Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 26. junija 2025(1)

Združeni zadevi C‑364/24 in C‑393/24

Giorgio Fidenato, v lastnem imenu in kot lastnik kmetijskega gospodarstva „In Trois“,

proti

Ministero dell’Agricoltura, della Sovranità Alimentare e delle Foreste,

ob udeležbi

WX, v lastnem imenu in kot lastnik kmetijskega gospodarstva Li Pocis WX (C‑364/24)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Consiglio di Stato (državni svet, Italija))

Giorgio Fidenato, v lastnem imenu in kot lastnik kmetijskega gospodarstva „In Trois“,

proti

Ministero dell’Agricoltura, della Sovranità Alimentare e delle Foreste (C‑393/24)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale di Udine (okrožno sodišče v Vidmu, Italija))

„ Predhodno odločanje – Namerno sproščanje gensko spremenjenih organizmov v okolje – Direktiva 2001/18/ES – Člen 26c(3) – Izvedbeni sklep (EU) 2016/321 – Prepoved gojenja gensko spremenjene koruze MON 810 v Italiji – Veljavnost “

I. Uvod

1. Zdi se, da gojenje gensko spremenjenih organizmov (GSO) v Evropski uniji ni ravno na dobrem glasu. Tako je 35 let od prve uskladitve določb o namernem sproščanju GSO v okolje(2) v Uniji sedaj za gojenje odobrena le še ena sorta GSO: gensko spremenjena koruza MON 810 podjetja Monsanto (v nadaljevanju: koruza MON 810).(3) Ta odobritev je bila poleg tega deležna različnega odziva držav članic. Nekatere države članice so namreč sprejele ukrepe za omejitev ali prepoved takega gojenja z uporabo različnih določb primarnega in sekundarnega prava Unije.(4)

2. V teh okoliščinah je zakonodajalec Unije leta 2015 v bistvu odločil, da bo državam članicam dal proste roke, da lahko omejijo ali prepovejo gojenje GSO na svojih ozemljih pod enim pogojem, in sicer da pridobijo soglasje zadevnega gospodarskega subjekta. To je pripeljalo do vzpostavitve sistema „gojenja GSO à la carte“ v Uniji,(5) v okviru katerega so številne države članice(6) omejile ali prepovedale gojenje koruze MON 810 na celotnem svojem ozemlju ali njegovem delu.

3. Deset let pozneje mora Sodišče v obravnavanih zadevah presoditi veljavnost določb, ki predvidevajo to „gojenje GSO à la carte“, in zakonitost prepovedi gojenja koruze MON 810, uvedene v Italiji na podlagi teh določb.

II. Pravni okvir

A. Pravo Unije

1. Direktiva 2001/18/ES

4. V uvodni izjavi 4 Direktive 2001/18/ES(7) je navedeno:

„Živi organizmi, sproščeni v okolje v velikih ali majhnih količinah v poskusne namene ali kot komercialni proizvodi, se lahko v okolju razmnožujejo in preidejo nacionalne meje ter pri tem prizadenejo druge države članice. Učinki takih sproščanj v okolje so lahko nepopravljivi.“

5. Člen 1 te direktive določa:

„Skladno s previdnostnim načelom je cilj te direktive približati zakone in druge predpise držav članic ter varovati zdravje ljudi in okolje, kadar se:

[…]

– dajejo v promet gensko spremenjeni organizmi kot proizvodi ali v proizvodih v Skupnosti.“

6. Člen 22 te direktive določa:

„Brez poseganja v člen 23 države članice ne smejo prepovedati, omejiti ali preprečiti dajanja v promet GSO kot proizvodov ali v proizvodih, kadar izpolnjujejo zahteve te direktive.“

7. Člen 33 iste direktive, naslovljen „Sankcije“, določa:

„Države članice določijo sankcije, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih po tej direktivi. Te kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“

8. Direktiva 2001/18 je bila med drugim spremenjena z Direktivo (EU) 2015/412(8).

9. V uvodnih izjavah od 5 do 8 Direktive 2015/412 je navedeno:

„(5) Ko je GSO odobren za gojenje v skladu s pravnim okvirom Unije za GSO in glede sorte, ki se daje v promet, izpolnjuje zahteve prava Unije za trženje semen in razmnoževalnega materiala rastlin, države članice ne smejo prepovedati, omejiti ali ovirati njegovega prostega pretoka na svojem ozemlju, razen pod pogoji, opredeljenimi v pravu Unije.

(6) Izkušnje so pokazale, da je gojenje GSO vprašanje, ki se ga temeljiteje obravnava na ravni držav članic. Vprašanja v zvezi z dajanjem v promet in uvozom GSO bi bilo treba zaradi ohranitve notranjega trga še naprej urejati na ravni Unije. Gojenje pa bo v nekaterih primerih morda treba urediti bolj prožno, saj gre zaradi njegove povezanosti z rabo zemljišč, lokalnimi kmetijskimi strukturami in varovanjem ali ohranjanjem habitatov, ekosistemov in pokrajin za vprašanje velikih nacionalnih, regionalnih in lokalnih razsežnosti. V skladu s členom 2(2) [PDEU] imajo države članice možnost, da sprejmejo pravno zavezujoče akte za omejitev ali prepoved gojenja GSO na svojem ozemlju po tem, ko so bili ti GSO odobreni za dajanje v promet v Uniji. Vendar taka prožnost ne bi smela ogrožati skupnega postopka odobritve, zlasti postopka ocene […].

(7) V preteklosti so nekatere države članice za prepoved ali omejitev gojenja GSO uporabljale zaščitne klavzule in nujne ukrepe na podlagi člena 23 [Direktive 2001/18] in člena 34 Uredbe (ES) št. 1829/2003^[(9)^], in sicer, odvisno od primera, na podlagi novih ali dodatnih informacij, ki so postale razpoložljive po datumu odobritve in vplivajo na oceno tveganja za okolje, ali na podlagi ponovne ocene obstoječih informacij. Druge države članice uporabljajo postopek uradnega obvestila, določen v členu 114(5) in (6) PDEU, v skladu s katerim je treba predložiti nova znanstvena spoznanja o varstvu okolja ali delovnega okolja. Poleg tega se je postopek odločanja glede gojenja GSO izkazal za posebno zahtevnega, saj so posamezne države izrazile pomisleke, ki niso povezani le z vprašanji varnosti GSO za zdravje ali okolje.

(8) V tem okviru se zdi ustrezno, da se državam članicam v skladu z načelom subsidiarnosti omogoči več prožnosti, da lahko v postopku odobritve ali pozneje odločijo ali želijo na svojem ozemlju gojiti GSO ali ne, ne da bi to vplivalo na oceno tveganja v okviru sistema Unije za odobritve GSO, in neodvisno od ukrepov, ki jih države članice, ki gojijo GSO, sprejmejo ali morajo sprejeti na podlagi [Direktive 2001/18] za preprečevanje nenamerne prisotnosti GSO v drugih proizvodih. Z zagotovitvijo te možnosti državam članicam se bo verjetno izboljšal postopek odobritev GSO in hkrati bodo potrošniki, kmetje in nosilci dejavnosti verjetno ohranili svobodno izbiro, zadevni deležniki pa bodo bolje informirani o gojenju GSO v Uniji. Ta direktiva bi zato morala spodbujati nemoteno delovanje notranjega trga.“

10. Člen 1, točka 2, te direktive je v Direktivo 2001/18 vključil člena 26b in 26c (v nadaljevanju: sporni določbi).

11. Direktiva 2001/18, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2015/412 (v nadaljevanju: Direktiva 2001/18), v odstavkih od 1 do 3 in 8 člena 26b, naslovljenega „Gojenje“, določa:

„1. Država članica lahko med postopkom odobritve določenega GSO ali obnovitvijo odobritve zahteva, da se geografsko področje uporabe iz pisne odobritve prilagodi tako, da bo celotno ozemlje ali del ozemlja zadevne države članice izključeno iz gojenja. O tej zahtevi se Komisijo obvesti […]. Komisija zahtevo države članice brez odlašanja predloži prijavitelju/vlagatelju in drugim državam članicam.

2. Prijavitelj/vlagatelj lahko v 30 dneh po tem, ko mu Komisija predloži zahtevo, prilagodi ali potrdi geografsko področje uporabe iz prvotne prijave/vloge.

Če ga ne potrdi, se prilagoditev geografskega področja uporabe iz prijave/vloge izvede […].

[…]

3. Kadar na podlagi odstavka 1 tega člena ni dana nobena zahteva ali kadar prijavitelj/vlagatelj potrdi geografsko področje uporabe iz prvotne prijave/vloge, lahko država članica sprejme ukrepe za omejitev ali prepoved gojenja GSO ali skupine GSO, opredeljenih po vrsti pridelka ali lastnosti, na svojem celotnem ozemlju ali njegovem delu, ki je bilo že odobreno v skladu z delom C te direktive ali [Uredbo št. 1829/2003], pod pogojem, da so ti ukrepi skladni s pravom Unije, utemeljeni, sorazmerni in nediskriminatorni ter poleg tega temeljijo na tehtnih razlogih, ki so na primer povezani s:

(a) cilji okoljske politike;

(b) prostorskim načrtovanjem;

(d) socialno-ekonomskimi učinki;

(e) izogibanjem prisotnosti GSO v drugih proizvodih brez poseganja v člen 26a;

(f) cilji kmetijske politike;

(g) javnim redom.

[…]

8. Ukrepi, sprejeti na podlagi tega člena, ne vplivajo na prosti pretok odobrenih GSO kot proizvodov ali v proizvodih.“

12. Člen 26c te direktive, naslovljen „Prehodni ukrepi“, določa:

„1. Od 2. aprila 2015 do 3. oktobra 2015 lahko država članica zahteva, da se prilagodi geografsko področje uporabe iz prijave/vloge, ki je bila vložena, ali odobritve, ki je bila izdana, na podlagi te direktive ali [Uredbe št. 1829/2003] pred 2. aprilom 2015. Komisija zahtevo države članice brez odlašanja predloži prijavitelju/vlagatelju in drugim državam članicam.

2. Kadar je prijava/vloga še v postopku obravnave in prijavitelj/vlagatelj ne potrdi geografskega področja uporabe iz prvotne prijave/vloge v 30 dneh po tem, ko mu je bila zahteva iz odstavka 1 tega člena posredovana, se geografsko področje uporabe iz prijave/vloge ustrezno prilagodi. […]

3. Kadar je odobritev že izdana in imetnik odobritve ne potrdi geografskega področja uporabe iz odobritve v 30 dneh po tem, ko mu je bila posredovana zahteva iz odstavka 1 tega člena, se odobritev ustrezno spremeni. Za pisno odobritev na podlagi te direktive pristojni organ ustrezno spremeni geografsko področje uporabe iz odobritve in po zaključku postopka obvesti Komisijo, države članice in imetnika odobritve. Za odobritev na podlagi [Uredbe št. 1829/2003] Komisija ustrezno spremeni odločbo o odobritvi, ne da bi uporabila postopek iz člena 35(2) navedene uredbe. Komisija o tem ustrezno obvesti države članice in imetnika odobritve.

4. Kadar ni dana nobena zahteva na podlagi odstavka 1 tega člena ali kadar prijavitelj/vlagatelj oziroma imetnik odobritve potrdi geografsko področje uporabe iz prvotne vloge oziroma odobritve, se smiselno uporabljajo odstavki 3 do 8 člena 26b.

5. Ta člen ne posega v gojenje katerih koli semen in razmnoževalnega materiala rastlin odobrenih GSO, ki so bili zakonito posajeni, preden je gojenje GSO v državi članici omejeno ali prepovedano.

6. Ukrepi, sprejeti na podlagi tega člena, ne vplivajo na prosti pretok odobrenih GSO kot proizvodov ali v proizvodih.“

2. Izvedbeni sklep (EU) 2016/321

13. Člen 1 Izvedbenega sklepa (EU) 2016/321(10), sprejetega na podlagi člena 26c(3) Direktive 2001/18, določa, da je „[g]ojenje gensko spremenjene [koruze MON 810] […] prepovedano na ozemljih, navedenih v Prilogi k temu sklepu“.

14. Med ozemlji, navedenimi v Prilogi k Izvedbenemu sklepu, je v točki 8 navedeno italijansko ozemlje.

3. Uredba št. 1829/2003

15. Uredba št. 1829/2003 dopolnjuje pravni okvir, ki se uporablja za GSO, namenjene za gojenje po vsej Uniji kot seme ali drug razmnoževalni material rastlin. Cilj te uredbe je v skladu z njenim členom 1(a) „dati osnovo za zagotavljanje visoke ravni varstva življenja in zdravja ljudi, zdravja in zaščite živali, okolja ter interesov potrošnikov v zvezi z gensko spremenjenimi živili in krmo ob zagotavljanju učinkovitega delovanja notranjega trga“.

16. Člen 34 te uredbe predvideva sprejetje ukrepov ob nesreči, „[k]adar je očitno, da bodo proizvodi, ki jih [navedena] uredba odobri ali so odobreni v skladu z njo, verjetno predstavljali resno tveganje za zdravje ljudi, zdravje živali ali okolje, ali kadar je treba glede na mnenje [Evropske agencije za varnost živil (EFSA)] […] nujno začasno preklicati ali spremeniti odobritev“.

B. Italijansko pravo

17. Člen 35a decreto legislativo n. 224 - Attuazione della direttiva 2001/18/CE concernente l’emissione deliberata nell’ambiente di organismi geneticamente modificati (zakonska uredba št. 224 o izvajanju Direktive 2001/18/ES o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje) z dne 8. julija 2003(11), v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakonska uredba št. 224/2003), naslovljen „Sankcije na podlagi naslova IIIa“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1. Razen v primerih, ko se dejanje šteje za kaznivo dejanje, se z upravno globo, ki znaša od 25.000 EUR do 75.000 EUR, kaznuje, kdor krši:

(a) prepovedi gojenja, uvedene s prilagoditvijo geografskega področja uporabe, ki je v predvidenih primerih določen z enim od teh ukrepov:

(1) odobritvijo Evropske komisije v skladu s členoma 7 in 19 [Uredbe št. 1829/2003];

(2) odobritvijo, ki jo izda nacionalni pristojni organ države članice v skladu s členi 15, 17 in 18 [Direktive 2001/18];

(3) odobritvijo, ki jo izda nacionalni pristojni organ iz člena 2(1) v skladu s členom 18(1), in, če so podani pogoji, odločitvijo tega organa v skladu s členom 18(3);

(b) prepovedi gojenja, sprejete v skladu s členom 26c(6);

2. Kršitelju se z odredbo o plačilnem nalogu naloži stranska upravna sankcija do šest mesecev začasnega odvzema pravice za gojenje GSO, ki je bila podeljena z dovoljenji za dajanje v promet.

3. Kdor krši prepovedi iz odstavka 1, mora uničiti nezakonite posevke GSO in solidarno z lastnikom in imetniki stvarne ali osebne pravice užitka na tem območju, ki jim je to kršitev mogoče pripisati zaradi naklepa ali krivde, ugotovljene na podlagi preverjanj organov, pristojnih za nadzor, ki so opravili razgovore z zadevnimi osebami, površine na lastne stroške povrniti v prvotno stanje. Organ iz odstavka 4 s sklepom odredi za to potrebne ukrepe in določi rok, v katerem začne postopek izvršbe stroškov proti zadevnim osebam ter izterja plačane zneske.“

III. Spora o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

A. Zadeva C‑364/24

18. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, G. Fidenato, je lastnik kmetijskega gospodarstva „In Trois“ s sedežem v Arbi (pokrajina Pordenone, Italija). Leta 2021 je v nasprotju s prepovedjo, ki velja v Italiji, na nekaterih svojih zemljiščih začel gojiti koruzo MON 810.

19. Na zemljiščih je bil 8. septembra 2021 opravljen inšpekcijski pregled in odvzem vzorcev. Ministero delle Politiche Agricole, Alimentari e Forestali (ministrstvo za kmetijsko, prehransko in gozdarsko politiko) je z odločbo št. 511800 z dne 14. oktobra 2021 ugotovilo, da je analiza teh vzorcev pokazala prisotnost GSO, in tožeči stranki v postopku v glavni stvari na podlagi člena 35a zakonske uredbe št. 224/2003 odredilo, da GSO, ki so bili nezakonito posajeni na zadevnih zemljiščih, v petih dneh uniči, tako da jih zdrobi in zakoplje, ter da površine povrne v prvotno stanje na svoje stroške. Osebje Forestale (državni gozdarski organ, Italija) je 19. oktobra 2021, potem ko je ugotovilo, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni izpolnila obveznosti, uničilo sadike koruze MON 810.

20. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zoper to odločbo vložila tožbo pri Tribunale amministrativo regionale per il Friuli Venezia Giulia (deželno upravno sodišče za Furlanijo Julijsko krajino, Italija) in trdila, da je bila sprejeta na podlagi pravil, ki niso v skladu s primarnim pravom in pravnim redom Unije. To sodišče je tožbo zavrnilo.

21. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), predložitvenem sodišču, vložila pritožbo, v kateri v bistvu trdi, da Direktiva 2001/18 ni veljavna v delu, v katerem državi članici omogoča, da uvede prepoved gojenja GSO, ki je bilo odobreno, v obravnavanem primeru koruze MON 810, na podlagi preproste neobrazložene zahteve, naslovljene na imetnika odobritve. Prav tako navaja, da taka prepoved pomeni nesorazmerno omejitev svobode gospodarske pobude.

22. V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje, ali je v spornih določbah predvidena možnost držav članic, da na svojem ozemlju prepovejo gojenje GSO, ne da bi ta prepoved temeljila na zdravstvenih ali okoljskih vidikih, v skladu s primarnim pravom Unije, zlasti s temeljnimi svoboščinami notranjega trga, svobodo gospodarske pobude in na splošno z načelom sorazmernosti. Ugotavlja, da bi morebitna neveljavnost spornih določb lahko vplivala na veljavnost Izvedbenega sklepa 2016/321.

23. V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

„1. Ali sta [sporni določbi] v skladu s členom 34 [Uredbe št. 1829/2003], členom 3 PEU, členi 2, 3, 26, 34, 35 in 36 PDEU ter členoma 16 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah?

2. Če je odgovor na zgornje vprašanje nikalen: ali lahko predložitveno sodišče zavrne uporabo [Izvedbenega sklepa 2016/321], ki je bil sprejet na podlagi člena 26c [Direktive 2001/18], oziroma ga razglasi za neučinkovitega zaradi ugotovitve, da navedeni člen ni v skladu z nadrejenimi pravili iz PEU in PDEU?“

B. Zadeva C‑393/24

24. Italijanski upravni organ(12) je v ločenem postopku z odredbo o plačilnem nalogu z dne 19. junija 2023 tožeči stranki v postopku v glavni stvari, G. Fidenatu, na podlagi člena 35a(1)(a) zakonske uredbe št. 224/2003 naložil upravno globo v višini 50.000 EUR zaradi kršitve prepovedi gojenja koruze MON 810 v Italiji.

25. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je s tožbo, vloženo 18. julija 2023, pri Tribunale di Udine (okrožno sodišče v Vidmu, Italija), predložitvenem sodišču, pristojnem za odločanje o tožbi, ki se nanaša na znesek 25.000 EUR, kar ustreza sankciji, naloženi zaradi setve GSO v pokrajini Videm, vložila ugovor zoper to odredbo o plačilnem nalogu.

26. To sodišče dvomi zlasti o veljavnosti Direktive 2001/18 in Izvedbenega sklepa 2016/321 z vidika temeljnih načel Pogodb EU in DEU. V zvezi s tem se sprašuje, ali je prepoved uporabe že odobrenih semen skladna z notranjim trgom, ali gre za ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve in ali je ta ukrep v skladu s členom 36 PDEU. Poleg tega se sprašuje o veljavnosti spornih določb z vidika členov 16, 18, 21 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Unija.

27. V teh okoliščinah je Tribunale di Udine (okrožno sodišče v Vidmu, Italija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1. Ali so [sporni določbi] in [Izvedbeni sklep 2016/321] v skladu z načelom nediskriminacije med nacionalnimi in nenacionalnimi proizvodi, načelom sorazmernosti ter členoma 34, 36 in členom 216(2) PDEU?

2. Ali so [sporni določbi] […] in [Izvedbeni sklep 2016/321] v skladu s členoma 16 in 52 [Listine]?

3. Ali so [sporni določbi] […] in [Izvedbeni sklep 2016/321] v skladu s členom 18 PDEU in členom 21 Listine, saj je načelo prepovedi diskriminacije steber EU?

Če je odgovor pritrdilen: […]

4. Ali je treba [Izvedbeni Sklep 2016/321] razlagati tako, da so zahteve za omejitev pravice do gojenja [koruze MON 810] iz semena dovoljene in v skladu s PEU in PDEU samo iz razlogov iz člena 26b(3), od (a) do (g), [Direktive 2001/18], ali pa so bile dovoljene s prehodno ureditvijo iz člena 26c [te direktive] tudi iz drugih razlogov, vključno z ekonomskimi, ki se lahko razlikujejo med posameznimi državami?

[…]

5. Ali je torej [Izvedbeni sklep 2016/321] veljaven glede na vsa pravila, ki urejajo GSO na enotnem evropskem trgu, in ne nasprotuje nacionalni ureditvi za sankcioniranje kršitve prepovedi, ki jo vsebuje ta ureditev?“

28. Zadevi C‑364/24 in C‑393/24 sta bili združeni za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, italijanska, grška, francoska, luksemburška, madžarska in poljska vlada, Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija so predložili pisna stališča. Obravnave ni bilo.

IV. Analiza

29. Predložitveni sodišči Sodišče v bistvu sprašujeta, prvič, o veljavnosti spornih določb in Izvedbenega sklepa 2016/321(13) in, drugič, o razlagi tega izvedbenega sklepa(14).

30. Svojo analizo bom organiziral v treh delih. Po nekaj uvodnih pripombah v zvezi s prepovedjo gojenja GSO na podlagi spornih določb in Izvedbenega sklepa 2016/321 bom najprej obravnaval vprašanje dopustnosti vprašanj za predhodno odločanje in nato analiziral vsa skupna vprašanja predložitvenih sodišč o veljavnosti spornih določb in Izvedbenega sklepa 2016/321 ter dve vprašanji, zastavljeni v zadevi C‑393/24, o razlagi tega sklepa.

A. Uvodne pripombe v zvezi s prepovedjo gojenja GSO na podlagi spornih določb

31. Preden preučim dopustnost vprašanj za predhodno odločanje in jih nato vsebinsko obravnavam, želim podati nekaj pripomb o možnosti držav članic, da na podlagi spornih določb uvedejo prepoved(15) gojenja GSO.

32. Z Direktivo 2015/412 sta bili v Direktivo 2001/18 dodani sporni določbi, ki sta začeli veljati 2. aprila 2015. Ti določbi vsaka predpisujeta mehanizem, na podlagi katerega je mogoče prepovedati gojenje določenega GSO na celotnem ozemlju države članice ali na njegovem delu. Kar zadeva razlike med tema dvema mehanizmoma, je glavna ta, da uporaba mehanizma iz člena 26b Direktive 2001/18 ni časovno omejena, medtem ko je bil mehanizem iz člena 26c prehodni ukrep, ki se je uporabljal le šest mesecev po začetku veljavnosti Direktive 2015/412. Poleg tega se je mehanizem iz te druge določbe uporabljal za vsa dovoljenja, izdana pred 2. aprilom 2015, medtem ko se je mehanizem iz prve določbe uporabljal le med postopkom odobritve določenega GSO ali med obnovitvijo odobritve.

33. Ne glede na te razlike sta si mehanizma, predvidena v spornih določbah, podobna in vsak od njiju v bistvu predvideva možnost, da država članica prepove gojenje GSO po spremembi geografskega področja uporabe iz predložene prijave/vloge ali izdane odobritve. Ta prepoved se lahko uvede v eni fazi ali dveh, odvisno od stališča zadevnega gospodarskega subjekta (prijavitelja/vlagatelja ali imetnika že izdane odobritve) v zvezi s spremembo geografskega področja uporabe iz predložene prijave/vloge ali izdane odobritve, ki jo zahteva država članica. Če navedeni gospodarski subjekt ne nasprotuje zahtevani spremembi (z nepotrditvijo geografskega področja uporabe iz svoje začetne prijave/vloge/odobritve), za začetek veljavnosti prepovedi ni treba sprejeti nobenega nacionalnega ukrepa (prva faza). Po drugi strani pa mora zadevna država članica, če zadevni gospodarski subjekt nasprotuje tej spremembi in s tem uvedbi prepovedi zahtevanega gojenja (s potrditvijo geografskega področja uporabe iz svoje začetne prijave/vloge/odobritve), za uvedbo te prepovedi sprejeti nacionalne ukrepe, ki morajo izpolnjevati pogoje iz člena 26b(3) Direktive 2001/18 (druga faza).

34. Poudarjam, da je bila prepoved gojenja koruze MON 810 v Italiji, ki je predmet te zadeve, uvedena na podlagi Izvedbenega sklepa Komisije, sprejetega na podlagi člena 26c(3) Direktive 2001/18, torej po koncu prve faze uporabe prehodnega mehanizma.

B. Dopustnost

1. Upoštevanje zahtev glede vsebine predlogov za sprejetje predhodne odločbe

35. Grška vlada poudarja, da predložitveni sodišči za vsako določbo primarnega prava, na katero se sklicujeta v svojih vprašanjih, nista navedli elementov iz člena 94 Poslovnika Sodišča. Podobno italijanska vlada trdi, da prvo vprašanje v zadevi C‑393/24 ni dopustno, ker predložitveno sodišče ni izrecno navedlo razlogov, zaradi katerih je podvomilo v veljavnost spornih določb.

36. Naj spomnim, da je treba v predložitveni odločbi navesti natančne razloge, zaradi katerih se nacionalno sodišče sprašuje o veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in izpostaviti razloge za neveljavnost, za katere to sodišče posledično meni, da se lahko upoštevajo. Taka zahteva izhaja tudi iz člena 94(c) Poslovnika Sodišča.(16) Iz tega po eni strani izhaja, da Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe preuči veljavnost akta Unije ali nekaterih njegovih določb v okviru razlogov neveljavnosti, ki so povzeti v predložitveni odločbi. Po drugi strani neobstoj kakršne koli navedbe natančnih razlogov, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili pomisleke glede veljavnosti tega akta ali teh predpisov, povzroči nedopustnost vprašanj v zvezi z njihovo veljavnostjo.(17)

37. Čeprav so obrazložitve glede nekaterih vprašanj precej skope, menim, da ima Sodišče v obravnavani zadevi načeloma na voljo informacije, potrebne za odgovor na vprašanja, ki so mu bila postavljena. Menim pa, da to ne velja za prvo vprašanje v zadevi C‑364/24, ker se nanaša na veljavnost spornih določb z vidika členov 2 in 3 PDEU. Tudi če se za določitev obsega preučitve Sodišča upoštevajo tožbeni razlogi iz postopka v glavni stvari v tej zadevi, ki so navedeni v predložitveni odločbi, se nobena od trditev ne nanaša na veljavnost spornih določb z vidika navedenih členov Pogodbe. Zato menim, da ta del prvega vprašanja v zadevi C‑364/24 ni dopusten.

2. Resnična ali umetna narava sporov o glavni stvari

38. Parlament trdi, da predloga za sprejetje predhodne odločbe ne izpolnjujeta pogojev dopustnosti, določenih v sodbi Foglia.(18) Parlament meni, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari želela umetno ustvariti pogoje, ki bi jo izpostavili posledicam prepovedi gojenja zadevnih gensko spremenjenih semen na italijanskem ozemlju in zlasti povzročili, da bi ji bilo naloženo uničenje teh semen in naložena globa v skladu z italijanskim pravom.

39. Z mnenjem Parlamenta se ne strinjam.

40. Naj spomnim, da je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago ali veljavnost pravila iz prava Unije, načeloma mora odločiti. Iz tega izhaja, da za vprašanja v zvezi s pravom Unije velja domneva upoštevnosti.(19)

41. Zagotovo drži, da je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU zavrniti, če je očitno, kot je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Foglia(20), na katero se sklicuje Parlament, da je postopek, predviden v tem členu, zlorabljen in dejansko uporabljen za to, da bi Sodišče odločilo o umetno ustvarjenem sporu.(21)

42. Vendar pa je za opredelitev spora kot „umetno ustvarjenega“ potrebno, da so se stranke v postopku v glavni stvari prej dogovorile, da bodo Sodišče pripravile do tega, da bo odločilo o določenem vprašanju.(22) Na podlagi prebranega v predlogih za sprejetje predhodne odločbe ni mogoče ugotoviti, da gre v tej zadevi za to. Na eni strani, nič namreč ne kaže na to, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari delovala usklajeno z upravnimi organi, in na drugi strani, ti organi so ji naložili različne sankcije, ki so nedvomno resnične. V vsakem primeru za opredelitev spora kot „umetno ustvarjenega“ po mojem mnenju ne zadostuje ugotovitev, da je posameznik, ki je kršil veljavne določbe in je zaradi svoje kršitve utrpel dejanske negativne posledice, ravnal tako, da bi Sodišče pripravil, da presoja o veljavnosti teh določb.

43. V teh okoliščinah sporov o glavni stvari ni treba opredeliti kot „umetno ustvarjenih“ v smislu sodbe Foglia(23), tako da je treba predloga za sprejetje predhodne odločbe šteti za dopustna.

3. Vprašanja v zvezi z veljavnostjo člena 26b in člena 26c(4) Direktive 2001/18

44. Francoska vlada izpodbija dopustnost prvega vprašanja v zadevi C‑364/24 in prvih treh vprašanj v zadevi C‑393/24, ker se nanašajo na veljavnost členov 26b in 26c(4) Direktive 2001/18. Po mnenju te vlade vprašanja za predhodno odločanje v zvezi s tema določbama niso povezana s predmetom spora o glavni stvari in se nanašajo na hipotetičen problem. Navaja, da prepoved gojenja koruze MON 810 na italijanskem ozemlju, ki je povod za oba spora o glavni stvari, izhaja iz Izvedbenega sklepa 2016/321, sprejetega na podlagi člena 26c(3) Direktive 2001/18.

45. V celoti se strinjam z njenim mnenjem.

46. Iz samega besedila člena 267 PDEU je namreč razvidno, da je predhodno odločbo, za katero se prosi, „treba“ sprejeti, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodbo“ v zadevi, v kateri odloča.(24)

47. V obravnavani zadevi se spora o glavni stvari v bistvu nanašata na zakonitost sankcij, ki so bile tožeči stranki v postopkih v glavni stvari naložene zaradi kršitve prepovedi gojenja koruze MON 810 na italijanskem ozemlju, uvedene z Izvedbenim sklepom 2016/321. Ta sklep je bil sprejet na podlagi člena 26c(3) Direktive 2001/18. Niti člen 26b niti člen 26c(4) navedene direktive nista podlaga zanj in prepoved gojenja koruze MON 810 v Italiji ni bila uvedena v skladu s pravili iz teh določb.

48. V teh okoliščinah bi odgovor na vprašanja v zvezi z veljavnostjo člena 26b in člena 26c(4) Direktive 2001/18 pomenil posvetovalno mnenje o hipotetičnem vprašanju, kar bi bilo v nasprotju z nalogo Sodišča pri sodnem sodelovanju, uvedenem s členom 267 PDEU.(25)

49. Glede na te ugotovitve torej tako kot francoska vlada menim, da prvo vprašanje v zadevi C‑364/24 in prva tri vprašanja v zadevi C‑393/24 v delu, v katerem se nanašajo na veljavnost členov 26b in 26c(4) Direktive 2001/18, niso dopustna.

4. Predlog glede dopustnosti

50. Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov menim, da vprašanja predložitvenih sodišč niso dopustna v delu, v katerem se nanašajo na:

– presojo veljavnosti člena 26b in člena 26c(4) Direktive 2001/18;

– presojo veljavnosti drugih odstavkov spornih določb glede njihove veljavnosti z vidika členov 2 in 3 PDEU.

C. Vsebinska presoja

1. Vprašanji v zadevi C‑364/24 in prva tri vprašanja ter prvi del petega vprašanja v zadevi C‑393/24

51. Vprašanja za predhodno odločanje o veljavnosti se nanašajo na eni strani na sporni določbi in na drugi strani na Izvedbeni sklep 2016/321.(26) Ugotavljam, da je veljavnost tega sklepa, ker temelji na členu 26c(3) Direktive 2001/18, odvisna od veljavnosti določbe, ki je njegova pravna podlaga. Čeprav ni mogoče izključiti, da je navedeni izvedbeni sklep neveljaven iz drugih razlogov, naj poudarim, da niti predložitveni sodišči niti tožeča stranka v postopku v glavni stvari niso navedli nobenih argumentov v zvezi s tem.(27) Iz tega izhaja, da bo odgovor na vprašanje o veljavnosti Izvedbenega sklepa 2016/321 odvisen od odgovora na vprašanje o veljavnosti člena 26c(3) Direktive 2001/18.

52. V teh okoliščinah bom najprej preučil veljavnost člena 26c Direktive 2001/18 v delu, v katerem so vprašanja o njegovi veljavnosti dopustna. Glede na utemeljitev, predstavljeno v sporih o glavni stvari in v obravnavanih zadevah, se mora preučitev veljavnosti po mojem mnenju nanašati na tretji odstavek tega člena (v nadaljevanju: obravnavana določba), ki je pravna podlaga Izvedbenega sklepa 2016/321 in ki predpisuje glavno pravilo prve faze prehodnega mehanizma, ki je obravnavan v teh zadevah.(28) Nato bom preučil, kako izid te preučitve vpliva na odgovor na vprašanje o veljavnosti Izvedbenega sklepa 2016/321.

a) Veljavnost obravnavane določbe

53. Predložitveni sodišči se sprašujeta o veljavnosti obravnavane določbe z vidika različnih določb primarnega prava, načel prava Unije in določbe sekundarnega prava.

54. Veljavnost te določbe bom zaporedno preučil glede na 1) vse navedene določbe v zvezi z notranjim trgom in načelom sorazmernosti, 2) načelo prepovedi diskriminacije, 3) načelo svobode gospodarske pobude, 4) mednarodne sporazume in, končno, 5) člen 34 Uredbe št. 1839/2003.

1) Veljavnost z vidika člena 3 PEU ter členov 26, od 34 do 36 in 114 PDEU ter načela sorazmernosti

55. Čeprav predložitveno sodišče v zadevi C‑364/24 Sodišče prosi, naj presodi veljavnost obravnavane določbe z vidika člena 3 PEU, je iz predložitvene odločbe in iz utemeljitve tožeče stranke v postopku v glavni stvari razvidno, da se ta člen navaja, ker v odstavku 3 določa vzpostavitev notranjega trga. V tem okviru menim, da je treba veljavnost obravnavane določbe presojati z vidika vseh določb in načel, ki so navedeni v zvezi z vzpostavitvijo notranjega trga in načela sorazmernosti.

i) Navedene trditve

56. Predložitveni sodišči v bistvu dvomita, ali prepoved gojenja proizvoda, ki je gensko spremenjen in je že dan v promet, v nekaterih državah članicah, ki ne temelji na premislekih, ki jih narekujejo vprašanja varovanja zdravja in okolja, prispeva k delovanju notranjega trga v smislu člena 114 PDEU. V zvezi s tem se sprašujeta, ali je zakonodajalec Unije kršil pravila o prostem pretoku blaga in načelo sorazmernosti.

ii) Presoja

57. Kot poudarjata predložitveni sodišči, je res, da je obravnavana določba v povezavi z Izvedbenim sklepom 2016/321, sprejetim na njeni podlagi, pripeljala do vzpostavitve nekaterih ovir na notranjem trgu zaradi prepovedi gojenja koruze MON 810 samo v nekaterih državah članicah. Proizvod, dan v promet, kot je v tem primeru seme koruze MON 810, odobreno za gojenje, se zato v nekaterih državah članicah ne more uporabljati v skladu s predvidenim namenom, kar vpliva na njegov prosti pretok.

58. Prosti pretok blaga med državami članicami je temeljno načelo Pogodbe DEU, ki je izraženo v prepovedi količinskih omejitev pri uvozu in vseh ukrepov z enakim učinkom med državami članicami, določeni v členu 34 PDEU.(29) Ta prepoved se nanaša na vse ukrepe držav članic, ki bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirali dostop do trga države članice za proizvode iz drugih držav članic, čeprav niti cilj niti učinek takega ukrepa ni manj ugodno obravnavanje proizvodov iz drugih držav članic.(30)

59. Obravnavana določba pa ni ukrep države članice, temveč ukrep prava Unije. To sicer ne izključuje presoje njene veljavnosti z vidika določb primarnega prava,(31) vendar je treba v tem okviru upoštevati, da temelji na členu 114 PDEU. Ta člen zakonodajalcu Unije omogoča, da sprejme ukrepe za približevanje določb zakonov in drugih predpisov v državah članicah, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga.

60. V zvezi s tem ugotavljam, da je člen 114 PDEU primerna pravna podlaga za sprejetje obravnavane določbe. Na eni strani sta bili namreč sporni določbi vključeni v Direktivo 2001/18, ki je bila sprejeta na podlagi člena 95 ES, zdaj člena 114 PDEU. Zato ni dvoma, da ima Direktiva 2015/412, ki je dopolnila Direktivo 2001/18 z dvema členoma, ki se nanašata izključno na gojenje GSO, enako pravno podlago. Na drugi strani je obravnavana določba vzpostavila mehanizem za uvedbo prepovedi gojenja GSO, ki je skupna vsem državam članicam, in zato pomeni „ukrep za približevanje“ v smislu člena 114 PDEU.

61. Kot je Sodišče večkrat odločilo, člen 114 PDEU zakonodajalcu Unije dovoljuje, da posreduje tako, da sprejme primerne ukrepe, ob tem pa mora na eni strani upoštevati odstavek 3 navedenega člena in na drugi pravna načela, omenjena v Pogodbi DEU ali razdelana v sodni praksi, zlasti načelo sorazmernosti.(32) Če uporaba teh ukrepov vključuje določene omejitve prostega pretoka blaga, je torej treba preveriti, ali kljub temu prispevajo k vzpostavitvi in delovanju notranjega trga v smislu člena 114 PDEU.

62. Obravnavana določba predvideva mehanizem za uvedbo prepovedi gojenja GSO s strani držav članic. Ker ta določba dopolnjuje Direktivo 2001/18, ukrepa, ki je v njej predviden, po mojem mnenju ni mogoče analizirati ločeno in predvsem brez upoštevanja celotne pravne ureditve, katere del je. Glede na to, da se obravnavana določba uporablja za odobritve za dajanje GSO v promet, izdane na podlagi te direktive in Uredbe št. 1829/2003, je treba ta dva akta upoštevati pri analizi zadevnega ukrepa.

63. Sporni določbi spreminjata pravni okvir, določen s tema aktoma, glede gojenja GSO. Pred začetkom njune veljavnosti niti Direktiva 2001/18 niti Uredba št. 1829/2003 nista vsebovali posebnih določb v zvezi z gojenjem. Tako so se zanj uporabljala splošna pravila, zlasti člen 22 te direktive. V skladu s to določbo države članice ne smejo prepovedati, omejiti ali preprečiti dajanja v promet GSO kot proizvodov ali v proizvodih, ki izpolnjujejo zahteve navedene direktive. Če so države članice hotele prepovedati gojenje GSO, danih v promet, so morale uporabiti zaščitne klavzule ali ukrepe ob nesreči iz člena 23 iste direktive in člena 34 Uredbe št. 1829/2003 ali pa postopek uradnega obvestila iz člena 114(5) in (6) PDEU.(33)

64. To, da sta bili dodani sporni določbi, kaže, da je zakonodajalec Unije menil, da je v primeru semen GSO, tudi če so bila tveganja za okolje in zdravje ocenjena že ob njihovem dajanju v promet, vprašanje njihove uporabe za namene gojenja zahtevalo sprejetje posebnega pristopa, ki presega okvir ocene tveganj za zdravje ali okolje v ožjem smislu. To je razvidno iz uvodne izjave 6 Direktive 2015/412, v kateri je navedeno, da ima gojenje GSO „zaradi njegove povezanosti z rabo zemljišč, lokalnimi kmetijskimi strukturami in varovanjem ali ohranjanjem habitatov, ekosistemov in pokrajin za vprašanje velikih nacionalnih, regionalnih in lokalnih razsežnosti“.

65. V zvezi s tem se mi zdi, da tega, da je zakonodajalec Unije uvedel posebno ureditev glede gojenja GSO, ni mogoče šteti za neupravičeno. Primerno je namreč priznati posebnost gojenja v primerjavi z drugimi vrstami uporabe blaga. Medtem ko poraba ali uporaba nekaterih proizvodov, danih v promet, načeloma vpliva le na njihove pridobitelje ali uporabnike, to ne velja za gojenje rastlin. To ne vpliva le na pridobitelje semena, temveč bo verjetno imelo tudi nepopravljive posledice za okolje. Zlasti gojenje GSO bo verjetno imelo nepopravljiv vpliv na konvencionalne in ekološke pridelke. Ta okoljski vidik je poudarjen v uvodni izjavi 4 Direktive 2001/18 in uvodni izjavi 6 Direktive 2015/412.

66. Naj v tem okviru spomnim, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko ukrepi, sprejeti na podlagi člena 114 PDEU, glede na okoliščine zavezujejo vse države članice, da dovolijo trženje enega ali več zadevnih izdelkov, da tako obveznost dovoljenja vežejo na določene pogoje oziroma da celo začasno ali dokončno prepovejo trženje nekega ali nekaterih izdelkov.(34) To po mojem mnenju velja tudi za prepoved gojenja.

67. Če močna nacionalna, regionalna in lokalna razsežnost gojenja GSO upravičuje uvedbo posebnega sistema, je logično, da je odločitev o prepovedi takega gojenja prepuščena državam članicam, ki lahko najbolje ocenijo, ali vidiki na nacionalni, regionalni in lokalni ravni upravičujejo tako prepoved. To je v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 2(2) PDEU.

68. Kljub temu se postavlja vprašanje, ali je ukrep, ki državam članicam omogoča, da prepovejo gojenje GSO, ne da bi bile dolžne obrazložiti svojo odločitev, primeren glede na cilje, ki jim sledi zakonodajalec Unije.

69. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je problematika sproščanja GSO v okolje zelo kompleksna in, kot je navedeno v uvodni izjavi 7 Direktive 2015/412, povzroča številne pomisleke, ki se ne nanašajo le na vprašanja v zvezi z varnostjo GSO za zdravje ali okolje.

70. Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, je treba zakonodajalcu Unije, kadar pripravlja zakonodajo na področju, ki z njegove strani vključuje politične, gospodarske in socialne odločitve ter na katerem je dolžan opraviti zapleteno presojo, priznati široko polje proste presoje. Na zakonitost ukrepov, sprejetih na takem področju, lahko vpliva le očitna neprimernost ukrepa glede na cilj, ki si ga pristojne institucije prizadevajo doseči.(35)

71. Ker v obravnavani zadevi spornega ukrepa ni mogoče analizirati ločeno,(36) je treba glede na cilj zakonodajalca Unije upoštevati celoten sistem, katerega del je ta ukrep, in sicer sistem, vzpostavljen z Direktivo 2001/18 in Uredbo št. 1829/2003. Kot je razvidno iz njunih členov 1, je cilj te direktive varovanje zdravja ljudi in okolja pred tveganji zaradi namernega sproščanja GSO, cilj Uredbe 1829/2003 pa varstvo življenja in zdravja ljudi, zdravja in zaščite živali, okolja in interesov potrošnikov ob zagotavljanju učinkovitega delovanja notranjega trga.

72. Menim, da ukrep, ki ga uvaja obravnavana določba, ni očitno neprimeren glede na te cilje iz naslednjih razlogov.

73. Na prvem mestu, ta ukrep prispeva k učinkovitemu delovanju notranjega trga v smislu člena 114 PDEU. V uvodni izjavi 7 Direktive 2015/412 je namreč navedeno, da je postopek odločanja glede gojenja GSO posebej težaven glede na izražene nacionalne pomisleke. Menim, da lahko obravnavana določba popravi ta položaj s poenostavitvijo mehanizma za uvedbo prepovedi gojenja GSO na ozemlju in s tem prispeva k pravni varnosti. Iz uvodne izjave 8 te direktive je namreč razvidno, da bi moralo dajanje možnosti državam članicam, da se odločijo, ali želijo, da se GSO gojijo na njihovem ozemlju, izboljšati postopek odobritve GSO.

74. Na drugem mestu, po sprejetju obravnavane določbe so postale razmere v Uniji na področju gojenja GSO jasnejše, tako za gospodarske subjekte kot za potrošnike. V preteklosti namreč gospodarski subjekti niso mogli izključiti možnosti, da se je zadevna država članica kljub odobritvi gojenja GSO, ker ni imela drugih sredstev za prepoved takega gojenja, vseeno odločila za to, zlasti z uporabo zaščitnih klavzul ali ukrepov ob nesreči, ne glede na to, ali je bila taka uporaba dejansko upravičena ali ne. Zaradi posebnosti kmetijske proizvodnje je bilo tveganje take spremembe pravnega okvira neugodno še posebej za interese kmetov. Kar zadeva potrošnike, imajo ti zdaj jasnejše informacije o prisotnosti GSO v okolju.

75. Na tretjem mestu, naj spomnim, da se obravnavana določba ne nanaša na prosti pretok GSO, danih v promet, na splošno, temveč le na gojenje GSO. Zato prepoved tega gojenja ne vpliva na pravico potrošnikov in gospodarskih subjektov, da uvažajo proizvode, ki vsebujejo GSO.

76. Na četrtem mestu, obravnavana določba ne določa splošne prepovedi gojenja GSO v vseh državah članicah. Poleg tega imajo možnost prepovedati to gojenje na delu svojega ozemlja ali ga le omejiti, odvisno od premislekov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

77. Na petem mestu, čeprav se zdi paradoksalno, menim, da ukrep, uveden z obravnavano določbo, ne posega v pravice, ki bi jih gospodarski subjekti lahko imeli zaradi prostega pretoka blaga. In sicer zato, ker je uporaba mehanizma, ki ga uvaja obravnavana določba, odvisna od pogoja, da imetnik odobritve za dajanje v promet ne nasprotuje uvedbi prepovedi gojenja GSO.

78. Po eni strani (tiho) soglasje imetnika odobritve za dajanje GSO v promet k uvedbi prepovedi gojenja GSO namreč pomeni, da na pravice, ki izhajajo iz prostega pretoka zadevnega blaga, ne vpliva nobena ovira za to svobodo, ki izhaja iz uporabe obravnavane določbe. Volenti non fit iniuria.

79. Po drugi strani pa prepoved gojenja GSO, uvedena na podlagi obravnavane določbe, vpliva – poleg tega imetnika odobritve – samo še na kmete. Kar zadeva proizvod, kot so semena GSO, vseeno ugotavljam, da je posledica dejstva, da je za uvedbo prepovedi gojenja GSO na ozemlju potrebno soglasje imetnika odobritve za dajanje v promet, ta, da se ti kmetje proti prepovedi gojenja GSO ne morejo sklicevati na pravice, ki izhajajo iz prostega pretoka blaga.

80. Dajanje GSO v promet je v Uniji namreč strogo urejeno, zlasti z Direktivo 2001/18 in Uredbo št. 1829/2003. Načeloma je zanj potrebna odobritev, ki se izda po postopku za oceno tveganj, povezanih z namernim sproščanjem GSO v okolje ter njihovo uporabo v živilih in krmi. Poleg tega je uporaba GSO, danih v promet, odvisna od izpolnjevanja pogojev, določenih v dovoljenju za promet. Natančneje, v skladu s členom 19(1) te direktive se GSO samo v primeru, da je bila dana taka odobritev GSO kot proizvoda ali v proizvodu, lahko brez nadaljnje prijave uporablja v vsej Uniji, če se dosledno upoštevajo posebni pogoji uporabe ter okolja in/ali zemljepisna območja, določena v teh pogojih. Podobno člena 9 in 21 Uredbe št. 1829/2003 poudarjata obveznost imetnika odobritve in zadevnih strank, da spoštujejo vse pogoje ali omejitve, določene v zadevni odobritvi.

81. Iz tega sledi, da je prosti pretok blaga, kot so semena GSO, od samega začetka pogojen s pridobitvijo odobritve in omejen na strogi okvir te odobritve. V tem okviru obravnavana določba spreminja obstoječi pravni okvir, saj uvaja posebno ureditev za določitev geografskega obsega odobritve za dajanje GSO v promet, kar zadeva gojenje. Prepoved gojenja GSO je bila namreč uvedena po omejitvi geografskega področja uporabe iz te odobritve, ki jo je sprejel imetnik dovoljenja. Soglasje tega imetnika z namenom prepovedi gojenja GSO omejuje to geografsko področje uporabe v razmerju do tretjih oseb, zlasti kmetov. Zato se ne smejo ukvarjati s takim gojenjem na ozemlju, ki ni zajeto z odobritvijo za dajanje v promet.

82. Na šestem mestu, kar zadeva dvome predložitvenih sodišč glede neobstoja obveznosti držav članic, da obrazložijo svojo odločitev, da prepovedo gojenje GSO na svojem ozemlju, menim, da je neobstoj te obveznosti utemeljen s soglasjem imetnika odobritve k prepovedi. Kot sem poudaril v prejšnji točki, je prepoved gojenja GSO le eden od dejavnikov, ki določajo geografsko področje uporabe iz odobritve za dajanje v promet. Ta odobritev omejuje pravice imetnika odobritve. Ta imetnik mora ne le zaprositi za odobritev za dajanje svojega izdelka v promet, temveč tudi nasprotovati morebitni ozemeljski omejitvi te odobritve. Njegovo stališče glede te omejitve je v tem primeru odločilno: če temu ne nasprotuje, ni treba, da vsaka država članica navede posebne razloge za uvedbo prepovedi gojenja GSO.

83. Na sedmem in zadnjem mestu, kar zadeva cilj, ki se uresničuje z Direktivo 2001/18 in Uredbo št. 1829/2003, da se zagotovi varovanje zdravja ljudi in okolja pred tveganji zaradi namernega sproščanja GSO ter njihove uporabe v živilih in krmi, naj poudarim, da to, da je bila dodana obravnavana določba, ne spreminja ničesar glede tistega dela ureditve, ki ga določata ta dva akta in ki se nanaša na postopke ocenjevanja teh tveganj.

84. Ker ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih preudarkov ukrep, uveden z obravnavano določbo, ni očitno neprimeren glede na cilje zakonodajalca Unije, menim, da obravnavana določba ne vsebuje nobenega dejavnika, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da je ta zakonodajalec presegel omejitve iz člena 114 PDEU. Zlasti se ne zdi, da mehanizem, ki ga uvaja obravnavana določba, pomeni neupravičeno oviro za prosti pretok blaga.

2) Veljavnost z vidika člena 18 PDEU, člena 21 Listine in načela prepovedi diskriminacije

i) Navedene trditve

85. Predložitveno sodišče v zadevi C‑393/24 se sprašuje, ali zaradi različnih odločitev držav članic pri spremembi geografskega področja uporabe obstaja kakršna koli oblika diskriminacije med kmeti državljani v različnih državah članicah, kar pomeni kršitev člena 18 PDEU in člena 21 Listine.

86. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da sporni določbi uvajata diskriminacijo tako med državami članicami kot v državi članici, saj so kmetijski proizvajalci, ki želijo pridelovati ekološko ali konvencionalno, v prednosti pred proizvajalci, ki želijo gojiti gensko spremenjene rastline.

ii) Presoja

87. Vprašanje obstoja diskriminacije ima dva različna vidika: na eni strani diskriminacijo v primeru kmetijskih proizvajalcev, ki opravljajo svojo dejavnost v državah članicah, ki dovoljujejo gojenje določenega GSO, in kmetijskih proizvajalcev, ki opravljajo svojo dejavnost v državah članicah, ki to prepovedujejo, ter na drugi strani diskriminacijo kmetijskih proizvajalcev, ki želijo gojiti gensko spremenjene rastline, v primerjavi s tistimi, ki tega ne želijo, v državi članici, ki prepoveduje gojenje GSO.

88. Prva oblika domnevne diskriminacije se nanaša na različno obravnavo kmetijskih proizvajalcev iz različnih držav članic, ki naj bi temeljila na državljanstvu.

89. Natančneje, načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva je določeno v členu 21(2) Listine, člen 52(2) te listine pa določa, da se pravice, ki jih Listina priznava in jih urejajo določbe Pogodb, uresničujejo v skladu s pogoji in v mejah, opredeljenih v teh pogodbah. Tako je v primeru tega člena 21(2), ki ustreza, kot potrjujejo pojasnila k Listini o temeljnih pravicah(37) v zvezi s to določbo, členu 18, prvi odstavek, PDEU in ga je treba uporabljati v skladu z njim.(38)

90. V zvezi s tem člen 18 PDEU, ki določa splošno načelo prepovedi vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva, poleg neposredne diskriminacije na podlagi državljanstva prepoveduje tudi vse posredne oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko pripeljejo do istega rezultata.(39)

91. Ni sporno, da se člen 18 PDEU samostojno uporablja le v tistih položajih, urejenih s pravom Unije, za katere v Pogodbi niso določena posebna pravila prepovedi diskriminacije.(40) V delu, v katerem se na področju prostega pretoka blaga načelo prepovedi diskriminacije izvaja zlasti s členoma 34 in 35 PDEU(41), je treba presojati veljavnost obravnavane določbe ne z vidika člena 18 PDEU, ampak z vidika členov 34 in 35 PDEU.

92. V zvezi s tem, kar zadeva semena GSO za gojenje, ugotavljam, da gre za poseben proizvod določenega gospodarskega subjekta, katerega poreklo ni bilo navedeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Poleg tega, ker obravnavana določba ni avtonomni ukrep države članice, temveč ukrep Unije, se problem diskriminacije tujih proizvodov v primerjavi z domačimi ne pojavlja.

93. Kar zadeva diskriminacijo kmetijskih proizvajalcev, naj spomnim, da načelo prepovedi diskriminacije, določeno v členu 18 PDEU in členu 21 Listine, zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena.(42)

94. Po eni strani položaj kmetov, ki gojijo konvencionalne in ekološke sorte, in položaj kmetov, ki želijo začeti gojiti GSO, nista primerljiva. Za gojenje GSO je namreč značilna posebnost, ki je tudi razlog za vzpostavitev posebnega pravnega okvira, ki se zanj uporablja.

95. Po drugi strani, položaji kmetov v različnih državah članicah tudi niso primerljivi, saj je kmetijska proizvodnja neločljivo povezana s krajem proizvodnje in posebnostjo tega kraja. Ta vidik je poudarjen v uvodni izjavi 6 Direktive 2015/412 in pomeni predpostavko, na kateri temelji odločitev zakonodajalca, da sprejme sporni določbi, ki je bila že analizirana.(43)

96. V teh okoliščinah menim, da preučitev vprašanj za predhodno odločanje ni razkrila nobenega dejavnika, ki bi lahko vplival na veljavnost določbe, obravnavane z vidika člena 18 PDEU in člena 21 Listine.

3) Veljavnost z vidika členov 16 in 52 Listine

i) Navedene trditve

97. Predložitveno sodišče v zadevi C‑364/24 se v svojem prvem vprašanju sklicuje na člena 16 in 52 Listine, ne da bi navedlo kakršno koli trditev glede veljavnosti obravnavane določbe z vidika teh členov. Poleg tega je predložitveno sodišče v zadevi C‑393/24 zgolj ugotovilo, da se splošna načela prava Unije v zvezi s svobodo gospodarske pobude iz členov 16 in 52 Listine lahko uporabijo kot merila za presojo veljavnosti obravnavane določbe.

98. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari zatrjuje, da prepoved gojenja GSO pomeni kršitev členov 16 in 52 Listine, ker vpliva na svobodo gospodarske pobude kmetov, ki želijo gojiti gensko spremenjene rastline. Ti namreč potrošnikom ne bi mogli ponuditi proizvodov, ki jih ponujajo ekološki pridelovalci, ki delujejo na ozemljih, kjer gojenje GSO ni prepovedano.

ii) Presoja

99. V skladu s členom 16 Listine je svoboda gospodarske pobude priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji. Kot je razvidno iz pojasnil v zvezi z Listino o temeljnih pravicah,(44) se pravica, ki jo zagotavlja ta določba, „seveda […] izvaja ob spoštovanju prava Unije in nacionalne zakonodaje. Lahko je predmet omejitev, predvidenih v členu 52(1) Listine“.

100. Kot je poudarilo Sodišče, svoboda gospodarske pobude ni absolutna pravica, temveč jo je treba upoštevati glede na njeno vlogo v družbi.(45) Lahko je podvržena širokemu spektru posegov organov javne oblasti, ki lahko v splošnem interesu določijo omejitve za izvajanje gospodarske dejavnosti.(46)

101. Ta okoliščina se kaže zlasti v načinu, na katerega je treba v skladu s členom 52(1) Listine izvajati načelo sorazmernosti.(47)

102. V skladu s to določbo mora biti vsakršno omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin ter mora biti ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebno in dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali potrebno zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

103. Omejitev svobode gospodarske pobude, ki izhaja iz prepovedi gojenja GSO, obravnavane v tej zadevi, je „predpisana z zakonom“, in sicer z obravnavano določbo in Izvedbenim sklepom 2016/321. Kot je med drugim poudarila grška vlada, prepoved gojenja sorte GSO načeloma nikakor ne preprečuje opravljanja dejavnosti zadevnih gospodarskih subjektov, to je poklicnih kmetov, saj je ta obveznost zelo omejena in zato spoštuje bistveno vsebino svobode gospodarske pobude. Moja analiza sorazmernosti te prepovedi, predstavljena zgoraj,(48) velja tudi za analizo zakonitosti omejitve svobode ustanavljanja.

104. V teh okoliščinah menim, da preučitev vprašanj za predhodno odločanje ni razkrila nobenega dejavnika, ki bi lahko vplival na veljavnost določbe, obravnavane z vidika členov 16 in 52 Listine.

4) Veljavnost z vidika člena 216(2) PDEU

i) Navedene trditve

105. Predložitveno sodišče v zadevi C‑393/24 sprašuje, ali sklenitev sporazumov, kot sta Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO)(49) in Splošni sporazum o tarifah in trgovini iz leta 1994 (GATT), ki je v prilogi k Sporazumu o ustanovitvi STO(50), s strani Unije nasprotuje omejitvam uporabe proizvoda, ki je prisoten le v nekaterih državah članicah, s čimer se ogroža notranji trg odobrenih proizvodov.

ii) Presoja

106. Najprej, kot opozarjajo francoska in madžarska vlada ter Svet, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se je mogoče na določbe mednarodnega sporazuma, katerega pogodbenica je Unija, v podporo tožbi za razglasitev ničnosti akta sekundarne zakonodaje Unije ali ugovoru nezakonitosti takega akta sklicevati le pod pogojema, da narava in sistematika tega sporazuma temu ne nasprotujeta in da so te določbe z vidika svoje vsebine nepogojne in dovolj natančne. Zgolj če sta ta pogoja kumulativno izpolnjena, se je torej mogoče na take določbe sklicevati pred sodiščem Unije kot na merilo za presojo zakonitosti akta Unije.(51) To velja tudi za presojo veljavnosti v okviru postopka predhodnega odločanja.

107. V zvezi s sporazumi STO je Sodišče že pojasnilo, po eni strani, da ti sporazumi niso taki, da bi posameznikom dajali pravice, na katere bi se ti v skladu s pravom Unije pred sodiščem lahko neposredno sklicevali. Po drugi strani v skladu z ustaljeno sodno prakso Sporazum o ustanovitvi STO in sporazumi iz prilog od 1 do 4 k temu sporazumu glede na svojo naravo in sistematiko načeloma niso del pravil, z vidika katerih je mogoče nadzirati zakonitost aktov institucij Unije.(52)

108. Le v dveh izjemnih položajih, ki izhajata iz namena zakonodajalca Unije, da omeji svoj manevrski prostor pri uporabi pravil STO, je Sodišče presodilo, da sodišče Unije po potrebi opravi nadzor zakonitosti akta Unije in aktov, sprejetih za njegovo uporabo, glede na sporazume STO ali sklep Organa STO za reševanje sporov, s katerim je ugotovljeno neupoštevanje teh sporazumov. Gre, prvič, za položaj, v katerem je bil namen Unije izvršiti posebno obveznost, ki jo je prevzela v okviru sporazumov STO, in drugič, za položaj, v katerem zadevni pravni akt Unije izrecno napotuje na posamične določbe teh sporazumov.(53)

109. V obravnavani zadevi zakonodajalec Unije s tem, da je dodal sporni določbi, ni nameraval uveljaviti nobene posebne obveznosti, prevzete na podlagi sporazumov STO, in niti Direktiva 2001/18 niti Direktiva 2015/412 se izrecno ne sklicujeta na posebne določbe teh sporazumov.

110. Iz tega izhaja, da sporazumi STO in člen 216(2) PDEU ne dopuščajo ugotovitve, da obravnavana določba ni veljavna.

5) Veljavnost z vidika člena 34 Uredbe št. 1829/2003

i) Navedene trditve

111. Predložitveno sodišče v zadevi C‑364/24 se sprašuje, ali sta sporni določbi v skladu s členom 34 Uredbe št. 1829/2003. Meni, da rešitev, sprejeta s spornima določbama, vzbuja dvome, saj je državam članicam v bistvu dana možnost, da pridobijo spremembo geografskega področja uporabe iz odobritve za gensko spremenjen proizvod, ne da bi jim bilo treba predložiti kakršno koli utemeljitev ali dokaz o obstoju resnega tveganja.

ii) Presoja

112. Kot upravičeno trdi Komisija, veljavnosti določb sekundarne zakonodaje ni mogoče preučiti glede na predpise, ki so hierarhično na isti ravni.(54)

113. Poleg tega, kot poudarja francoska vlada, se postopek, ki ga določata sporni določbi, in postopek, ki ga določa člen 34 Uredbe št. 1829/2003, ne izključujeta in ju je mogoče uskladiti zaradi njunega različnega predmeta in ureditve.

114. Obravnavana določba je namreč državam članicam omogočila, da prepovedo gojenje GSO na svojem ozemlju, če temu ne nasprotuje zadevni imetnik odobritve. Člen 34 Uredbe št. 1829/2003 pa predvideva možnost sprejetja ukrepov ob nesreči, če je očitno, da bodo proizvodi, ki jih ta uredba odobri ali so odobreni v skladu z njo, verjetno predstavljali resno tveganje za zdravje ljudi, zdravje živali ali okolje, ali kadar je treba glede na mnenje EFSA nujno začasno preklicati ali spremeniti odobritev. To določbo je mogoče uporabiti za prepoved gojenja GSO v državah članicah, ki tega niso prepovedale na podlagi obravnavane določbe. Dejstvo, da je bilo tako gojenje na ozemlju odobreno, ne izključuje možnosti naknadnega sprejetja ukrepov ob nesreči, če so izpolnjeni pogoji iz tega člena.

115. Iz tega izhaja, da člen 34 Uredbe št. 1829/2003 ne dopušča ugotovitve, da je obravnavana določba neveljavna.

6) Predlog glede veljavnosti obravnavane določbe

116. Glede na zgoraj navedeno ugotavljam, da preučitev vprašanj za predhodno odločanje ni razkrila nobenega dejavnika, ki bi lahko vplival na veljavnost obravnavane določbe.

b) Veljavnost Izvedbenega sklepa 2016/321

117. Kot sem poudaril,(55) je bil Izvedbeni sklep 2016/321 po eni strani sprejet na podlagi člena 26c(3) Direktive 2001/18, po drugi strani pa predložitveni sodišči, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, institucije in vlade, ki so predložile pisna stališča, niso navedli nobenega argumenta, da bi bila neveljavnost Izvedbenega sklepa 2016/321 lahko posledica drugih razlogov kot neveljavnosti člena, ki je njegova podlaga.

118. V takem primeru ob upoštevanju moje presoje veljavnosti obravnavane določbe Sodišču predlagam, naj presodi, da preučitev vprašanj za predhodno odločanje ni razkrila nobenega dejavnika, ki bi lahko vplival na veljavnost Izvedbenega sklepa 2016/321.

119. Poleg tega, kolikor je drugo vprašanje v zadevi C‑364/24 postavljeno v primeru, da se ugotovi, da sta sporni določbi neveljavni, nanj ni treba odgovoriti.

c) Vmesni predlog glede veljavnosti

120. Glede na zgoraj navedeno menim, da preučitev vprašanj za predhodno odločanje ni razkrila nobenega dejavnika, ki bi lahko vplival na veljavnost člena 26b(3) Direktive 2001/18 in Izvedbenega sklepa 2016/321.

2. Četrto vprašanje v zadevi C‑393/24

121. S četrtim vprašanjem v zadevi C‑393/24 se v bistvu sprašuje, ali je treba Izvedbeni sklep 2016/321 razlagati tako, da uvedba prepovedi gojenja koruze MON 810, ki je v njem določena, temelji na resnih razlogih iz člena 26b(3), od (a) do (g), Direktive 2001/18.

122. Kot je razvidno iz moje analize veljavnosti obravnavane določbe,(56) uvedba prepovedi gojenja GSO na podlagi te določbe ni pogojena s predložitvijo posebnih razlogov, kot so tisti iz člena 26b(3), od (a) do (g), Direktive 2001/18. Člen 26b(3) te direktive se namreč ne uporablja za prepoved gojenja, uvedeno na podlagi člena 26c(3) te direktive.

123. V teh okoliščinah predlagam, da se na četrto vprašanje v zadevi C‑393/24 odgovori, da je treba Izvedbeni sklep 2016/321 razlagati tako, da razlogi za prepoved gojenja koruze MON 810, ki jih je uvedel, niso določeni v členu 26b(3), od (a) do (g), Direktive 2001/18.

3. Drugi del petega vprašanja v zadevi C‑393/24

124. Drugi del petega vprašanja v zadevi C‑393/24 se nanaša na to, ali Izvedbeni sklep 2016/321 nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki sankcionira nespoštovanje prepovedi, ki jo določa.

125. V zvezi s tem člen 33 Direktive 2001/18 od držav članic zahteva, da določijo sankcije, ki se uporabijo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih po tej direktivi. Kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

126. Čeprav se člen 33 Direktive 2001/18 nanaša na kršitev nacionalnih določb, medtem ko – formalno – prepoved gojenja GSO v Italiji izhaja iz akta prava Unije, menim, da se ta določba a fortiori enako uporablja za prepoved, določeno z Izvedbenim sklepom 2016/321. To velja še toliko bolj, ker ta izvedbeni sklep, ki je sicer akt prava Unije, temelji na odločitvah držav članic o prepovedi gojenja GSO na njihovih ozemljih.

127. Zato Sodišču predlagam, naj na drugi del petega vprašanja v zadevi C‑393/24 odgovori, da Izvedbeni sklep 2016/321 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki sankcionira nespoštovanje prepovedi, ki jo določa.

V. Predlog

128. Glede na vse zgoraj navedeno Sodišču predlagam, da na vprašanja za predhodno odločanje, ki sta jih predložila Consiglio di Stato (državni svet, Italija) in Tribunale di Udine (okrožno sodišče v Vidmu, Italija), odgovori tako:

1. Preučitev vprašanj za predhodno odločanje ni pokazala nobenega dejavnika, ki bi lahko vplival na veljavnost člena 26c(3) Direktive 2001/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. marca 2001 o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje in razveljavitvi Direktive Sveta 90/220/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2015/412 z dne 11. marca 2015, niti na veljavnost Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2016/321 z dne 3. marca 2016 o prilagoditvi geografskega področja uporabe iz odobritve za gojenje gensko spremenjene koruze (Zea mays L.) MON 810 (MON-ØØ81Ø-6).

2. Izvedbeni sklep 2016/321

je treba razlagati tako, da

razlogi za prepoved gojenja gensko spremenjene koruze (Zea mays L.) MON 810 (MON-ØØ81Ø-6), ki jo je uvedel, niso določeni v členu 26b(3), od (a) do (g), Direktive 2001/18, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2015/412.

3. Izvedbeni sklep 2016/321

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki sankcionira nespoštovanje v njej določene prepovedi.

1 Jezik izvirnika: francoščina.

2 Direktiva Sveta 90/220/EGS z dne 23. aprila 1990 o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje (UL 1990, L 117, str. 15).

3 Odločba Komisije z dne 22. aprila 1998 o dajanju v promet gensko spremenjene koruze (Zea mays L., linija MON 810) na podlagi Direktive Sveta 90/220/EGS (98/294/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 23, str. 77).

4 Številni nacionalni ukrepi so se izpodbijali pred Sodiščem v okviru predlogov za sprejetje predhodne odločbe. Glej zlasti sodbe z dne 8. septembra 2011, Monsanto in drugi (od C‑58/10 do C‑68/10, EU:C:2011:553); z dne 6. septembra 2012, Pioneer Hi Bred Italia (C‑36/11, EU:C:2012:534); z dne 13. septembra 2017, Fidenato in drugi (C‑111/16, EU:C:2017:676), in z dne 7. julija 2022, PH (Deželna prepoved gojenja GSO) (C‑24/21, EU:C:2022:526).

5 Glej Dubouis, L., Blumann, C., Droit matériel de l’Union européenne, LGDJ, 7. izdaja, Pariz, 2015, točka 322.

6 Trenutno je teh držav članic 18: Kraljevina Belgija (vendar le v Valoniji), Republika Bolgarija, Kraljevina Danska, Zvezna republika Nemčija (razen v raziskovalne namene), Helenska republika, Francoska republika, Republika Hrvaška, Italijanska republika, Republika Ciper, Republika Latvija, Republika Litva, Veliko vojvodstvo Luksemburg, Madžarska, Republika Malta, Kraljevina Nizozemska, Republika Avstrija, Republika Poljska in Republika Slovenija.

7 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. marca 2001 o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje in razveljavitvi Direktive Sveta 90/220/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 6, str. 77).

8 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2015 o spremembi Direktive 2001/18/ES glede možnosti držav članic, da omejijo ali prepovejo gojenje gensko spremenjenih organizmov (GSO) na svojem ozemlju (UL 2015, L 68, str. 1).

9 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 32, str. 432).

10 Izvedbeni sklep Komisije z dne 3. marca 2016 o prilagoditvi geografskega področja uporabe iz odobritve za gojenje gensko spremenjene koruze (Zea mays L.) MON 810 (MON-ØØ81Ø-6) (UL 2016, L 60, str. 90).

11 GURI št. 194 z dne 22. avgusta 2003, str. 14.

12 Direktor Direzione Generale per il riconoscimento degli organismi di controllo e certificazione e tutela del consumatore (generalni direktorat za priznavanje organov za nadzor, certificiranje in varstvo potrošnikov, Italija) Dipartimento dell’Ispettorato Centrale della Tutela della Qualità e Repressione Frodi dei Prodotti Agroalimentari (oddelek centralnega inšpektorata za zaščito kakovosti in zatiranje prevar na področju kmetijskih in živilskih proizvodov, Italija).

13 Nanjo se nanašajo vsa vprašanja v zadevi C‑364/24 ter prva tri vprašanja in prvi del petega vprašanja v zadevi C‑393/24.

14 Nanjo se nanaša četrto vprašanje in drugi del petega vprašanja v zadevi C‑393/24.

15 Kot izhaja iz pravnega okvira, predstavljenega v teh sklepnih predlogih, sporni določbi ne predvidevata le možnosti prepovedi, temveč tudi omejitve gojenja GSO. Glede na Izvedbeni sklep 2016/321, ki določa prepoved gojenja koruze MON 810 v Italiji, se bom v teh sklepih predlogih skliceval le na prepoved gojenja GSO, razen če bo sklicevanje na omejitev posebej potrebno. Moja razmišljanja glede prepovedi gojenja GSO, uvedene na podlagi spornih določb ali ene od njih, kljub temu smiselno veljajo tudi za omejitev takega gojenja, uvedeno na podlagi teh določb.

16 Sodba z dne 22. junija 2023, Vitol (C‑268/22, EU:C:2023:508, točka 53 in navedena sodna praksa).

17 Sodba z dne 22. junija 2023, Vitol (C‑268/22, EU:C:2023:508, točka 55 in navedena sodna praksa).

18 Sodba z dne 11. marca 1980 (104/79, EU:C:1980:73).

19 Sodba z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi (C‑62/14, EU:C:2015:400, točki 24 in 25 ter navedena sodna praksa).

20 Sodba z dne 11. marca 1980 (104/79, EU:C:1980:73).

21 Sklep z dne 17. decembra 2019, Di Girolamo (C‑618/18, EU:C:2019:1090, točka 27 in navedena sodna praksa).

22 Glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2000, Idéal tourisme (C‑36/99, EU:C:2000:405, točka 22).

23 Sodba z dne 11. marca 1980 (104/79, EU:C:1980:73).

24 Sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny (C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 45 in navedena sodna praksa).

25 Glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, Stichting Rookpreventie Jeugd in drugi (C‑160/20, EU:C:2022:101, točka 84 in navedena sodna praksa).

26 V zadevi C‑364/24 se drugo vprašanje nanaša na možnost, da se Izvedbeni sklep 2016/321 ne uporabi in da se razglasi za „neučinkovitega“, če sta sporni določbi neveljavni. To vprašanje si razlagam tako, da se dejansko nanaša na veljavnost Izvedbenega sklepa 2016/321.

27 V zadevi C‑393/24 se peto vprašanje nanaša na veljavnost Izvedbenega sklepa 2016/321 glede na vsa pravila, ki urejajo GSO na „enotnem evropskem trgu“. Predložitveno sodišče ne navaja nobenega argumenta, ki bi utemeljeval presojo veljavnosti tega sklepa na podlagi drugih določb kot člena 26c(3) Direktive 2001/18, ki je njegova pravna podlaga.

28 Glej točki 33 in 34 teh sklepnih predlogov. Ugotavljam, da čeprav odstavki 1, 5 in 6 člena 26c Direktive 2001/18 dopolnjujejo pravni okvir, ki določa prvo fazo prehodnega mehanizma, pa se vseeno uporabljajo tudi za drugo fazo tega mehanizma. Zato morebitna neveljavnost obravnavane določbe ne pomeni neveljavnosti teh odstavkov, ki bi se še naprej uporabljali za drugo fazo tega mehanizma. Poleg tega, čeprav se odstavek 2 nanaša le na prvo fazo navedenega mehanizma, se ne uporablja za že izdano odobritev, temveč za prijave/vloge, ki so še v postopku. V teh zadevah torej ni upošteven.

29 Sodba z dne 21. decembra 2023, CDIL (C‑96/22, EU:C:2023:1025, točka 31 in navedena sodna praksa).

30 Sodba z dne 21. decembra 2023, CDIL (C‑96/22, EU:C:2023:1025, točka 33 in navedena sodna praksa).

31 Glej v tem smislu sodbi z dne 9. avgusta 1994, Meyhui (C‑51/93, EU:C:1994:312, točka 11), in z dne 12. julija 2012, Association Kokopelli (C‑59/11, EU:C:2012:447, točka 80 in navedena sodna praksa).

32 Sodba z dne 22. junija 2017, E.ON Biofor Sverige (C‑549/15, EU:C:2017:490, točka 49 in navedena sodna praksa).

33 Glej uvodno izjavo 7 Direktive 2015/412.

34 Sodba z dne 3. decembra 2019, Češka republika/Parlament in Svet (C‑482/17, EU:C:2019:1035, točka 61 in navedena sodna praksa).

35 Sodba z dne 22. junija 2017, E.ON Biofor Sverige (C‑549/15, EU:C:2017:490, točka 50 in navedena sodna praksa).

36 Glej točko 62 teh sklepnih predlogov.

37 UL 2007, C 303, str. 17.

38 Sodba z dne 4. oktobra 2024, Litva in drugi/Parlament in Svet (Sveženj za mobilnost) (od C‑541/20 do C‑555/20, EU:C:2024:818, točka 311 in navedena sodna praksa).

39 Sodba z dne 4. oktobra 2024, Litva in drugi/Parlament in Svet (Sveženj za mobilnost) (od C‑541/20 do C‑555/20, EU:C:2024:818, točka 312 in navedena sodna praksa).

40 Sodba z dne 20. junija 2024, Faurécia (C‑420/23, EU:C:2024:534, točka 18 in navedena sodna praksa).

41 Sodba z dne 7. marca 2024, Fallimento Esperia in GSE (C‑558/22, EU:C:2024:209, točka 39).

42 Sodba z dne 4. oktobra 2024, Litva in drugi/Parlament in Svet (Sveženj za mobilnost) (od C‑541/20 do C‑555/20, EU:C:2024:818, točka 308 in navedena sodna praksa).

43 Glej točki 64 in 65 teh sklepnih predlogov.

44 UL 2007, C 303, str. 17 (Pojasnilo k členu 16 – Svoboda gospodarske pobude).

45 Sodba z dne 12. januarja 2023, TP (Urednik avdiovizualnih vsebin na javni televiziji) (C‑356/21, EU:C:2023:9, točka 75 in navedena sodna praksa).

46 Sodba z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich (C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 46).

47 Sodba z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich (C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 47).

48 Glej točke od 68 do 84 teh sklepnih predlogov.

49 Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacija (STO), podpisan v Marakešu 15. aprila 1994 in odobren s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986 – 1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 1).

50 UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 90.

51 Sodba z dne 28. septembra 2023, Changmao Biochemical Engineering/Komisija (C‑123/21 P, EU:C:2023:708, točka 69 in navedena sodna praksa).

52 Sodba z dne 28. septembra 2023, Changmao Biochemical Engineering/Komisija (C‑123/21 P, EU:C:2023:708, točki 70 in 71 ter navedena sodna praksa).

53 Sodba z dne 28. septembra 2023, Changmao Biochemical Engineering/Komisija (C‑123/21 P, EU:C:2023:708, točki 74 in 75 ter navedena sodna praksa).

54 Sodba z dne 15. aprila 2021, Nizozemska/Svet in Parlament (C‑733/19, EU:C:2021:272, točka 44).

55 Glej točko 51 teh sklepnih predlogov.

56 Glej točko 82 teh sklepnih predlogov.