja pravo Unije“, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo, v smislu člena 51(1) Listine. Iz tega sledi, da področja, za katera so pristojne države članice, niso izvzeta s področja uporabe navedenega člena 19.
89. Ni presenetljivo, da se je vse od prvih zadev, ki spadajo v to smer sodne prakse, to vprašanje postavljalo v zvezi z organizacijo pravosodja v državah članicah, področjem, za katero so v skladu s členom 4(2) PEU pristojne države članice.(51)
90. Ko je bilo Sodišču postavljeno to občutljivo vprašanje, je razsodilo, da čeprav je organizacija pravosodja v državah članicah v njihovi pristojnosti, morajo te države vseeno pri izvajanju svoje pristojnosti spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije in zlasti iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. V sodbi Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) je tudi pojasnilo, da „s tem, da se od držav članic zahteva, naj tako spoštujejo te obveznosti, Unija nikakor ne poskuša sama izvajati navedene pristojnosti in si je posledično […] niti ne poskuša prisvojiti“.(52) Sodišče torej nacionalnih pravnih sistemov ni poskušalo preoblikovati po posebnem sistemu organizacije pravosodja, saj je to v izključni pristojnosti držav članic. Omejilo se je na preučitev pravil o organizaciji in delovanju nacionalnih sodišč z vidika njihove skladnosti z učinkovitim sodnim varstvom, zlasti načeli neodvisnosti in nepristranskosti sodišč ter z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča.
91. V obravnavani zadevi, ki se nanaša na drugo področje, ki je tesno povezano z državno suverenostjo, to je na podelitev amnestije, je treba v celoti prevzeti to razlogovanje.
92. Tako bi moralo Sodišče, potem ko bo opozorilo, da je amnestija v izključni pristojnosti držav članic, navesti, da morajo te pri sprejetju zakona o amnestiji vseeno spoštovati zahteve po učinkovitem sodnem varstvu, ki izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.
93. Dodati je treba, da preučitev takega zakona z vidika te določbe nikakor ni enakovredna temu, da se državam članicam odvzame možnost izvajanja njihove izključne pristojnosti na področju amnestije. Za ponazoritev je dovolj ugotovitev, da so določbe, ki določajo cilj nacionalnega zakonodajalca, in določbe v zvezi z razmejitvijo stvarnega in časovnega področja uporabe navedenega zakona nujno izvzete iz sodnega nadzora, ki ga Sodišče izvaja na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.
94. Vendar v tej fazi ni več dvoma, da je TCU organ, ki lahko kot „sodišče“ odloča o vprašanjih, ki se nanašajo na uporabo ali razlago prava Unije. Iz tega sledi, da mora postopek, ki poteka pred njim, izpolnjevati zahteve za učinkovito sodno varstvo v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.
95. Sodišče je torej pristojno za preučitev drugega, šestega, sedmega in osmega vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, z vidika te določbe.
b) Dopustnost
96. Kar zadeva dopustnost vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba najprej opozoriti, želim najprej navesti, da sem tako kot generalni pravobranilec Bobek prepričan, da prag dopustnosti – ki ustreza členu 19(1), drugi pododstavek, PEU – ni in ne bi smel biti višji kot običajno. Dejansko ta določba že vsebuje relativno visok materialni prag za ugotovitev njene kršitve.(53)
97. Z drugimi besedami, pri določitvi praga dopustnosti je treba po mojem mnenju upoštevati splošna načela, ki urejajo dopustnost vprašanj za predhodno odločanje v smislu sodne prakse Sodišča.
98. V zvezi s tem je treba opozoriti, da „je treba“ v okviru mehanizma sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, sprejeti predhodno odločbo, za katero je Sodišče zaprošeno, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodbo“ v zadevi, v kateri odloča.(54)
99. Sodišče je tako navedlo, da je iz besedila in strukture člena 267 PDEU razvidno, da postopek predhodnega odločanja med drugim predpostavlja, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano v postopku predhodnega odločanja. Ta postopek torej zahteva obstoj „navezne okoliščine med tem sporom in pravom Unije, katerega razlaga se zahteva“, tako da ta razlaga ustreza objektivni potrebi po odločitvi, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče“.(55)
100. Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava EU, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o predlogu nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(56)
101. Kar zadeva drugo vprašanje za predhodno odločanje, postavljeno v tej zadevi, predložitveno sodišče meni, da bi Sodišče, tudi če bi na prvo vprašanje odgovorilo, da je treba dokazati, da so bila za storitev dejanj iz postopka v glavni stvari uporabljena sredstva Unije, da bi se ugotovila „škoda za finančne interese Unije“ v smislu člena 325 PDEU, kljub temu moralo uporabiti amnestijo za ta dejanja, ne da bi moglo v tako kratkem dvomesečnem roku sprejeti preiskovalne ukrepe za preverjanje obstoja kršitve te zadnjenavedene določbe.
102. Če pa se predložitveno sodišče tako sklicuje na evropski izvor zadevnih sredstev, ki ga nacionalna kazenska sodišča niso ugotovila niti ga niso zatrjevale stranke iz postopka v glavni stvari, in ki morda nikoli ne bo dokazan, je pomembno opozoriti, da je Sodišče že navedlo, da vprašanja za predhodno odločanje – v katerih se navaja, da sodišče, ki jih je predložilo, ne more ugotoviti kršitve prava EU, ker mu nacionalno procesno pravo tega ne dovoljuje, niso hipotetična.(57) Po mojem mnenju gre pri drugem vprašanju v tej zadevi za tak primer.
103. Kar zadeva šesto in osmo vprašanje za predhodno odločanje, se nanašata na določbe LOA, ki od nacionalnih sodišč zahtevajo, da izdajo odločbo, s katero so osebo oprostijo javnofinančne odgovornosti, in da v dveh mesecih odpravijo začasne ukrepe, čeprav Sodišče, ki odloča o predlogu za predhodno odločanje, še ni izdalo odločbe. Menim pa, da tako zaprošena razlaga člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ustreza objektivni potrebi po odločitvi, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče, saj bo predhodna odločba, ki bo izdana, verjetno vplivala na odločitev o odpravi ali ohranitvi začasnih ukrepov.
104. Menim torej, da bi bilo treba drugo, šesto in osmo vprašanje, ki so bila Sodišču predložena v obravnavani zadevi, šteti za dopustna.
105. Kar zadeva sedmo vprašanje za predhodno odločanje, se to nanaša na določbo LOA, v skladu s katero odločbo o oprostitvi fizičnih ali pravnih oseb, katerih javnofinančna odgovornost se uveljavlja, predložitveno sodišče sprejme na eni strani po tem, ko zasliši državno tožilstvo in oškodovane javne subjekte, razen subjekta, ki je vložil tožbo v javnem interesu, in na drugi strani, ne da bi lahko presodilo dokaze za ugotovitev, ali so tožene stranke v postopku v glavni stvari storile dejanja, za katera se ugotavlja njihova odgovornost.
106. Priznam, da se dopustnost tega vprašanja na prvi pogled morda zdi dvomljiva.
107. Dejansko to vprašanje za razliko od drugih vprašanj za predhodno odločanje ni oblikovano z vidika sodne neodvisnosti, temveč z vidika spoštovanja pravice sotožnika (SCC) do zaslišanja in pravice tožencev do obrambe. Poleg tega v spisu ni ničesar, kar bi kazalo na to, da bi te stranke v postopku v glavni stvari navajale kršitev teh pravic.
108. Vendar se mi zdi, da bi bilo treba glede na širok pristop, ki ga zagovarjam in sem ga pojasnil zgoraj, tudi sedmo vprašanje šteti za dopustno.
109. Rad bi pojasnil, da je treba sodno prakso, navedeno v točki 100 teh sklepnih predlogov, razumeti tako, da Sodišču ni mogoče predložiti vseh vprašanj za predhodno odločanje, celo hipotetičnih, ki si jih nacionalno sodišče lahko zastavi med postopkom v zvezi z združljivostjo svojega nacionalnega prava s pravom Unije, razen če bi bila pri tem pod vprašaj postavljena zahteva po povezavi med postavljenimi vprašanji in rešitvijo spora pred nacionalnim sodiščem. Zdi se torej, da sedmo vprašanje ne spada v to kategorijo vprašanj.
110. Glede na zgornje preudarke menim, da je treba drugo, sedmo, šesto in osmo vprašanje, ki jih je predložitveno sodišče predložilo Sodišču, razglasiti za dopustna.
c) Vsebinska preučitev
1) Uvodne ugotovitve
111. Pred vsebinsko obravnavo različnih vprašanj, postavljenih v tej zadevi, z vidika člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, je treba navesti nekaj podatkov o vsebini zaščite, ki jo zagotavlja ta določba.
112. Sodišče je v sodbi ASJP ugotovilo, prvič, da člen 19 PEU uresničuje vrednoto pravne države, potrjeno v členu 2 PEU, in drugič, da načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, na katero se nanaša člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, pomeni splošno načelo prava Unije, ki je sedaj potrjeno v členu 47 Listine.(58) Na podlagi zadnjenavedene ugotovitve je v poznejši sodbi navedlo, da je treba člen 47 Listine „ustrezno upoštevati“ pri razlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.(59)
113. Povezavo med tema določbama, ki je bistvena za opredelitev materialne vsebine člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, Sodišče razume tako: „[m]edtem ko člen 47 Listine […] prispeva k spoštovanju pravice do učinkovitega sodnega varstva vsakega posameznika, ki se v danem primeru sklicuje na pravico, ki jo ima na podlagi prava Unije, je namen člena 19(1), drugi pododstavek, PEU zagotoviti, da sistem pravnih sredstev, ki ga določi vsaka država članica, zagotavlja učinkovito pravno varstvo na področjih, ki jih ureja pravo Unije“.(60)
114. Po presoji Sodišča priznanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljene s členom 47 Listine, v posameznem primeru med drugim predpostavlja, da se oseba, ki to pravico uveljavlja, sklicuje na pravice ali svoboščine, zagotovljene s pravom Unije. Tej pravici ustreza obveznost, ki je državam članicam naložena s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, da vzpostavijo sistem pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.(61)
115. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU se nanaša na elemente, ki so del sistemov pravnih sredstev, ki jih določi država članica, in ne na elemente v zvezi s konkretnimi primeri ali posameznimi položaji, kot velja za člen 47 Listine. Prva določba je naslovljena na države članice, medtem ko druga podeljuje pravico državljanom Unije. Iz tega razloga po presoji Sodišča pravici, zagotovljeni s členom 47 Listine, „ustreza“ obveznost, naložena državam članicam, ki izhaja iz navedenega člena 19.
116. Iz tega sledi, da obveznost, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, pomeni ne le, da organi, ki lahko razlagajo ali uporabljajo pravo Unije, s sistemskega vidika izpolnjujejo zahteve, povezane s statusom „sodišča“, kot so zahteve po neodvisnosti, nepristranskosti in „z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču“, temveč tudi, da so pred njimi s procesnega vidika zagotovljena različna jamstva, povezana s „poštenim sojenjem“.
117. Ta razlaga je bila potrjena v novejši sodni praksi Sodišča. Sodišče je v sodbah Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike)(62) in PT(63) pojasnilo, da je spoštovanje pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe eden od elementov, ki so sestavni del temeljnega načela učinkovitega sodnega varstva iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.
118. Drži, da se je v prvi sodbi vprašanje spoštovanja teh pravic štelo za akcesorno glede na vprašanje spoštovanja zahteve po neodvisnosti zadevnega organa. Neizpolnitev obveznosti, ki se je očitala Poljski, se je namreč nanašala na postopkovna pravila, ki so po mnenju Komisije omejevala pravico sodnikov, proti katerim je bil uveden disciplinski postopek, do učinkovite izjave in učinkovite obrambe pred disciplinskim sodiščem. Ker so se uporabljala v okviru disciplinske ureditve, ki je kazala pomanjkljivosti, ki jih je predstavilo Sodišče, so se po presoji Sodišča lahko izkazala za taka, da so še povečala tveganje uporabe disciplinske ureditve, ki se je uporabljala za sodnike, kot sistema političnega nadzora nad vsebino sodnih odločb. Omejitve pravice do obrambe, ki so izhajale iz navedenih postopkovnih pravil, so tako posegale v neodvisnost sodnikov.(64)
119. Vendar je iz druge sodbe razvidno, da lahko že samo poseganje v pravico do obrambe pomeni kršitev člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je šlo za nacionalno določbo, ki je v kazenskem postopku, uvedenem zoper več obdolžencev zaradi njihovega sodelovanja v isti organizirani hudodelski združbi, za sodno odobritev sporazuma o rešitvi zadeve, sklenjenega v sodni fazi kazenskega postopka med enim od obdolžencev in državnim tožilstvom, kot pogoj določala pridobitev soglasja vseh drugih obdolžencev.
120. Ključno je bilo, da je Sodišče odgovor oprlo na ugotovitev, da je načelo učinkovitega sodnega varstva kršeno, če sodna odločba temelji na dejstvih ali dokumentih, s katerimi se stranke – ali ena od njih – niso mogle seznaniti in glede katerih zato niso mogle podati stališč. Tako je ugotovilo, da kršitev ni podana, če je namen zadevne določbe prav zagotavljanje pravice do obrambe obdolžencem, ki jim je treba – ker niso priznali svoje krivde – soditi v poznejšem kazenskem postopku, pri čemer se upoštevajo informacije, ki se nanašajo nanje in so lahko v sporazumu o rešitvi zadeve, in izjave, ki bi jih kot priča lahko podal obdolženec, ki je priznal krivdo.(65)
121. Iz preučene sodne prakse je po mojem mnenju razvidno, da je materialna vsebina člena 19(1), drugi pododstavek, PEU enaka vsebini člena 47 Listine.(66) Kljub temu menim, da se kršitev člena 19(1), drugi pododstavek, PEU lahko ugotovi le, če imajo zatrjevane nezdružljivosti določeno težo ali sistemsko naravo.(67) Da bi ugotovil, ali je tako, se strinjam z generalnim pravobranilcem M. Bobkom, da je „[b]istveno […] namreč to, ali lahko ta (enkratna ali ponavljajoča se) težava, na katero je opozorjeno Sodišče, pomeni nevarnost za pravilno delovanje nacionalnega pravosodnega sistema in tako ogrozi sposobnost zadevne države članice, da posameznikom zagotavlja potrebna pravna sredstva“.(68)
122. Ob upoštevanju zgornjih preudarkov bom zdaj vsebinsko preučil vprašanja, ki jih je Sodišču predložilo predložitveno sodišče.
2) Drugo vprašanje
123. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 19 PEU v povezavi s členom 47 Listine nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 10(2), drugi pododstavek, LOA, v skladu s katero mora biti vsaka odločitev v zvezi z uporabo amnestije v dani zadevi sprejeta v največ dveh mesecih, če ta rok nacionalnemu sodišču ne bi omogočil potrebnih pripravljalnih ukrepov za ugotovitev, ali so sredstva, ki so predmet dejanj, o katerih presoja in ki lahko povzročijo odgovornost za kršitve na področju javnih financ, sredstva Unije.
124. Po mnenju predložitvenega sodišča bi bil torej maksimalni dvomesečni rok, določen v členu 10(2), drugi pododstavek, LOA, v nasprotju s sodno prakso Sodišča, ki prepoveduje, da bi bili sodniki podvrženi „zunanjim pritiskom“, ki bi lahko spodkopali njihovo neodvisnost. Ta rok bi namreč pristojnemu nacionalnemu sodišču preprečil sprejetje preiskovalnih ukrepov iz členov 435 in 436 LEC („Končni ukrepi“), katerih cilj je zlasti ugotoviti nacionalni ali evropski izvor javnih sredstev, vpletenih v dejanja, ki bi lahko povzročila odgovornost za kršitve na področju javnih financ. Nacionalno sodišče bi tako navsezadnje amnestijo sistematično uporabilo za dejanja, ki lahko škodijo finančnim interesom Unije.
125. Opozoriti je treba, da je treba v skladu z načelom delitve oblasti, ki je značilno za delovanje pravne države, zlasti zagotoviti neodvisnost sodišč od zakonodajne in izvršilne oblasti.(69)
126. V skladu z ustaljeno sodno prakso jamstva neodvisnosti in nepristranskosti, ki se zahtevajo na podlagi prava Unije, narekujejo obstoj pravil, ki se nanašajo zlasti na sestavo organa, na imenovanje, trajanje funkcije in razloge za samoizločitev, izločitev in razrešitev njegovih članov, ter na podlagi katerih je mogoče odpraviti vsak legitimen dvom pravnih subjektov o zaščitenosti tega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov.(70)
127. V zvezi s tem je pomembno, da sodniki niso izpostavljeni zunanjim posegom ali pritiskom, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost. Kot ugotavlja predložitveno sodišče, morajo pravila, ki se uporabljajo za status sodnikov in opravljanje njihove sodniške funkcije, omogočiti, da niso izključeni zgolj vsakršni neposredni vplivi v obliki navodil, ampak tudi oblike bolj posrednega vplivanja, ki lahko usmerjajo odločitve zadevnih sodnikov, ter da se tako ovrže vtis, da ti sodniki niso neodvisni in nepristranski, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri pravnih subjektih zbujati pravosodje.(71)
128. Če se ta pristop iz sodne prakse uporabi v obravnavani zadevi, lahko postopkovna določba, kot je člen 10(2), drugi pododstavek, LOA, pomeni posredno vplivanje, ki lahko usmerja odločitve zadevnih sodišč, in tako krši zahtevo po neodvisnosti, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. Pojasniti moram, da se za ugotovitev take kršitve zahteva ne le, da je rok iz zadevne nacionalne postopkovne določbe pretirano kratek, temveč tudi, da je zavezujoč. Če bi bilo tako, bi bilo s tem rokom tem sodiščem odvzeto pooblastilo za sprejetje vseh preiskovalnih ukrepov, potrebnih za preverjanje, ali je treba sredstva, ki so bila v tem primeru nezakonito prisvojena, šteti za sredstva Unije.
129. V zvezi s tem je treba opozoriti, da amnestija po definiciji odpravlja ali preprečuje sodne odločbe ali postopke. Ker jo na splošno odobri zakonodajna oblast, se nanaša na neko kategorijo dejanj, storjenih v danem obdobju. V tem okviru morajo sodišča uporabiti zakonodajo, ki ureja podelitev amnestije, za posamezne primere. Kot pa je Evropska komisija za demokracijo skozi pravo (v nadaljevanju: Beneška komisija) v bistvu trdila v mnenju glede osnutka španskega zakona o amnestiji(72), je amnestija združljiva z načelom delitve oblasti, če ne odpravlja oblastvene funkcije, ki je tako podeljena sodni oblasti. Povedano drugače, kot je Beneška komisija sama navedla v mnenju o določbah o političnih zapornikih v gruzijskem zakonu o amnestiji(73), je postopek, s katerim je sodni oblasti s sklepom gruzijskega parlamenta zaupano, da odloči, ali posamezniki izpolnjujejo splošna merila, ki jih je opredelil gruzijski parlament za uporabo amnestije, skladen z navedenim načelom.
130. V okviru mehanizma predhodnega odločanja presojo pretirano kratkega in zavezujočega roka opravi predložitveno sodišče. Da bi mu zagotovil koristen odgovor, moram vseeno poudariti naslednje.
131. Španska vlada je v pisnem stališču in na obravnavi pojasnila, da je rok iz člena 10(2), drugi pododstavek, LOA zgolj instrukcijski, saj je sprejetje vsake odločitve iz tega člena 10 v vsakem primeru odvisno od presoje, ki jo sodišče opravi v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za uporabo amnestije. Nobena zadevna stranka ni predložila elementov, s katerimi bi bilo mogoče to razlago ovreči.
132. Ob predpostavki, da se rok največ dveh mesecev iz člena 10(2), drugi pododstavek, LOA lahko šteje za pretirano kratkega, se zdi, da se zadevne stranke strinjajo o tem, da sodniki, ki ne spoštujejo tega roka, tvegajo disciplinsko odgovornost na podlagi člena 418(11) LOPJ. V zvezi s tem ugotavljam, da v tem členu neupravičena zamuda pri uvedbi ali obravnavi postopka ali zadeve pred sodnikom pri izvajanju njegovih nalog pomeni hudo kršitev, razen če pomeni zelo hudo kršitev.(74) Povedano drugače, zdi se, da zgolj neupoštevanje navedenega roka ne privede do nobenih disciplinskih sankcij,(75) kar naj bi kazalo na njegovo instrukcijsko naravo. Za člen 10(2), drugi pododstavek, LOA bi bilo tako mogoče podati razlago, ki je skladna s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU in v skladu s katero bi španska sodišča lahko prekoračila rok največ dveh mesecev za uporabo amnestije, če ne gre za „neupravičeno zamudo“ v smislu člena 418(11) LOPJ, kot v primeru sprejetja pripravljalnih ukrepov.
133. Ob upoštevanju vseh teh preudarkov Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje odgovori, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 10(2), drugi pododstavek, LOA, v skladu s katero mora biti vsaka odločitev v zvezi z uporabo amnestije v dani zadevi sprejeta v največ dveh mesecih, če ta rok, ker je prekluziven, nacionalnemu sodišču preprečuje sprejetje potrebnih pripravljalnih ukrepov za ugotovitev, ali so sredstva, ki so predmet dejanj, o katerih presoja in ki lahko povzročijo odgovornost za kršitve na področju javnih financ, sredstva Unije.
3) Sedmo vprašanje
134. Sedmo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, vsebuje dva dela.
135. Prvič, predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali člen 19(1), drugi pododstavek, PEU(76) nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 13(3) LOA, ker ta določba nacionalnim sodiščem nalaga, da zaslišijo izključno subjekte javnega sektorja, ki so oškodovani zaradi izgube javnih sredstev, povezane z amnestiranimi dejanji, in državno tožilstvo, z izključitvijo strank, ki so vložile tožbo v javnem interesu v zvezi z javnimi sredstvi, preden bi bila izdana odločba o oprostitvi odgovornosti fizičnih ali pravnih oseb, katerih odgovornost se uveljavlja. Drugič, to sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 13(3) LOA, ker ta določba nacionalnim sodiščem nalaga sprejetje navedene odločbe o oprostitvi odgovornosti, ne da bi imela možnost presoditi dokaze za ugotovitev, ali je tožena stranka storila dejanja, v zvezi s katerimi se uveljavlja njena javnofinančna odgovornost.
136. Kar zadeva prvi del tega vprašanja, je treba takoj opozoriti, da je bil v postopku v glavni stvari oškodovani subjekt javnega sektorja (Generalitat) izločen iz postopka, saj tožbe ni vložil v predpisanem roku. SCC in državno tožilstvo sta edina, ki sta kot sotožeči stranki v postopku v glavni stvari predlagala uveljavljanje javnofinančne odgovornosti.
137. Po presoji predložitvenega sodišča bi obveznost zaslišanja oškodovanih javnih subjektov in državnega tožilstva, z izključitvijo druge tožeče stranke v postopku v glavni stvari, lahko kršila pravico te stranke do obrambe, ki je sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. Natančneje, to sodišče se sklicuje na kršitev načel enakosti orožij in kontradiktornosti ter pravice do izjave.
138. V zvezi s pravico do izjave je treba opozoriti, da ta pravica zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v vsakem postopku, ki lahko privede do sprejetja upravne odločbe, ki negativno vpliva na njene interese.(77) Poleg tega je Sodišče razsodilo, da bi bilo nezdružljivo s to pravico, če bi sodna odločba temeljila na dejstvih ali dokumentih, s katerimi se stranke – ali ena od njih – niso mogle seznaniti in glede katerih zato niso mogle podati stališč.(78)
139. Nacionalna določba, kot je člen 13(3) LOA, je torej nezdružljiva s pravico do izjave, če se stranka, ki je vložila tožbo v javnem interesu, ni mogla seznaniti z dejstvi in dokumenti, na katerih temelji odločba o oprostitvi fizičnih in pravnih oseb, katerih javnofinančna odgovornost se uveljavlja, in torej glede teh dejstev in dokumentov ni mogla podati stališča.
140. Kar zadeva načelo enakosti orožij, to načelo vključuje obveznost dati vsaki stranki razumno možnost, da predstavi svoje trditve, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je v primerjavi z nasprotno stranko ne postavljajo v bistveno slabši položaj. To načelo tako zagotavlja enakost pravic in obveznosti strank, zlasti glede pravil, ki urejajo izvajanje dokazov in kontradiktorno razpravo pred pristojnim sodiščem.(79)
141. Načelo kontradiktornosti praviloma pomeni, da imajo stranke v postopku pravico zavzeti stališče glede dejanskega stanja in listin, na katerih bo temeljila sodna odločba, ter do razpravljanja o dokazih in stališčih, predstavljenih sodišču, in tožbenih razlogih, ki jih sodišče preizkusi po uradni dolžnosti in na katere namerava opreti svojo odločitev. Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je namreč pomembno, da imajo stranke možnost kontradiktorno razpravljati o dejanskih in pravnih okoliščinah, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka.(80)
142. Določba, kot je člen 13(3) LOA, ki nacionalnim sodiščem nalaga, da zaslišijo izključno subjekte javnega sektorja, ki so oškodovani zaradi izgube javnih sredstev, povezane z amnestiranimi dejanji, in državno tožilstvo, z izključitvijo strank, ki so vložile tožbo v javnem interesu v zvezi z javnimi sredstvi, pa je nezdružljiva z načeloma enakosti orožij in kontradiktornosti, ker tem strankam preprečuje kontradiktorno razpravo o dejanskih in pravnih okoliščinah, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka.
143. Predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za razlago nacionalnega prava, mora preveriti, ali je treba, čeprav stranka, ki je vložila tožbo v javnem interesu, ni navedena v besedilu člena 13(3) LOA, to določbo vseeno razlagati tako, da ji je priznana pravica do izjave.(81)
144. S trditvijo španske vlade, ki temelji na naravi zadevne tožbe, nikakor ni mogoče ovreči ugotovitve, do katere sem prišel. Ta vlada v pisnem stališču ugotavlja, da je ureditev actio popularis, kot se uveljavlja v obravnavani zadevi, v izključni pristojnosti držav članic, pri čemer morajo upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti. Tako naj med drugim v pravu Unije ne bi obstajalo nobeno temeljno načelo ali pravica, ki bi zahtevala, da je stranka, ki je vložila to tožbo v javnem interesu, zaslišana pred sprejetjem odločbe, s katero se konča postopek. Po mojem mnenju ni nobene potrebe po opozorilu, da je treba to pristojnost, čeprav gre za izključno pristojnost držav članic, vseeno izvajati skladno s pravom Unije in, natančneje, z zahtevami, ki izhajajo iz pravice do izjave ter načel kontradiktornosti in enakosti orožij, kot so povzeti v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov.
145. V zvezi z drugim delom tega vprašanja je treba navesti, da je pravni mehanizem, ki ga kritizira predložitveno sodišče, očitno sestavni del vsake amnestije. Kadar je ugotovljeno, da zadevna ravnanja spadajo na področje uporabe amnestije, sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, ne more nadaljevati obravnave zadeve, ki mu je predložena. Sprejeti mora odločbo, s katero se postopek konča, tako da bo ta zadeva izbrisana iz vpisnika.(82)
146. Ob predpostavki, da predložitveno sodišče tako izraža dvom o združljivosti člena 13(3) LOA s pravico do obrambe, ker ta člen ne določa, da se tožene stranke v postopku v glavni stvari lahko odpovejo amnestiji, je dovolj ugotoviti, da se ne zdi, da ta pravica od sodišč zahteva, da navedenim strankam priznajo tako možnost odpovedi.
147. Ob upoštevanju teh preudarkov v zvezi s pravim delom sedmega vprašanja Sodišču predlagam, naj odgovori, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 13(3) LOA, ker ta določba nacionalnim sodiščem nalaga, da pred izdajo odločbe o oprostitvi odgovornosti fizičnih ali pravnih oseb, katerih odgovornost se uveljavlja, zaslišijo izključno subjekte javnega sektorja, ki so oškodovani zaradi izgube javnih sredstev v povezavi z amnestiranimi dejanji, in državno tožilstvo, z izključitvijo strank, ki so vložile tožbo v javnem interesu.
148. Glede drugega dela tega vprašanja predlagam, naj se odgovori, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 13(3) LOA, ker ta določba nacionalnim sodiščem nalaga sprejetje odločbe o oprostitvi fizičnih in pravnih oseb, katerih javnofinančna odgovornost se uveljavlja, ne da bi ta sodišča imela možnost presoditi dokaze za ugotovitev, ali so te osebe storile dejanja, v zvezi s katerimi se uveljavlja njihova javnofinančna odgovornost.
4) Šesto in osmo vprašanje
149. Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 19(1), drugi pododstavek, PEU nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 8(3) LOA, ki določa obvezno odpravo začasnih odredb, ki jih sodišča sprejmejo v fazi pred začetkom sodnega postopka ali v postopku na prvi stopnji.
150. Predložitveno sodišče želi z osmim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 47 Listine, člen 267 PDEU in člen 23, prvi odstavek, Protokola (št. 3) o statutu Sodišča Evropske unije nasprotujejo nacionalnim določbam, kot so člen 8(3), člen 10 in člen 13(3) LOA, ker te določbe odločitvi o kakršnem koli vprašanju za predhodno odločanje odvzemajo polni učinek, s čimer sta kršeni načeli primarnosti in neposrednega učinka prava Unije.
151. Iz pojasnil, ki jih je predložitveno sodišče zagotovilo v zvezi s šestim vprašanjem, je razvidno, da se združljivost obvezne odprave začasnih odredb s pravom Unije šteje za problematično z vidika postopka predhodnega odločanja. Zato se mi zdi, da je to vprašanje „vključeno“ v osmo vprašanje, ki ima širši obseg.
152. To zadnje vprašanje je po mojem mnenju vseeno treba natančneje določiti s preoblikovanjem.
153. Glede nacionalnih določb, omenjenih v tem vprašanju, je treba ugotoviti, da člen 8(3) LOA določa odpravo začasnih odredb, sprejetih v fazi pred začetkom sodnega postopka ali v postopku na prvi stopnji. Kot je bilo navedeno zgoraj, člen 10(2), drugi pododstavek, tega zakona določa, da morajo biti odločitve o uporabi amnestije sprejete v največ dveh mesecih, medtem ko člen 13(3) tega zakona določa, da mora TCU po zaslišanju državnega tožilstva in oškodovanih javnih subjektov sprejeti odločbo o oprostitvi oseb, katerih javnofinančna odgovornost se uveljavlja, če navedeni subjekti temu ne nasprotujejo.
154. Po mnenju predložitvenega sodišča bi skupna uporaba teh določb lahko povzročila, da bo to sodišče prisiljeno sprejeti odločbo o oprostitvi javnofinančne odgovornosti in odpraviti začasne odredbe, preden bo Sodišče, če bo primerno, sprejelo predhodno odločbo. To je po mnenju predložitvenega sodišča mogoče izpeljati iz desetega in enajstega odstavka oddelka V preambule LOA, v katerih se zahteva, da sodniki „nemudoma odpravijo [sprejete] ukrepe o omejitvi pravic […], tudi v primeru morebitne prekinitve tega postopka“ (deseti odstavek), pri čemer formalno zagotovilo, da je „[t]a določba […] skladna s […] postopkom predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU“ (enajsti odstavek), ne zadostuje za zagotovitev prekinitve postopka, če bi bil vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe. Ti pomisleki so navedeni, da bi se zagotovila učinkovitost končne odločbe, ki jo bo Sodišče, če bo primerno, izdalo v odgovor na vprašanja za predhodno odločanje, postavljena v predložitveni odločbi.
155. Osmo vprašanje je treba torej po mojem mnenju razumeti tako, da predložitveno sodišče sprašuje, ali člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 267 PDEU in člen 23, prvi odstavek, Protokola (št. 3) o statutu Sodišča Evropske unije nasprotujejo nacionalnim določbam, kot so člen 8(3), člen 10 in člen 13(3) LOA, ker te določbe nacionalnim sodiščem nalagajo, da sprejmejo odločbo o oprostitvi javnofinančne odgovornosti in odpravijo začasne odredbe v največ dveh mesecih, tudi če Sodišče, ki mu je predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, še ni sprejelo odločbe.
156. Najprej moram opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 267 PDEU vzpostavlja dialog med dvema sodiščema, in sicer med Sodiščem in sodišči držav članic, katerega namen je zagotoviti enotnost razlage prava Unije, s čimer je tako mogoče zagotoviti njegovo skladnost, polni učinek in avtonomijo ter, nazadnje, posebno naravo prava, uvedenega s Pogodbama. Tako je sodba, izdana v okviru tega postopka, za nacionalno sodišče zavezujoča glede razlage prava Unije za rešitev spora, o katerem odloča.(83)
157. Člen 23 Statuta Sodišča Evropske unije določa, da se v zadevah, v katerih se uporabi postopek predhodnega odločanja, z odločbo, s katero nacionalno sodišče zadevo predloži Sodišču, prekine postopek na nacionalni ravni.(84)
158. Komisija v pisnem stališču poudarja, da tudi če člen 10(2), drugi pododstavek, LOA ne izključuje izrecno možnosti, da nacionalno sodišče prekine dvomesečni rok za obdobje, v katerem Sodišče preuči predlog za sprejetje predhodne odločbe, upoštevni nacionalni zakonodajni kontekst, v katerem je bil člen 43a LEC razveljavljen, dopušča domnevo, da mu ta možnost ni priznana. Če bi bilo tako, je jasno, da tako pravilo ne bi bilo združljivo z določbami prava Unije, navedenimi v predhodnih točkah teh sklepnih predlogov. Obveznost, ki je z zakonodajo naložena nacionalnim sodiščem, da sprejmejo odločitev o uporabi amnestije (z učinki, povezanimi s pravnomočnostjo) v zavezujočem dvomesečnem roku, in ki preprečuje prekinitev tega roka, če bi nacionalno sodišče predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, temu sodišču namreč ne bi omogočala, da ravna v skladu z odločbo, ki bi jo Sodišče izdalo ob koncu postopka predhodnega odločanja, s čimer bi bil torej temu postopku odvzet polni učinek.
159. Kar zadeva obvezno odpravo predhodno sprejetih začasnih odredb iz člena 8(3) LOA, moram priznati, da na podlagi desetega in enajstega odstavka oddelka V preambule tega zakona menim, da ta nalaga odpravo teh začasnih odredb tudi v primeru, v katerem bi bil nacionalni postopek prekinjen zaradi vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe.
160. V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso zaradi polnega učinka prava Unije zahteva, da lahko sodišče, ki odloča o sporu, za katerega se uporablja to pravo, izda začasne odredbe, da se zagotovi polni učinek pričakovane sodne odločbe. Če namreč nacionalno sodišče, ki prekine postopek, dokler Sodišče ne odgovori na njegovo vprašanje za predhodno odločanje, ne bi moglo izdati začasnih odredb do izdaje svoje odločbe, sprejete na podlagi odgovora Sodišča, bi bil polni učinek sistema, uvedenega s členom 267 PDEU, zmanjšan.(85) Iz tega sledi, da kadar nacionalno sodišče presodi, da je to potrebno, mora imeti možnost sprejeti ali glede na okoliščine ohraniti začasne odredbe do izreka odločbe, ki jo bo izdalo po odgovoru Sodišča na njegov predlog za sprejetje predhodne odločbe.
161. Dodati je treba, da je nujnost, da se nacionalnim sodiščem omogoči, da ravnajo v skladu s sodbami, ki jih Sodišče izda ob koncu postopka predhodnega odločanja, prav tako zajeta v zahtevi po neodvisnosti sodišč, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. V skladu s sodno prakso Sodišča je možnost, da se ob uporabi prava Unije v skladu s to odločbo stori vse, kar je potrebno za zavrnitev nacionalne ureditve ali prakse, ki pomeni morebitno oviro za polno učinkovitost norm prava Unije, sestavni del dolžnosti sodišča Unije, ki jo ima nacionalno sodišče, zadolženo, da v okviru svoje pristojnosti uporabi norme prava Unije, tako da izvajanje te možnosti pomeni nujno jamstvo neodvisnosti sodnikov.(86)
162. Nazadnje naj pripomnim, da španska vlada trdi, da bi predložitveno sodišče moralo podati razlago zadevnih nacionalnih določb, ki bi bila skladna s členom 267 PDEU, tako da se postopek, kadar se vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, lahko prekine in se te začasne odredbe ohranijo, dokler so ta prekinitev postopka in te odredbe potrebne za zagotovitev polnega učinka odgovora, ki ga bo dalo Sodišče. Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali je taka skladna razlaga mogoča.
163. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na šesto in osmo vprašanje, kot sta bili preoblikovani, odgovori, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 267 PDEU in člen 23, prvi odstavek, Protokola (št. 3) o statutu Sodišča Evropske unije nasprotujejo nacionalnim določbam, kot so člen 8(3), člen 10 in člen 13(3) LOA, ker te določbe nacionalnim sodiščem nalagajo, da sprejmejo odločbo o oprostitvi javnofinančne odgovornosti in odpravijo začasne odredbe, izdane v prejšnji fazi postopka, v največ dveh mesecih, tudi če Sodišče, ki mu je predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, še ni sprejelo odločbe.
V. Predlog
164. Glede na vse navedene preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Tribunal de Cuentas (računsko sodišče, Španija), odgovori:
1. Člen 325 PDEU
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje prenehanju javnofinančne odgovornosti, določenemu v Ley Orgánica 1/2024 de amnistía para la normalización institucional, política y social en Cataluña (sistemski zakon 1/2024 z dne 10. junija 2024 o amnestiji za institucionalno, politično in družbeno normalizacijo v Kataloniji) z dne 10. junija 2024, za nekazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot so dejanja na področju javnih financ, če ne obstaja neposredna zveza med temi dejanji in dejanskim ali potencialnim zmanjšanjem prihodkov, danih na razpolago proračunu Unije.
2. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 10(2), drugi pododstavek, sistemskega zakona 1/2024 z dne 10. junija 2024, v skladu s katero mora biti vsaka odločitev v zvezi z uporabo amnestije v dani zadevi sprejeta v največ dveh mesecih, če ta rok, ker je prekluziven, nacionalnemu sodišču preprečuje sprejetje potrebnih pripravljalnih ukrepov za ugotovitev, ali so sredstva, ki so predmet dejanj, o katerih presoja in ki lahko povzročijo odgovornost za kršitve na področju javnih financ, sredstva Unije.
3. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU
je treba razlagati tako, da
– nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 13(3) sistemskega zakona 1/2024 z dne 10. junija 2024, ker ta določba nacionalnim sodiščem nalaga, da pred izdajo odločbe o oprostitvi fizičnih ali pravnih oseb, katerih odgovornost se uveljavlja, zaslišijo izključno subjekte javnega sektorja, ki so oškodovani zaradi izgube javnih sredstev, povezane z amnestiranimi dejanji, in Ministerio Fiscal (državno tožilstvo), pri čemer so izključene stranke, ki so vložile tožbo v javnem interesu;
– ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 13(3) sistemskega zakona 1/2024 z dne 10. junija 2024, ker ta določba nacionalnim sodiščem nalaga sprejetje odločbe o oprostitvi javnofinančne odgovornosti fizičnih in pravnih oseb, katerih odgovornost se uveljavlja, ne da bi ta sodišča imela možnost presoditi dokaze za ugotovitev, ali so te osebe storile dejanja, v zvezi s katerimi se uveljavlja njihova javnofinančna odgovornost.
4. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 267 PDEU in člen 23, prvi odstavek, Protokola (št. 3) o statutu Sodišča Evropske unije
je treba razlagati tako, da:
nasprotujejo nacionalnim določbam, kot so člen 8(3), člen 10 in člen 13(3) sistemskega zakona 1/2024 z dne 10. junija 2024, ker te določbe nacionalnim sodiščem nalagajo, da sprejmejo odločbo o oprostitvi javnofinančne odgovornosti in odpravijo začasne odredbe, izdane v prejšnji fazi postopka, v največ dveh mesecih, tudi če Sodišče, ki mu je predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, še ni sprejelo odločbe.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 Glej Donnedieu de Vabres, H., Traité de droit criminel et de législation pénale comparée, Librairie du Recueil Sirey, Pariz, 1947 (3. izdaja), str. od 550 do 560, št. od 977 do 992, posebej str. 550, št. 977.
3 Ta izraz je po zgledu izraza „amnestija“ zgrajen iz predpone ἀ- (brez) in μνήμη (mnêmê), ki v grščini pomeni „spomin“.
4 Glej opredelitev pojma „amnestija“ na platformi Oxford Constitutional Law na tem naslovu: https://oxcon.ouplaw.com/display/10.1093/law-mpeccol/law-mpeccol-e199.
5 Za poglobljene zgodovinske razmisleke o amnestiji glej sklepne predloge, ki jih danes predstavljam v povezani zadevi C-666/24, Asociación Catalana de Víctimas de Organizaciones Terroristas (ACVOT).
6 Glej Beccaria, C., Dei delitti e delle pene, Livorno, 1764, poglavje XLVI z naslovom „O pomilostitvah“, zlasti naslednji odlomek: „[č]e menimo, da mora milost, ki je vrlina zakonodajalca, in ne izvršitelja zakonov, sijati v zakoniku, ne v posameznih sodbah; če ne pomislimo, da s tem, ko ljudem pokažemo, da so zločini lahko odpuščeni in da kazen ni nujna posledica, v njih gojimo upanje nekaznovanosti; če jim telesne kazni pokažemo kot dejanja nasilja, in ne kot dejanja pravice, kako bomo lahko želeli, da vladar zločincem podeli milost?“ (odlomek prevedel Chaillou de Lisy, M., v Beccaria, C., Traité des délits et des peines, Pariz, 1773, na voljo na tem naslovu: https://perso.unifr.ch/derechopenal/assets/files/obrasjuridicas/oj_20100907_01.pdf).
7 Glej Hugo, V., Actes et paroles. Depuis l’exil. 1871 – 1876, Hetzel, Pariz, zv. 6, poglavje XXXII z naslovom „Amnestija v senatu“, govor Victorja Hugoja, seja z dne 22. maja 1876, str. od 154 do 169, zlasti naslednji odlomek: „Spoštovani gospodje, v času nesoglasij se vse strani sklicujejo na pravico. Pravica ni nikogaršnja. Pozna samo sebe. Božansko slepa je za človeške strasti. Je varuhinja vseh in služkinja nikogar. Pravica se nikakor ne vmešava v državljanske vojne, vendar jih ne prezre in v njih nastopa. In ali veste, kdaj pride? Potem. Izrednim sodiščem pusti, da naredijo svoje, in ko končajo, začne. Takrat spremeni ime in se imenuje milost“ (str. 157).
8 BOE št. 141 z dne 11. junija 2024, str. 67764.
9 BOE št. 311 z dne 29. decembra 1978, str. 29313.
10 Sodba 137/2025 Tribunal Constitucional (špansko ustavno sodišče), Pleno (BOE št. 183 z dne 31. julija 2025, str. 103781 (ES:TC:2025:137)).
11 BOE št. 121 z dne 21. maja 1982, str. 13290.
12 BOE št. 84 z dne 7. aprila 1988, str. 10459.
13 BOE št. 157 z dne 2. julija 1985, str. 20632.
14 BOE št. 7 z dne 8. januarja 2000, str. 575.
15 Gre za postopek za ugotavljanje odgovornosti oseb, ki na svojem delovnem mestu upravljajo javna sredstva, v primeru neutemeljenega negativnega salda na računu ali primanjkljaja gotovine ali neutemeljitve stanja na računih, ki jih vodijo.
16 UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 340.
17 Glej sodbo z dne 1. avgusta 2025, Daka in drugi (C-422/23, C-455/23, C-459/23, C-486/23 in C-493/23, EU:C:2025:592, točka 53 in navedena sodna praksa).
18 Glej sodbo z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander (C-274/14, v nadaljevanju: sodba Banco de Santander, EU:C:2020:17, točki 61 in 62 ter navedena sodna praksa).
19 Glej člen 26(1) in (2) LOTCU.
20 Glej v tem smislu sodbo Banco de Santander (točke od 72 do 77).
21 Sodišče je v sodbi z dne 29. aprila 2021, X (Evropski nalog za prijetje – Ne bis in idem) (C-665/20 PPU, EU:C:2021:339, točka 93), ugotovilo, da je „cilj [amnestije] na splošno ta, da dejanja, na katera se nanaša, izgubijo svojo kaznivost, zaradi česar kaznivo dejanje ne more več pripeljati do kazenskega postopka, če je bila obsodba že izrečena, pa se njeno prestajanje konča […]“.
22 Okvirni sklep Sveta z dne 13. junija 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34).
23 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne z dne 13. decembra 2011 (UL 2011, L 338, str. 2).
24 Uredba Sveta z dne 12. oktobra 2017 (UL 2017, L 283, str. 1).
25 V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče že navedlo, da „je zakonodajalec Unije z opredelitvijo postopkov, določenih z Uredbo 2017/1939, želel vzpostaviti mehanizem, ki zagotavlja stopnjo učinkovitosti čezmejnih preiskav, ki jih izvaja Evropsko javno tožilstvo, ki je vsaj tako visoka kot tista, ki izhaja iz uporabe postopkov, določenih v okviru sistema pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah med državami članicami, ki temelji na načelih vzajemnega zaupanja in medsebojnega priznavanja“ (glej sodbo z dne 21. decembra 2023, G. K. in drugi (Evropsko javno tožilstvo) (C-281/22, EU:C:2023:1018, točka 67)).
26 Glej člen 11(1) Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (UL 2005, L 76, str. 16); člen 13(1) Okvirnega sklepa Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi (UL 2006, L 328, str. 59); člen 19(1) Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (UL 2008, L 327, str. 27) in člen 19(1) Okvirnega sklepa Sveta 2008/947/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami (UL 2008, L 337, str. 102).
27 Sodba z dne 16. decembra 2021 (C-203/20, v nadaljevanju: sodba AB, EU:C:2021:1016).
28 Kot je določeno v členu 50 Listine.
29 Sodba AB (točke od 40 do 42).
30 Sodba AB (točki 74 in 75).
31 Sodba z dne 17. julija 2008, Komisija/Italija (C-132/06, EU:C:2008:412).
32 Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23).
33 Čeprav predložitveno sodišče omenja tudi člen 4(3) PEU, menim, da se bo odgovor Sodišča lahko nanašal le na člen 325 PDEU. Kot je namreč Sodišče navedlo v sodbi z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufiji s prenizkim vrednotenjem) (C-213/19, EU:C:2022:167, točka 261), „člen 325(3) PDEU […] glede obveznosti držav članic v zvezi z bojem proti vsem goljufijam ali vsem drugim nezakonitim ravnanjem, ki lahko škodijo finančnim interesom Unije, pomeni posebno obliko splošnega načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU“. Zadnjenavedena določba torej ne zahteva preizkusa, ločenega od tistega, ki se izvede na podlagi člena 325 PDEU.
34 Po mojem mnenju se Uredba št. 2988/95, na katero se predložitveno sodišče prav tako sklicuje, v obravnavani zadevi ne uporablja. V skladu s členom 1(2) te uredbe se ukrepi in sankcije, določeni v tej uredbi, uporabljajo samo za nepravilnosti, ki so posledica dejanja ali opustitve s strani „gospodarskega subjekta“. Iz predložitvene odločbe pa je, kot se zdi, razvidno, da tožene stranke v postopku v glavni stvari niso „gospodarski subjekti“ v smislu navedene uredbe.
35 Sodba z dne 2. maja 2018, Scialdone (C-574/15, EU:C:2018:295, točka 45 in navedena sodna praksa).
36 Sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi (C-357/19, C-379/19, C-547/19, C-811/19 in C-840/19, v nadaljevanju: sodba Euro Box, EU:C:2021:1034, točka 183).
37 Odločba Komisije z dne 13. decembra 2006 o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje napredka Romunije pri izpolnjevanju posebej določenih meril na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji (UL 2006, L 354, str. 56).
38 Glej sodbo Euro Box (točke od 188 do 190).
39 Sodba z dne 8. junija 2023 (C-545/21, EU:C:2023:451).
40 Uredba Sveta z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (UL 2006, L 210, str. 25).
41 Glej sodbo z dne 8. junija 2023, ANAS (C-545/21, EU:C:2023:451, točki 38 in 39).
42 Sklep Sveta z dne 7. junija 2007 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (UL 2007, L 163, str. 17).
43 Sodbi z dne 5. decembra 2017, M.A.S. in M.B. (C-42/17, EU:C:2017:936, točka 32), in z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi (C-612/15, v nadaljevanju: sodba Kolev, EU:C:2018:392, točka 52).
44 Glej člen 2(1)(a) in (b) Sklepa 2007/436.
45 Glej sodbo Kolev (točka 51) in sodbo z dne 5. decembra 2017, M. A. S. in M. B. (C-42/17, EU:C:2017:936, točka 31).
46 Glej sodbo Euro Box (točka 187).
47 V zvezi s tem je treba opozoriti, da ker v Pogodbi ni natančnejše opredelitve ozemlja, ki spada pod suvereno pristojnost vsake države članice, mora vsaka od držav članic določiti obseg in meje svojega ozemlja v skladu s pravili mednarodnega javnega prava. Glej v tem smislu sodbo z dne 1. avgusta 2022, Navitours (C-294/21, EU:C:2022:608, točka 38). Zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, se je nanašala na Mozelo, reko, ki ima – kar je redko – status „kondominija“. Ta status izhaja iz člena 25 sklepne listine Dunajskega kongresa z dne 9. junija 1815, ki določa, da bosta poleg Mozele tudi Sauer in Our, ker predstavljajo mejo, pod skupno oblastjo obeh mejnih držav. Ta določba je bila potrjena in podrobneje opredeljena v členu 27 pogodbe o meji med Kraljevino Nizozemsko in Kraljevino Prusijo, sklenjene 26. junija 1816 v Aachnu, in v členu 30 pogodbe o določitvi meje, sklenjene med istima državama 7. oktobra 1816 v Kleveju (glej v zvezi s tem Caflisch, L., „Règles générales du droit des cours d’eaux internationaux“, The Hague Academy Collected Courses Online / Recueil des cours de l’Académie de La Haye en ligne, zv. 219, 1989, str. od 9 do 225, zlasti str. 67 in 68).
48 Sodba z dne 27. februarja 2018 (C-64/16, v nadaljevanju: sodba ASJP, EU:C:2018:117).
49 Glej sodbo ASJP (točka 37).
50 Glej sodbo z dne 27. februarja 2025, Sinalov (C-16/24, EU:C:2025:116, točka 36).
51 Glej sodbo z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov) (C-204/21, EU:C:2023:442, točka 263).
52 Sodba z dne 24. junija 2019 (C-619/18, EU:C:2019:531, točka 52).
53 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Bobka v združenih zadevah Prokuratura Rejonowa w Mińsku Mazowieckim in drugi (C-748/19 do C-754/19, EU:C:2021:403, točka 146). Ta relativno visok materialni prag je sistemska narava kršitve, kot pojasnjujem v točki 121 teh sklepnih predlogov.
54 Glej sodbo z dne 6. marca 2025, D. K. (Razrešitev sodnika) (C-647/21 in C-648/21, EU:C:2025:143, točka 48 in navedena sodna praksa).
55 Sodba z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem) (C-181/21 in C-269/21, EU:C:2024:1, točki 64 in 65 ter navedena sodna praksa).
56 Glej zlasti sodbo z dne 28. novembra 2024, PT (Sporazum med državnim tožilcem in storilcem kaznivega dejanja) (C 432/22, v nadaljevanju: sodba PT, EU:C:2024:987, točka 64).
57 Glej sodbo z dne 14. novembra 2024, S. (Sprememba sestave) (C-197/23, EU:C:2024:956, zlasti točka 42).
58 Sodba ASJP (točki 32 in 35).
59 Glej sodbo z dne 2. marca 2021, A.B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo) (C-824/18, EU:C:2021:153, točka 143).
60 Glej sodbi z dne 20. aprila 2021, Repubblika (C-896/19, v nadaljevanju: sodba Repubblika, EU:C:2021:311, točka 52), in z dne 1. avgusta 2025, Royal Football Club Seraing (C-600/23, EU:C:2025:617, točka 73).
61 Glej sodbo Repubblika (točka 52) in sodbo z dne 1. avgusta 2025, Royal Football Club Seraing (C-600/23, EU:C:2025:617, točka 72).
62 Sodba z dne 15. julija 2021 (C-791/19, EU:C:2021:596, točka 203).
63 Točka 70 navedene sodbe.
64 Sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike) (C-791/19, EU:C:2021:596, točka 213).
65 Glej sodbo PT (točki 71 in 72).
66 Glej v tem smislu tudi sodbo Repubblika (točke 39, 42 in 43).
67 Glej v zvezi s tem Leloup, M., „The Untapped Potential of the Systemic Criterion in the ECJ’s Case Law on Judicial Independence“, German Law Journal, Cambridge University Press, Toronto, zv. 24, št. 6, 2023, str. od 995 do 1010.
68 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Bobka v združenih zadevah Prokuratura Rejonowa w Mińsku Mazowieckim in drugi (od C-748/19 do C-754/19, EU:C:2021:403, točka 148).
69 Glej med drugim sodbo Repubblika (točka 54).
70 Glej sodbo z dne 3. julija 2025, Lita in Jeszek (C-646/23 in C-661/23, EU:C:2025:519, točka 62 in navedena sodna praksa).
71 Glej zlasti sodbo z dne 18. maja 2021, Asociația „Forumul Judecătorilor din România“ in drugi (C-83/19, C-127/19, C-195/19, C-291/19, C-355/19 in C-397/19, EU:C:2021:393, točka 197).
72 Beneška komisija, mnenje št. 1167/2023 in 1168/2023 z dne 18. marca 2024 o zahtevah pravne države v zvezi z amnestijami zlasti ob upoštevanju španskega parlamentarnega predloga za „sistemski zakon o amnestiji za institucionalno, politično in družbeno normalizacijo v Kataloniji“ (CDL-AD(2024)003, točka 81).
73 Beneška komisija, mnenje št. 710/2012 z dne 11. marca 2013 o določbah o političnih zapornikih v gruzijskem zakonu o amnestiji (CDL-AD(2013)009, točke od 43 do 46).
74 V obeh primerih bodo zadevni sodniki kaznovani v skladu s členom 420 tega zakona.
75 Glej tudi Beneško komisijo, mnenje št. 1167/2023 in 1168/2023 z dne 18. marca 2024 o zahtevah pravne države v zvezi z amnestijami zlasti ob upoštevanju španskega parlamentarnega predloga za „sistemski zakon o amnestiji za institucionalno, politično in družbeno normalizacijo v Kataloniji“ (CDL-AD(2024)003, točka 105), v katerem je Beneška komisija o osnutku zakona navedla: „Člen 10 osnutka zakona o amnestiji določa prednostno in nujno obravnavo prošenj za uporabo zakona o amnestiji. Ustrezne odločitve se sprejmejo ‚prednostno in nujno‘ ‚v roku dveh mesecev‘. Komisija v zvezi s tem pozdravlja, da v primeru neupoštevanja tega roka ni nobene posledice, vključno z disciplinskimi sankcijami […].“
76 Čeprav se predložitveno sodišče sklicuje tudi na člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), naj opozorim, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pravo Unije ne ureja razmerij med EKČP in pravnimi redi držav članic in tudi ne določa posledic, ki jih mora izpeljati nacionalno sodišče, kadar je podano nasprotje med nacionalnim pravnim pravilom in pravicami, ki jih zagotavlja ta konvencija (glej med drugim sodbo z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson (C-617/10, EU:C:2013:105, točka 44). Iz tega sledi, da Sodišče ni pristojno za razlago določb EKČP.
77 Glej sodbo z dne 4. aprila 2019, OZ/EIB (C-558/17 P, EU:C:2019:289, točka 53 in navedena sodna praksa).
78 Glej sodbo z dne 26. septembra 2024, Energotehnica (C-792/22, EU:C:2024:788, točka 54 in navedena sodna praksa).
79 Glej sodbo z dne 30. januarja 2024, Agentsia „Patna infrastruktura“ (Evropsko financiranje cestne infrastrukture) (C-471/22, EU:C:2024:99, točka 48 in navedena sodna praksa).
80 Glej med drugim sodbi z dne 17. decembra 2009, Preveritev M/EMEA (C-197/09 RX-II, EU:C:2009:804, točka 41), in z dne 16. oktobra 2019, Glencore Agriculture Hungary (C-189/18, EU:C:2019:861, točka 62).
81 Ugotavljam namreč, da je Tribunal Constitucional (ustavno sodišče) v nedavni sodbi v zvezi z ustavnostjo nekaterih določb LOA ugotovilo, da bi bil člen 13(3) LOA, če bi se razumel tako, da sodišču ni treba zaslišati stranke, ki je vložila tožbo v javnem interesu, preden sprejme odločbo o oprostitvi odgovornosti, ki se uveljavlja v tej tožbi, nezdružljiv s pravico do obrambe, kot je določena v členu 24 španske ustave. Vendar tega člena ni razglasilo za neustavnega, ker je po presoji tega sodišča razlaga, skladna z ustavno, vseeno mogoča. Glej sodbo 137/2025 Tribunal Constitucional (ustavno sodišče), Pleno (BOE št. 183 z dne 31. julija 2025, str. 103781 (ES:TC:2025:137)).
82 Glej Merle, R., in Vitu, A., Traité de droit criminel, Tome II, Procédure pénale, Éditions Cujas, Pariz, 2001, 5. izdaja.
83 Glej sodbo z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov) (C-204/21, EU:C:2023:442, točki 274 in 275 ter navedena sodna praksa).
84 Glej sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi (C-158/21, EU:C:2023:57, točka 29 in navedena sodna praksa).
85 Glej sodbo z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje) (C-487/19, EU:C:2021:798, točka 142 in navedena sodna praksa).
86 Glej sodbo Euro Box (točka 257).