1.

„One man’s trash is another man’s treasure.“

2.

Ta stara trditev, ki v prevodu pomeni „kar so za nekoga smeti, je za drugega zaklad“, pa bi, če se bere dobesedno, lahko služila kot opravičilo za „imperializem smeti“. ( 2 ) Vaš stari mobilni telefon? Zastruplja „burner boys“ v revnih skupnostih v Gani. ( 3 ) Vaš stari avtomobil? Onesnažuje zrak v Nigeriji. ( 4 )

3.

Prav zato, da bi se preprečila ta nova vrsta kolonializma, Uredba (ES) št. 1013/2006 ( 5 ) (v nadaljevanju: Uredba o pošiljkah odpadkov) prepoveduje izvoz odpadkov in nevarnih odpadkov, med drugim na afriško celino. Pa vendar, kot kažejo ti predlogi za sprejetje predhodne odločbe, problem nezakonite trgovine z odpadki še vedno obstaja.

4.

V obravnavani zadevi gre za pošiljke zabojnikov iz Švedske v Kamerun (prek Belgije) in v Kongo (prek Nemčije). Inšpekcije, ki so jih izvedli pristojni organi v Antwerpnu (Belgija) in Hamburgu (Nemčija), so pokazali, da so bili zadevni zabojniki natovorjeni med drugim z vozili, elektronskimi napravami, pnevmatikami, pohištvom, oblačili in izdelki bele tehnike. Večino teh izdelkov so pristojni organi označili za „odpadke“ ali „nevarne odpadke“, zato je njihov izvoz iz Unije prepovedan. ( 6 )

5.

Pristojni organ države izvoznice, Naturvårdsverket (švedska agencija za varstvo okolja), je zadevne zabojnike prevzel nazaj. Ta organ je vsebino teh zabojnikov tudi odstranil in zasegel proti volji tožečih strank iz postopka na prvi stopnji. Sodišče je zdaj v okviru pritožbenega postopka naprošeno, naj razloži obseg „obveznosti prevzema nazaj“, kot izhaja iz Uredbe o pošiljkah odpadkov, in presodi združljivost te obveznosti z lastninsko pravico.

6.

Evropska unija in njene države članice so pogodbenice Baselske konvencije. ( 7 ) Cilj te konvencije je vzpostaviti splošni okvir za nadzor prehoda nevarnih ali drugih odpadkov, začenši z zmanjšanjem količine takšnih odpadkov v največji možni meri in spodbujanjem okoljsko sprejemljivega ravnanja z njimi, zlasti če ti odpadki prehajajo preko meja.

7.

Konferenca pogodbenic Baselske konvencije je leta 1995 sprejela „spremembo o prepovedi“. ( 8 ) Sprememba o prepovedi, ki jo je sprožila koalicija držav v razvoju, ( 9 ) prepoveduje vse čezmejne premike nevarnih odpadkov „iz industrializiranih držav v države v razvoju“. ( 10 )

8.

Baselska konvencija in njena sprememba o prepovedi sta prek Uredbe o pošiljkah odpadkov del prava EU. ( 11 )

9.

Namen te uredbe je določiti postopke in urediti kontrole pošiljanja odpadkov. ( 12 ) S to uredbo sta strogo urejena in določena nadzorovanje in kontrola pošiljk odpadkov, pri čemer se upošteva potreba po ohranjanju, varovanju in izboljšanju kakovosti okolja, ( 13 ) cilj zmanjšanja pošiljk odpadkov na minimum ter okoljsko sprejemljivo in učinkovito ravnanje s temi odpadki, ( 14 ) med drugim v skladu z načelom bližine pri ravnanju z odpadki. ( 15 )

10.

Člena 34 in 36 Uredbe o pošiljkah odpadkov prepovedujeta izvoz odpadkov, namenjenih odstranitvi ali predelavi, iz Evropske unije v nekatere tretje države. ( 16 )

11.

Kamerun in Demokratična republika Kongo sta v skupini držav, v katere je zgoraj navedeni izvoz prepovedan. ( 17 )

12.

Pošiljke odpadkov, ki so v nasprotju s to prepovedjo, se štejejo za „nezakonite“. ( 18 )

13.

V skladu s členom 24(2) Uredbe o pošiljkah odpadkov mora nezakonito poslane odpadke prevzeti nazaj primarno prijavitelj (dejanski ali zakoniti), podredno pa pristojni organ države odpreme.

14.

Prav ta obveznost prevzema nazaj in njene posledice so predmet teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe.

15.

Tožeči stranki iz postopka na prvi stopnji, in sicer UQ (v zadevi C‑221/24) in IC (v zadevi C‑222/24), sta skušali iz Švedske poslati zabojnike v Kamerun (prek Belgije) in v Demokratično republiko Kongo (prek Nemčije).

16.

Pristojni belgijski in nemški organi so predmete v teh zabojnikih razglasili za odpadke in nevarne odpadke. ( 19 )

17.

Agencija Naturvårdsverket je na podlagi teh informacij in mnenja, da ni zadostnih nasprotnih dokazov, odločila, da sta UQ in IC nezakonito pošiljali odpadke v tretje države. S tem pa je nastala obveznost prevzema nazaj.

18.

Agencija Naturvårdsverket je vprašala UQ in IC, ali nameravata sami vrniti zabojnike ali pa naj jih ta organ sam prevzame in na njune stroške upravlja z odpadki. UQ in IC sta prosili, naj agencija Naturvårdsverket prevzame postopek vrnitve zabojnikov na Švedsko, vendar sta zahtevali, da se jima vrne vsebina zabojnikov. Agencija Naturvårdsverket je zadnjenavedeno zahtevo zavrnila, ker je menila, da UQ in IC nista predložili zadostnega dokaza, da sta sposobni odpadke predelati ali odstraniti na okoljsko sprejemljiv način.

19.

Zato se je ta organ odločil, da odpadke in nevarne odpadke sam odstrani (v zadevi C‑221/24) ali jih sam predela (v zadevi C‑222/24). Za to je sestavil prijavo pošiljke odpadkov, v kateri je navedel Naturvårdsverket kot prijavitelja in kot subjekt, odgovoren za pošiljko. Belgijski in nemški organi so oboji to prijavo sprejeli.

20.

Zadevni zabojniki so bili prepeljani nazaj na Švedsko, shranjeni so bili v sprejemnem objektu in jih je pregledal pristojni nadzorni organ, in sicer Länsstyrelsen i Norrbottens län (upravni odbor okrožja Norrbotten, Švedska). Ta organ je menil, da so v zabojnikih mešani odpadki, med katerimi so nekateri nevarni odpadki. Strinjal se je tudi s presojo belgijskih in nemških organov, da sta se obe zadevi nanašali na nezakonite pošiljke odpadkov in da je treba odpadke na okoljsko sprejemljiv način odstraniti (v zadevi C‑221/24) ali predelati (v zadevi C‑222/24).

21.

UQ in IC sta zoper odločbi agencije Naturvårdsverket vložili tožbo pri Nacka tingsrätt, Mark‑ och miljödomstolen (okrožno sodišče v Nacki, sodišče za prostorske in okoljske zadeve, Švedska; v nadaljevanju: sodišče za prostorske in okoljske zadeve). V obeh zadevah je navedeno sodišče potrdilo odločbi agencije Naturvårdsverket v zvezi s pristojnostjo tega organa, da vsebino zabojnikov prevzame nazaj na Švedsko. Vendar je navedeno sodišče navedeni odločbi razglasilo za nični v delu, ki se nanaša na pristojnost tega organa, da vsebino zadevnih zabojnikov odstrani ali predela. Po mnenju sodišča za prostorske in okoljske zadeve take tožbe lastninsko pravico omejujejo brez pravne podlage.

22.

Agencija Naturvårdsverket je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Svea hovrätt, Mark‑ och miljööverdomstolen (višje sodišče v Stockholmu, pritožbeno sodišče za prostorske in okoljske zadeve; v nadaljevanju: višje sodišče v Stockholmu). Agencija meni, da ni jasno, kako naj sistem prehoda odpadkov prek meja in predelave nezakonitih pošiljk odpadkov prek meja deluje, če pristojni organ, ki prevzame odpadke nazaj – v tem primeru agencija Naturvårdsverket – nima pravice zagotoviti, da se prevzeti odpadki predelajo oziroma odstranijo.

23.

UQ in IC, sklicujoč se na svojo lastninsko pravico, trdita, da sta agencijo Naturvårdsverket zaprosili le, naj v njunem imenu vrne zabojnike na Švedsko, nista ji pa dali dovoljenja za odstranitev ali predelavo njihove vsebine. Po njunem mnenju ni pravne podlage, ki bi agenciji Naturvårdsverket omogočala, da brez njunega dovoljenja prevzame lastništvo vsebine zabojnikov. Ti stranki poleg tega izpodbijata trditev, da so zadevni predmeti odpadki, glede na to, da bi se v Afriki še naprej uporabljali.

24.

Predložitveno sodišče meni, da ni jasno, kako je treba razlagati obveznost prevzema nazaj iz Uredbe o pošiljkah odpadkov. Navedeno sodišče ugotavlja, da zadevne pošiljke spadajo na področje uporabe te uredbe in da bi bila zato prijava o njihovem prevzemu nazaj na Švedskem potrebna. Vendar navedeno izraža negotovost o tem, v kolikšni meri je mogoče šteti, da pristojni organ z nastankom obveznosti prevzema nazaj na podlagi člena 24(2) Uredbe o pošiljkah odpadkov postane imetnik odpadkov, tako da ta organ lahko oziroma mora – kljub nasprotovanju začetnega pošiljatelja – te odpadke tudi predelati oziroma odstraniti. Poleg tega, če je ta razlaga Uredbe o pošiljkah odpadkov pravilna, se predložitveno sodišče sprašuje tudi o združljivosti tega učinka z lastninsko pravico.

25.

Glede na navedeno dejansko in pravno ozadje je višje sodišče v Stockholmu prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

26.

Pisna stališča so predložili Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija. Te stranke in agencija Naturvårdsverket so na obravnavi 27. februarja 2025 ustno predstavile stališča.

27.

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, za kateri predlagam, naj se obravnavata skupaj, v bistvu sprašuje o pogojih in posledicah uporabe člena 24(2)(c) Uredbe o pošiljkah odpadkov ter o tem, kako se ta določba nanaša na točki (d) in (e) iste določbe.

28.

Člen 24(2), prvi pododstavek, Uredbe o pošiljkah odpadkov določa:

„Če je za nezakonito pošiljko odgovoren prijavitelj, pristojni organ države odpreme zagotovi, da zadevne odpadke:

29.

Komisija kot edina stranka, ki je predložila pisne pripombe o teh vprašanjih, meni, da si zgoraj navedeni deli člena 24(2) sledijo v točno določenem vrstnem redu, in sicer tako, da se ukrepi iz druge točke lahko uporabijo le, če ukrepov, ki so določeni v prvi točki, ni mogoče izvesti. Komisija opozarja, da čeprav je res, da člen 24(2)(c) Uredbe o pošiljkah odpadkov pristojnemu organu izrecno ne podeljuje pravice, da „prevzame nazaj“ pravico do predelave ali odstranitve zadevnega blaga, bi to lahko izhajalo iz teleološke razlage cilja Uredbe o pošiljkah odpadkov. Enako naj bi izhajalo tudi iz razlage v skladu z Baselsko konvencijo.

30.

Parlament in Svet, ki ju je Sodišče pozvalo, naj se opredelita do prvega in drugega vprašanja, sta se na obravnavi strinjala s pojasnilom Komisije. Te institucije menijo, da zgolj dobesedna razlaga člena 24(2), zlasti njegove točke (c), ne bi ustrezno upoštevala cilja, ki se želi zagotoviti z obveznostjo prevzema nazaj. V skladu s tem so te stranke pojasnile, da ob upoštevanju cilja okoljsko sprejemljivega ravnanja z odpadki to, da pristojni organ v skladu s členom 24(2)(c) Uredbe o pošiljkah odpadkov prevzame nazaj odpadke, ki so bili nezakonito poslani, vključuje tudi obveznost in pravico tega organa, da te odpadke predela in odstrani.

31.

Z navedenim se strinjam.

32.

Zakonodajalec EU je v skladu z mednarodnimi obveznostmi, ki jih ima Evropska unija na podlagi Baselske konvencije, zavzel stališče, da obstaja tveganje, da okoljsko sprejemljivega ravnanja z odpadki ne bi bilo mogoče zagotoviti, če se ti odpadki izvozijo v nekatere tretje države. ( 20 )

33.

Obveznost prevzema nazaj iz člena 24(2) Uredbe o pošiljkah odpadkov je neposredna posledica tega privzetega stališča.

34.

V skladu z uvodno izjavo 25 te uredbe „je treba določiti kot obveznost, da mora v primeru nezakonite pošiljke oseba, odgovorna za nezakonitost pošiljke, prevzeti zadevne odpadke nazaj ali zagotoviti drug način za njihovo odstranjevanje ali predelavo. Če oseba tega ne stori, bi moral ustrezni pristojni organ države odpreme ali ciljne države, kakor je bolj primerno, za to poskrbeti sam.“

35.

Kot so agencija Naturvårdsverket, Parlament, Svet in Komisija v bistvu pojasnili na obravnavi, se ta zamisel odraža v strukturi člena 24(2), kot je navedeno v nadaljevanju.

36.

Po eni strani se točke (a), (b) in (c) nanašajo na vrnitev odpadkov nazaj v državo odpreme. Ta del člena 24(2) torej ureja primere, v katerih so zadevni odpadki zapustili krajevno pristojnost pristojnega organa države odpreme. ( 21 ) Te točke določajo natančen hierarhični vrstni red, v katerem se ta obveznost izvaja, pri čemer pristojni organ države odpreme deluje kot „stop‑gap“ za zagotovitev vrnitve navedenih odpadkov v državo odpreme. ( 22 )

37.

Po drugi strani točki (d) in (e) člena 24(2) urejata tiste primere, v katerih zadevni odpadki niso nikoli zapustili države odpreme, so že prispeli v namembno državo ali so v tretji državi. Da bi se preprečili, med drugim, nadaljnji nepotrebni premiki teh pošiljk in s tem verjetno ogrozil cilj zmanjšanja vseh pošiljk odpadkov na minimum, je treba zadevne odpadke predelati ali odstraniti v državi odpreme, namembni državi ali tretji državi. ( 23 )

38.

V položaju, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v katerem je pošiljka odpadkov zapustila državo odpreme in je bila v tranzitu skozi državo članico, se torej uporabljajo le točke (a), (b) in (c) člena 24(2).

39.

Zato se točki (d) in (e) ne uporabljata za dejanske okoliščine v obravnavani zadevi.

40.

Načeloma je torej (dejanski ali pravni) prijavitelj tisti, ki je na podlagi člena 24(2)(a) in (b) odgovoren za to, da zadevne odpadke prevzame nazaj.

41.

Če bi se UQ in IC odločili, da prevzameta nazaj svoje nezakonite pošiljke, bi se uporabil člen 24(2)(b).

42.

Vendar sta UQ in IC, kot je razvidno iz pojasnil predložitvenega sodišča in iz nacionalnega spisa, agencijo Naturvårdsverket izrecno zaprosili, naj ona te odpadke vrne na Švedsko, ker oni sami nimata znanja in/ali virov, da bi to storili sami.

43.

S tem sta se UQ in IC odpovedali vlogi prijaviteljev v smislu člena 24(2)(b). ( 24 )

44.

V takem primeru in kot so navedle vse stranke, ki so sodelovale v postopku, je agencija Naturvårdsverket, kot pristojni organ, tista, ki mora na podlagi člena 24(2)(c) Uredbe o pošiljkah odpadkov vrniti te odpadke. ( 25 )

45.

Po odločitvi agencije Naturvårdsverket, da prevzame obveznost glede prevzema nazaj, in v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz člena 24(2), tretji pododstavek, Uredbe o pošiljkah odpadkov, je torej agencija Naturvårdsverket pri belgijskih in nemških organih vložila prijavo čezmejne pošiljke odpadkov ali nevarnih odpadkov, ki spadajo na področje uporabe Uredbe o pošiljkah odpadkov.

46.

Kakšne so posledice, če ta organ prevzame obveznost prevzema nazaj?

47.

V postopku na prvi stopnji je sodišče za prostorske in okoljske zadeve menilo, da obveznost prevzema nazaj iz člena 24(2)(c) ne vključuje možnosti ali obveznosti pristojnega organa, da predela ali odstrani odpadke, ki so del nezakonite pošiljke, saj takšna možnost ali obveznost ni izrecno navedena.

48.

Vsekakor je res, da točke (a), (b) in (c) člena 24(2) Uredbe o pošiljkah odpadkov ne govorijo o posledicah, ki izhajajo iz obveznosti prevzema nazaj. Samo točki (d) in (e) se izrecno nanašata na nezakonite pošiljke odpadkov, ki se „jih odstrani ali predela na alternativni način“.

49.

Vendar je vsaj v angleški jezikovni različici to formulacijo mogoče razumeti na dva načina. Po eni strani lahko sklicevanje na „odstranitev ali predelavo na alternativni način“ kaže na to, da predelava in odstranitev odražata alternativo temu, da se taki odpadki prevzamejo nazaj. Po drugi strani pa je to besedilo mogoče razumeti, kot da pomeni, da morata predelava in odstranjevanje vedno potekati po prevzemu nazaj, vendar lahko „alternativno“ potekata brez prevzema tistih vrst pošiljk, za katere prevzem nazaj ni potreben ali kako drugače ni izvedljiv.

50.

Glede na pojasnila, podana na obravnavi, menim, da bi moralo Sodišče uporabiti drugo razlago.

51.

Prvič, ugotavljam, da je – kot so pojasnili Parlament, Svet in Komisija – namen člena 24(2) Uredbe o pošiljkah odpadkov odraziti člen 9(2) Baselske konvencije v pravu Unije. Zadnjenavedeni člen določa, da je treba odpadke – ki so del „nezakonitega prometa“ in ki jih izvoznik ali povzročitelj odpadkov oziroma država izvoznica ne more prevzeti nazaj – „drugače odstraniti v skladu z določbami te konvencije“. ( 26 ) Uporaba izraza „drugače odstraniti“, zlasti če se razlaga v smislu različic te določbe v španščini („eliminados de otro modo“) in francoščini („éliminés d’une autre manière“), kaže na to, da obveznost prevzema nazaj že vključuje obveznost predelave ali odstranjevanja zadevnih odpadkov in da lahko odpadke „drugače“ odstrani druga oseba ali organ le, če tega prvotnega prevzema nazaj ni mogoče opraviti.

52.

Drugič, iz člena 3 Uredbe o pošiljkah odpadkov, ki spada pod isti naslov kot člen 24 te uredbe, izhaja, da se odpadki pošiljajo samo za namene odstranjevanja ali predelave. ( 27 ) Drugače povedano, kadar nezakonito pošiljko prevzame nazaj prijavitelj, se domneva, da je ta oseba dolžna poskrbeti za njeno predelavo in odstranitev. ( 28 ) V tem naslovu niso določeni nobeni drugi nameni. ( 29 ) V skladu s tem je cilj obveznosti prevzema nazaj odpraviti nezakonito naravo te pošiljke, tako da se ponovno vključi v okvir prava Unije, ki je namenjen zagotavljanju predelave in odstranjevanja te pošiljke. ( 30 )

53.

Iz tega sledi, da to, da v točkah (a), (b) in (c) člena 24(2) Uredbe o pošiljkah odpadkov ni izrecnega sklicevanja na potrebo po zagotovitvi ustrezne predelave ali odstranitve tako prevzetih odpadkov, ne pomeni, da prijavitelj ali zadevni pristojni organ nimata obveznosti zagotoviti, da se tako nazaj prevzeti odpadki ustrezno predelajo ali odstranijo.

54.

Ravno nasprotno. Obveznost predelave in odstranjevanja nastane v vseh primerih, navedenih v točkah (a), (b) in (c) člena 24(2), in je implicitna v okviru, določenem v Uredbi o pošiljkah odpadkov kot celoti. ( 31 )

55.

Za to zadevo to pomeni, da sta UQ in IC s tem, da sta agenciji Naturvårdsverket naložili, da zadevne pošiljke prevzame nazaj, ( 32 ) izgubili možnost, da bi se ti odpadki predelali oziroma odstranili v obratu za predelavo odpadkov, ki bi ga sami izbrali.

56.

Kot je pojasnil Parlament, bi drugačna ureditev spodbudila – brez pravne podlage – gospodarske subjekte, da bi poskušali poslati nezakonite pošiljke z odpadki, počakali, da jih pristojni organ vrne, in ponovno prevzeli odpadke ter jih ponovno poskušali izvoziti, kar je v neposrednem nasprotju z namenom Baselske konvencije in Uredbe o pošiljkah odpadkov. ( 33 )

57.

Na podlagi navedenih razlogov predlagam, da Sodišče na prvo in drugo vprašanje predložitvenega sodišča odgovori, da je treba člen 24(2)(c) Uredbe št. 1013/2006 razlagati, kot da določa, da mora pristojni organ države odpreme prevzeti nazaj nezakonito pošiljko ter predelati in odstraniti odpadno vsebino te pošiljke.

58.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem – v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje – v bistvu sprašuje, ali je pooblastilo pristojnemu organu, da po prevzemu pošiljke nazaj predela ali odstrani odpadke, ki so del nezakonite pošiljke, kot izhaja iz člena 24(2)(c) Uredbe o pošiljkah odpadkov, združljivo z varstvom lastninske pravice iz člena 17 Listine. ( 34 )

59.

Parlament, Svet in Komisija vsi menijo, da lastninska pravica, ki se lahko omeji v javnem interesu, ne izključuje omejitev, katerih namen je uresničiti cilj varstva okolja, kadar gre za nezakonito pošiljko odpadkov. Te institucije poleg tega menijo, da Uredba o pošiljkah odpadkov vzpostavlja ustrezno ravnovesje med lastninsko pravico na eni strani in varstvom okolja na drugi strani. To ravnotežje naj bi se odražalo v členu 24(2) te uredbe s tem, da sta bili prva pravica in odgovornost za predelavo oziroma odstranjevanje teh odpadkov dodeljeni imetniku odpadkov in šele podredno pristojnim organom držav članic.

60.

Agencija Naturvårdsverket se je na obravnavi strinjala s tem stališčem.

61.

Prvič, menim, da obveznost pristojnega organa, da prevzame nazaj nezakonite pošiljke in predela oziroma odstrani prevzete odpadke, ne pomeni prenosa lastninske pravice z lastnika odpadkov na pristojni organ.

62.

Člen 24(2)(a) in (b) Uredbe o pošiljkah odpadkov prijavitelju zadevne nezakonite pošiljke predvsem nalaga, da prevzame navedene odpadke nazaj ter predela in odstrani vsebino teh pošiljk. Organizator nezakonite pošiljke je lahko lastnik odpadkov, lahko pa tudi ne.

63.

Če ta oseba te obveznosti prevzema nazaj ne izpolni ali se zanjo šteje, da je ne more izpolniti, je s členom 24(2)(c) določeno, da se ta obveznost predelave in odstranitve ponovno dodeli pristojnemu organu države odpreme.

64.

To, da se obveznost predelave in odstranitve ponovno dodeli pristojnemu organu države odpreme, pa ne povzroči prenosa lastninskih pravic.

65.

Vse lastninske pravice na zadevnih odpadkih tako ostajajo pri lastniku odpadkov, ki ni nujno organizator nezakonite pošiljke.

66.

Drugič, člen 24(2)(c) Uredbe o pošiljkah odpadkov ne nalaga obveznosti, ki bi presegale obveznosti, ki so prijavitelju že naložene na podlagi člena 24(2)(a) in (b) navedene uredbe. ( 35 )

67.

Zato ponovna dodelitev ne povzroči nobenih dodatnih omejitev lastninske pravice poleg tistih, ki vsekakor izhajajo iz okvira, določenega z Uredbo o pošiljkah odpadkov.

68.

Na podlagi zgoraj navedenih preudarkov je za to zadevo treba ugotoviti, da ponovni prenos obveznosti predelave in odstranitve z oseb UQ in IC na agencijo Naturvårdsverket ni vplival na lastninske pravice teh oseb nad vsebino pošiljke, če so te obstajale.

69.

Vendar, tudi ob predpostavki, da bi bilo mogoče trditi, da so lastninske pravice lastnika odpadkov omejene, ker se ta oseba ne more svobodno odločiti, kaj bo storila z navedenimi odpadki – in jih lahko le odstrani ali predela – ta omejitev ne izhaja iz prenosa obveznosti prevzema odpadkov na pristojni organ na podlagi člena 24(2)(c) Uredbe o pošiljkah odpadkov, ampak izhaja iz splošnejše zakonske obravnave odpadkov v Evropski uniji. ( 36 )

70.

Ta omejitev lastninske pravice torej temelji na zakonu in je sorazmerna s ciljem varstva okolja. Vendar to vprašanje presega tisto, kar ta zadeva zahteva od Sodišča.

71.

Iz navedenega sledi, da Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako, da pri preučitvi tretjega vprašanja ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost člena 24(2)(c) Uredbe št. 1013/2006 z vidika člena 17 Listine.

72.

Glede na vse navedene ugotovitve predlagam, da Sodišče odgovori Svea hovrätt, Mark‑ och miljööverdomstolen (višje sodišče v Stockholmu, pritožbeno sodišče za prostorske in okoljske zadeve, Švedska), kot sledi: