Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NICHOLASA EMILIOUJA,
predstavljeni 12. junija 2025(1)
Zadeva C-77/24 [Wunner](i)
NM,
OU
proti
TE
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija)
„ Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Območje svobode, varnosti in pravice – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti – Tožba za ugotovitev civilne odgovornosti, ki jo je potrošnik z običajnim prebivališčem v državi članici vložil zoper direktorja družbe za prirejanje iger na srečo, registrirane v drugi državi članici – Zahtevek, ki se nanaša na domnevno kršitev nacionalnega zakona o igrah na srečo prve države članice – Uredba (ES) št. 864/2007 – Področje uporabe – Izvzetja – Člen 1(2)(d) – Nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz prava družb – Narava dejanskega stanja – Kršitev dolžnosti ali prepovedi, naložene erga omnes – Neupoštevnost tega izvzetja – Določitev prava, ki se uporablja – Člen 4(1) – Država, v kateri ,škoda‘ nastane – Država, iz katere igralec sodeluje pri spletnih igrah na srečo “
I. Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), se nanaša na tožbo za ugotovitev civilne odgovornosti, ki jo je potrošnik z običajnim prebivališčem v Avstriji pred avstrijskimi sodišči vložil zoper nekdanja direktorja družbe za prirejanje iger na srečo, registrirane na Malti (zdaj v stečaju). Potrošnik trdi, da je to, da ta družba ponuja spletne igre na srečo v Avstriji brez koncesije, ki se zahteva z zakonodajo te države, delikt (ki mu je povzročil velike finančne izgube), za katerega sta odgovorna ta direktorja.
2. Predložitveno sodišče, ki mora odločiti, ali ta delikt ureja avstrijsko ali malteško pravo, prosi za pojasnila glede dveh vprašanj. Prvič, izvedeti želi, ali se za tak delikt uporablja Uredba (ES) št. 864/2007(2) (v nadaljevanju: Uredba Rim II). Natančneje, to sodišče se sprašuje, ali člen 1(2)(d) tega pravnega akta, ki s področja uporabe izvzema nepogodbene obveznosti, „ki izvirajo iz prava družb“, zajema tovrstno odgovornost direktorjev za ravnanja družbe. Če je odgovor nikalen, se to sodišče sprašuje o razlagi splošnega pravila iz člena 4(1) te uredbe, v skladu s katerim se za nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz delikta, uporablja pravo države, v kateri je „škoda“ nastala. Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, kaj točno je „škoda“ in kje nastane v zvezi s takim zahtevkom.
II. Pravni okvir
A. Uredba Rim II
3. Člen 1(2)(d) Uredbe Rim II določa, da so „nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz prava družb […] glede zadev, kot je […] osebna odgovornost družbenikov […] kot takih za obveznosti družbe […]“, izvzete s področja uporabe te uredbe.
4. Člen 4 Uredbe Rim II, naslovljen „Splošno pravilo“, v odstavku 1 določa, da je, „[č]e v tej uredbi ni določeno drugače, […] pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice“.
B. Avstrijsko pravo
5. Člen 1301 Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch (splošni civilni zakonik, v nadaljevanju: avstrijski splošni civilni zakonik) določa, da sta „[z]a nezakonito povzročeno škodo […] lahko odgovorni dve ali več oseb, če so k njej prispevale skupaj, neposredno ali posredno, s spodbujanjem, grožnjo, ukazovanjem, pomočjo, prikrivanjem in podobno; ali zgolj s tem, da niso izpolnile svoje posebne obveznosti preprečevanja škode“.
6. Člen 1311 tega zakonika določa, da „zgolj naključje vpliva na osebo, v katere premoženju ali osebi se pojavi. Če pa je nekdo sprožil naključje s svojim nepoštenim ravnanjem, je kršil zakon, katerega namen je preprečevanje naključne škode, […] pa je odgovoren za škodljive posledice, do katerih sicer ne bi prišlo“.
7. Člen 3 Glücksspielgesetz (zakon o igrah na srečo, v nadaljevanju: avstrijski zakon o igrah na srečo) določa, da je „[p]ravica prirejanja iger na srečo […] pridržana zvezni državi, razen če ta zvezni zakon ne določa drugače (monopol nad igrami na srečo)“.
III. Dejansko stanje, nacionalni postopek in vprašanji za predhodno odločanje
8. Iz predložitvene odločbe in elementov iz spisa je razvidno, da je družba Titanium Brace Marketing Limited (v nadaljevanju: Titanium), ki je trenutno v stečaju, ponujala spletne igre na srečo s svojega sedeža na Malti. Na Malti so bili vsi prostori, vključno s strežniki, ki so se uporabljali za navedeno dejavnost. V času dejanskega stanja sta bili osebi NM in OU direktorja te družbe. Družba Titanium je prek spletnega mesta www.drueckglueck.com svojo dejavnost usmerjala v več držav, vključno z Avstrijo. Potrošniki so lahko iz te države na tem spletnem mestu sodelovali v zadevnih igrah. Družba Titanium je bila imetnica koncesije za prirejanje iger na srečo, ki so jo izdali malteški organi v skladu z malteško zakonodajo. Vendar pa v Avstriji ni imela koncesije za prirejanje iger na srečo v skladu z avstrijskim zakonom o igrah na srečo.
9. Potrošniki so morali za sodelovanje pri spletnih igrah na srečo ustvariti račun („igralni račun“) na spletnem mestu družbe Titanium, kar je vključevalo soglasje potrošnika s splošnimi pogoji poslovanja te družbe (s čimer je dejansko s tem podjetjem sklenil pogodbo o igrah na srečo). Nato so morali račun napolniti na enega od predlaganih načinov, na primer s kreditno kartico ali z bančnim nakazilom. Pri sodelovanju v igri na srečo so bile vplačane stave bremenjene z navedenega računa. Nanj so se prenesli tudi morebitni dobitki. Stranke so lahko od družbe Titanium zahtevale izplačilo dobroimetja z njihovega igralnega računa.
10. V skladu z malteško zakonodajo je imela družba Titanium bančni račun (v nadaljevanju: bančni račun za varstvo igralca), ki ga je upravljala banka s sedežem na Malti in na katerega je nakazovala zneske, ki so ustrezali akumuliranim stanjem vseh igralnih računov. Ta sredstva so bila tako ločena od preostalega imetja družbe, da bi se v primeru stečaja zagotovilo izplačilo zahtevkov igralcev.
11. Oseba TE, potrošnik z običajnim prebivališčem na Dunaju (Avstrija), je med 14. novembrom 2019 in 3. aprilom 2020 sodelovala v spletnih igrah na srečo prek spletnega mesta družbe Titanium. Da bi napolnila svoj igralni račun, je denar s svojega osebnega bančnega računa, ki ga je upravljala banka s sedežem v Avstriji, prenesla na bančni račun za varstvo igralca na Malti. V tem obdobju je zaradi te dejavnosti utrpela izgubo v skupnem znesku 18.547,67 EUR.
12. Oseba TE je pri Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien (deželno sodišče za civilne zadeve na Dunaju, Avstrija) zoper osebi NM in OU vložila tožbo za ugotovitev civilne odgovornosti, s katero je zahtevala odškodnino, enako znesku njenih izgub pri igrah na srečo ter obresti in stroškov. Oseba TE je trdila, da ponujanje spletnih iger na srečo v Avstriji brez koncesije, ki se zahteva v skladu z avstrijskim zakonom o igrah na srečo, pomeni kršitev tega zakona. Osebi NM in OU sta bili kot direktorja družbe Titanium odgovorni za ravnanja te družbe. Ker je bil avstrijski zakon o igrah na srečo (med drugim) oblikovan za preprečevanje škode avstrijskim potrošnikom, je pomenil „zaščitne zakone“ (Schutzgesetze) v smislu člena 1311 avstrijskega splošnega civilnega zakonika. V skladu z zadnjenavedenim je kršitev takih „zaščitnih zakonov“ pomenila delikt, za katerega sta bili osebi NM in OU osebno odgovorni strankam družbe Titanium. Oseba TE je trdila tudi, da ima sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, mednarodno pristojnost na podlagi člena 7(2) Uredbe (EU) št. 1215/2012(3) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia).
13. Osebi NM in OU sta v odgovoru trdili, da avstrijska sodišča nimajo mednarodne pristojnosti. Po njunem mnenju je bila na podlagi člena 7(2) Uredbe Bruselj Ia pristojnost dejansko podeljena malteškim sodiščem. Trdili sta tudi, da zahtevka osebe TE ne ureja avstrijsko pravo, temveč malteško pravo, ki ne priznava takšne odgovornosti direktorja.
14. Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien (deželno sodišče za civilne zadeve na Dunaju) je s sklepom z dne 27. aprila 2023 zaradi neobstoja mednarodne pristojnosti tožbo zavrglo.
15. Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija), pri katerem je oseba TE vložila pritožbo, je s sklepom z dne 4. septembra 2023 ugotovilo, da so za zahtevek osebe TE na podlagi člena 7(2) Uredbe Bruselj Ia pristojna avstrijska sodišča. Zato je razveljavilo upoštevni del prvostopenjskega sklepa in Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien (deželno sodišče za civilne zadeve na Dunaju) naložilo, naj meritorno odloči o zadevi.
16. Osebi NM in OU sta zato zoper sklep Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju) pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) vložili kasacijsko pritožbo, ki jo je prvo sodišče razglasilo za dopustno.
17. Ker je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) menilo, da je na eni strani pristojnost avstrijskih sodišč na podlagi Uredbe Bruselj Ia jasna, vendar da vprašanje prava, ki ureja zahtevek osebe TE, na drugi strani ni jasno, je postopek prekinilo in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 1(2)(d) [Uredbe Rim II] razlagati tako, da se uporablja tudi za odškodninske zahtevke proti organu družbe, ki jih upnik družbe opira na odškodninsko odgovornost v zvezi z delikti, ker je organ kršil zaščitne zakone (kot so določbe prava o igrah na srečo)?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
Ali je treba člen 4(1) [Uredbe Rim II] razlagati tako, da je kraj nastanka škode v primeru odškodninske tožbe na podlagi deliktne odgovornosti, vložene proti organu družbe, ki v Avstriji ponuja spletne igre na srečo brez koncesije, zaradi izgub pri igrah na srečo določen s krajem,
(a) iz katerega igralec opravlja nakazila s svojega bančnega računa na igralni račun, ki ga vodi družba,
(b) v katerem družba vodi igralni račun, na katerem se knjižijo vplačila igralca, dobitki, izgube in nagrade,
(c) iz katerega igralec prek tega igralnega računa vplačuje stave, ki na koncu privedejo do izgube,
(d) igralčevega prebivališča kot kraja njegovega zahtevka za izplačilo dobroimetja na igralnem računu,
(e) kjer je njegovo glavno premoženje?“
18. Pisno podana stališča so predložile osebi NM in OU, oseba TE, belgijska in nemška vlada ter Evropska komisija. Na obravnavi, ki je potekala 5. februarja 2025, so bile zastopane osebi NM in OU, oseba TE, avstrijska, nemška, belgijska in malteška vlada ter Evropska komisija.
IV. Analiza
19. Ta zadeva obravnava igre na srečo, ki jih na spletu ponujajo družbe s sedežem na Malti. Običajno so njihove spletne strani ne le dostopne, temveč tudi usmerjene (z uporabljenimi jeziki, oglaševanjem, in tako dalje) v druge države članice. Čeprav te družbe delujejo na podlagi koncesij, ki jih izdajo malteški organi v skladu z malteško zakonodajo (ki naj bi zajemala opravljanje storitev iger na srečo na Malti in tudi z Malte), pogosto nimajo ustreznih koncesij, ki se v skladu z zakonodajo ciljnih držav članic zahtevajo za opravljanje takih storitev v teh državah (ali v primeru Avstrije tega sploh ne morejo storiti, saj za igre na srečo praviloma velja državni monopol).
20. V navedenih spletnih igrah na srečo sodeluje precejšnje število potrošnikov iz teh drugih držav članic. Zato številni med njimi izgubijo precejšnje zneske denarja. V zadnjih letih so si taki neuspešni igralci iger na srečo svoje izgube prizadevali nadomestiti tako, da so pred lokalnimi sodišči začeli civilne postopke zoper malteške družbe za prirejanje iger na srečo. Običajno trdijo, da ker so jim bile igre, ki so jih igrali, ponujene nezakonito (ker zadevni ponudnik ni spoštoval zakonodaje države članice, v kateri je potrošnik igral), je temeljna pogodba o igrah na srečo nična in neveljavna, zaradi česar je treba povrniti koristi, izmenjane na podlagi navedene pogodbe, vključno s stavami, ki jih je potrošnik vplačal. V Avstriji in Nemčiji so ti postopki celo prerasli v množične sodne spore.(4) Zdi se, da so avstrijska in nemška sodišča v večini primerov takšnim zahtevkom ugodila.
21. Postopek, ki ga je oseba TE začela pred avstrijskimi sodišči, spada v ta okvir, saj je tudi sodelovala v spletnih igrah na srečo, ki jih je ponujala malteška družba (Titanium) in je izgubila precejšen znesek denarja, ki ga zdaj skuša pridobiti nazaj. Vendar v zvezi z njenim zahtevkom obstajajo nekatere posebnosti. Kot je navedeno v točki 12 zgoraj, prvič, ni usmerjen zoper samo družbo za prirejanje iger na srečo (Titanium), temveč zoper njena nekdanja direktorja, in, drugič, ne temelji na zatrjevani nezakonitosti pogodbe o igrah na srečo in restitucijskem pravu, temveč na (avstrijskem) deliktnem pravu.
22. Zdi se, da se je oseba TE odločila, da se namesto na družbo Titanium usmeri na osebi NM in OU iz dveh razlogov. Prvi je precej pogost: družba je šla v stečaj. Nasprotno pa je drugi izreden: malteški zakonodajalec je 12. junija 2023 v odgovor na zgoraj opisane množične sodne spore in glede na finančne posledice, ki bi jih malteške družbe za prirejanje iger na srečo zato lahko imele, sprejel zakon, in sicer „Zakon 55“, s katerim je bil malteškemu zakonu o igrah na srečo dodan člen 56A. Ta nova določba v bistvu določa, da so restitucijski zahtevki igralcev pred malteškimi sodišči nedopustni, vendar tudi, da se tuja sodna odločba, s katero se takemu zahtevku ugodi, na Malti ne bo priznala ali izvršila.
23. Vprašanje, katero pravo ureja zahtevek osebe TE, ki je edini predmet vprašanj, ki ju je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče),(5) je za ključno izid tega zahtevka. Kot pojasnjuje predložitveno sodišče, bi bil ta zahtevek po avstrijskem pravu, kot se razlaga v tej sodni praksi, lahko uspešen: v skladu s členoma 1301 in 1311 avstrijskega splošnega civilnega zakonika so direktorji dejansko lahko odgovorni za kršitev „zaščitnih zakonov“ (v smislu člena 1311), ki jih je zagrešila družba, in upoštevne dele avstrijskega zakona o igrah na srečo je mogoče šteti kot take. Nasprotno pa v skladu s trditvami oseb NM in OU malteško pravo ne priznava take odgovornosti.
24. Ob upoštevanju logičnega zaporedja, v katerem je predložitveno sodišče postavilo svoji vprašanji, bom v naslednjih točkah najprej obravnaval vprašanje uporabe Uredbe Rim II za zahtevek, kakršnega je vložila oseba TE (oddelek A, prvo vprašanje). Nato bom vprašanje prava, ki ureja ta zahtevek, obravnaval na podlagi kolizijskega pravila iz člena 4(1) te uredbe (oddelek B, drugo vprašanje). Nazadnje pa se bom na kratko odmaknil od teh vprašanj in obravnaval vprašanje, ki je tesno povezano z drugim vprašanjem, in sicer z možnostjo nadomestitve prava, določenega s členom 4(1) Uredbe Rim II, na podlagi „odstopne klavzule“ iz člena 4(3) navedene uredbe (oddelek C).
A. Uporaba Uredbe Rim II (prvo vprašanje)
25. Člen 1(1) Uredbe Rim II opredeljuje njeno področje uporabe. V skladu s to določbo se ta instrument „v primeru kolizije zakonov“ uporablja za „nepogodbene obveznosti“ v „civilnih in gospodarskih zadevah“.
26. Ti pogoji so v obravnavani zadevi izpolnjeni. Prvič, položaj, na katerem temelji zahtevek osebe TE, vključuje „kolizijo zakonov“: dejansko stanje je povezano tako z Avstrijo kot z Malto, zaradi česar se postavlja vprašanje, ali je treba o tem zahtevku odločiti v skladu z avstrijskim ali malteškim pravom. Drugič, domnevna obveznost oseb NM in OU, da osebi TE povrneta odškodnino, na čemer temelji zahtevek zadnjenavedene, je očitno „nepogodbena“ v smislu Uredbe Rim II: izhaja iz „škodnega dejanja“ (če povzamem izraz iz navedene uredbe)(6), ki naj bi ga storili osebi NM in OU in ki pomeni kršitev zakonsko predpisane prepovedi za vsakogar, ne glede na kakršno koli „pogodbo“ (in sicer prepoved ponujanja iger na srečo javnosti v Avstriji brez koncesije, določena v avstrijskem zakonu o igrah na srečo). Tretjič, ta spor se nanaša na „civilne in gospodarske zadeve“, saj je nastal med zasebnimi strankami v skladu z običajnimi pravili civilnega prava.
27. Pravo, ki se uporablja za tako „nepogodbeno obveznost“, načeloma določajo kolizijska pravila iz Uredbe Rim II. Vendar člen 1(2) te uredbe z njenega področja uporabe izvzema nekatere zadeve. Zlasti v točki (d) navedene uredbe je določeno, da se ta instrument izjemoma ne uporablja za „nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz prava družb“. V tej določbi je kot primer navedeno, da ta kategorija vključuje „osebn[o] odgovornost družbenikov [...] kot takih za obveznosti družbe“.
28. V tem okviru se predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali izvzetje iz člena 1(2)(d) Uredbe Rim II zajema zahtevek, kakršnega je oseba TE vložila zoper osebi NM in OU kot direktorja družbe Titanium.
29. Tako kot menijo oseba TE, avstrijska in belgijska vlada ter Komisija, je odgovor tudi po mojem mnenju nikalen.
30. Na prvem mestu, ker člen 1(2)(d) Uredbe Rim II ne vsebuje sklicevanja na (nobeno) nacionalno pravo, je treba kategorijo „nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz prava družb“ za namene te uredbe opredeliti avtonomno. V zvezi s tem je treba poseben pomen pripisati cilju, ki ga zakonodajalec Unije uresničuje z zadevnim izvzetjem.
31. Kot je Sodišče pojasnilo v sodbi v zadevi BMA Nederland,(7) je ta cilj v bistvu zagotoviti, da se nekatera vprašanja, ki so tesno povezana z „rojstvom“ (ustanovitev), „življenjem“ (delovanje in poslovanje) in „smrtjo“ (prenehanje) družb in za katera v zakonodaji držav članic običajno veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil civilnega in gospodarskega prava, urejajo v enem samem pravnem okviru, imenovanem „pravo, ki se uporablja za družbo“ (ali lex societatis).
32. Če bi namreč v taka vprašanja, kadar družbe opravljajo svoje dejavnosti v več državah, posegali z drugimi pravnimi okviri (na primer s splošnim deliktnim pravom), bi to povzročilo precejšnjo pravno negotovost za te družbe (ter njihove člane, družbenike in upnike). Nasprotno pa je namen gotovosti v zvezi s pravom, ki se uporablja za družbo, določenim v členu 1(2)(d) Uredbe Rim II, spodbujati svobodo družb, da ustanovijo in opravljajo storitve na celotnem notranjem trgu na podlagi členov 49 in 56 PDEU.(8)
33. Glede na cilj, ki se uresničuje s členom 1(2)(d) Uredbe Rim II, in kot je Sodišče ugotovilo sodbi v zadevi BMA Nederland, to izvzetje zajema odgovornosti/„nepogodbene obveznosti“ družbenikov, vključno direktorjev, ki obstajajo iz „razlogov, ki so značilni za pravo družb“.(9) To velja, kadar ta odgovornost/„obveznost“ izhaja iz kršitve dolžnosti (ali prepovedi), ki je temu družbeniku naložena na podlagi njegovega/njenega imenovanja (kar po predpostavki presega obveznosti, ki se z običajnimi pravili civilnega in gospodarskega prava naložene vsakomur), ne glede na opredelitev take dolžnosti v nacionalnem lex fori ali lex causae. Na splošno so namreč pravice, ki jih imajo direktorji, in obveznosti, ki so jim naložene zaradi njihovega imenovanja, neločljivo povezane z vsakodnevnim upravljanjem, delovanjem, poslovanjem in torej „življenjem“ družbe. Poleg tega so te pravice in obveznosti običajno odvisne od oblike družbe. Zato bi bilo treba taka vprašanja obravnavati izključno v okviru ustreznega lex societatis. V skladu s tem bi bilo treba takšno odgovornost/obveznost obravnavati kot tako, ki „izvir[a] iz prava družb“ v smislu člena 1(2)(d) Uredbe Rim II. To je imel v mislih zakonodajalec, ko je v tej določbi navedel „osebna odgovornost družbenikov […] kot takih“.(10)
34. Nasprotno pa, kot trdijo oseba TE, belgijska vlada in Komisija, izvzetje iz člena 1(2)(d) Uredbe Rim II ne more zajemati odgovornosti/„nepogodbenih obveznosti“ direktorjev, ki izvirajo „iz razlogov, ki s tem pravom niso povezani“.(11) Sicer je res, kot trdi malteška vlada, da bi direktorjem, če bi za vsako odgovornost, s katero se lahko soočijo, kadar delujejo v tej funkciji, ne glede na razloge, veljal enoten pravni okvir lex societatis, to prineslo gotovost, vendar bi tako široko področje uporabe tega izvzetja preseglo njegov namen, kot je pojasnjeno v točki 31 zgoraj. To bi bilo še toliko bolj neprimerno, ker je treba člen 1(2)(d) kot izvzetje od področja uporabe te uredbe razlagati ozko.(12)
35. Zahtevek osebe TE (in ustrezna odgovornost/„nepogodbena obveznost“ oseb NM in OU, na kateri temelji ta zahtevek) se kljub temu, da je vložen zoper direktorja, ki sta delovala v tej funkciji, nanaša na drugi zgoraj opisani primer. Dejansko odgovornost/„obveznost“ oseb NM in OU izhaja iz kršitve zakonsko predpisane prepovedi ne glede na njuno imenovanje (in sicer prepovedi, ki jo določa avstrijski zakon o igrah na srečo vsakomur, da ponuja igre na srečo javnosti v Avstriji brez koncesije). Taka prepoved in posledice njene kršitve niso povezane z vsakodnevnim upravljanjem, delovanjem, poslovanjem in torej „življenjem“ družbe. Naložena je iz drugih razlogov, ki s tem „niso povezani“ (vključno z varstvom interesov potrošnikov).
36. Zato domnevne odgovornosti/„nepogodbene obveznosti“, ki naj bi jo imeli osebi NM in OU, ni mogoče šteti za tako, ki „izvir[a] iz prava družb“ v smislu člena 1(2)(d) Uredbe Rim II. Iz tega razloga taka odgovornost/„obveznost“ spada na področje uporabe te uredbe in jo ureja pravo, oblikovano s pravili, ki so določena v njej. Glede na ta pravila in dejansko stanje v obravnavani zadevi se lahko to pravo zelo razlikuje od lex societatis, ki ureja družbo. Vprašanje prava, ki se uporablja za to „obveznost“, bo obravnavano v naslednjem oddelku teh sklepnih predlogov.
37. Ta ugotovitev ne omaja trditve oseb NM in OU ali malteške vlade, da ker je sporne igre na srečo v Avstriji dejansko ponujala družba Titanium in ne njuna direktorja, je prepoved iz avstrijskega zakona o igrah na srečo lahko kršila le ta družba. Domnevna „nepogodbena obveznost“, ki izhaja iz tega delikta, je dejansko „obveznost družbe“. Vprašanje, ali je direktorja mogoče šteti za „osebno odgovornega“ v razmerju do oškodovane tretje osebe za tako „obveznost“, je v bistvu vprašanje „prava družb“. Taka odgovornost obstaja (le), kadar je ta direktor kršil dolžnost skrbnega ravnanja, ki mu je bila zaradi njegovega imenovanja naložena, da zagotovi, da družba izpolnjuje svoje pravne obveznosti.(13)
38. V nasprotju s trditvami teh intervenientov je namreč, prvič, kadar družba stori delikt, vprašanje, ali se lahko iz tega izhajajoča „nepogodbena obveznost“ pripiše družbenikoma, v bistvu vprašanje prava, ki se uporablja za ta delikt, kot je določeno na podlagi Uredbe Rim II.(14) V skladu s pravili o civilni odgovornosti držav članic (kot na primer njihova pravila kazenskega prava) se dejanja ene osebe pogosto pripišejo drugi osebi, in sicer na podlagi različnih teorij (napeljevanje, odgovornost za ravnanje drugega, in tako dalje). Natančneje, delikte, ki jih storijo družbe, je včasih mogoče pripisati njihovim družbenikom (ker so odredili sporno ravnanje ali so imeli pravico, sposobnost ali dolžnost, da ga nadzorujejo, in tako dalje) ne glede na dolžnosti, ki so tem družbenikom sicer naložene na podlagi „prava družb“. Logika takega morebitnega pripisovanja odgovornosti je „deliktnost“ po naravi. Osredotoča se na zagotavljanje spoštovanja pravil ravnanja v družbi in ustrezne odškodnine oškodovancem za kršitev teh pravil. Pripisovanje nekaterih kršitev, ki jih storijo družbe, družbenikom, ki jih upravljajo, lahko prispeva k zagotavljanju, da te pravne osebe ustrezno upoštevajo ta pravila in da lahko oškodovanci v primeru kršitve prejmejo odškodnino. „Deliktna“ narava tega vprašanja je potrjena s členom 15(g) Uredbe Rim II. V tej določbi je namreč navedeno, da pravo, ki se uporablja za „nepogodbeno obveznost“, ki izhaja iz delikta, ureja „odgovornost za dejanja druge osebe“.
39. Drugič, glede na dejanske okoliščine zadeve bi se osebama NM in OU poleg „deliktne“ odgovornosti/„nepogodbene obveznosti“, ki izhaja iz kršitve avstrijskega zakona o igrah na srečo, lahko naložila tudi odgovornost „po pravu družb“/„nepogodbena obveznost“, ker sta kršila dolžnost skrbnega ravnanja, ki jima je bila naložena zaradi njunega imenovanja, da se zagotovi izpolnjevanje pravnih obveznosti družbe. Pogosto je namreč, da en sam dogodek za direktorja družbe povzroči takšno kopičenje odgovornosti.(15) Vendar so te „obveznosti“ ločene in ustrezno razvrščene glede na njihovo logiko: urejajo jih različni zakoni, ki se jih določi glede na različna kolizijska pravila (Uredba Rim II na eni strani in nacionalna pravila na drugi strani). V obravnavani zadevi se zahtevek osebe TE opira na „deliktno“ odgovornost oseb NM in OU in ne na morebitno vzporedno odgovornost „po pravu družb“, ki bi se jima lahko naložila.
40. Glede na zgornje ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da izvzetje v zvezi z „nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz prava družb“, določeno v členu 1(2)(d) Uredbe Rim II, ne zajema domnevne „nepogodbene obveznosti“ direktorja družbe, ki izhaja iz kršitve dolžnosti ali prepovedi, naložene z zakonom, ne glede na njegovo imenovanje, kot je prepoved vsakomur, da ponuja igre na srečo v določeni državi članici brez koncesije, ki jo izdajo organi te države.
B. Država, v kateri nastane „škoda“ v smislu člena 4(1) Uredbe Rim II (drugo vprašanje)
41. Iz prejšnjega oddelka izhaja, da se Uredba Rim II uporablja za „nepogodbene obveznosti“, kakršna je ta, na kateri temelji zahtevek osebe TE. Zdaj bom obravnaval vprašanje prava, ki ureja to „obveznost“ na podlagi navedene uredbe.
42. Nobeno od posebnih pravil iz členov od 5 do 9 Uredbe Rim II ne zajema delikta, kakršen je ta v obravnavani zadevi. Stranki prav tako nista izbrali prava, ki se uporablja za „nepogodbeno obveznost“, ki izhaja iz tega delikta, kot se to dopušča s členom 14 navedene uredbe. Zato je treba to pravo določiti na podlagi splošnega pravila iz člena 4(1) tega instrumenta.
43. V skladu s tem splošnim pravilom je treba za „nepogodbeno obveznost“, ki izhaja iz delikta, uporabiti pravo države, v kateri „škoda“ nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil „dogodek, ki je povzročil nastalo škodo“, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale „posredne posledice“.
44. V tem okviru predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, kaj je „škoda“, povzročena z (domnevnim) deliktom, na katerem temelji zahtevek osebe TE, in kje se šteje, da je ta „škoda“ nastala v smislu člena 4(1) Uredbe Rim II. Navedeno sodišče v vprašanju navaja več naveznih okoliščin, ki bi lahko bile upoštevne v zvezi s tem. Po mojem mnenju so za razumevanje zapletenosti tega vprašanja potrebna nekatera predhodna pojasnila.
45. Za namene Uredbe Rim II je v členu 2(1) te uredbe pojem „škoda“ opredeljen kot „vse posledice, ki so nastale zaradi škodnega dejanja […]“ (moj poudarek). Kljub temu iz točke 43 zgoraj izhaja, da člen 4(1) te uredbe temelji na bolj subtilnem razlikovanju med neposredno(16) „škodo“, ki jo povzroči škodni dogodek, in posrednimi „posledicami“ tega dogodka. Za določitev prava, ki ureja delikt, je pomembno le prvo.
46. V mnogih primerih je razlikovanje med neposredno „škodo“, ki jo povzroči škodni dogodek, in kakršnimi koli „posrednimi posledicami“ te škode, razmeroma enostavno. Na primer, v primeru prometne nesreče je ta „škoda“ telesna poškodba oškodovanca in/ali materialna škoda na njegovem avtomobilu, ki je nastala zaradi te nesreče. Do nje je prišlo tam, kjer je bilo trčenje. Nadaljnje ekonomske posledice te poškodbe (stroški zdravstvene oskrbe, izguba dohodka zaradi poškodbe, in tako dalje) in/ali materialna škoda (stroški popravila avtomobila, in tako dalje) so „posredne posledice“ nesreče.(17)
47. Nasprotno pa se lahko razlikovanje neposredne „škode“, ki jo povzroči škodni dogodek, od njenih „posrednih posledic“ izkaže za težavno v primerih, ko škoda, ki jo zatrjuje oškodovanec, nima fizičnega izraza. Tako je v obravnavanem primeru: izgube pri igrah na srečo, ki jih navaja oseba TE, so v bistvu zmanjšanje nematerialnega, denarnega imetja. Sodi v kategorijo „izključno ekonomske“ ali „izključno finančne“ škode. To je razlog za drugo postavljeno vprašanje predložitvenega sodišča.
48. Po tem pojasnilu želim v odgovor na to vprašanju spomniti, da na splošno „škoda“, navedena v členu 4(1) Uredbe Rim II, pomeni neposredne posledice škodnega dogodka za oškodovanca (ali, natančneje, za njegov pravno varovani interes, na katerega se nanaša zahtevek). To je odvisno od narave (domnevnega) delikta, na katerem temelji zahtevek.(18) Tako je treba za določitev te „škode“ začeti z analizo značilnosti tega delikta. Ker pa se „škoda“ ugotavlja za določitev prava, ki se uporablja, na podlagi člena 4(1) Uredbe Rim II, je treba upoštevati cilj, ki se uresničuje s to določbo. Namen zakonodajalca Unije, da kot navezno okoliščino izbere državo, v kateri nastane „škoda“, je bil v večini primerov zagotoviti uporabo prava, ki je najtesneje povezano z deliktom in ki je predvidljivo tako za oškodovanca kot za storilca delikta, kar zagotavlja pravno varnost. Namen te navezne okoliščine je bil tudi zagotoviti „pravično ravnovesje“ med interesi strank.(19) Merilo, izbrano za opredelitev te „škode“, mora biti prepričljivo z vidika teh ciljev, ne glede na rešitev, ki bi lahko v zvezi s tem obstaja v materialnem pravu.(20)
49. V tem okviru je treba upoštevati tudi sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 7(2) Uredbe Bruselj Ia. Naj spomnim, da ta določba vsebuje pravilo o posebni pristojnosti v „zadevah v zvezi z delikti“, ki določa sodišče „kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka“. Sodišče je v sodbi v zadevi Bier(21) razsodilo, da to zajema oboje: (i) kraj nastanka „škode“ in (ii) kraj dogodka, zaradi katerega je nastala (tako da lahko tožeča stranka izbere kraj vložitve tožbe, kadar to ni isti kraj). Sodišče je v zvezi s prvim merilom v sodbi v zadevi Marinari(22) razsodilo, da je omejeno na kraj nastanka „prvotne škode“ in da ne zajema kraja, za katerega oškodovanec trdi, da je utrpel dodatne, „posredne posledice“ škodnega dogodka. Ker člen 7(2) Uredbe Bruselj Ia in člen 4(1) Uredbe Rim II temeljita na enakem razlikovanju in sledita podobnim ciljem (vsaj kar zadeva tesno povezavo z deliktom, predvidljivostjo in pravno varnostjo),(23) je treba zagotoviti njuno skladno razlago.(24)
50. Glede na dejstva, povzeta v točkah od 8 do 11 zgoraj, so intervenienti predstavili povsem drugačna stališča o tem, kaj je treba v tem primeru šteti za neposredno „škodo“, povzročeno z (domnevnim) deliktom, na katerem temelji zahtevek osebe TE, in kje je ta „škoda“ nastala v smislu člena 4(1) Uredbe Rim II.
51. Osebi NM in OU ter malteška vlada in Komisija na eni strani trdijo, da ta „škoda“ pomeni izgube pri igrah na srečo, ki jih je oseba TE utrpela, ko je na spletnem mestu družbe Titanium vplačala stave. Neposredna posledica teh izgub je bilo zmanjšanje in nazadnje popolna izguba določenega imetja osebe TE, ki ga je mogoče razlikovati od preostalega premoženja, in sicer denarnega zneska, ki ga je prostovoljno nakazala na bančni račun za varstvo igralca, da bi napolnila svoj (virtualni) igralni račun.(25) Ta „škoda“ je nastala v kraju, kjer je ta bančni račun odprt, kar naj bi se štelo za kraj ustanove, ki ga je vodila.(26) Ker ima ta banka sedež na Malti, naj bi „škoda“ nastala v tej državi in zato naj bi se za zahtevek osebe TE na podlagi člena 4(1) Uredbe Rim II uporabljalo malteško pravo. Finančni učinki, ki jih je ta izguba imela za celotno imetje osebe TE, pa naj bi bili zgolj „posredne posledice“ domnevnega delikta. Tudi če bi torej priznali, da je oseba TE te učinke občutila v kraju svojega običajnega prebivališča v Avstriji (na podlagi fikcije, da je bilo tam „središče njenega imetja“), naj to v skladu s to določbo ne bi bilo upoštevno.
52. Oseba TE ter avstrijska, nemška in belgijska vlada na drugi strani v bistvu menijo, da je „škoda“ v smislu člena 4(1) Uredbe Rim II začetni prenos denarja v korist družbe Titanium, ki ga je oseba TE izvedla, da bi napolnila svoj (virtualni) igralni račun in vplačala stave. Ta „škoda“ naj bi nastala v Avstriji glede na kombinacijo dejavnikov, in sicer dejstva, da je bila dejavnost družbe Titanium usmerjena v Avstrijo, da je oseba TE sodelovala pri spornih igrah na srečo iz te države, da je ta denar nakazala s svojega avstrijskega bančnega računa, da je tam njeno običajno prebivališče in „središče njenega imetja“ ter da se njen zahtevek opira na domnevno kršitev avstrijskega zakona o igrah na srečo.(27) Zato naj bi ta delikt v skladu s členom 4(1) Uredbe Rim II urejalo avstrijsko pravo.
53. Priznam, da izbira med tema rešitvama ni enostavna. Vendar se po temeljiti preučitvi v bistvu strinjam z drugim stališčem.
54. Rešitev, ki jo predlagajo osebi NM in OU ter malteška vlada in Komisija, v bistvu temelji na analogiji s sodbo v zadevi Kronhofer(28), ki se nanaša na pravilo o pristojnosti za „zadeve v zvezi z delikti“, ki je zdaj določeno v členu 7(2) Uredbe Bruselj Ia. V navedeni zadevi je potrošnik s stalnim prebivališčem v Avstriji (R. Kronhofer) sklenil pogodbo z naložbeno družbo v Nemčiji. Zato je sredstva prenesel na naložbeni račun pri družbi v Nemčiji, ki so bila nato uporabljena za nakup finančnih instrumentov. Ti instrumenti so izgubili vrednost, kar je povzročilo izgubo dela vloženih sredstev.
55. Iz te sodbe je mogoče izpeljati, da je po mnenju Sodišča neposredna „škoda“ pomenila izgubo dela sredstev na naložbenem računu. Ta „škoda“ je nastala v Nemčiji, kjer je bila ustanova, ki je vodila račun.(29) Finančni učinki, ki jih je ta izguba imela za celotno imetje R. Kronhoferja, pa so zgolj „posredne posledice“ škodnega dogodka. Tudi ob predpostavki, da je R. Kronhofer te učinke občutil v kraju svojega prebivališča v Avstriji (na podlagi fikcije, da je bilo tam oškodovančevo „središče imetja“),(30) to ne bi moglo upravičiti dodelitve pristojnosti sodiščem tega kraja.(31)
56. Rešitev, ki izhaja iz sodbe v zadevi Kronhofer, je po mojem mnenju primerna za zadeve, v katerih ena oseba (i) zadolži drugo (običajno banko ali naložbeno družbo), naj upravlja njeno določeno imetje; (ii) prva v ta namen prostovoljno loči to imetje od preostanka njenega premoženja tako, da ga položi na poseben račun v dogovoru s prejemnikom navodil, in (iii) prejemnik navodil zatem stori delikt, povezan z nepravilnim upravljanjem zadevnega imetja (malomarna naložba, poneverba, prekomerna preprodaja in tako dalje). V takem primeru je mogoče neposredno „škodo“ v smislu člena 4(1) Uredbe Rim II nedvomno šteti za zmanjšanje ali izgubo tega posebnega imetja (saj varstvo tega finančnega interesa tožeče stranke tiči v bistvu zadevnega delikta), ki je bila storjena v državi, v katero je bilo preneseno. Z deliktom je najtesneje povezano pravo te države, in ker sta se stranki dogovorili o kraju imetja, lahko obe predvidita, da se bo uporabilo to pravo.
57. Vendar je (domnevni) delikt, na katerem temelji zahtevek osebe TE, precej drugačen od zgoraj opisanega. Kot poudarjajo oseba TE ter avstrijska, nemška in belgijska vlada, se ta delikt ne nanaša na to, da je družba Titanium nepravilno upravljala denarni znesek, ki ga je oseba TE nakazala na bančni račun za varstvo igralca, da bi napolnila svoj (virtualni) igralni račun. Nasprotno, domnevna kršitev je, naj spomnim, v tem, da je družba Titanium te igre na srečo ponujala osebi TE, čeprav ni imela licence, ki se zahteva v skladu z avstrijskim zakonom o igrah na srečo.
58. Po mojem mnenju želi oseba TE glede na značilnosti tega delikta s svojim zahtevkom braniti potrošniške interese, ki jih varuje avstrijski zakon o igrah na srečo, ki so povezani z neponujanjem iger na srečo (zaradi tveganj, povezanih z njimi), razen pri reguliranih licenciranih igrah (s čimer se preprečuje zasvojenost z igrami na srečo in njene družbene in finančne posledice, goljufije, in tako naprej).(32) Poseganje v te interese in s tem „škoda“, povzročena z deliktom, se lahko zgodi le, kadar je oseba TE sodelovala pri takih nelicenciranih igrah na srečo, natančneje z vplačilom stave (medtem ko je, če bi bil zakon spoštovan, ne bi mogel vplačati).(33)
59. To, da je oseba TE na spletnem mestu družbe Titanium ustvarila igralni račun in to, da je nakazala denar družbi Titanium, da bi napolnila navedeni račun, sta po mojem mnenju v tem okviru zgolj pripravljalni dejanji, ki sta pripeljali do navedene „škode“. Iz tega zlasti izhaja, da bančni račun (ali povezana kreditna kartica), ki ga igralec uporabi v ta namen, ni upošteven za namene člena 4(1) Uredbe Rim II. Poleg tega upoštevanje kraja tega računa kot navezne okoliščine ne bi bilo v skladu s cilji tesne povezave, predvidljivosti in pravne varnosti, ki se uresničujejo s to določbo. Igralec bi lahko imel bančne račune v več državah in svoj igralni račun bi lahko napolnil s katerim koli od teh računov. Zato bi tak dejavnik lahko privedel do uporabe zakona, ki nima nobene povezave z deliktom in ki bi bil za storilca delikta nepredvidljiv.(34)
60. Podobno so nadaljnje negativne finančne posledice, ki izhajajo iz vplačila stav(35) (kot je nezmožnost, da se od družbe za prirejanje iger na srečo zahteva vračilo denarja, ker na igralnem računu ni več dobroimetja), po mojem mnenju „posredne posledice“ delikta, ki niso upoštevne za določitev prava, ki se uporablja na podlagi člena 4(1) Uredbe Rim II. Poleg tega bi bila določitev kraja teh „posledic“ kot navezne okoliščine slaba izbira. Če bi upoštevali, da nastanejo v državi, v kateri družba za prirejanje iger na srečo hrani sredstva igralcev (v obravnavani zadevi v kraju, kjer je bil odprt bančni račun za varstvo igralca), to ne bi bilo primerno. Taka država za igralca ne bi bila nujno predvidljiva.(36) (Tako imenovano) „zaupanje“ teh sredstev za družbo Titanium je postranski vidik sodelovanja pri igrah na srečo(37) in pravo, ki se uporablja, ne bi smelo biti odvisno od take ureditve. Kot sem že navedel, je danes bančni račun mogoče odpreti kjer koli; družbe za prirejanje iger na srečo bi lahko tak dejavnik celo izkoriščale za namene izbire prava. Zato pravo države, v kateri je ta račun, morda nima posebej tesne povezave z deliktom. Po drugi strani bi bila določitev teh finančnih posledic v „središču imetja“ igralca malo verjetna fikcija.
61. Ker je „škoda“ v smislu negativnih posledic za zatrjevane varovane interese nastala, ko je potrošnik sodeloval pri nelicenciranih igrah na srečo, je ta „škoda“ morala nastati tam, kjer so se te igre izvajale. Po mojem mnenju je izbira te navezne okoliščine za določitev kraja, kjer je nastala neposredna „škoda“ za namene člena 4(1) Uredbe Rim II v skladu s sedanjimi usmeritvami sodne prakse Sodišča v skladu s členom 7(2) Uredbe Bruselj Ia v zvezi s finančnimi izgubami zaradi transakcij, ki jih oškodovanci, razen v primeru ravnanj storilcev delikta, ne bi opravili (ali jih vsaj ne bi opravili pod enakimi pogoji).(38)
62. Na podlagi navedene navezne okoliščine je, kadar je oseba sodelovala pri nelicenciranih igrah na srečo na fizični lokaciji (na primer v nezakoniti igralnici), določitev neposredne „škoda“ enostavna. Ta „škoda“ nastane v tem kraju. V obravnavanem primeru je težava v tem, da je oseba TE pri takih igrah sodelovala prek spleta, in sicer na spletnem mestu družbe Titanium.
63. Osebi NM in OU ter malteška vlada v bistvu predlagajo, naj se sprejme pravna fikcija, v skladu s katero so sporne igre na srečo potekale na Malti, pri čemer se sklicujejo na trditev, da so bili v navedeni državi vsi prostori in infrastruktura, vključno s strežniki, ki jih je družba Titanium uporabljala za ponujanje teh iger in obdelavo stav, da je tam osebje družbe Titanium upravljalo spletno mesto in (virtualne) igralne račune in da so bile v tem kraju sprejete tudi vse odločitve direktorjev družbe Titanium v zvezi z njeno dejavnostjo.
64. Po mojem mnenju ni dvoma, da so vse odločitve in ravnanja družbe Titanium ter oseb NM in OU, ki so privedla do (domnevnega) negativnega poseganja v interese osebe TE, potekala na Malti. Vendar je Malta s tem predvsem „držav[a], v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo“ v smislu člena 4(1) Uredbe Rim II. Kot je navedeno v točki 43 zgoraj, je zakonodajalec Unije to navezno okoliščino zavrnil v zvezi s pravom, ki se uporablja za delikte, zlasti ker ta ni zagotovila „pravičnega ravnotežja“ med interesi strank(39) (ker bi to po mojem mnenju pogosto privedlo do določitve prava države, v kateri ima storilec delikta sedež ali običajno prebivališče).
65. Če bi se v obravnavanem primeru štelo, da je neposredna „škoda“ prav tako nastala na Malti na podlagi fikcije, da so se sporne igre na srečo izvajale v navedeni državi, po mojem mnenju ta zakonodajni namen ne bi bil upoštevan. Nasprotno v obravnavani zadevi je primerno sprejeti fikcijo, da so se te igre izvajale v Avstriji, kot v bistvu trdijo oseba TE ter avstrijska, nemška in belgijska vlada, kar vodi k uporabi avstrijske zakonodaje na podlagi člena 4(1) Uredbe Rim II.
66. V nasprotju s trditvami oseb NM in OU te fikcije ni mogoče utemeljiti zgolj z dejstvom, da je bilo spletno mesto družbe Titanium dostopno v Avstriji. Nesporno je namreč, da je družba Titanium svojo dejavnost usmerila (med drugim) v avstrijske potrošnike, kot je oseba TE. Zadevno spletno mesto je imelo naziv v nemščini (www.drueckglueck.com) in je uporabljalo ta jezik, uporabljalo je nevtralno domeno najvišje ravni „.com“ (namesto malteške „.mt“) in je bilo očitno oglaševano v Avstriji. Zaradi tega je po mojem mnenju razumno šteti za odločilno dejstvo, da je oseba TE stave vplačala na tem spletnem mestu iz Avstrije.(40) Ta fikcija je poleg tega v skladu z jedrom zahtevka osebe TE: ker je področje uporabe avstrijskega zakona o igrah na srečo kot javnopravnega akta, ki ga je sprejela avstrijska država, omejeno na avstrijsko ozemlje, so interesi potrošnika, varovani s tem zakonom, lahko kršeni le, če potrošnik sodeluje pri nelicenciranih igrah na srečo v Avstriji.
67. Osebi NM in OU taki fikciji nasprotujeta, ker bi oseba TE dejansko lahko – na primer s pametnim telefonom – dostopala do spletnega mesta družbe Titanium od koder koli, tudi zunaj Avstrije. Dejansko ni jasno, kje točno je oseba TE bila, ko je vstopila na spletno mesto. Poleg tega se kaznivo dejanje ne nanaša le na eno stavo, ampak na vrsto stav, ki so morda bile vplačane iz različnih krajev v Avstriji in zunaj nje.
68. Seveda se pravo, ki se uporablja, ne more razlikovati za vsako vplačano stavo glede na to, kje je oseba TE takrat bila. Ne le, da bi bilo težko dokazati natančne kraje, iz katerih so bile stave vplačane, temveč bi tak pristop lahko privedel tudi do razdrobljenosti prava, ki se uporablja, in do določitve prava (oziroma več vrst prava), ki bi bilo malo ali sploh ne bi bilo povezano z deliktom in to bi lahko bilo za storilca delikta povsem nepredvidljivo.(41)
69. Vendar, da bi se izognili tem težavam, bi bilo treba (vse) stave obravnavati tako, da so bile v času dejanskega stanja vplačane v običajnem prebivališču osebe TE v Avstriji, ne da bi se upošteval njen dejanski položaj vsakič, ko je igrala igro na srečo.
70. Po mojem mnenju ta razlaga vodi k določitvi prava (v obravnavani zadevi avstrijskega prava), ki je tesno povezano z domnevnim deliktom (ki, naj spomnim, temelji prav na dejstvu, da so bile igre na srečo nezakonite v skladu z avstrijskim zakonom o igrah na srečo). Ta določitev ustreza tudi cilju pravne varnosti in predvidljivosti: kot poudarjajo oseba TE ter avstrijska, nemška in belgijska vlada, je jasno, da malteška družba za prirejanje iger na srečo, ki svojo dejavnost usmeri v določeno državo članico, lahko razumno pričakuje, da se bo za delikte, povezane s to dejavnostjo, uporabljalo pravo te države.(42)
71. Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da kadar potrošnik trdi, da je utrpel izgube pri igrah na srečo, ker je iz države članice, v kateri ima običajno prebivališče, sodeloval pri spletnih igrah na srečo, ki mu jih je ponujal ponudnik s sedežem v drugi državi članici brez licence, ki jo izdajo organi prve države, „škoda“ v smislu člena 4(1) Uredbe Rim II nastane v tej prvi državi kot državi, iz katere so bile stave vplačane,.
C. Morebitna nadomestitev prava, določenega v skladu s členom 4(1) Uredbe Rim II, na podlagi člena 4(3) tega instrumenta
72. Osebi NM in OU ter malteška vlada pred Sodiščem trdijo, da če bi bilo določeno, da se v nasprotju s tem, kar predlagajo, avstrijsko pravo uporablja za delikt, na katerem temelji zahtevek osebe TE, na podlagi člena 4(1) Uredbe Rim II, bi bilo treba to pravo nadomestiti na podlagi „odstopne klavzule“ iz člena 4(3) tega instrumenta. Po njihovem mnenju je „iz vseh okoliščin primera razvidno, da je [bil] [delikt] očitno v tesnejši zvezi z drugo državo“, kot je določeno v členu 4(3), in sicer z Malto. Zato naj bi bilo treba v skladu s to določbo namesto navedenega uporabiti malteško pravo. Ker je to vprašanje povezano z drugim vprašanjem, ga bom obravnaval na kratko.
73. Najprej je treba poudariti, da čeprav je namen „odstopne klavzule“ iz člena 4(3) Uredbe Rim II uravnotežiti „ozko“ splošno pravilo iz člena 4(1) navedenega instrumenta, da bi se sodišču, pri katerem je vloženo pravno sredstvo, zagotovila določena mera prožnosti, da v vsakem primeru zagotovi, da se uporabi pravo, ki je dejansko najtesneje povezano z deliktom,(43) bi morala biti nadomestitev prava, določena v členu 4(1), izjema, s katero se zagotovita predvidljivost in pravna varnost, ki se uresničujeta z Uredbo Rim II. Kot izhaja iz besedila člena 4(3), bi se morala ta „odstopna klavzula“ uporabiti le, če je na podlagi celovite analize okoliščin primera delikt očitno tesneje povezan z drugo državo kot z državo, v kateri je nastala „škoda“. To je visok standard, ki ga je treba izpolniti.
74. Kot trdijo oseba TE ter avstrijska, nemška in belgijska vlada, v tem primeru ni izpolnjen. Čeprav ima delikt nedvomno povezave z Malto, te povezave za namene izbire prava niso očitno pomembnejše od povezav z Avstrijo.
75. Namreč, čeprav so bili sedež in prostori družbe Titanium na Malti, so bile sporne igre na srečo usmerjene v Avstrijo, državo, v kateri je oseba TE običajno prebivala in iz katere je sodelovala v teh igrah. Čeprav sta osebi NM in OU svoje dolžnosti morda opravljali z Malte v skladu z malteškim pravom o družbah, naj spomnim, da zahtevek osebe TE temelji na domnevni kršitvi avstrijskih pravil o igrah na srečo. Kot sem pojasnil v prejšnjem oddelku, to, da je kraj bančnega računa za varstvo igralca na Malti, ni bistveno za zadevni delikt (tako kot ni to, da je kraj osebnega bančnega računa osebe TE v Avstriji). Nazadnje, v zvezi s trditvijo oseb NM in OU ter malteške vlade, da je pogodbo o igrah na srečo med osebo TE in družbo Titanium urejalo malteško pravo, je res, da člen 4(3) Uredbe Rim II določa, da bi očitno tesnejša povezava z drugo državo „lahko temeljila zlasti na že obstoječ[i] [pogodbi] med strankama, […] ki je tesno povezana z obravnavanim [deliktom]“(moj poudarek). Vendar, prvič, nisem prepričan, da je zadevna pogodba upoštevna za domnevni delikt. Drugič, še zdaleč ni jasno, da je to pogodbo urejalo malteško pravo. Ker je bila sklenjena med potrošnikom in ponudnikom, ki je svojo dejavnost usmerjal v prvega, jo je v skladu s členom 6(1) Uredbe (ES) št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja, urejalo pravo države, v kateri je imel ta potrošnik običajno prebivališče (z drugimi besedami, avstrijsko pravo).(44)
76. V zvezi z obravnavano zadevo želim navesti še zadnjo ugotovitev. Ti sklepni predlogi se v celoti nanašajo na pravo, ki ureja delikt, na katerem temelji zahtevek osebe TE. Ali je ta zahtevek utemeljen, je drugo vprašanje. Na primer, ali je oseba TE lahko upravičena do odškodnine za škodo, ki jo je utrpela, ali pa bi bilo treba takšno odškodnino zavrniti, ker je k tem izgubam prispevala ali jih je nezakonito povzročila s tem, da se je odločila sodelovati pri igrah na srečo, ki jih je ponujala družba Titanium, je vsebinsko vprašanje, o katerem je treba odločiti z vidika avstrijskega deliktnega prava. Podobno se je pomemben del razprave pred Sodiščem nanašal na vprašanje, ali je obveznost družb za prirejanje iger na srečo s sedežem na Malti in obratovanje pod malteškimi licencami, da ravnajo v skladu z avstrijskim zakonom o igrah na srečo (in naložitev deliktne odgovornosti tem družbam in njihovim direktorjem, če tega ne storijo), združljiva s svobodo opravljanja storitev, ki se zagotavlja s členom 56 PDEU. Tudi to je vsebinsko vprašanje, o katerem mora sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo, meritorno odločiti. Če bi zadevne določbe avstrijskega zakona o igrah na srečo pomenile neupravičeno omejitev te svobode, takšne odgovornosti očitno ne bi bilo mogoče pripisati osebama NM in OU, in zato bi bilo treba zahtevek osebe TE zavrniti. Če pa bi bilo navedeno pravo skladno z zadevno svobodo, bi bilo s to svobodo združljivo tudi to, da bi se navedena direktorja štela za odgovorna za škodo, ki jo je storila družba Titanium.
V. Predlog
77. Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), odgovori:
1. Člen 1(2)(d) Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II)
je treba razlagati tako, da
izvzetje v zvezi z „nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz prava družb“, določeno v tej določbi, ne zajema domnevne „nepogodbene obveznosti“ direktorja družbe, ki izhaja iz kršitve dolžnosti ali prepovedi, naložene z zakonom, ne glede na njegovo imenovanje, kot je prepoved vsakomur, da ponuja igre na srečo v določeni državi članici brez koncesije, ki jo izdajo organi te države.
2. Člen 4(1) Uredbe št. 864/2007
je treba razlagati tako, da
kadar potrošnik trdi, da je utrpel izgube pri igrah na srečo, ker je iz države članice, v kateri ima običajno prebivališče, sodeloval pri spletnih igrah na srečo, ki ji jih je ponujal ponudnik s sedežem v drugi državi članici brez licence, ki jo izdajo organi prve države, „škoda“ v smislu člena 4(1) te uredbe nastane v tej prvi državi kot državi, iz katere so bile stave vplačane.
1 Jezik izvirnika: angleščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
2 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznost (Rim II) (UL 2007, L 199, str. 40).
3 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).
4 Glej Pena, P., Schumann, H., in Peigné, M., „EU citizens lose out as Malta regulatory ‚sledgehammer‘ protects gambling giants“, Investigate Europe, 6. marec 2025.
5 Zato v teh sklepnih predlogih ne bom obravnaval vprašanja skladnosti člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo s pravom Unije.
6 Za navedeno opredelitev glej člen 2 Uredbe Rim II.
7 Sodba z dne 10. marca 2022, BMA Nederland (C-498/20, v nadaljevanju: sodba v zadevi BMA Nederland, EU:C:2022:173, točka 54).
8 To izvzetje kot tako prispeva k ciljem predvidljivosti in pravne varnosti glede prava, ki se uporablja za „nepogodbene obveznosti“, ter k pravilnemu delovanju notranjega trga, ki se uresničuje z Uredbo Rim II (glej njeno uvodno izjavo 6). Vendar je ta gotovost le delno dosežena. Zaradi neobstoja uredbe Unije o pravu, ki se uporablja za družbe, se v vsakem sporu določi (eno samo) lex societatis, ki ureja družbo, glede na (nacionalna) kolizijska pravila sodišča, pri katerem je vloženo pravno sredstvo. V zvezi s tem obstajajo tradicionalne razlike v mednarodnem zasebnem pravu držav članic: nekatere uporabljajo pravo države ustanovitve, druge pa pravo države, v kateri je „resnični sedež“ družbe. Čeprav naj bi torej družbo urejalo le eno pravo, to ni nujno enako v vseh jurisdikcijah.
9 Sodba v zadevi BMA Nederland (točka 54).
10 Glej v tem smislu sodbo v zadevi BMA Nederland (točka 55); Evropska komisija, predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (COM(2003)0427 final), obrazložitveni memorandum, str. 9.
11 Sodba v zadevi BMA Nederland (točka 54).
12 Glej po analogiji sodbo z dne 6. junija 2019, Weil (C-361/18, EU:C:2019:473, točka 43 in navedena sodna praksa).
13 V malteškem pravu o družbah glej člen 136A(3) malteškega zakona o družbah.
14 Glej Calliess, G.-P., in Renner, M., Rome Regulations: Commentary, 3. izdaja, Kluwer Law International, 2020, strani od 478 do 479, točka 52.
15 Glej sodbo z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi (C-47/14, EU:C:2015:574, točka 19).
16 Za navedeni izraz glej uvodno izjavo 16 Uredbe Rim II.
17 Glej v tem smislu uvodno izjavo 17 Uredbe Rim II.
18 Glej po analogiji sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi Löber (C-304/17, EU:C:2018:310, točki 69 in 70 in navedena sodna praksa).
19 Glej uvodne izjave 6, 14 in 16 Uredbe Rim II.
20 Glej sodbo z dne 10. decembra 2015, Lazar (C-350/14, EU:C:2015:802, točka 21).
21 Sodba z dne 30. novembra 1976 (21/76, EU:C:1976:166, točki 24 in 25).
22 Sodba z dne 19. septembra 1995 (C-364/93, EU:C:1995:289, točka 15).
23 Glej sodbo z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan (C-194/16, EU:C:2017:766, točki 26 in 28 ter navedena sodna praksa).
24 Glej uvodno izjavo 7 Uredbe Rim II in sodbo v zadevi BMA Nederland (točka 60).
25 Z utemeljitvijo, da (i) so bile stave vplačane s sredstvi, ki so bila nakazana na (virtualni) igralni račun, in bi vse izgube vplivale na stanje tega virtualnega računa, in (ii) ker je bančni račun za varstvo igralca vseboval sredstva, ki so ustrezala stanju sredstev na vseh igralnih računih, bi na koncu izgube pri igrah na srečo pomenile odbitek sredstev, nakazanih na ta bančni račun.
26 To ustreza točki (b) drugega vprašanja.
27 Ta pristop kombinira točke (a), (c), (d) in (e) drugega vprašanja.
28 Sodba z dne 10. junija 2004 (C-168/02, v nadaljevanju: sodba v zadevi Kronhofer, EU:C:2004:364).
29 Knjižni denar ni materialno imetje. V bistvu gre za zahtevek imetnika računa zoper banko, ki ga upravlja, na podlagi pogodbe o upravljanju računa. Kraj knjižnega denarja je treba določiti s pravno fikcijo, in sicer se uporabi kraj ustanove, ki upravlja račun (ali kodo države številke računa IBAN, ki je običajno enaka) (glej Lehmann, M., „Where does economic loss occur?“, Journal of Private International Law, letnik 7, 2011, strani od 527 do 550, zlasti str. 532, 534 in 535).
30 „Središče imetja“ osebe ne obstaja. To „središče“ in njegov morebitni kraj v običajnem prebivališču te osebe sta pravni fikciji.
31 Glej v tem smislu sodbo v zadevi Kronhofer (točke od 17 do 21).
32 Kadar ponudbo iger na srečo prepoveduje ali ureja država, je to (med drugim) v interesu njenih prebivalcev, ob upoštevanju tveganj, povezanih z igrami na srečo v smislu zasvojenosti, in tako dalje.
33 Oseba TE je seveda prispevala k tej „škodi“ s tem, da se je odločila sodelovati pri igrah na srečo. V Avstriji bi bilo to zanj tudi nezakonito. Vendar je to vprašanje vsebine (glej točko 76 spodaj).
34 Glej po analogiji sodbo z dne 16. junija 2016, Universal Music International Holding (C-12/15, EU:C:2016:449, točka 38).
35 Seveda če igralec dejansko ni izgubil stav, ki jih je vplačal, bi kljub potencialnem poseganju v njegov varovani interes zaradi samega igranja nelicenciranih iger na srečo, težko dokazal škodo za povrnitev odškodnine. Vendar je tudi to vprašanje vsebine.
36 Res je, kot poudarjata osebi NM in OU, da so igralci, kadar so izvedli plačilo z bančnim nakazilom, prejeli številko bančnega računa IBAN za varstvo igralca in so tako nujno izvedeli zanj. Vendar, kadar so igralci za dodajanje sredstev na svoj igralni račun uporabili kreditno kartico, teh informacij niso nujno prejeli. Osebi NM in OU odgovarjata, da je bil bančni račun za varstvo igralca opisan v splošnih pogojih poslovanja družbe Titanium. Vendar, kot trdi oseba TE, ljudje tem pogojem redko posvečajo veliko pozornosti.
37 Tak sistem obstaja, kot poudarja belgijska vlada, le iz praktičnih razlogov: za igralca bi bilo naporno, da opravi plačilo (na primer s svojo kreditno kartico) družbi za prirejanje iger na srečo vsakič, ko opravi stavo.
38 Glej sodbi z dne 9. julija 2020, Verein für Konsumenteninformation (C-343/19, EU:C:2020:534, točke od 29 do 40) in z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi (C-30/20, EU:C:2021:604, točki 39 in 40). Za odločitev, ki jo je mogoče razumeti na enak način, glej tudi sodbo z dne 12. maja 2021,Vereniging van Effectenbezitters (C-709/19, EU:C:2021:377, točka 35).
39 Glej v tem smislu uvodni izjavi 15 in 16 Uredbe Rim II.
40 To ustreza točki (c) drugega vprašanja. Glej po analogiji sodbi z dne 3. oktobra 2019, Verein für Konsumenteninformation (C-272/18, EU:C:2019:827, točka 53), in z dne 28. novembra 2024, VariusSystems digital solutions (C-526/23, EU:C:2024:985, točka 22).
41 Tak pristop bi bil še bolj problematičen v skladu s členom 7(2) Uredbe Bruselj Ia. Določevanje različnih krajev „škode“ bi namreč privedlo do krajevne pristojnosti številnih sodišč v Avstriji in morda celo zunaj nje.
42 Glej po analogiji sodbo z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi (C-30/20, EU:C:2021:604, točka 42), in sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez-Bordone v zadevi Stichting Right to Consumer Justice in Stichting App Stores Claims (C-34/24, EU:C:2025:212, točke od 81 do 86).
43 Glej uvodno izjavo 14 Uredbe Rim II.
44 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 (UL 2008, L 177, str. 6). Tudi če bi ta pogodba vsebovala določbo o izbiri prava, ki določa malteško pravo, bi lahko potrošnik še vedno izkoristil varstvo, ki mu je zagotovljeno z obveznimi določbami avstrijskega prava v skladu s členom 6(2) Uredbe Rim II.