1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska), se nanaša na razlago, prvič, Sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na drugi strani (v nadaljevanju: STS) ( 2 ) in, drugič, člena 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru izvršitve naloga za prijetje, ki so ga izdali pravosodni organi Združenega kraljestva za osebo MA zaradi kazenskega pregona, na Irskem. Predložitveno sodišče želi ugotoviti, kakšne so obveznosti pravosodnega organa, ki izvršuje nalog za prijetje, kadar zahtevana oseba trdi, da bodo organi odreditvene države kršili njene temeljne pravice.

3.

V teh sklepnih predlogih zastopam stališče, da čeprav določbe STS o postopkih predaje določajo visoko raven zaupanja med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom v njuna pravna sistema in čeprav lahko izvršitveni pravosodni organ v določenih okoliščinah zavrne izvršitev naloga za prijetje, v tem primeru ni razloga, da naloga za prijetje ne bi izvršil.

4.

STS je pridružitveni sporazum, ki temelji na členu 217 PDEU ( 3 ) in členu 101 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo. ( 4 ) Po začetni začasni uporabi od 1. januarja 2021 ( 5 ) je začel veljati 1. maja 2021, potem ko sta ga ratificirali Evropska unija in Združeno kraljestvo. ( 6 ) Sporazum je sestavljen iz sedmih delov. ( 7 )

5.

Člen 5 STS, naslovljen „Zasebne pravice“, ki je vključen v prvi del, ( 8 ) naslov II, ( 9 ) STS, določa:

6.

Tretji del se nanaša na sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah.

7.

Člen 524 STS v tretjem delu, naslov I, ( 10 ) je naslovljen „Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin“ in določa:

8.

V tretjem delu je naslov VII „Predaja“ (členi od 596 do 632), ki določa sistem predaje med državami članicami in Združenim kraljestvom. Te določbe dopolnjuje Priloga 43, ki določa informacije, ki jih mora vsebovati nalog za prijetje. ( 11 )

9.

Člen 599(3) STS ( 12 ) določa:

„Ob upoštevanju člena 600, točk (b) do (h) člena 601(1), člena 602, člena 603 in člena 604, država ne zavrne izvršitve naloga za prijetje, izdanega v zvezi z naslednjim ravnanjem, kadar je za tako ravnanje predpisana zaporna kazen ali ukrep odvzema prostosti z zgornjo mejo najmanj 12 mesecev, in sicer:

10.

Točka (c) člena 604 STS ( 13 ) določa, da „če se upravičeno domneva, da obstaja resnična nevarnost za spoštovanje temeljnih pravic zahtevane osebe, lahko izvršitveni pravosodni organ pred odločanjem, ali bo izvršil nalog za prijetje, po potrebi zahteva dodatne informacije ali jamstva glede ravnanja z zahtevano osebo po njeni predaji“.

11.

Okrožni sodnik Magistrates’ Courts of Northern Ireland (magistratno sodišče Severne Irske, Združeno kraljestvo) je 26. novembra 2021 izdal štiri naloge za prijetje osebe MA zaradi štirih kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, ( 14 ) ki naj bi bila storjena med 18. in 20. julijem 2020.

12.

High Court (višje sodišče, Irska) je s sodbo z dne 24. oktobra 2022 ter sklepoma z dne 24. oktobra in 7. novembra 2022 odredilo predajo osebe MA Združenemu kraljestvu, hkrati pa tej osebi ni dopustilo pritožbe pri Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska).

13.

Z odločbo z dne 17. januarja 2023 je Supreme Court (vrhovno sodišče) dopustilo osebi MA, da se pritoži zoper to sodbo in navedena sklepa High Court (višje sodišče).

14.

Oseba MA trdi, da je njena predaja nezdružljiva z načelom zakonitosti v kazenskem pravu.

15.

V zvezi s tem predložitveno sodišče ugotavlja, da STS določa, da se med Združenim kraljestvom in državami članicami uporabljajo mehanizmi predaje. Meni, da je treba v skladu z veljavno irsko zakonodajo in Okvirnim sklepom Sveta 2002/584/PNZ ( 15 ) Združeno kraljestvo obravnavati, kot da bi bilo država članica.

16.

Predložitveno sodišče navaja, da bi bila v primeru predaje osebe MA Združenemu kraljestvu in obsodbe na zaporno kazen njena pravica do pogojnega odpusta urejena z zakonodajo Združenega kraljestva, sprejeto po domnevni storitvi kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je v kazenskem postopku.

17.

Ureditev, ki omogoča pogojni odpust na Severnem Irskem, je bila namreč spremenjena z učinkom od 30. aprila 2021. Pred to spremembo je bila oseba, obsojena zaradi določenih kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, upravičena do samodejnega pogojnega odpusta po prestani polovici kazni. V skladu z ureditvijo, ki se uporablja od tega datuma, pogojni odpust take osebe odobri specializirani organ, do njega pa lahko pride šele, ko zadevna oseba prestane dve tretjini kazni.

18.

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) zavrnilo trditev, da retroaktivne spremembe sistemov skrajšanja kazni ali predčasnih odpustov pomenijo kršitev člena 7 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vendar je ESČP v zadevi Del Río Prada proti Španiji ( 16 ) menilo, da lahko ukrepi, sprejeti med izvrševanjem kazni, vplivajo na njen obseg. Zato je po mnenju predložitvenega sodišča za odločitev o sporu v postopku v glavni stvari bistveno, da se ugotovijo natančni učinki te sodbe.

19.

Združljivost zadevne zakonodaje Združenega kraljestva z EKČP so preučila sodišča Združenega kraljestva. Tako je Supreme Court (vrhovno sodišče, Združeno kraljestvo) v sodbi z dne 19. aprila 2023 odločilo, da uporaba te ureditve za kazniva dejanja, storjena pred začetkom njene veljavnosti, ni bila nezdružljiva s členom 7 EKČP, ker se je s to ureditvijo spremenil le način prestajanja kazni odvzema prostosti zadevnih oseb, ne da bi se podaljšalo trajanje teh kazni.

20.

V tem okviru je predložitveno sodišče zlasti ob upoštevanju jamstev, ki jih zagotavlja sodni sistem Združenega kraljestva v zvezi z uporabo EKČP, glede na to, da ni bila dokazana nobena sistemska napaka, ki bi kazala na verjetno in očitno kršitev pravic, zagotovljenih z EKČP, v primeru predaje, in glede na možnost, ki jo ima oseba MA, da vloži pritožbo na ESČP, zavrnilo trditev osebe MA, da obstaja nevarnost kršitve teh pravic.

21.

Predložitveno sodišče se kljub temu sprašuje, ali je mogoče podobno ugotoviti v zvezi z nevarnostjo kršitve člena 49(1) Listine.

22.

To sodišče v zvezi s tem opozarja, da je treba, če člen 49(1) Listine ustreza členu 7 EKČP, tema določbama v skladu s členom 52(3) Listine načeloma pripisati enak obseg. Zato bi se bilo mogoče brez nadaljnjega preverjanja sklicevati na razlogovanje, sprejeto v zvezi s členom 7 EKČP. Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da Sodišče še ni odločilo o posledicah člena 49 Listine v zvezi s spremembo določb o pogojnem odpustu.

23.

Ker je izvršitvena država dolžna predati zahtevano osebo, predložitveno sodišče poleg tega meni, da je treba presoditi, ali je ta država pristojna za odločanje o argumentu, ki temelji na nezdružljivosti določb o kaznih, ki se bodo verjetno uporabile v odreditveni državi, s členom 49(1) Listine, kadar ta država ni dolžna spoštovati Listine in je Sodišče določilo visoke zahteve glede upoštevanja nevarnosti kršitve temeljnih pravic v odreditveni državi članici.

24.

Predložitveno sodišče zato meni, da mora Sodišču postaviti vprašanje, katera merila bi moral izvršilni pravosodni organ uporabiti, da bi presodil, ali je v odreditveni državi spoštovano načelo zakonitosti kazni in ali obstaja nevarnost kršitve tega načela v okoliščinah, v katerih predaja ni izključena niti z nacionalno ustavo niti z EKČP.

25.

V teh okoliščinah je Supreme Court (vrhovno sodišče) z odločbo z dne 7. marca 2024, ki jo je Sodišče prejelo 14. marca 2024, prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednje vprašanje:

„Če se v skladu s [STS] (ki vključuje določbe [Okvirnega sklepa 2002/584]) predaja zahteva zaradi kazenskega pregona terorističnih kaznivih dejanj, posameznik pa se želi upreti taki predaji z zatrjevanjem, da bi bil kršen člen 7 EKČP in člen 49(2) [Listine], ker je bil sprejet zakonodajni ukrep, ki spreminja del kazni, ki bi jo bilo treba prestati v zaporu, in ureditev pogojnega odpusta, ter je bil sprejet po datumu domnevnega kaznivega dejanja, v zvezi s katerim se zahteva predaja, in če veljajo ti premisleki:

ali sodišče, zoper odločitve katerega ni mogoče vložiti pritožbe v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU in ob upoštevanju člena 52(3) Listine ter obveznosti zaupanja med državami članicami in tistimi, ki morajo predajo izvajati v skladu z določbami o [evropskem nalogu za prijetje] [in] na podlagi [STS], upravičeno ugotavlja, da zahtevana oseba ni dokazala resnične nevarnosti, da bi njena predaja pomenila kršitev člena 49(2) Listine, ali mora tako sodišče opraviti dodatno poizvedbo in, če da, kakšni sta narava in obseg te poizvedbe?“

26.

Supreme Court (vrhovno sodišče) je z ločeno vlogo z dne 25. marca 2024 predlagalo, da se o tej zadevi odloča po hitrem postopku iz člena 105 Poslovnika Sodišča.

27.

Člen 105(1) Poslovnika določa, da lahko predsednik Sodišča na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času. ( 17 )

28.

Predsednik Sodišča je 22. avgusta 2024 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odločil, da ugodi predlogu predložitvenega sodišča, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku v skladu s členom 105(1) Poslovnika. Predsednik Sodišča je svojo odločitev utemeljil z dejstvom, da je bilo vprašanje predložitvenega sodišča postavljeno v zadevi, ki se nanaša na osebo, ki ji je odvzeta prostost, v smislu člena 267, četrti odstavek, PDEU. Poleg tega lahko odgovor na to vprašanje glede na naravo vprašanja in okoliščine, v katerih je postavljeno, vpliva na nadaljnje pridržanje zadevne osebe. ( 18 )

29.

Predsednik Sodišča je določil 7. maj 2024 kot rok za predložitev pisnih stališč. V skladu s členom 105(2) Poslovnika Sodišča je bil 4. junij 2024 določen kot datum obravnave.

30.

Pisna stališča so predložile stranki v postopku v glavni stvari, madžarska vlada, Evropska komisija in vlada Združenega kraljestva. ( 19 ) Vse stranke razen madžarske vlade so se udeležile obravnave, ki je potekala 4. junija 2024.

31.

Predložitveno sodišče želi s svojim vprašanjem v bistvu preveriti, ali lahko pravosodni organi države članice zavrnejo izvršitev naloga za prijetje, ki ga je izdal pravosodni organ v Združenem kraljestvu za namene kazenskega pregona na podlagi STS, ker obstaja nevarnost kršitve člena 49(1) Listine, ker bo za zahtevano osebo, če bo obsojena, veljala strožja ureditev pogojnega odpusta od tiste, ki je veljala ob storitvi domnevnega kaznivega dejanja. Poleg tega predložitveno sodišče prosi za smernice glede narave in obsega nadzora, ki ga je treba opraviti pred odločitvijo o zavrnitvi izvršitve zadevnega naloga za prijetje iz tega razloga.

32.

Da bi odgovoril na to vprašanje, bom najprej ugotovil, katera pravna pravila se uporabljajo za obravnavano zadevo in, kar je bistveno, katero razlagalno merilo in merilo sodne prakse je treba uporabiti, preden se bom posvetil vsebinskemu vprašanju, kaj ta pravila zahtevajo od izvršitvenega pravosodnega organa. ( 20 )

33.

Ker so bili štirje nalogi za prijetje ( 21 ) izdani po začetku veljavnosti STS, se za to zadevo uporabljajo določbe tega sporazuma. V zvezi s tem ugotavljam, da v nasprotju s trditvijo predložitvenega sodišča ni treba uporabiti Okvirnega sklepa 2002/584. Ta okvirni sklep (i) se je namreč uporabljal pred izstopom Združenega kraljestva iz Evropske unije ( 22 ), (ii) nato se je še naprej uporabljal v naslednjem prehodnem obdobju ( 23 ) in (iii) se po tem prenehal uporabljati v zvezi z Združenim kraljestvom.

34.

Poleg tega se uporablja Listina. Ta zadeva spada na področje uporabe prava Unije v smislu člena 51(1) Listine, saj se ta zadeva nanaša na razlago STS. Če se vprašanje, ki ga je predložilo nacionalno sodišče, nanaša na obveznosti (izvršitvenega) pravosodnega organa države članice Evropske unije, mora ta organ, kadar deluje v okviru prava Unije, spoštovati zahteve Listine.

35.

Vsak sistem, ki se ukvarja s čezmejno predajo in izvrševanjem nalogov za prijetje, naleti na navidezno nasprotujoče si interese, ki jih je treba uskladiti, če naj sistem deluje. Po eni strani je treba upoštevati učinkovitost sistema kot tako. Da bi postopek predaje deloval, je treba izvršiti nalog za prijetje. To zahteva in predpostavlja visoko stopnjo vzajemnega zaupanja, ki se pravno prevede v tako imenovano načelo „vzajemnega priznavanja“. To načelo pomeni, da obstaja široka funkcionalna enakovrednost med sodelujočimi državami glede njihovih pravnih sistemov nasploh in zlasti glede varovanja temeljnih pravic zadevnih oseb. Po drugi strani pa je treba spoštovati prav te temeljne pravice. Ta obveznost velja tako za odreditveni kot za izvršitveni pravosodni organ.

36.

Običajno so v prvi vrsti ogrožene temeljne pravice zahtevane osebe, države pa so jih dolžne varovati. Vendar je zadeva lahko bolj zapletena. Lahko se zgodi, da morajo (tako odreditvene države kot izvršitvene države) varovati več temeljnih pravic, ki so si lahko, a ne nujno, v nasprotju, zaradi česar je treba te temeljne pravice z občutkom uravnotežiti. Izvršitveni pravosodni organ je na primer seveda dolžan poskrbeti, da se v odreditveni državi spoštujejo temeljne pravice zahtevane osebe. Hkrati pa je lahko ta isti izvršitveni pravosodni organ po potrebi dolžan zagotoviti tako imenovano procesno plat pravice do življenja iz člena 2 Listine, ( 24 ) kar pomeni, da mora prispevati k izvedbi učinkovite preiskave, kadar je bila kršena ali obstaja nevarnost kršitve posameznikove pravice do življenja, kar že samo po sebi upravičuje hitro predajo odreditveni državi. ( 25 )

37.

Ni si mogoče predstavljati sistema, ki bi zahteval izvršitev nalogov za prijetje, če bi to pomenilo kršitev temeljnih pravic, in bi bil, kar zadeva pravo Unije, nezdružljiv z Listino.

38.

Vzajemno zaupanje ni absoluten ali binaren koncept. Namesto tega gre, kot je Komisija na zaslišanju nazorno povedala, za drsno lestvico. Obstajajo različne oblike in permutacije vzajemnega zaupanja. Preprosto povedano, večje ko je vzajemno zaupanje med strankama, nižja je stopnja nadzora pravosodnega organa, ki izvršuje nalog za prijetje, nad tem, ali se v posameznih primerih oseba, ki jo je treba predati, sooča z vprašanji v zvezi s svojimi temeljnimi pravicami. Vendar tudi v tem primeru vzajemno zaupanje ne pomeni „slepega“ zaupanja. ( 26 ) To nas pripelje do Okvirnega sklepa 2002/584.

39.

V zvezi s položaji znotraj Unije, torej položaji med državami članicami, je treba upoštevati, da te položaje urejajo, kot je Sodišče v mnenju 2/13 nazorno izrazilo, ( 27 )„[bistvene značilnosti] prava Unije, [zaradi katerih] je nastala strukturirana mreža načel, pravil in vzajemno odvisnih pravnih razmerij, ki medsebojno zavezujejo Unijo in njene države članice ter države članice med seboj, te pa so odslej, kot je opozorjeno v členu 1, drugi odstavek, PEU, vključene ‚v proces oblikovanja vse tesnejše zveze med narodi Evrope‘“. ( 28 ) Ta pravna struktura temelji na temeljni premisi, da, kot je navedeno v členu 2 PEU, vsaka država članica deli in priznava, da deli, vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, z vsemi drugimi državami članicami. ( 29 ) Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami pri priznavanju teh vrednot in torej pri spoštovanju prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo. ( 30 )

40.

Zato je najvišja raven vzajemnega zaupanja glede primerov predaje določena v Okvirnem sklepu 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje. V tem primeru, kot redno opozarja Sodišče, ( 31 ) je v uvodni izjavi 6 Okvirnega sklepa 2002/584 poudarjeno, da je evropski nalog za prijetje na področju kazenskega prava prvi konkreten ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet ( 32 ) navedel, da je „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja.

41.

To pomeni, da je prag za to, da izvršitveni pravosodni organ ne izvrši naloga za prijetje zaradi temeljnih pravic, izjemno visok. V ta namen je Sodišče dosledno odločalo, da lahko izvršitveni pravosodni organi izvršitev evropskega naloga za prijetje zavrnejo samo iz razlogov za neizvršitev, določenih z Okvirnim sklepom 2002/584, kot ga razlaga Sodišče, in da medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, je zavrnitev izvršitve določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko. ( 33 )

42.

Vseeno pa je Sodišče, glede na to, da je iz člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 razvidno, da ta okvirni sklep ne sme vplivati na spremembo obveznosti spoštovanja temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, odločilo, da lahko nevarnost kršitve teh pravic izvršitvenemu pravosodnemu organu omogoči, da izjemoma in po ustrezni preučitvi ne izvrši evropskega naloga za prijetje. Sodišče je doslej menilo, da to velja za pravico, da nihče ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, zapisano v členu 4 Listine, ( 34 ) za pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine ( 35 ) ter za pravico do zasebnega življenja in zaščito koristi otroka, zagotovljeni v členih 7 oziroma 24 Listine. ( 36 )

43.

Kar zadeva metodologijo, ki jo mora izvršitveni pravosodni organ uporabiti pri presoji take nevarnosti, Sodišče običajno zahteva, da ta organ opravi preučitev v dveh fazah. Ta vključuje analizo na podlagi različnih meril, tako da se ti fazi ne smeta zamenjevati in ju je treba izvesti zaporedoma. ( 37 ) Za to mora izvršitveni pravosodni organ v okviru prve faze ugotoviti, ali obstajajo objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni podatki, s katerimi se lahko dokaže obstoj resnične nevarnosti kršitve teh temeljnih pravic v odreditveni državi članici. Ti elementi lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, sklepov, poročil in drugih dokumentov, ki jih pripravijo organi Sveta Evrope ali Združenih narodov, ter informacij, zbranih v upoštevnih podatkovnih zbirkah Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA). ( 38 ) Na primeru domnevne kršitve členov 7 in 24 Listine mora izvršitveni pravosodni organ v okviru druge faze konkretno in natančno preveriti, v kolikšnem obsegu lahko pomanjkljivosti, ugotovljene v prvi fazi preučitve, vplivajo na pogoje prestajanja zapora osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, ali oskrbo njenih otrok in ali glede na njihov osebni položaj obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bodo ta oseba ali njeni otroci izpostavljeni resnični nevarnosti kršitve navedenih temeljnih pravic. ( 39 )

44.

Poleg tega je Sodišče v zvezi s členom 47 Listine ( 40 ) ter členoma 7 in 24 Listine pojasnilo, da je treba opraviti preučitev v dveh fazah, četudi se zadevna oseba ne sklicuje na sistemske ali splošne pomanjkljivosti. ( 41 ) Nasprotno pa je Sodišče odločilo, da se od izvršitvenega pravosodnega organa lahko zahteva, da na podlagi člena 4 Listine zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje hudo bolne osebe, če ne more odpraviti nevarnosti kršitve tega člena, ne da bi mu bilo treba izpeljati prvo fazo v okviru preučitve v dveh fazah. ( 42 )

45.

Pri odnosu med državami članicami Unije in državami, ki niso članice Unije, je treba izhajati iz dejstva, da ta odnos aksiomatično ni in ne more biti utemeljen na enaki ravni vzajemnega zaupanja. Tako je zato, ker je splošno pravno razmerje med strankami per definitionem manj tesno.

46.

Islandija in Norveška sta kot dve od treh držav članic Evropskega gospodarskega prostora z Evropsko unijo sklenili sporazum, ki ureja postopek predaje. ( 43 ) Kot je navedeno v preambuli sporazuma in kot je poudarilo Sodišče, sta pogodbenici sporazuma izrazili „medsebojno zaupanje“ v strukturo in delovanje svojih pravnih sistemov ter v svojo sposobnost zagotavljanja pravičnega sojenja. ( 44 )

47.

Da bi odpravil morebitne dvome glede terminologije, želim poudariti, da sta, kolikor mi je znano, izraza „mutual trust“ in „mutual confidence“ zamenljiva v smislu, da oba pomenita „vzajemno zaupanje“. Dejansko se v veliki večini uradnih jezikov Unije uporablja samo en izraz. Zato Sodišču, glede na to, da (i) so vsi uradni jeziki Unije verodostojni jeziki za pripravo aktov in da (ii) je treba zato vsem jezikovnim različicam nekega akta Unije načeloma priznati enako vrednost ( 45 ) in da (iii) razlaga določbe prava Unije tako vključuje primerjavo različnih jezikovnih različic ( 46 ) in da (iv) je treba različne jezikovne različice besedila prava Unije razlagati enotno, ( 47 ) predlagam, naj ne išče razlik, kadar se v angleščini govori o „mutual trust“ ali „mutual confidence“.

48.

V zvezi s sporazumom o predaji z Islandijo in Norveško je Sodišče poleg tega odločilo, da so določbe tega sporazuma „zelo podobne ustreznim določbam Okvirnega sklepa 2002/584“. ( 48 )

49.

V zvezi s tem ugotavljam, da se Sodišče pri razlagi tega sporazuma opira na svojo razlago ustreznih določb Okvirnega sklepa 2002/584. ( 49 ) Tudi če sporazum ne vsebuje določbe, podobne temeljni določbi Okvirnega sklepa 2002/584, ( 50 ) je Sodišče odločilo, da „so države pogodbenice Sporazuma o postopku predaje, čeprav v tem sporazumu ni izrecne določbe v tem smislu, načeloma zavezane k izvršitvi naloga za prijetje, ki ga je izdala druga država pogodbenica navedenega sporazuma, in lahko izvršitev takega naloga zavrnejo le iz razlogov, ki izhajajo iz tega istega sporazuma.“ ( 51 )

50.

Poleg tega je Sodišče v okviru predaje znotraj Unije, ki je mimogrede vključevala Norveško, odnose med Unijo in Norveško opisalo kot „privilegirane odnose […], ki presegajo okvir gospodarskega in trgovinskega sodelovanja“. ( 52 ) Norveška je namreč „stranka Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, sodeluje v skupnem evropskem azilnem sistemu, izvaja in uporablja schengenski pravni red ter je z Unijo sklenila Sporazum o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Islandijo in Norveško“. ( 53 )

51.

Opozoriti je treba, da se Sodišče v podporo svoji trditvi sklicuje na norveško uporabo schengenskega pravnega reda. To pojasnjujem s tem, da je to utemeljeno s posebnostmi obravnavanih zadev. Dejansko stanje v zadevah je vsakič zajemalo tako državo, ki je članica Evropskega gospodarskega prostora, kot tudi položaj znotraj Unije. ( 54 ) Po drugi strani pa je obravnavana zadeva bolj jasna, saj zadeva zgolj državo članico (Irsko) in tretjo državo (Združeno kraljestvo).

52.

V zadevi, v kateri je bila izdana sodba Petruhhin, ( 55 ) je bilo vprašanje v primeru, ki spada na področje uporabe Listine v skladu z njenim členom 51(1), ( 56 ) katera merila bi lahko izvršitveni pravosodni organ uporabil pri izvrševanju prošnje za izročitev iz tretje države, s katero Unija ni sklenila sporazuma o izročitvi. ( 57 )

53.

Sodišče je na podlagi upoštevne sodne prakse ESČP odločilo, ( 58 ) da obstoj deklaracij in pristop k mednarodnim pogodbam, s katerimi se načeloma zagotavlja spoštovanje temeljnih človekovih pravic, še ne zagotavljata primerne zaščite pred slabim ravnanjem, če zanesljivi viri poročajo o praksah, ki jih državni organi uporabljajo ali dopuščajo in ki so v očitnem nasprotju z načeli iz EKČP. ( 59 ) Sodišče je iz tega sklepalo, da če pristojni organ zaprošene države članice razpolaga z elementi, ki pričajo o resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja oseb v tretji državi prosilki, mora pri odločanju o izročitvi osebe tej državi presoditi o obstoju te nevarnosti. ( 60 ) Pristojni organ zaprošene države članice mora svojo presojo utemeljiti na objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementih. Ti elementi lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb tretje države prosilke ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. ( 61 )

54.

Preučitev, ki jo je zahtevalo Sodišče v sodbi Petruhhin, razumem kot manj togo in strogo od preučitve v dveh fazah v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584. Odločilne so namreč konkretne okoliščine primera in ne nujno morebitne pomanjkljivosti pravnega sistema odreditvene države na splošno.

55.

Kot je na kratko navedeno v razdelku o pravnem okviru v teh sklepnih predlogih, je STS pridružitveni sporazum na podlagi člena 217 PDEU. ( 62 ) Sprejet je bil kot sporazum „samo za Unijo“ in ne kot mešani sporazum, kar pomeni, da države članice niso pogodbenice.

56.

Za določbe vsakega mednarodnega sporazuma je verjetno ključno vprašanje, ali imajo (nekatere) njegove določbe neposredni učinek, kar pomeni, da se lahko posamezniki nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči (sodišči Unije). Sodišče je to vprašanje običajno rešilo tako, da je preučilo smisel, sistematiko in besedilo določb zadevnega mednarodnega sporazuma. ( 63 ) Kar zadeva določbe o „predaji“ iz tretjega dela, naslov VII, STS, je po mojem mnenju to vprašanje mogoče rešiti s preučitvijo člena 5(1) STS in sklepanjem a contrario. V skladu s členom 5(1) STS, razen – glede Unije – tretjega dela tega sporazuma, ( 64 ) se nič v tem sporazumu ali katerem koli dopolnilnem sporazumu ne razlaga tako, da osebam dodeljuje pravice ali nalaga obveznosti, ki niso ustvarjene med pogodbenicama v skladu z mednarodnim javnim pravom, ali da dovoljuje neposredne sklice na STS ali kateri koli dopolnilni sporazum v notranjih pravnih sistemih pogodbenic. Glede na to, da je tretji del STS izrecno izključen, ni razloga za domnevo, da njegove določbe, ko izpolnjujejo običajna merila neposrednega učinka, ne bi smele imeti neposrednega učinka v pravnem redu Unije.

57.

Kot je jasno razvidno iz člena 216(2) PDEU in ustaljene sodne prakse Sodišča, je STS kot mednarodni sporazum, ki ga je sklenila Unija, zanjo zavezujoč in je od začetka veljavnosti sestavni del njenega pravnega reda. ( 65 ) Sodišče pri razlagi mednarodnih sporazumov daje poseben poudarek ciljem sporazuma. Iz ustaljene sodne prakse torej izhaja, da je treba mednarodno pogodbo razlagati ne samo na podlagi izrazov, iz katerih je sestavljena, temveč tudi ob upoštevanju njenih ciljev. ( 66 ) Bistveno je, da to, da je besedilo določb sporazuma in ustreznih določb prava Unije enako, ne pomeni, da ga je nujno treba razlagati enako. ( 67 )

58.

Namen STS, kot je opredeljen v členu 1, je, da določa podlago za obsežne odnose med Unijo in Združenim kraljestvom na območju blaginje in dobrega sosedstva, za katero so značilni tesni in miroljubni odnosi, ki temeljijo na sodelovanju ter spoštujejo avtonomijo in suverenost pogodbenic. Člen 3 STS dalje določa, da morata pogodbenici z vsem medsebojnim spoštovanjem in v dobri veri druga drugi pomagati pri izvajanju nalog, ki izvirajo iz sporazuma. Sporazum naj se v skladu s členom 4(1) sporazuma razlaga v dobri veri v skladu z njegovim običajnim pomenom v zadevnem kontekstu ter v smislu cilja in namena sporazuma, v skladu z običajnimi pravili razlage mednarodnega javnega prava, vključno s tistimi iz Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb. ( 68 ) Pojasniti je treba, da niti STS niti noben dopolnilni sporazum ne določa obveznosti razlage določb teh sporazumov v skladu z notranjim pravom katere koli pogodbenice; ( 69 ) prav tako razlaga STS ali katerega koli dopolnilnega sporazuma, ki jo poda sodišče katere koli pogodbenice, ni zavezujoča za sodišča druge pogodbenice. ( 70 )

59.

Ne da bi se spuščali v podrobnosti ustreznih določb Pogodbe EU in Pogodbe DEU, je takoj jasno, da je ta namen, kar zadeva njegovo prizadevanje in namero, daleč od tega, kar je navedeno v preambuli in prvih členih Pogodbe EU in Pogodbe DEU.

60.

Kljub temu se v nadaljevanju STS ob branju njegovih vsebinskih določb pokaže precej višja stopnja prizadevanja, kot je omenjena v uvodnih členih. Tako tretji del o sodelovanju na področju kazenskega pregona in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah ( 71 ) – ter natančneje naslov VII tretjega dela o predaji – vsebuje podroben sklop pravil z vzajemnimi pravicami in obveznostmi za Unijo in Združeno kraljestvo.

61.

Prvič, člen 524 STS ( 72 ) za celoten tretji del STS določa, da (i) sodelovanje iz tretjega dela STS temelji na dolgotrajnem spoštovanju demokracije, pravne države in varstva temeljnih pravic in svoboščin posameznikov s strani pogodbenic in držav članic, tudi kakor je določeno v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in EKČP, ter na pomembnosti uveljavljanja pravic in svoboščin iz navedene konvencije na nacionalni ravni ter da (ii) nič v tretjem delu STS ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, kot se odražajo predvsem v EKČP, v primeru Unije in njenih držav članic pa v Listini.

62.

Kolikor je tak opis dovoljen v zvezi z mednarodnim sporazumom, sklenjenim med Unijo in tretjo državo, je člen 524 STS določba ustavnopravnega pomena. Sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah je per definitionem pravno področje, ki po svoji naravi vključuje temeljne pravice. Potrditev vzajemne zavezanosti Unije in Združenega kraljestva demokraciji, pravni državi in temeljnim pravicam je močno sporočilo o tesnosti sodelovanja, ki spada v okvir tretjega dela STS, in se uporablja kot razlagalno merilo za celoten tretji del STS.

63.

Cilj tretjega dela, naslov VII, STS je v členu 596 tega sporazuma opisan kot zagotavljanje, da sistem izročitve med državami članicami na eni strani in Združenim kraljestvom na drugi strani temelji na mehanizmu predaje.

64.

Glede na to, da ta določba uporablja izraza „izročitev“ in „predaja“, je na mestu zelo kratka pripomba glede terminologije. Po pravu Unije se „predaja“ v okviru Okvirnega sklepa 2002/584 nanaša na situacijo med državama članicama, medtem ko se „izročitev“ na splošno nanaša na situacijo med državo članico in tretjo državo. ( 73 ) Kadar pa so te tretje države tesno povezane z Unijo, na primer države, ki so članice Evropskega gospodarskega prostora, se uporablja izraz „postopki predaje“. ( 74 ) Enako velja tudi za STS. Naslov VII običajno uporablja izraz „predaja“, kadar opisuje situacijo med državami članicami in Združenim kraljestvom, ter izraz „izročitev“, kadar se nanaša na situacijo med državami članicami ali Združenim kraljestvom in tretjo državo. ( 75 ) Zakaj torej člen 596 STS omenja tako izročitev kot tudi predajo? To pojasnjujem s tem, da „izročitev“ v mednarodnem javnem pravu velja za standardni izraz, medtem ko se „predaja“ nanaša na situacije, ki vključujejo Unijo in nekatere njene najbližje partnerice, kot je opisano zgoraj. ( 76 )

65.

Člen 599 STS obravnava področje uporabe mehanizma predaje in določa, kdaj se lahko izda nalog za prijetje. V skladu s členom 599(1) STS se lahko nalog za prijetje izda za dejanja, za katera je po pravu odreditvene države predpisana zaporna kazen ali ukrep odvzema prostosti z zgornjo mejo najmanj 12 mesecev, ali kadar se kazen ali ukrep odvzema prostosti izreče za trajanje najmanj štirih mesecev. Poleg tega zaradi člena 599(3) STS, ob upoštevanju zlasti člena 600, člena 601(1), točke od (b) do (h), in člena 604 STS, država ne sme zavrniti izvršitve naloga za prijetje, ki se med drugim nanaša na teroristična kazniva dejanja, če se ta kazniva dejanja kaznujejo z zaporno kaznijo najmanj 12 mesecev.

66.

Člena 600 in 601 STS določata vrsto razlogov za obvezno ( 77 ) in neobvezno ( 78 ) neizvršitev naloga za prijetje. Tako kot v ustreznih določbah Okvirnega sklepa 2002/584 ( 79 ) se noben od teh razlogov ne nanaša neposredno na temeljne pravice na splošno niti očitno na člen 49(1) Listine konkretno.

67.

V skladu s točko (c) člena 604 STS lahko za izvršitev naloga za prijetje, ki jo izvede izvršitveni pravosodni organ, velja jamstvo, da lahko, če se upravičeno domneva, da obstaja resnična nevarnost za spoštovanje temeljnih pravic zahtevane osebe, izvršitveni pravosodni organ pred odločanjem, ali bo izvršil nalog za prijetje, po potrebi zahteva dodatne informacije ali jamstva glede ravnanja z zahtevano osebo po njeni predaji.

68.

Člen 613 STS ureja odločitve o predaji. V skladu s prvim odstavkom te določbe izvršitveni pravosodni organ v rokih in v skladu s pogoji, določenimi v naslovu VII, predvsem z načelom sorazmernosti iz člena 597, odloči, ali bo oseba predana. ( 80 ) V skladu z drugim odstavkom člena 613 STS, če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da informacije, ki jih je sporočila odreditvena država, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zaprosi, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, predvsem v zvezi s členom 597, členi od 600 do 602, členom 604 in členom 606, in lahko določi rok za njihov prejem, pri čemer upošteva potrebo po spoštovanju rokov iz člena 615.

69.

Pomembno je, da nobena določba ne ustreza neposredno členu 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584. ( 81 ) Vendar to ne spremeni dejstva, da obstaja implicitna splošna obveznost organov, da izvršijo nalog za prijetje, izdan na podlagi STS. Mislim, da vse določbe v tretjem delu, naslov VII, STS temeljijo na tej predpostavki.

70.

Določbe tretjega dela, naslov VII, STS zaznamuje visoka stopnja zaupanja med Unijo in Združenim kraljestvom v zvezi z zavezanostjo k spoštovanju temeljnih pravic. Vzajemno zaupanje, da so bile, so in bodo temeljne pravice varovane tudi v prihodnje, preveva celotno besedilo. ( 82 )

71.

Iz tega jedrnatega in nikakor ne izčrpnega pregleda nekaterih ključnih določb tretjega dela, naslov VII, STS izhaja, da sta Unija in Združeno kraljestvo vzpostavila sistem predaje, ki ga zaznamujeta precejšnja tesnost sodelovanja in visoka stopnja vzajemnega zaupanja. Predložitveno sodišče meni, da so določbe iz tretjega dela, naslov VII, STS „enake ureditvi [predaje], določeni z [Okvirnim sklepom 2002/584]“. ( 83 )

72.

Ta izjava predložitvenega sodišča se nanaša na bistvo obravnavane zadeve in na tej stopnji zahteva previdnost. Čeprav je večji del določb iz tretjega dela, naslov VII, STS podoben določbam iz Okvirnega sklepa 2002/584, kolikor so formulirane enako, se v nekaterih točkah besedili razlikujeta, ( 84 ) pri čemer je očiten primer vprašanje političnih kaznivih dejanj. ( 85 )

73.

To nas pripelje do jedra obravnavane zadeve, in sicer do vprašanja obveznosti izvršitvenega pravosodnega organa v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic s strani organov odreditvene države. Zato je treba podati naslednje pripombe.

74.

Prvič, ker zadevni položaj spada na področje uporabe prava Unije v skladu s členom 51(1) Listine, je izvršitveni pravosodni organ, ki odloča o izvršitvi naloga za prijetje, vezan na Listino, saj mora zagotoviti, da predaja zahtevane osebe ne bo povzročila kršitve njenih pravic iz Listine.

75.

Drugič, izvršitveni pravosodni organ mora opraviti to preučitev le, če oseba, za katero je odrejen nalog za prijetje, zatrjuje tako izjemno kršitev temeljnih pravic.

76.

Tretjič, po mojem mnenju ni smiselno poskušati preučitev v dveh fazah, ki se od sodbe Aranyosi in Caldararu ( 86 ) uporablja za primere znotraj Unije, v celoti prenesti v sistem, vzpostavljen s STS. Kot je podrobno pojasnjeno zgoraj, ta preizkus v sodni praksi temelji na najvišji mogoči stopnji vzajemnega zaupanja v pravnem redu Unije, torej na stopnji vzajemnega zaupanja med državami članicami Unije. Vzajemno zaupanje med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom je visoko, vendar ne tako visoko kot zaupanje, na katerem temelji Okvirni sklep 2002/584.

77.

Četrtič, vzajemno zaupanje ni binarni pojem, temveč bolj drsna lestvica, in kot je navedeno zgoraj, upoštevne določbe STS temeljijo na precejšnji stopnji vzajemnega zaupanja, ki presega zaupanje med državo članico in veliko večino tretjih držav. Od izvršitvenega pravosodnega organa se torej načeloma pričakuje, da bo izvršil nalog za prijetje, to pa sme zavrniti le, če obstajajo oprijemljivi dokazi o resnični nevarnosti kršitve temeljnih pravic. Unija in Združeno kraljestvo sta z upoštevnimi določbami STS izrazila prepričanje, da bosta tako Unija kot Združeno kraljestvo spoštovala svoje obveznosti v zvezi s temeljnimi pravicami. Zato obstaja domneva, ki jo je mogoče ovreči, da so pogodbenice temeljne pravice do zdaj varovale, jih varujejo in jih bodo varovale tudi v prihodnje.

78.

V zvezi s tem Sodišču predlagam, (i) naj najprej uporabi merila, primerljiva s tistimi, ki so bila razvita v sodbi Petruhhin, ( 87 ) pri čemer bo izvršitveni pravosodni organ izpeljal svojo lastno presojo temeljnih pravic, na katere se oseba sklicuje.

79.

V tem primeru morajo irski organi, če imajo dokaze o resnični nevarnosti kršitve temeljnih pravic v tretji državi prosilki, oceniti to nevarnost, ko morajo odločati o izročitvi osebe tej državi. V ta namen se mora izvršitveni pravosodni organ opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene elemente. Ti elementi lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb tretje države prosilke ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Zgolj obstoj deklaracij in pristop k mednarodnim pogodbam, s katerimi se zagotavlja spoštovanje temeljnih človekovih pravic, sta načeloma nezadostna.

80.

Bistveno je poudariti, da ne zadostuje, da se izvršitveni pravosodni organ sklicuje zgolj na dejstvo, da je Združeno kraljestvo po izstopu iz Unije še naprej podpisnik EKČP. Podobno ne zadostuje zgolj formalno sklicevanje na sodno prakso sodišč Združenega kraljestva, da bi dokazali, da je postopek predaje združljiv z zadevno temeljno pravico. Izvršitveni pravosodni organ mora opraviti lastno preučitev, da bi se, figurativno povedano, odločil, ali je predaja združljiva s temeljnimi pravicami. To pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ne more enostavno biti pozoren na obstoj upoštevnih sodb sodišč Združenega kraljestva. Čeprav take sodbe lahko kažejo na to, da so temeljne pravice spoštovane, mora izvršitveni pravosodni organ vseeno izpeljati svojo lastno presojo in izpeljati lastno „subsumpcijo“ zadeve.

81.

Čeprav se seveda zavedam, da mora predložitveno sodišče na koncu ugotoviti, ali v obravnavanem primeru obstaja nevarnost kršitve člena 49(1) Listine, menim, da lahko Sodišče na podlagi informacij, ki so mu na voljo, v tej fazi usmerja predložitveno sodišče.

82.

Upoštevati je treba, da je bila ureditev, ki omogoča pogojni odpust na Severnem Irskem, spremenjena z učinkom od 30. aprila 2021. Pred to spremembo je bila oseba, obsojena zaradi določenih kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, upravičena do samodejnega pogojnega odpusta po prestani polovici kazni. V skladu z ureditvijo, ki se bo uporabljala od tega datuma, mora pogojni odpust take osebe odobriti specializirani organ, do njega pa bo lahko prišlo šele, ko bo zadevna oseba odslužila dve tretjini kazni.

83.

Vprašanje je, ali je ta sprememba ureditve pogojnega odpusta v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivnosti, določenim v členu 49(1), drugi stavek, Listine.

84.

V skladu s členom 49(1) Listine nihče ne sme biti obsojen za dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki v času, ko je bilo storjeno, po nacionalnem ali mednarodnem pravu ni bilo določeno kot kaznivo dejanje. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Če je bila v času po storitvi dejanja z zakonom predpisana milejša kazen, se uporabi ta.

85.

Člen 49 Listine tako vsebuje zahteve za naložitev kazni. Ta določba ne vsebuje (zgolj) načel v smislu člena 52(5) Listine, temveč določa izvršljive pravice. ( 88 )

86.

Sodišče je že odločilo, da je treba člen 49 Listine razlagati tako, da vsebuje enake zahteve, kot izhajajo iz člena 7 EKČP, ( 89 ) s čimer je potrdilo informacije, navedene v nezavezujočih, vendar kljub temu poučnih ( 90 ) pojasnilih v zvezi z Listino. ( 91 ) Mimogrede, besedilo prvih dveh stavkov člena 49(1) je enako tistemu iz člena 7(1) EKČP. V skladu s tem se je mogoče opreti na upoštevno sodno prakso ESČP. ( 92 )

87.

V zvezi s tem poudarjam, da ima jamstvo iz člena 7 EKČP, ki je bistveni element pravne države, pomembno mesto v sistemu varstva EKČP, kar dokazuje dejstvo, da v skladu s členom 15 EKČP ni dovoljeno nobeno odstopanje od njega. ( 93 )

88.

Kot poudarja samo predložitveno sodišče, je ESČP zavrnilo trditev, da so retroaktivne spremembe sistemov skrajšanja kazni ali predčasnih odpustov v nasprotju s členom 7 EKČP, ker ti ukrepi niso del „kazni“ v smislu tega člena.

89.

Čeprav je pojem „kazen“ po obsegu avtonomen, ( 94 ) ESČP ( 95 ) v svoji sodni praksi razlikuje med ukrepom, ki pomeni kazen kot tako, in ukrepom, ki zadeva njeno izvršitev ali uveljavitev. Kadar se narava in namen ukrepa nanašata na skrajšanja kazni ali spremembo ureditve predčasnega odpusta, to posledično ni del „kazni“ v smislu člena 7 EKČP. ( 96 )

90.

V zvezi s tem predložitveno sodišče ugotavlja, da je ESČP navedlo, da „razlikovanje med ukrepom, ki pomeni ‚kazen‘, in ukrepom, ki zadeva njeno ‚izvršitev‘ ali ‚uveljavitev‘, ni vedno jasno“ in da je mogoče, da lahko ukrep, sprejet med izvrševanjem kazni, vpliva ne le na način izvršitve kazni, ampak – nasprotno – na njen obseg. Predložitveno sodišče tu opozarja na sodbo v zadevi Del Río Prada proti Španiji. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali ta sodba pomeni odstopanje od dosedanje sodne prakse ESČP, in če da, v kakšnem obsegu.

91.

Menim, da odločba ESČP, na katero se sklicuje nacionalno sodišče, ne pomeni odstopanja od dolgoletne sodne prakse tega sodišča v zvezi s členom 7(1) EKČP.

92.

Citirani odlomek sodbe v zadevi Del Río Prada proti Španiji se nanaša na dosedanjo in ustaljeno sodno prakso tega sodišča. Zato je ESČP že pred izdajo te sodbe zelo pozorno spremljalo, ali ukrep, ki se navidezno nanaša na izvršitev kazni, dejansko vpliva na obseg kazni. Povedano drugače, ni mogoče trditi, kot trdi oseba MA, da sodba v zadevi Del Río Prada proti Španiji kaže, da je „pristop ESČP glede uporabe člena 7 [EKČP] bolj prilagodljiv kot v njegovi predhodni sodni praksi“. ( 97 )

93.

V sodbi v zadevi Del Río Prada proti Španiji je bila zaporna kazen, na katero je bila obsojena pritožnica, I. del Río Prada, za kazniva dejanja, storjena med letoma 1982 in 1987, daljša od 3000 let. ( 98 ) Ta kazen je bila pozneje bistveno znižana na podlagi španskega kazenskega zakonika iz leta 1973, ki je dopuščal največ 30 let dejanske zaporne kazni. V zvezi s tem je bila pritožnica upravičena do določenih skrajšanj kazni za delo in študij v zaporu. Pozneje, in sicer po obsodbi pritožnice in njeni izpustitvi iz zapora, je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) uvedlo novo pravno doktrino, ( 99 ) v skladu s katero je treba skrajšanja kazni uporabiti za vsako posamezno kazen, in ne za najvišjo 30-letno kazen. To je podaljšalo čas, ki bi ga številni zaporniki, vključno z I. del Río Prada, preživeli v zaporu, zaradi česar je ESČP ugotovilo kršitev člena 7 EKČP.

94.

Pri tem se je ESČP zdelo ključno, da v času obsodbe pritožnice in v času, ko je bila obveščena o odločitvi, da bo izrečena enotna kazen in določena najvišja zaporna kazen, ni nič jasno kazalo na razvoj sodne prakse v smeri zadevne sodbe španskega vrhovnega sodišča. ( 100 )

95.

Izjemnost sodbe v zadevi Del Río Prada proti Španiji potrjuje poznejša sodba ESČP v zadevi Devriendt. ( 101 ) V tem primeru je belgijski zakon glede obsodb na doživljenjsko zaporno kazen zvišal najnižji prag za pogojni odpust z 10 na 15 let. ( 102 ) Do tega zvišanja je prišlo med tem, ko je zadevna oseba storila kazniva dejanja, in (pravnomočno) obsodbo. ESČP je to zadevo izrecno razlikovalo od sodbe v zadevi Del Río Prada proti Španiji in ugotovilo, da ni bilo kršitve člena 7 EKČP. Zlasti je menilo, da je zadevni pogojni odpust način izvršitve kazni odvzema prostosti, pri katerem obsojenec kazen prestaja zunaj zapora, če v določenem poskusnem obdobju izpolnjuje predpisane pogoje, in da se ta zadeva v tem pogledu razlikuje od sodbe v zadevi Del Río Prada proti Španiji, v kateri je šlo za skrajšanje kazni, ki jo je treba prestati, in ne zgolj za zmanjšanje ali prilagoditev pogojev izvršitve. ( 103 ) Ugotovilo je tudi, da čeprav je bil učinek nove ureditve zvišanje časovnega praga za upravičenost do pogojnega odpusta, zaradi česar je bil položaj pritožnika v pridržanju nedvomno težji, drugače kot v položaju v zadevi Del Río Prada proti Španiji taka strožja obravnava ni onemogočila odobritve pogojnega odpusta. ( 104 )

96.

Da bi ugotovili, ali se ukrep, sprejet med izvrševanjem kazni, nanaša le na način izvršitve kazni ali – nasprotno – vpliva na njen obseg, je treba v vsaki zadevi preučiti, kaj je dejansko pomenila naložena „kazen“ v skladu z nacionalnim pravom, ki je veljalo v času dejanskega stanja, oziroma kakšna je bila njena notranja narava. Pri tem je treba upoštevati nacionalno pravo kot celoto in to, kako je bilo uporabljeno v času dejanskega stanja. ( 105 )

97.

Pri tem ugotavljam, da nič ne kaže na to, da bi se kazni, ki se uporabljajo za domnevna dejanja, in sicer kazen dosmrtnega zapora, od domnevnega datuma storitve dejanj do danes spremenile.

98.

Poleg tega dejstvo, da v skladu s spremenjeno ureditvijo, ki na Severnem Irskem dovoljuje pogojni odpust, oseba, obsojena zaradi določenih kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, ni več upravičena do samodejnega pogojnega odpusta po prestani polovici kazni, temveč bo moral pogojni odpust take osebe odobriti specializirani organ, do njega pa bo lahko prišlo šele potem, ko bo zadevna oseba prestala dve tretjini kazni, ne spremeni dejstva, da bo ta oseba tudi ob pogojnem odpustu še vedno prestajala kazen.

99.

Na koncu je torej mogoče ugotoviti, da ureditev, ki dovoljuje pogojni odpust, ne spada pod opredelitev „kazni“ iz člena 49(1), drugi stavek, Listine in torej ni zajeta s to določbo.

100.

V skladu s členom 52(3) Listine, kolikor Listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP. To ne preprečuje, da bi pravo Unije zagotovilo širše varstvo.

101.

Kolikor to poraja vprašanje, ali ima člen 49(1) Listine širše področje uporabe ali določa strožje zahteve kot člen 7(1) EKČP, ne vidim možnosti ali razloga, da bi se štelo, da je to morda tako. Kot je poudarila Komisija, zlasti ni prepoznavne ustavne tradicije, ki bi bila skupna državam članicam, da bi področje uporabe člena 49(1) Listine bilo ali bi moralo biti širše od področja uporabe člena 7(1) EKČP.

102.

Ob upoštevanju navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska), odgovori:

Kadar država članica prejme zahtevo Združenega kraljestva v skladu z določbami tretjega dela, naslov VII, Sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na drugi strani za predajo zahtevane osebe in kadar so podani argumenti in predloženi dokazi, da bi predaja zahtevane osebe pomenila kršitev njenih pravic iz člena 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah:

Dejstvo, da bo za zahtevano osebo, če bo obsojena, veljala strožja ureditev pogojnega odpusta od tiste, ki je veljala na dan storitve domnevnega kaznivega dejanja, samo po sebi ne pomeni kršitve člena 49(1) Listine o temeljnih pravicah.