Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ATHANASIOSA RANTOSA,
predstavljeni 5. septembra 2024(1)
Zadeva C‑387/24 PPU [Bouskoura](i)
C
proti
Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Roermond (sodišče v Haagu, ki zaseda v Roermondu, Nizozemska))
„ Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Območje svobode, varnosti in pravice – Direktiva 2008/115/ES – Skupni standardi in postopki za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Člen 15(2)(b) – Pridržanje nezakonito prebivajočega državljana tretje države z namenom odstranitve – Direktiva 2013/33/EU – Standardi za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito – Člen 9 – Jamstva, zagotovljena pridržanim prosilcem – Uredba (EU) št. 604/2013 – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države – Člen 28(4) – Pridržanje za namen predaje – Nezakonitost pridržanja – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 6 – Pravica do svobode in varnosti – Člen 47 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča “
I. Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 15(2) Direktive 2008/115/ES,(2) člena 9(3), drugi pododstavek, Direktive 2013/33/EU(3) in člena 28(4) Uredbe št. 604/2013(4) (v nadaljevanju: upoštevne določbe) v povezavi s členoma 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2. S temi upoštevnimi določbami sekundarnega prava Unije – ki spadajo pod naslov V tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice – je na tem pravnem področju konkretizirano načelo, da je treba državljana tretje države, ki je bil pridržan, nemudoma izpustiti, če se izkaže, da pogoji za zakonito pridržanje niso oziroma niso več izpolnjeni.(5)
3. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med C, državljanom tretje države, ki je v postopku vračanja, in Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska; v nadaljevanju: državni sekretar) v zvezi z zakonitostjo neprekinjenega pridržanja na podlagi dveh zaporednih ukrepov pridržanja, ki ju je naložil ta organ.
4. Natančneje, Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Roermond (sodišče v Haagu, ki zaseda v Roermondu, Nizozemska), predložitveno sodišče, sprašuje, ali bi morala na podlagi teh upoštevnih določb kršitev, ki vpliva na zakonitost prvega pridržanja, namreč prekoračitev roka, ki ga nacionalno pravo določa za zaporedno sprejetje drugega ukrepa pridržanja, pripeljati do takojšnje izpustitve zadevne osebe, čeprav v času sodnega nadzora ni sporno, da so bili pogoji, ki so upravičevali drugi ukrep pridržanja, izpolnjeni.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Direktiva o vračanju
5. V uvodnih izjavah 16 in 17 Direktive o vračanju je navedeno:
„(16) Uporaba pridržanja z namenom odstranitve bi morala biti omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna.
(17) S pridržanimi državljani tretjih držav bi bilo treba ravnati humano in dostojanstveno, ob spoštovanju njihovih temeljnih pravic in v skladu z mednarodnim in nacionalnim pravom. Brez poseganja v prvo prijetje […] bi se moralo pridržanje praviloma izvajati v posebnih centrih za pridržanje.“
6. Člen 15 te direktive, naslovljen „Pridržanje“, določa:
„1. Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če:
(a) obstaja nevarnost pobega, ali
(b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.
Obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno.“
2. Pridržanje odredijo upravni ali sodni organi.
Odredba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi.
Če so pridržanje odredili upravni organi, države članice:
(a) zagotovijo hiter sodni pregled zakonitosti pridržanja, o kateri odločijo kar se da hitro po začetku pridržanja;
(b) ali zadevnemu državljanu tretje države zagotovijo pravico, da začne postopek, s katerim se [glede] zakonitost[i] pridržanja hitro pregleda [opravi hiter sodni pregled] kar se da hitro po sprožitvi ustreznega postopka. V tem primeru države članice nemudoma obvestijo zadevnega državljana tretje države o možnosti uvedbe takega postopka.
Če je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti.
3. V vsakem primeru se na zahtevo zadevnega državljana tretje države ali po uradni dolžnosti pridržanje pregleda v razumnih časovnih presledkih. V primeru podaljšanja pridržanja pregled nadzira sodni organ.
4. Kadar s pravnega vidika ali iz drugih razlogov ni več upravičeno pričakovati odstranitve ali ker pogoji iz odstavka 1 niso več izpolnjeni, pridržanje ni več upravičeno in zadevna oseba se nemudoma izpusti.
5. Pridržanje traja, dokler so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 in kolikor je to potrebno, da se zagotovi uspešna odstranitev. Vsaka država članica določi omejeno obdobje pridržanja, ki ne sme presegati šestih mesecev.
6. Države članice ne smejo podaljšati obdobja iz odstavka 5, razen za omejeno obdobje, ki v skladu z nacionalno zakonodajo ne sme presegati dvanajst mesecev, kadar obstaja verjetnost, da bo postopek odstranitve kljub vsem ustreznim prizadevanjem trajal dlje zaradi:
(a) nezadostnega sodelovanja zadevnega državljana tretje države, ali
(b) zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav.“
2. Direktiva o sprejemu
7. V skladu s členom 2(h) Direktive o sprejemu pojem „,pridržanje‘ pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, kjer se mu odvzame svoboda gibanja“.
8. Člen 9(1) in (3) te direktive določa:
„1. Prosilca se pridrži za čim krajše obdobje in se ga obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler veljajo razlogi iz člena 8(3).
[…]
3. Kadar pridržanje odredijo upravni organi, države članice zagotovijo hitro sodno preučitev zakonitosti pridržanja, ki se opravi po uradni dolžnosti in/ali na zahtevo prosilca. Pri preučitvi po uradni dolžnosti se o taki preučitvi odloči čim hitreje po začetku pridržanja. Pri preučitvi na zahtevo prosilca se odloči čim hitreje po začetku ustreznih postopkov. V ta namen države članice v nacionalnem pravu določijo obdobje, v katerem se opravi sodna preučitev po uradni dolžnosti in/ali sodna preučitev na zahtevo prosilca.
Kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.“
3. Uredba Dublin III
9. Člen 28(2) in (4) Uredbe Dublin III določa:
„2. Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.
[…]
4. Kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive [o sprejemu].“
B. Nizozemsko pravo
10. Člen 59(1), initio, in točka (a), wet tot algehele herziening van de Vreemdelingenwet (Vreemdelingenwet 2000) (zakon o tujcih iz leta 2000)(6) določa, da lahko državni sekretar za tujega državljana, ki prebiva nezakonito, če to zahteva javni red ali nacionalna varnost, odredi pridržanje zaradi odstranitve z nizozemskega ozemlja.
11. Člen 59a tega zakona določa, da se lahko tuji državljani, za katere se uporablja Uredba Dublin III, ob upoštevanju člena 28 te uredbe pridržijo zaradi njihove predaje državi članici, odgovorni za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila vložena na nizozemskem ozemlju.
12. Člen 94(1) in (6) zakona o tujcih določa:
„1. Če je [državni sekretar] sprejel odločbo, s katero odredi ukrep odvzema prostosti iz členov […] 59, 59a in 59b, o tem obvesti [pristojno sodišče] najpozneje osemindvajseti dan po vročitvi te odločbe, razen če je tujec že sam vložil tožbo. Takoj ko je sodišče obveščeno, se šteje, da je tujec vložil tožbo zoper odločbo, s katero je naložen ukrep odvzema prostosti. Tožba se nanaša tudi na priznanje odškodnine.
[…]
6. Če sodišče, ki odloča, meni, da je uporaba ali izvršitev zadevnega ukrepa v nasprotju s tem zakonom, ali če po tehtanju vseh zadevnih interesov meni, da ta ukrep ni utemeljen, tožbi ugodi. V tem primeru sodišče odredi odpravo ukrepa ali spremembo načina njegove izvršitve.“
13. Člen 96(1) in (3) tega zakona določa:
1. Če se tožba iz člena 94 razglasi za neutemeljeno in tujec vloži tožbo zoper podaljšanje odvzema prostosti, sodišče zaključi predhodno preiskavo v enem tednu od prejema tožbe. […] [S]odišče lahko brez soglasja strank odloči tudi, da se obravnava ne opravi. […]
[…]
3. Če sodišče, ki odloča, meni, da je uporaba ali izvršitev zadevnega ukrepa v nasprotju s tem zakonom, ali če po tehtanju vseh zadevnih interesov meni, da ta ukrep ni razumno utemeljen, tožbi ugodi. V tem primeru sodišče odredi odpravo ukrepa ali spremembo načina njegove izvršitve.“
III. Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
14. Nizozemska policija za tujce je 1. maja 2024 aretirala C, maroškega državljana, da bi ga zaslišala, ker med kontrolo vozovnic na mednarodnem vlaku iz Belgije na Nizozemsko ni mogel predložiti vozovnice za vlak. Istega dne je na Nizozemskem zaprosil za mednarodno zaščito.
15. C je bil 2. maja 2024 na podlagi ukrepa, ki ga je sprejel državni sekretar na podlagi člena 59a(1) zakona o tujcih in v skladu s členom 28 Uredbe Dublin III, pridržan v centru za pridržanje v Rotterdamu (Nizozemska) (v nadaljevanju: prvi ukrep pridržanja). Državni sekretar je pri sprejetju tega ukrepa ocenil, da C spada na področje uporabe Uredbe Dublin III, da je namen navedenega ukrepa zagotoviti predajo C Španiji, ki je država članica, odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, in da je pridržanje potrebno zaradi nezanemarljivega tveganja, da bo C pobegnil.
16. Državni sekretar je 3. maja 2024 zaprosil španske organe, naj sprejmejo C v skladu s členom 18(1)(a) Uredbe Dublin III.
17. C je 6. maja 2024 umaknil prošnjo za mednarodno zaščito, Kraljevina Španija pa je bila o tem obveščena dva dni pozneje, 8. maja 2024.
18. Španski organi so 14. maja 2024 zavrnili zahtevo za sprejem. Državni sekretar od teh organov ni zahteval ponovne preučitve te odločbe o zavrnitvi.
19. 16. maja 2024 je bil C obveščen o zavrnitvi prošnje za predajo Španiji in pozvan k sodelovanju pri vrnitvi v državo izvora, in sicer v Maroko, kar pa je C zavrnil.
20. 17. maja 2024 je bil C zaslišan v zvezi z namero državnega sekretarja, da mu v skladu s členom 15 Direktive o vračanju izda odločbo o vrnitvi v državo izvora, odredi prepoved vstopa in ponovno pridržanje.
21. Po tem zaslišanju je bila ob 14.51 C izdana odločba o vrnitvi, v kateri je bil kot sprejemna država naveden Maroko (v nadaljevanju: odločba o vrnitvi), in odrejena dveletna prepoved vstopa na Nizozemsko. Istega dne ob 14.52 je državni sekretar na podlagi člena 59(1), initio, in točka (a), zakona o tujcih (ki v nizozemski pravni red prenaša člen 15(1) Direktive o vračanju) sprejel nov ukrep pridržanja, ker je menil, da obstaja dejanska nevarnost, da bi se C „izmaknil nadzoru in se izognil ali oviral pripravo vrnitve ali postopka odstranitve“. Ta ukrep, katerega namen je bil zagotoviti odstranitev C v njegovo državo izvora, je še vedno v veljavi (v nadaljevanju: drugi ukrep pridržanja). Nazadnje, državni sekretar je ob 14.55 odpravil prvi ukrep pridržanja in ob 15.00 C pridržal na podlagi drugega ukrepa pridržanja.
22. Kot je razvidno iz zgoraj navedenih dejstev, je C neprekinjeno pridržan od 2. maja 2024.(7)
23. C je vložil dve tožbi zoper oba ukrepa pridržanja pri predložitvenem sodišču, ki ju je obravnavalo na eni obravnavi. Po mnenju C pridržanje, odrejeno s prvim ukrepom pridržanja, od 14. maja 2024 ni bilo več upravičeno, saj po tem, ko so španski organi zavrnili zahtevo za sprejem, namen njegovega pridržanja ni mogel več biti zagotovitev njegove predaje Španiji. Zato bi se moralo to pridržanje končati čim prej. V zvezi s tem naj bi imel državni sekretar v skladu s prakso, ki izhaja iz sodne prakse Raad van State (državni svet, Nizozemska),(8) pred izpustitvijo na razpolago največ 48 ur po prenehanju veljavnosti prvega pridržanja, da sprejme nov ukrep pridržanja na drugi podlagi. Vendar naj ne bi bilo sporno, da v obravnavani zadevi ta rok ni bil upoštevan, ker je ta organ drugi ukrep pridržanja sprejel 17. maja 2024, torej en dan po izteku najdaljšega roka 48 ur. C meni, da sta bila zaradi te okoliščine tako prvi kot drugi ukrep pridržanja nezakonita, zaradi česar je bila kršena njegova temeljna pravica do svobode. Zato bi ga moralo predložitveno sodišče zaradi odprave te kršitve nemudoma izpustiti, čeprav je bil prvi ukrep medtem odpravljen oziroma je oseba trenutno v pridržanju na podlagi drugega ukrepa pridržanja. Drugače povedano, nezakonitost prvega ukrepa pridržanja zaradi pomanjkanja skrbnosti naj bi vplivala na zakonitost drugega ukrepa.(9)
24. Državni sekretar na drugi strani trdi, da napaka pri izvrševanju prvega ukrepa pridržanja ne more vplivati na zakonitost drugega ukrepa, saj nadaljnje pridržanje C temelji na odločbi o vrnitvi v Maroko, kar je razlog, ki je še vedno veljaven. Vendar je priznal, da pri izvrševanju prvega ukrepa pridržanja ni bil dovolj skrben, saj je pred sprejetjem drugega ukrepa za en dan prekoračil najdaljši rok 48 ur. V skladu s svojo lastno prakso je državni sekretar za odpravo te nezakonitosti C ponudil znesek 100 EUR kot odškodnino za kršitev njegove pravice do svobode. Vendar je navedel, da je bil prvi ukrep pridržanja v času predložitve zadeve predložitvenemu sodišču že odpravljen in da zato tega ukrepa ni več mogoče razglasiti za ničnega. Ker naj torej to sodišče ne bi več moglo odpraviti prvega ukrepa pridržanja in ker naj bi bil drugi ukrep odrejen zakonito, naj C ne bi bilo mogoče izpustiti.
25. V zvezi s tem predložitveno sodišče ugotavlja, da v skladu z nacionalno prakso, potrjeno s sodno prakso Raad van State (državni svet), nezakonitost ukrepa pridržanja ne more vplivati na zakonitost pozneje sprejetega ukrepa pridržanja,(10) tako da pristojno sodišče ne more odrediti izpustitve na prostost, če obstaja poznejši ukrep pridržanja. V skladu s členom 15(2) Direktive o vračanju in členom 9(3) Direktive o sprejemu pa je treba zadevno osebo nemudoma izpustiti, če se izkaže, da je njeno pridržanje nezakonito. V teh okoliščinah se po mnenju tega predložitvenega sodišča pojavi vprašanje učinkovitega sodnega varstva v položaju, kot je ta v sporu o glavni stvari, v katerem je pridržanje osebe trajalo več kot 48 ur kljub dokazani nezakonitosti prvega pridržanja. To vprašanje se v bistvu nanaša na presojo, ali je mogoče (vsaj delno) nezakonitost prvega pridržanja „sanirati“ z njegovo odpravo in z dodelitvijo odškodnine zadevni osebi.(11)
26. V teh okoliščinah je Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Roermond (sodišče v Haagu, ki zaseda v Roermondu), prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednje vprašanje:
„Ali je treba člen 15(2), initio, in točka (b) Direktive [o vračanju], člen 9(3) Direktive [o sprejemu] in člen 28(4) Uredbe [Dublin III] v povezavi s členoma 6 in 47 [Listine] razlagati tako, da je sodni organ pridržano osebo vedno dolžan nemudoma izpustiti, če je v katerem koli trenutku med neprekinjenim izvrševanjem več zaporednih ukrepov pridržanja pridržanje bilo ali je postalo nezakonito?“
IV. Nujni postopek pred Sodiščem
27. Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 107 Poslovnika Sodišča. V utemeljitev tega predloga je navedlo, da se zadeva nanaša na razlago določb prava Unije, ki spadajo v naslov V tretjega dela Pogodbe DEU.
28. Glede merila nujnosti je predložitveno sodišče navedlo, prvič, da je C pridržan od 2. maja 2024 in je bil na dan vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe še vedno v pridržanju, in drugič, da bo odgovor Sodišča na vprašanje za predhodno odločanje odločilen pri ugotavljanju, ali je to predložitveno sodišče v skladu s pravom Unije dolžno tega državljana nemudoma izpustiti.
29. V teh okoliščinah je prvi senat Sodišča 14. junija 2024 odločil, da ugodi predlogu tega sodišča, naj se ta zadeva obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja.
30. C, nizozemska vlada in Evropska komisija so predložili pisna stališča. Iste stranke so na obravnavi 15. julija 2024 tudi ustno predstavile stališča.
V. Analiza
A. Uvodne ugotovitve
31. Preden začnem z analizo menim, da bi bilo koristno najprej pregledati veljavni pravni okvir in upoštevno sodno prakso (podrazdelek 1) ter pojasniti obseg vprašanja za predhodno odločanje, kakor je bilo postavljeno (podrazdelek 2).
1. Veljavni pravni okvir in upoštevna sodna praksa
a) Pregled pravnih sistemov v zvezi s pridržanjem
32. Že na začetku se mi zdi pomembno razlikovati med različnimi pravnimi ureditvami, ki se nanašajo na pridržanje v okviru skupne politike na področju azila in priseljevanja, natančneje, na eni strani na pridržanje, odrejeno prosilcu za mednarodno zaščito, zlasti na podlagi Direktive o sprejemu, ali v okviru predaje prosilca za tako zaščito državi članici, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje v skladu z Uredbo Dublin III, in, na drugi strani, pridržanje z namenom odstranitve, urejeno v Direktivi o vračanju, ki se nanaša na nezakonito prebivajoče državljane tretjih držav. Čeprav imata ti ureditvi skupne elemente v zvezi s ponujenimi jamstvi in njihovim izvajanjem, se vseeno razlikujeta, saj uresničujeta vsaka svoje cilje.(12)
33. Na prvem mestu, v zvezi s prosilci za mednarodno zaščito je treba na eni strani navesti, da je treba pridržanje teh prosilcev uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da oseba ne bi smela biti pridržana samo zato, ker zaprosi za tako zaščito.(13) Tako člen 8(3) Direktive o sprejemu izčrpno našteva šest razlogov, s katerimi se lahko upraviči pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, in vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen.(14) Ta določba namreč določa, da se sme prosilca pridržati le iz točno določenih razlogov, ki so opredeljeni v nacionalnem pravu.(15) V zvezi s prosilci za mednarodno zaščito, za katere se uporablja postopek iz Uredbe Dublin III, navedena določba v točki (f) napoti na člen 28 te uredbe. Natančneje, člen 28(2) te uredbe določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu z isto uredbo. Poleg tega člen 8(2) Direktive o sprejemu določa, da se pridržanje lahko odredi le takrat, kadar se to izkaže za potrebno, na podlagi posamične presoje vsakega primera in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Nacionalni organi lahko torej prosilca za mednarodno zaščito pridržijo šele po tem, ko v vsakem primeru posebej preverijo, ali je tako pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi.(16)
34. Na drugi strani, glede jamstev v zvezi s trajanjem pridržanja se prosilec v skladu s členom 9(1) Direktive o sprejemu pridrži za čim krajše obdobje in le tako dolgo, dokler veljajo razlogi za njegovo pridržanje, pri čemer se upravni postopki v zvezi s tem razlogom za pridržanje skrbno izvršujejo, zamude v upravnih postopkih, ki jih ni mogoče pripisati prosilcu, pa ne upravičujejo nadaljevanja pridržanja.(17) Člen 9(3) te direktive doda, da kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, je zadevni prosilec nemudoma izpuščen. Ta določba ne določa roka, v katerem bi se pridržanje prosilca za mednarodno zaščito avtomatično štelo za nezakonito, če zadevna država članica zagotovi, da na eni strani pridržanje traja le, dokler je razlog, ki to pridržanje upravičuje, še naprej podan, in na drugi, da se upravni postopki, povezani s tem razlogom, vodijo skrbno.(18) Iste določbe se na podlagi člena 28(4) Uredbe Dublin III uporabijo za ukrepe pridržanja, sprejete zaradi zagotovitve predaje v državo članico, odgovorno na podlagi te uredbe.(19)
35. Na drugem mestu, glede nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav je treba na eni strani poudariti, da bi morala biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Spomniti je treba, da je v skladu z uvodno izjavo 2 Direktive o vračanju cilj te direktive vzpostavitev učinkovite politike odstranitev in repatriacije, ki temelji na skupnih standardih, da so osebe vrnjene na human način in ob polnem spoštovanju njihovih temeljnih pravic in dostojanstva. Pridržanje je tako dovoljeno samo zaradi „priprave vrnitve in/ali izvedbe postopka odstranitve“ in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna.(20) Člen 15(1) te direktive določa, da lahko države članice, „pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve“. Sodišče je pojasnilo, da ta razloga nista izčrpna, saj lahko države članice poleg dveh razlogov, ki sta izrecno določena v tej določbi, določijo še druge posebne razloge za pridržanje.(21) Vendar mora biti sprejetje dodatnih razlogov za pridržanje strogo omejeno tako z zahtevami, ki izhajajo iz same Direktive o vračanju, kot z zahtevami, ki izhajajo iz varstva temeljnih pravic, še posebej temeljne pravice do svobode iz člena 6 Listine in načela sorazmernosti.(22) Na primer, državljan tretje države ne sme biti pridržan zgolj zato, ker mu je bila izdana odločba o vrnitvi ali ker nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb.(23) Glede na to je Sodišče tudi ugotovilo, da člen 15 navedene direktive ne nasprotuje temu, da je ta državljan tretje države, kadar pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti, pred odstranitvijo pridržan.(24)
36. Na drugi strani je v zvezi z jamstvi glede trajanja pridržanja po zgledu pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito v členu 15 Direktive o vračanju določeno, da mora biti obdobje pridržanja „kar se da kratko“ in „traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno“. Zahteva, da mora biti to pridržanje kar se da kratko, se večkrat ponovi v drugih določbah Direktive o vračanju. Namreč, prvič, člen 15(2), zadnji pododstavek, te direktive določa, da se, „[č]e je pridržanje nezakonito, […] zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti“. Drugič, v skladu s členom 15(4) te direktive, „[k]adar s pravnega vidika ali iz drugih razlogov ni več upravičeno pričakovati odstranitve ali ker pogoji iz odstavka 1 niso več izpolnjeni, pridržanje ni več upravičeno in zadevna oseba se nemudoma izpusti“. Tretjič, člen 15(5) iste direktive določa, da „[p]ridržanje traja, dokler so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 in kolikor je to potrebno, da se zagotovi uspešna odstranitev. Vsaka država članica določi omejeno obdobje pridržanja, ki ne sme presegati šestih mesecev“. Četrtič, v skladu s členom 15(6) Direktive o vračanju države članice ne smejo podaljšati tega šestmesečnega obdobja, „razen za omejeno obdobje, ki […] ne sme presegati dvanajst mesecev“, in to pod strogimi pogoji, in sicer če je neizvršitev odločbe o vrnitvi v teh šestih mesecih posledica nezadostnega sodelovanja zadevne osebe ali zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz zadevne tretje države.(25)
b) Upoštevna sodna praksa
37. Čeprav se ureditve pridržanja lahko razlikujejo glede na svoje cilje, imajo skupne elemente. V sodbi z dne 8. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti) (C‑704/20 in C‑39/21, EU:C:2022:858; v nadaljevanju: sodba Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti), je veliki senat Sodišča podal splošne smernice o pogojih pridržanja državljana tretje države v okviru teh različnih ureditev tako z vidika spoštovanja pravice do svobode iz člena 6 Listine kot pravice do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine.
38. Na prvem mestu, glede spoštovanja pravice do svobode, zagotovljene s členom 6 Listine, je Sodišče, prvič, spomnilo, da vsako pridržanje državljana tretje države na podlagi navedenih določb pomeni grob poseg v pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine.(26) Kot namreč določa člen 2(h) Direktive o sprejemu, ukrep pridržanja pomeni, da je oseba pridržana na nekem mestu. Iz besedila, zgodovine nastanka in konteksta, v katerega je umeščena ta določba, katere obseg je poleg tega mogoče prenesti na pojem „pridržanje“ iz Direktive o vračanju in Uredbe Dublin III,(27) izhaja, da pridržanje od zadevne osebe zahteva, da trajno ostane na omejenem in zaprtem območju, tako da je ta oseba izolirana od preostanka prebivalstva in ji je odvzeta njena svoboda gibanja. V zvezi s tem pa iz člena 52(1) Listine izhaja, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja te pravice predpisano z zakonom ter mora spoštovati bistveno vsebino te pravice in načelo sorazmernosti.(28)
39. Drugič, Sodišče je prav tako poudarilo, da namen ukrepov pridržanja v smislu Direktive o vračanju, Direktive o sprejemu in Uredbe Dublin III ni pregon ali kaznovanje kaznivih dejanj, temveč uresničevanje ciljev, ki jim sledijo ti instrumenti.(29) Taki ukrepi pridržanja torej nimajo nobenega namena kaznovati.(30) Tako Direktiva o vračanju določa, da mora pridržanje praviloma potekati v posebnih centrih za pridržanje, ki se razlikujejo od zaporov,(31) in da, kadar to ni mogoče, v zaporih, vendar le če pridržana oseba ni pridržana skupaj z navadnimi zaporniki.(32)
40. Tretjič, glede na težo tega posega v pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine, in glede na pomembnost te pravice je pooblastilo, priznano pristojnim nacionalnim organom, da pridržijo državljane tretjih držav, strogo urejeno.(33) Ta določba tako kot člen 5(1) EKČP namreč zahteva ozko razlago situacij, v katerih je dovoljen odvzem prostosti, saj gre za izjeme od temeljne pravice do svobode in varnosti.(34) Ukrep pridržanja je torej lahko odrejen ali podaljšan le ob spoštovanju splošnih in abstraktnih pravil, ki določajo pogoje pridržanja in njegovo izvajanje.(35)
41. Ta splošna in abstraktna pravila, ki kot skupni standardi Unije določajo pogoje za pridržanje, so navedena v členu 15(1), (2), drugi pododstavek, (4), (5) in (6) Direktive o vračanju, členu 8(2) in (3), členu 9(1), (2) in (4) Direktive o sprejemu ter členu 28(2), (3) in (4) Uredbe Dublin III.(36) Navedena pravila na eni strani ter določbe nacionalnega prava, s katerimi se izvajajo, na drugi strani so standardi, ki izhajajo iz prava Unije in ki določajo pogoje za zakonitost pridržanja, vključno z vidika člena 6 Listine.(37)
42. V zvezi s tem je Sodišče najprej razsodilo, da državljana tretje države, kot določajo člen 15(1), prvi pododstavek, Direktive o vračanju, člen 8(2) Direktive o sprejemu in člen 28(2) Uredbe Dublin III, ni mogoče pridržati, če je mogoče učinkovito uporabiti manj prisilen ukrep. Nato, če se izkaže, da pogoji za zakonitost pridržanja, kot so navedeni v točki 41 teh sklepnih predlogov, niso bili ali niso več izpolnjeni, mora biti zadevni državljan tretje države, kot je poleg tega zakonodajalec Unije izrecno navedel v členu 15(2), četrti pododstavek, in (4) Direktive o vračanju ter členu 9(3), drugi pododstavek, Direktive o sprejemu, takoj izpuščen. Nazadnje, to med drugim velja tudi takrat, kadar se ugotovi, da se postopek vračanja, obravnava prošnje za mednarodno zaščito ali predaja, odvisno od primera, ne izvaja več z vso potrebno skrbnostjo.(38)
43. Na drugem mestu, glede pravice pridržanih državljanov tretjih držav do učinkovitega sodnega varstva je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da morajo države članice v skladu s členom 47 Listine zagotoviti tako varstvo individualnih pravic, ki izhajajo iz pravnega reda Unije.(39)
44. Kar zadeva pridržanje, so pogoji za zakonitost pridržanja, opredeljeni v točki 41 teh sklepnih predlogov, namenjeni varstvu državljanov tretjih držav pred samovoljnim pridržanjem(40) in na zadevnem področju pomenijo konkretizacijo pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine.(41) Poleg tega so skupni standardi Unije na tem področju v členu 15(2), tretji pododstavek, Direktive o vračanju in členu 9(3) Direktive o sprejemu. Ta zadnjenavedena določba se na podlagi člena 28(4) Uredbe Dublin III uporablja tudi v okviru postopkov predaje, ki jih ureja ta uredba. V skladu s temi določbami mora vsaka država članica, če je pridržanje odredil upravni organ, zagotoviti „hiter“ sodni nadzor zakonitosti tega pridržanja, bodisi po uradni dolžnosti, bodisi na zahtevo zadevne osebe.(42)
45. Kar zadeva sodni nadzor zakonitosti ukrepa pridržanja, je Sodišče presodilo, da zakonodajalec Unije brez izjeme zahteva, da se nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi „v razumnih časovnih presledkih“,(43) zato mora pristojni organ ta nadzor opraviti po uradni dolžnosti, tudi če zadevna oseba tega ne zahteva. Zakonodajalec Unije se tako ni omejil na določitev skupnih materialnopravnih pravil, temveč je uvedel tudi skupne procesne standarde, katerih namen je zagotoviti, da v vsaki državi članici obstaja ureditev, ki pristojnemu sodnemu organu omogoča, da po potrebi po pregledu po uradni dolžnosti zadevno osebo izpusti, takoj ko se izkaže, da njeno pridržanje ni ali ni več zakonito.(44)
46. Da bi taka ureditev varstva učinkovito zagotavljala spoštovanje strogih pogojev, ki jih mora izpolnjevati zakonitost ukrepa pridržanja, mora imeti pristojni sodni organ možnost, da odloči o vseh dejanskih in pravnih elementih, ki so upoštevni za preverjanje te zakonitosti, tudi če zadevna oseba ne bi uveljavljala nezakonitosti takega ukrepa. Ta razlaga zagotavlja, da je sodno varstvo temeljne pravice do svobode učinkovito zagotovljeno v vseh državah članicah, ne glede na to, ali te določijo sistem, v katerem odločbo o pridržanju sprejme upravni organ pod sodnim nadzorom, ali sistem, v katerem to odločbo neposredno sprejme sodni organ.(45)
47. Predlagam, da se vprašanje za predhodno odločanje preuči ob upoštevanju teh pojasnil.
2. Obseg vprašanja za predhodno odločanje
48. Predložitveno sodišče s postavljenim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je sodni organ na podlagi upoštevnih določb „vedno dolžan pridržano osebo nemudoma izpustiti, če je v katerem koli trenutku med neprekinjenim izvrševanjem več zaporednih ukrepov pridržanja pridržanje bilo ali je postalo nezakonito“.
49. Iz razlogov, ki sledijo, menim, da je treba to vprašanje preoblikovati.
50. Prvič, vprašanje, kakor je oblikovano, ne vključuje razloga, zaradi katerega je prvotno pridržanje „bilo ali je postalo nezakonito“, in sicer dejstva, da C ni bil izpuščen v roku, določenem v nacionalnem pravu. Vsak od razlogov, ki upravičuje pridržanje, je odgovor na konkretno potrebo, prav tako pa se lahko razlog nezakonitosti naveže na to potrebo, tako da analize ni mogoče izvesti abstraktno.(46)
51. Drugič, vprašanje temelji na sodniški razlagi, v skladu s katero gre za „neprekinjeno izvrševanje več zaporednih ukrepov pridržanja“. Čeprav se s časovnega vidika zaporedni ukrepi pridržanja gotovo lahko dojemajo kot eno samo pridržanje, z vidika izvajanja sodnega nadzora to ne drži. Kot je namreč razvidno iz točk od 32 do 35 teh sklepnih predlogov, za pravne ureditve v zvezi s pridržanjem veljajo različni pogoji, pri čemer je vsak ukrep samostojen. Sodniška razlaga, na katero se je oprlo predložitveno sodišče, tako ne upošteva dejstva, da lahko vsak od „zaporednih ukrepov pridržanja“ temelji na različnih pravnih podlagah in/ali razlogih, kar poleg tega s postopkovnega vidika upravičuje dejstvo, da so ti ukrepi, kot v obravnavanem primeru, predmet ločenih tožb.
52. Tretjič, formulacija, ki jo je izbralo predložitveno sodišče, ne upošteva časovne razsežnosti pravnega statusa C, ki v času tožbe ni več „prosilec za mednarodno zaščito“. Kot je namreč razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, od 14. maja 2024 – torej od datuma, ko so španski organi sprejeli odločbo o zavrnitvi prošnje po predaji C, zoper katero se C ni pritožil – C ni več prosilec za mednarodno zaščito v smislu člena 2(b) Direktive o sprejemu in tako ne spada več na področje uporabe te direktive in še toliko manj na področje uporabe postopka, predvidenega z Uredbo Dublin III.(47) Podobno, ker iz spisa, ki je bil posredovan Sodišču, ne izhaja, da ima C pravico ali dovoljenje za prebivanje v smislu člena 6(4) Direktive o vračanju, je treba šteti, da od 14. maja 2024 nezakonito prebiva na nizozemskem ozemlju(48) in da zato spada na področje uporabe Direktive o vračanju.(49) Poleg tega naj spomnim, da ukrepa pridržanja, sprejetega na podlagi odločbe o vrnitvi v smislu člena 3, točka 4, Direktive o vračanju, ni bilo mogoče uporabiti istočasno, tudi če bi bil sprejet podredno, preden so španski organi zavrnili sprejem C.(50)
53. Četrtič, postavljeno vprašanje za predhodno odločanje se izrecno nanaša na „člen 15(2), initio, in točka (b)“ Direktive o vračanju in ne na odstavek 4 te določbe, ki med drugim zahteva takojšnjo izpustitev, če „pogoji iz odstavka 1 niso več izpolnjeni“ in „pridržanje ni več upravičeno“, kar je okoliščina, ki bolje odraža dejstva spora v postopku v glavni stvari.
54. Nazadnje menim, da je pomembno pojasniti terminologijo. Predložitveno sodišče v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe prvi ukrep pridržanja opredeli kot nezakonit. Vendar taka kvalifikacija ne izraža natančno dejstev postopka v glavni stvari, saj je, ker C ni bil izpuščen v 48 urah, postalo nezakonito samo pridržanje, in ne prvotni ukrep, s katerim je bilo odrejeno in ki je postal brezpredmeten (prenehal veljati), ker ni bil več utemeljen.
55. Ob upoštevanju zgornjih preudarkov in zaradi koristnega odgovora na vprašanja predložitvenega sodišča, predlagam, da se vprašanje preoblikuje tako:
Ali je treba člen 15(2), četrti pododstavek, in (4) Direktive o vračanju v povezavi s členoma 6 in 47 Listine razlagati tako, da sodnemu organu v okviru nadzora zakonitosti ukrepa pridržanja nalaga obveznost nemudne izpustitve državljana tretje države, ki je bil pridržan v skladu s pravili, določenimi z Direktivo o vračanju, zgolj zato, ker drugo pridržanje, ki je bilo za tega državljana odrejeno pred tem in neprekinjeno na podlagi Uredbe Dublin III, ne izpolnjuje več pogojev zakonitosti, ker ni bil izpuščen nemudoma po ugotovitvi, da to predhodno pridržanje ni bilo več upravičeno v skladu s členom 9(3) Direktive o vračanju v povezavi s členom 28(4) te uredbe?
B. Vprašanje za predhodno odločanje
56. Sodišče se mora v bistvu izreči, ali lahko nezakonitost prvega pridržanja zaradi neizpustitve osebe v predpisanem roku vpliva na zakonitost drugega ukrepa pridržanja, tako da bi moralo predložitveno sodišče zadevno osebo nemudoma izpustiti.
57. S tem vprašanjem se torej Sodišču predlaga, naj preuči tri različne vidike izvajanja ukrepov pridržanja: posledice prenehanja pridržanja in različne možnosti, ki jih ima na voljo uprava (podrazdelek 1), časovni obseg obveznosti takojšnje izpustitve (podrazdelek 2) in pravna sredstva, ki so na voljo za odpravo morebitne nezakonitosti, povezane s kršitvijo pri izvajanju ukrepa pridržanja (podrazdelek 3).
1. Posledice prenehanja pridržanja
58. Na prvem mestu menim, da je bistveno preučiti, ali se lahko pridržanje na podlagi Direktive o vračanju dovoli ob koncu pridržanja, sprejetega na podlagi Direktive o sprejemu ali Uredbe Dublin III.
59. Odgovor na to je pritrdilen.
60. Sodišče je najprej s tem, da je spomnilo na samostojnost vsakega ukrepa pridržanja, že izrecno priznalo, da lahko sodni organ, kadar pridržanje ni več upravičeno, poleg takojšnje izpustitve odredi ukrep, ki je alternativen pridržanju. Če se ugotovi, da je pridržanje nezakonito, je treba namreč zadevno osebo nemudoma izpustiti, nacionalnemu sodišču pa mora biti v takem primeru omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da „bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe“.(51) Vendar je izrek ukrepa, alternativnega pridržanju, mogoč le, če razlog za pridržanje ostaja veljaven in se to pridržanje glede na ta razlog ne zdi več potrebno ali sorazmerno.(52) Ta pristop je prav tako združljiv s sodno prakso ESČP o uporabi člena 5(1) EKČP, ki je priznalo, da je pridržanje lahko vsekakor utemeljeno, če je v skladu z načelom pravne varnosti.(53)
61. V tem smislu je Sodišče menilo, da čeprav se Direktiva o vračanju med postopkom obravnave prošnje za azil ne uporablja, to še ne pomeni, da se zato postopek vračanja dokončno konča, saj se lahko nadaljuje, če je prošnja za azil zavrnjena. Namen te direktive, in sicer učinkovito vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, bi bil namreč ogrožen, če bi bilo državam članicam onemogočeno, da preprečijo, da zadevna oseba z vložitvijo prošnje za azil samodejno doseže vrnitev na prostost.(54)
62. Dalje, dejstvo, da se lahko na koncu pridržanja dejansko dovoli novo pridržanje na drugačni podlagi, potrjuje, čeprav posredno, točka 14.5 „Priročnika o vračanju“, v kateri je navedeno, da „[z]ahteve glede najdaljših mogočih obdobij pridržanja, ki jih predpisuje [D]irektiva o vračanju, se ne smejo spodkopavati s ponovnim pridržanjem oseb v postopku vračanja takoj po njihovi izpustitvi iz pridržanja“.(55)
63. Nazadnje in po analogiji naj navedem, da se države članice v praksi pogosto srečujejo s položajem, ko državljan tretje države, ki je pridržan na podlagi Direktive o vračanju, zaprosi za azil, kar zahteva nadaljevanje pridržanja, tokrat na podlagi Direktive o sprejemu, da se določijo elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, kadar obstaja nevarnost pobega.
2. Časovni obseg obveznosti takojšnje izpustitve
64. Na drugem mestu je treba navesti, da predložitveno sodišče v svojem predlogu navaja, da se nacionalna pravna praksa, v skladu s katero ima upravni organ ob pridržanju zadevne osebe na voljo 48 ur za izrek novega ukrepa pridržanja na drugačni podlagi, potem ko se prepriča, da cilja, ki mu je sledil prvi ukrep, ni več mogoče doseči, ne zdi združljiva z obveznostjo „nemudne“ izpustitve.
65. V tem primeru je državni sekretar izrecno priznal, da tega ukrepa pridržanja ni izvedel z vso potrebno skrbnostjo, saj je pred sprejetjem drugega ukrepa pridržanja za en dan prekoračil najdaljši rok 48 ur, in da je zato prvi ukrep pridržanja zaradi te prekoračitve postal nezakonit. Iz tega naslova je tudi predlagal odškodnino v višini 100 EUR. C, ki prav tako meni, da je nezakonitost trajala en dan, tej analizi ne oporeka.
66. Vendar zaradi izčrpnosti in ker je predložitveno sodišče postavilo to vprašanje, menim, da je koristno preučiti natančen obseg izvajanja obveznosti takojšnje izpustitve, ki jo določajo upoštevne določbe.
67. Prvič, v zvezi s tem naj navedem, da je glede na besedilo upoštevnih določb, ki se nanašajo na prosilce za mednarodno zaščito, obveznost takojšnje izpustitve na prostost naložena sodnim organom. Člen 9 Direktive o sprejemu, na katerega se sklicuje člen 28(4) Uredbe Dublin III, namreč določa nemudno izpustitev, „[k]adar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito“.(56) Glede nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15(2) Direktive o vračanju sicer določa, da lahko ukrepe pridržanja odredijo sodni ali upravni organi, vendar pa predvideva tudi hiter sodni pregled zakonitosti teh ukrepov.(57) Zato določba, ki zahteva, da „[č]e je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti“, pomeni, da je treba sodni pregled izvesti pred tem, zaradi česar je obveznost izpustitve naložena tudi sodnim organom. To razlogovanje velja tudi za obveznost izpustitve na prostost, določeno v odstavku 4 istega člena.
68. Dalje, ugotoviti je treba, da niti Direktiva o vračanju, niti Direktiva o sprejemu, niti Uredba Dublin III ne določajo najdaljšega roka, preden je oseba „nemudoma“ izpuščena. Običajni pomen izraza „nemudoma“ namreč „izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja“.(58) Zato bi bilo protislovno, če bi se za nemudno izpustitev določil rok, čeprav kratek.
69. Ta razlaga je v skladu tudi s sodno prakso ESČP, ki je v zvezi z zamudo pri izvrševanju odločbe o izpustitvi odločilo, da je nepredstavljivo, da bi bila v pravni državi posamezniku še naprej odvzeta prostost kljub obstoju sodne odločbe, s katero je odrejena njegova izpustitev.(59) To sodišče je menilo, da je določen rok pri izvrševanju odločbe o izpustitvi osebe, ki ji je odvzeta prostost, zaradi praktičnih zahtev delovanja sodišč in izpolnjevanja določenih formalnosti „razumljiv in pogosto neizogiben“, vendar si morajo nacionalni organi prizadevati, da ta rok čim bolj skrajšajo.(60) Upravne formalnosti, povezane z izpustitvijo, ne morejo upravičiti zamude, daljše od nekaj ur.(61) Nezakonito prijetje posameznikov, glede katerih zaradi upravnih pomanjkljivosti pri posredovanju dokumentov med različnimi državnimi organi ne obstaja več razlog za pridržanje, pomeni kršitev člena 5, tudi če je le kratkotrajno.(62)
70. Drugič, preučiti je treba, ali lahko ta obveznost izpustitve na prostost velja za upravne organe, ki so pristojni za odreditev ukrepov pridržanja (zlasti v skladu z Direktivo o vračanju). V zvezi s tem, kadar upravni organi menijo, da je potreben nov zaporedni ukrep pridržanja, tako odprava prvega ukrepa pridržanja kot tudi ponovna preučitev in obrazložitev novega ukrepa pridržanja vključujeta različna upravna dejanja, ki zahtevajo čas, saj ne vključujejo le določen razmislek in notranje posvetovanje, temveč tudi uresničevanje pravice do obrambe zadevne osebe (če je, med drugim, pridržanje odrejeno na drugi podlagi). V zvezi s tem v pravu Unije, ki je pragmatično, ni nobenih določb glede teh dejanj ali njihovega trajanja. Določitev natančnega roka namreč ne bi bila smiselna, saj se lahko razlogi za novo pridržanje razlikujejo in upravičujejo daljša ali krajša obdobja. Zato je to vprašanje prepuščeno presoji držav članic.
71. Vendar je treba v zvezi s tem spomniti, da je Sodišče, ob sklicevanju zlasti na uvodno izjavo 17 Direktive o vračanju, v kateri je navedeno, da „prvo prijetje“ državljanov tretjih držav, za katere obstaja sum, da nezakonito prebivajo v državi članici, še naprej ureja nacionalno pravo, odločilo, da ta direktiva ne nasprotuje pridržanju zaradi ugotavljanja, ali je prebivanje državljana tretje države zakonito ali ne. Iz tega naslova je Sodišče priznalo, da bi bil namen Direktive o vračanju, in sicer učinkovito vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, ogrožen, če bi bilo državam onemogočeno, da s tako obliko odvzema prostosti, kot je policijsko pridržanje, preprečijo, da bi oseba, ki je osumljena nezakonitega prebivanja, pobegnila, preden bi bil njen položaj lahko razjasnjen. Čeprav morajo imeti pristojni organi na voljo sicer kratek, vendar razumen rok za ugotovitev istovetnosti zadevne osebe in za iskanje podatkov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je ta oseba nezakonito prebivajoč državljan tretje države, pa morajo prav tako ravnati skrbno in se brez odlašanja opredeliti, ali je prebivanje zadevne osebe zakonito.(63) Iz tega po analogiji in implicitno izhaja, da je Sodišče upravnim organom držav članic že odobrilo razumen rok za odreditev morebitnega (novega) pridržanja, če obstajajo razlogi, ki upravičujejo tako pridržanje, in če ukrepajo hitro.(64)
72. Tretjič, ob upoštevanju navedenega bo moralo nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej presoditi, ali je glede na povprečno trajanje upravnih aktov, na katere se sklicuje uprava, najdaljši rok, kot je rok 48 ur, razumen rok. Na prvi pogled(65) se zdi, da je tako. Vendar je še vedno pomembno, da upravni organ utemelji, zakaj potrebuje 48 ur, pri tem pa upošteva vse pomembne dejanske in pravne okoliščine. V obravnavanem primeru naj bi nevarnost pobega v bistvu utemeljevala pridržanje na podlagi najprej Uredbe Dublin III in nato na podlagi Direktive o vračanju. Narava razloga pridržanja je taka, da nanj ne vpliva dejstvo, da zadevna oseba ni več prosilec za mednarodno zaščito. Nazadnje je treba poudariti, da celo če ne gre za obravnavani primer, če ni nobenega razloga, ki bi upravičil sprejetje novega ukrepa pridržanja, niti državni sekretar nima na voljo 48 ur, da odredi prenehanje pridržanja, ampak mora ukrepati čim prej (v praksi običajno še isti dan).
3. Pravica do odškodnine
73. Tretjič in zadnjič je treba poudariti, da v nasprotju s trditvami predložitvenega sodišča v nacionalnih upravnih sistemih, pa tudi v pravu Unije, ugotovitev nezakonitosti akta ne pomeni nujno vrnitve v prejšnje stanje (restitutio in integrum), v tem primeru takojšnje izpustitve na prostost, ki zadevni osebi omogoča, da ponovno pridobi pravice, kadar to v materialnem smislu ni več mogoče. Po sami naravi stvari namreč neupoštevanje roka za izpustitev na prostost ne more dati pravice do koriščenja dodatnih dni zunaj centra za pridržanje, predvsem če se je pridržanje že končalo. Drugače povedano, zadevna oseba ne more nikoli dobiti nazaj dni, ki jih je nezakonito preživela v pridržanju. Zato je običajno za osebe, ki so bile pridržane, niso pa bile pravnomočno obsojene, kot nadomestilo za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpele med odvzemom prostosti, predvidena odškodnina. Rešitev, ki jo je predlagalo predložitveno sodišče, je torej povsem sodniška in voluntaristična, in je ni mogoče enostavno pravno utemeljiti.(66)
74. V tem primeru je nizozemska vlada potrdila, da lahko zadevna oseba med postopkom, v katerem sodišče odloča o zakonitosti pridržanja, pa tudi po tem, ko je že odredilo prenehanje ukrepa pridržanja, zahteva odškodnino, sodišče pa lahko državnemu sekretarju odredi plačilo take odškodnine, ki je po potrebi višja od odškodnine, ki jo na podlagi tarife predlaga uprava. Zdi se mi, da ne samo, da tak sistem lahko odpravi morebitne nezakonitosti, ki izhajajo iz pomanjkanja skrbnosti pri izvajanju ukrepa pridržanja, temveč ima lahko tudi odvračilni učinek za upravo.
75. Nazadnje, dolžnost skrbnosti pomeni, da se uprava ne bi smela sistematično zatekati k zapoznelim izpustitvam in v zameno ponujati odškodnino, saj je namen člena 6 Listine zaščititi zadevno osebo pred samovoljo, kar med drugim pomeni, da mora biti varen pred slabo vero ali prevaro organov in da mora obstajati sorazmernost med navedenim razlogom in odvzemom prostosti.
VI. Predlog
76. Glede na navedeno predlagam, da Sodišče na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Roermond (sodišče v Haagu, ki zaseda v Roermondu, Nizozemska), odgovori tako:
Člen 15(2), četrti pododstavek, in (4) Direktive 2008/115/ES z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členoma 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
sodni organ v okviru nadzora zakonitosti ukrepa pridržanja ni dolžan nemudoma izpustiti državljana tretje države, ki je bil pridržan v skladu s pravili, določenimi s to direktivo, zgolj zato, ker drugo pridržanje, ki je bilo za tega državljana odrejeno pred tem in neprekinjeno na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ne izpolnjuje več pogojev zakonitosti, ker navedeni državljan ni bil izpuščen nemudoma po ugotovitvi, da to predhodno pridržanje ni bilo več upravičeno v skladu s členom 9(3) Direktive 2013/33/EU z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v povezavi s členom 28(4) te uredbe.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
2 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98; v nadaljevanju: Direktiva o vračanju).
3 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL 2013, L 180, str. 96; v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu).
4 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31; v nadaljevanju: Uredba Dublin III).
5 To načelo izhaja iz člena 5 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP). To načelo je določeno tudi v členu 6 Listine, po katerem ima „[v]sakdo […] pravico do svobode in varnosti“.
6 Stb. 2000, št. 497, kakor je bil spremenjen z učinkom od 31. decembra 2011 zaradi prenosa Direktive o vračanju v nizozemsko pravo.
7 V tem obdobju je C zapustil center za pridržanje le enkrat, da se je odzval na poziv predložitvenega sodišča in bil osebno zaslišan v zvezi s svojim odvzemom prostosti, in sicer pred sprejetjem drugega ukrepa pridržanja.
8 Glej sodbe Raad van State (državni svet) z dne 6. maja 2024 (ECLI:NL:RVS:2024:1869), z dne 23. decembra 2021 (ECLI:NL:RVS:2021:2963) in z dne 7. aprila 2021 (ECLI:NL:RVS:2021:705).
9 Na obravnavi je C potrdil, da je bila pomanjkljiva skrbnost v zvezi s trajanjem prvega pridržanja edini razlog za izpodbijanje zakonitosti drugega ukrepa pridržanja.
10 Glej sodbo z dne 8. novembra 2017 (ECLI:NL:RVS:2017:3059, točka 3.2). Po mnenju predložitvenega sodišča ta praksa odraža vsebino nacionalne zakonodaje, ki jo sestavljajo členi 59, 59a, 94 in 96 zakona o tujcih, ki ne določa izrecno obveznosti pristojnega sodnega organa, da zadevno osebo nemudoma izpusti, če oceni, da je pridržanje nezakonito. Na podlagi teh določb bi bil sodni organ dolžan nemudoma izpustiti pridržano osebo le, če bi bil posebni ukrep, na podlagi katerega se pridržanje nadaljuje, v času, ko sodišče izvaja sodni nadzor, nezakonit.
11 V teh okoliščinah se navedeno sodišče sprašuje, ali ne bi moralo C izpustiti, čeprav drugi ukrep pridržanja sam po sebi ni nezakonit. V zvezi s tem je poudarilo, prvič, da je treba na podlagi tega vprašanja ugotoviti, ali je predmet nadzora pristojnega sodnega organa zakonitost „pridržanja“, torej neprekinjenega obdobja odvzema prostosti, kot takega oziroma, podredno, ali mora ta organ svoj nadzor omejiti na veljavne ukrepe pridržanja. Drugič, pravo Unije naj ne bi predvidevalo možnosti nadaljevanja pridržanja iz upravnih razlogov ali zaradi priprave na sprejetje nove odločbe, temveč naj bi zahtevalo takojšnjo izpustitev, ne glede na to, kdaj se preveri zakonitost pridržanja. Tretjič, resnost in trajanje nezakonitosti ukrepa pridržanja naj ne bi bila pomembna za presojo te odločbe, saj naj bi bilo treba vsako kršitev pravice do svobode šteti za resno. Četrtič, v zvezi s tem naj bi bil temeljni pomen pravice do svobode, ki jo zagotavlja člen 6 Listine, in načela učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine v prid temu, da je C nemudoma izpuščen, če je bilo pridržanje nezakonito, tudi če je bilo nezakonito le v preteklosti. Predložitveno sodišče je zato prišlo do ugotovitve, da bi bil edini ukrep, ki bi lahko odpravil nezakonitost pridržanja, izpustitev na prostost, saj plačilo odškodnine v tem smislu ne zadostuje.
12 Glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2009, Kadzoev (C‑357/09 PPU, EU:C:2009:741, točki 45 in 47), v kateri je bilo ugotovljeno, da se pri izračunu trajanja pridržanja na podlagi Direktive o vračanju ne upošteva predhodnega ali poznejšega pridržanja na podlagi Direktive o sprejemu. Glej v tem istem smislu točko 14.4.2 Priporočila Komisije (EU) 2017/2338 z dne 16. novembra 2017 o skupnem „Priročniku o vračanju“, ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (UL 2017, L 339, str. 83; v nadaljevanju: Priročnik o vračanju).
13 Glej člen 8(1) Direktive o sprejemu in člen 26(1) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60). To načelo je določeno v členu 28(1) in uvodni izjavi 20 Uredbe Dublin III.
14 Glej sodbo z dne 14. maja 2020, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság (C‑924/19 PPU in C‑925/19 PPU, EU:C:2020:367, točka 250 in navedena sodna praksa; v nadaljevanju: sodba FMS in drugi).
15 In sicer: (a) da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo; (b) da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil; (c) da se v okviru postopka odloči o pravici prosilca do vstopa na ozemlje; d) kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o sprejemu, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi; (e) kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda; in (f) v skladu s členom 28 Uredbe [Dublin III].
16 Sodba FMS in drugi (točka 258).
17 Sodba FMS in drugi (točka 262). Sodišče pa je vendarle opozorilo, da v nasprotju s predlogom direktive (COM(2008) 815 final), ki je izrecno določal, da mora biti v odločbi o pridržanju natančno določeno najdaljše možno trajanje pridržanja, nobena določba Direktive o sprejemu ne določa roka, po izteku katerega so države članice dolžne odpraviti pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito.
18 Sodba FMS in drugi (točka 265).
19 Glej uvodno izjavo 20 Uredbe Dublin III.
20 Glej uvodni izjavi 16 in 17 Direktiva o vračanju in sodbi z dne 6. oktobra 2022, Politsei- ja Piirivalveamet (Pridržanje – Nevarnost storitve kaznivega dejanja) (C‑241/21, EU:C:2022:753, točka 30; v nadaljevanju: sodba Nevarnost storitve kaznivega dejanja), in z dne 27. aprila 2023, M. D. (Prepoved vstopa na Madžarsko) (C‑528/21, EU:C:2023:341, točka 72).
21 Sodba Nevarnost storitve kaznivega dejanja (točki 35 in 36).
22 Sodba Nevarnost storitve kaznivega dejanja (točke 37 in od 40 do 43).
23 Sodba FMS in drugi (točka 281).
24 Sodba z dne 21. septembra 2023, ADDE in drugi (C‑143/22, EU:C:2023:689, točka 43 in navedena sodna praksa).
25 Glej tudi Priročnik o vračanju, poglavje 14 (z naslovom „Pridržanje“) in poglavje 15 (z naslovom „Pogoji pridržanja“).
26 Glej sodbi Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti (točka 72) in Nevarnost storitve kaznivega dejanja (točka 46).
27 Sodba Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti (točka 73). V točki 224 sodbe FMS in drugi je namreč Sodišče ugotovilo, da „na podlagi nobenega elementa ni mogoče šteti, da je zakonodajalec Unije pojmu ‚pridržanje‘ v okviru Direktive [o vračanju] nameraval dati drugačen pomen od pomena, ki ga ima ta pojem v okviru Direktive [o sprejemu]“.
28 Sodba Nevarnost storitve kaznivega dejanja (točke od 47 do 50). V tem smislu glej tudi sodbo z dne 15. marca 2017, Al Chodor (C‑528/15, EU:C:2017:213, točke od 37 do 40), ki se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) z dne 21. oktobra 2013, Del Río Prada proti Španiji (CE:2013:1021JUD004275009). Če Listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, člen 52(3) Listine določa, da sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP, pri čemer je natančneje določeno, da je lahko s pravom Unije zagotovljeno širše varstvo. Pri razlagi člena 6 Listine je treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven varstva. Za pridržanje državljana tretje države, ki pomeni resen poseg v njegovo pravico do svobode, je določeno spoštovanje strogih jamstev, in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem.
29 Sodba Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti (točka 74).
30 Glej v tem smislu sodbo Nevarnost storitve kaznivega dejanja (točka 32 in navedena sodna praksa) in sodbo z dne 10. marca 2022, Landkreis Gifhorn (C‑519/20, EU:C:2022:178, točka 38; v nadaljevanju: sodba Landkreis Gifhorn).
31 Sodba Landkreis Gifhorn (točka 36).
32 Člen 16(1) Direktive o vračanju. O pogojih pridržanja glej sodbi z dne 17. julija 2014, Pham (C‑474/13, EU:C:2014:2096, točka 23), in z dne 2. julija 2020, Stadt Frankfurt am Main (C‑18/19, EU:C:2020:511, točka 46), ter sodbo Landkreis Gifhorn (točke od 32 do 57).
33 Glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2022, Valstybės sienos apsaugos tarnyba in drugi (C‑72/22 PPU, EU:C:2022:505, točki 83 in 86 ter navedena sodna praksa). Glej tudi „Priročnik o členu 5 Konvencije – Pravica do svobode in varnosti“, točka 26, posodobljen 29. februarja 2024, ESČP.
34 Poudariti je treba, da uvodna izjava 3 Direktive o vračanju napotuje na „dvajset smernic o prisilnem vračanju“, ki jih je 4. maja 2005 sprejel odbor ministrov Sveta Evrope. V skladu s sedmim od teh smernic je pridržanje pred odstranitvijo „lahko upravičeno le kot del postopka aktivne odstranitve. Če se postopek ne izvaja z vso potrebno skrbnostjo, pridržanje ni več zakonito“. ESČP je spomnilo, da „samo izvedba postopka odstranitve upravičuje odvzem prostosti na podlagi te določbe [člena 5(1)(f)]. Če postopek ni voden s potrebno skrbnostjo, pripor z vidika člena 5(1)(f) EKČP ni več utemeljen“ (sodba ESČP z dne 15. novembra 1996, Chahal proti Združenemu kraljestvu (22414/93, točka 113)). To pomeni, da če se zdi odstranitev osebe v razumnem roku nerealna, pripor ni več utemeljen in je treba osebo izpustiti (Evropska komisija za človekove pravice, 3. marec 1978, Caprino proti Združenemu kraljestvu, (CE:ECHR:1978:0303DEC000687175)).
35 Sodba Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti (točka 75 in navedena sodna praksa).
36 Glej standarde, navedene v točkah od 33 do 36 teh sklepnih predlogov.
37 Sodba Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti (točki 76 in 77).
38 Sodba Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti (točke od 78 do 80).
39 Sodbi FMS in drugi (točka 142) in Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti (točka 81).
40 V zvezi s tem je Sodišče v sodbi z dne 15. februarja 2016, N. (C‑601/15 PPU, EU:C:2016:84, točka 81), poudarilo, da iz sodne prakse ESČP v zvezi s členom 5(1) EKČP izhaja, da mora biti izvršitev ukrepa odvzema prostosti, da bi bila v skladu s ciljem zaščite posameznika proti arbitrarnim posegom, med drugim brez elementov slabe vere ali prevare organov, v skladu z namenom omejitev, ki so dopuščene v ustrezni točki člena 5(1) EKČP, poleg tega pa mora med odvzemom prostosti in navajanim razlogom obstajati sorazmernost (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 29. januarja 2008, Saadi proti Združenemu kraljestvu, CE:ECHR:2008:0129JUD001322903, točke od 68 do 74).
41 Sodba FMS in drugi (točka 289).
42 Sodba Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti (točki 82 in 83 ter navedena sodna praksa).
43 Člen 15(3) Direktive o vračanju in člen 9(5) Direktive o sprejemu.
44 Sodba Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti (točki 85 in 86).
45 Sodba Preizkus pridržanja po uradni dolžnosti (točke od 87 do 89 ter navedena sodna praksa).
46 Glej točko 33 in navedeno sodno prakso v opombi 14 teh sklepnih predlogov. Analiza torej ne more biti enaka, če je na primer prvi ukrep pridržanja „postal nezakonit“ zaradi napačne ocene nevarnosti pobega (v smislu člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu), drugi ukrep pridržanja pa prav tako temelji na isti nevarnosti pobega (v smislu člena 15(1) Direktive o vračanju) ali na popolnoma drugačnem razlogu (kot je zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda v skladu s členom 8(3)(b) Direktive o sprejemu).
47 Glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Ministerio Fiscal (Organ, za katerega je verjetno, da bo prejel prošnjo za mednarodno zaščito) (C‑36/20 PPU, EU:C:2020:495, točka 96 in navedena sodna praksa).
48 Glej po analogiji sodbo z dne 21. septembra 2023, ADDE in drugi (C‑143/22, EU:C:2023:689, točka 31 in navedena sodna praksa).
49 Glej po analogiji sodbo FMS in drugi (točke od 208 do 210).
50 Sodišče je glede tega vprašanje pojasnilo, da odločba o vrnitvi ne sme biti sprejeta v obdobju od vložitve prošnje za mednarodno zaščito do sprejetja odločbe na prvi stopnji, s katero je o njej odločeno, saj obstoj dovoljenja ostati na ozemlju izključuje nezakonitost prebivanja prosilca in torej uporabo Direktive o vračanju v zvezi z njim (glej sodbo z dne 9. novembra 2023, Odbor azylové a migrační politiky MV (Področje uporabe Direktive o vračanju) (C‑257/22, EU:C:2023:852, točki 39 in 40 ter navedena sodna praksa)). Sprejetje ukrepa pridržanja, sprejetega podredno iz razloga, ki ni razlog za prvi ukrep pridržanja, bi bilo problematično tudi z vidika uveljavljanja pravice do obrambe tožeče stranke, ki bi morala izpodbijati dve podlagi za pridržanje, eno primarno in drugo podredno (in špekulativno).
51 Glej sodbo z dne 5. junija 2014, Mahdi (C‑146/14 PPU, EU:C:2014:1320, točka 62). Moj poudarek.
52 Sodba FMS in drugi (točki 292 in 293).
53 ESČP je med drugim razsodilo, da praksa zadrževanja osebe v priporu zaradi vložene obtožnice pomeni kršitev člena 5(1) EKČP (sodba ESČP z dne 28. marca 2000, Baranowski proti Poljski, CE:ECHR:2000:0328JUD002835895, točke od 50 do 58). Podobno je presodilo, da je samodejno podaljšanje pripora, praksa, ki nima natančne zakonske podlage, v nasprotju s členom 5(1) EKČP (sodba ESČP z dne 9. marca 2006, Svipsta proti Latviji, CE:ECHR:2006:0309JUD006682001, točka 86). Po drugi strani je menilo, da pridržanje osebe v priporu na podlagi sodbe tožilskega senata, s katero je odredil dodatne poizvedbe, brez uradne odločitve o pridržanju v priporu ne pomeni kršitve člena 5 EKČP (sodba ESČP z dne 8. novembra 2001, Laumont proti Franciji, CE:ECHR:2001:1108JUD004362698, točka 50). Nazadnje, neobstoj zadovoljive utemeljitve za zamenjavo zakonske podlage za pripor lahko pripelje do kršitve člena 5(1) EKČP (sodba ESČP z dne 1. julija 2008, Calmanovici proti Romuniji, CE:ECHR:2008:0701JUD004225002, točka 65).
54 Glej sodbi z dne 30. maja 2013, Arslan (C‑534/11, EU:C:2013:343, točka 60), in z dne 6. decembra 2011, Achughbabian (C‑329/11, EU:C:2011:807, točka 30).
55 Moj poudarek.
56 Moj poudarek.
57 Glej člen 15(2), tretji pododstavek, točki (a) in (b), Direktive o vračanju. Komisija je v praksi menila, da kadar pridržanje odredijo upravni organi (na primer policija), so roki za hiter sodni nadzor med 24 in 72 urami.
58 Glej opredelitev v Franu, ki je na voljo na naslednjem naslovu: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=nemudoma.
59 Glej sodbo ESČP z dne 8. aprila 2004, Assanidzé proti Gruziji (CE:ECHR:2004:0408JUD007150301, točke od 173 do 175). Po mnenju ESČP je „pridržanje osebe za nedoločen in nepredvidljiv čas, ne da bi to pridržanje temeljilo na natančni zakonski določbi ali sodni odločbi, nezdružljivo z načelom pravne varnosti, samovoljno in v nasprotju s temeljnimi elementi pravne države“.
60 Glej sodbo ESČP z dne 4. junija 2015, Ruslan Yakovenko proti Ukrajini (CE:ECHR:2015:0604JUD000542511, točka 68; v nadaljevanju: sodba Yakovenko).
61 Glej sodbo Yakovenko (zamuda dva dni) in sodbo z dne 22. marca 1995, Quinn proti Franciji (CE:ECHR:1995:0322JUD001858091, točke od 39 do 43) (zamuda 11 ur).
62 Glej sodbo ESČP z dne 21. septembra 2021, Kerem Çiftçi proti Turčiji (CE:ECHR:2021:0921JUD003520509, točke od 32 do 34), v kateri je bil pritožnik nezakonito pridržan približno uro in pol.
63 Glej sodbo z dne 6. decembra 2011, Achughbabian (C‑329/11, EU:C:2011:807, točka 31).
64 V tem smislu glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Watheleta v zadevi Arslan (C‑534/11, EU:C:2013:52, točka 73).
65 Komisija je na obravnavi navedla, da najdaljše obdobje 48 ur očitno ustreza povprečnemu trajanju v državah članicah.
66 Po analogiji, Sodišče je razsodilo, da posledica vsake kršitve, zlasti pravice osebe, da se izjasni, ni sistematično nezakonitost sprejete odločbe v smislu člena 15(2), zadnji pododstavek, Direktive o vračanju, zaradi česar se zadevni državljan torej ne izpusti avtomatično (sodba z dne 10. septembra 2013, G. in R., C‑383/13 PPU, EU:C:2013:533, točki 39 in 40).