Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
RIMVYDASA NORKUSA,
predstavljeni 8. maja 2025(1)
Združeni zadevi C‑72/24, [Keladis I], in C‑73/24, [Keladis II](i)
HF (C‑72/24)
WI (C‑73/24)
proti
Anexartiti Archi Dimosion Esodon
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis (prvostopenjsko upravno sodišče v Solunu, Grčija))
„ Predhodno odločanje – Carinska unija – Uredba (EGS) št. 2913/92 – Carinski zakonik Skupnosti – Uredba (ES) št. 952/2013 – Carinski zakonik Unije – Uvoz blaga – Goljufije kot posledica prenizko vrednotenega uvoza izdelkov – Sekundarne metode carinskega vrednotenja – Upravna praksa, ki uporablja ,najnižjo sprejemljivo ceno za določitev carinske vrednosti‘ “
I. Uvod
1. Ta predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis (prvostopenjsko upravno sodišče v Solunu, Grčija) v skladu s členom 267 PDEU, se nanašata na razlago carinskih in trgovinskih pravil Unije, vključno z določbami o izvajanju Splošnega sporazuma o carinah in trgovini.
2. Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med fizičnima osebama HF, lastnikom podjetja za tekstilne proizvode v Greveni (Grčija), in WI, uslužbenko uvoznega podjetja, na eni strani ter Anexartiti Archi Dimosion Esodon (neodvisni organ za javne prihodke, Grčija) na drugi strani, in sicer v zvezi z več odločbami o naknadni odmeri davka zaradi obdavčitve z davkom na dodano vrednost (DDV) uvoza tekstilnih proizvodov iz Turčije. S temi odločbami so bili HF in WI, ki naj bi bila vpletena v tihotapske dejavnosti, naloženi povečani davki zaradi tako storjenih kršitev. HF in WI s tožbama predlagata razglasitev ničnosti navedenih odločb, pri čemer izpodbijata zlasti metodo, s katero so carinski organi izračunali carinsko vrednost zadevnega blaga in ki večinoma temelji na uporabi določenih statističnih podatkov.
3. Osrednje vprašanje, ki se postavlja v teh združenih zadevah, je, ali je uporaba teh statističnih podatkov za določitev carinske vrednosti združljiva s pravom Unije.(2) Zato se v skladu z zahtevo Sodišča v sklepnih predlogih osredotočam na to vprašanje. Čeprav je iz obstoječe sodne prakse že razvidnih nekaj opornih točk, menim, da je zaradi pravne varnosti razlaga Sodišča potrebna, in sicer še toliko bolj, ker bi imel lahko odgovor, ki ga je treba dati predložitvenemu sodišču, finančne posledice tako za zadevni osebi kot tudi za proračun Unije. Taka razlaga bi morala zagotoviti tudi enotno uporabo metod za določitev carinske vrednosti, ki jih uporabljajo nacionalnih organi.(3)
II. Pravni okvir
A. Mednarodno pravo
4. V okviru obravnavanih zadev je upošteven člen 7(2)(f) Sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994.(4)
B. Pravo Unije
5. V okviru obravnavanih zadev so upoštevni člen 85 Direktive 2006/112/ES,(5) členi od 29 do 31 carinskega zakonika Skupnosti,(6) člena 152 in 181a ter Priloga 23 k Uredbi (EGS) št. 2454/93(7), členi 70, 71 in 74 carinskega zakonika Unije(8) ter členi 140, 142 in 144 Izvedbene uredbe (EU) 2015/2447(9).
C. Grško pravo
6. Člen 29(1) in (6) Nomos 2960/2001 – Ethnikos Teloniakos Kodikas (zakon 2960/2001 o nacionalnem carinskem zakoniku) (FEK A’ 265, v nadaljevanju: carinski zakonik) določa:
„1. Carinski dolg je obveznost vsake fizične ali pravne osebe do carinskega organa, da poravna vse carinske dajatve, davke, vključno z davkom na dodano vrednost (DDV), ter druge dajatve in davke, ki jih naloži država ter se plačujejo za blago in se uporabljajo zanj v skladu z upoštevnimi določbami.
6. Dolžnik carinskega dolga je deklarant, oseba, v imenu katere se vloži deklaracija za trošarino in druge dajatve, ter katera koli druga oseba, v zvezi s katero je nastal dolg v skladu z določbami carinske zakonodaje. […]“
7. Člen 33(1) carinskega zakonika določa:
„Lastnik blaga ali njegov pravni zastopnik v skladu z veljavno zakonodajo mora po predložitvi blaga carinskemu organu predložiti deklaracijo, da se navedeno blago da v kateri koli carinski postopek ali da se mu dodeli ena od drugih carinsko dovoljenih rab ali uporab v skladu s posebnimi določbami zakonodaje Skupnosti.“
8. Člen 155 tega zakonika določa:
„1. Tihotapstvo pomeni:
[…]
(b) tudi katero koli dejanje, katerega namen je Grško državo ali Evropsko unijo oškodovati za carine, davke in druge dajatve, ki jih je treba plačati za uvoženo ali izvoženo blago, tudi če so bili pobrani v času in na način, ki nista bila določena z zakonom. V primeru kršitev iz tega odstavka se njihovim storilcem naložijo povečane dajatve v skladu z določbami tega zakonika, in sicer tudi če bi pristojni organi menili, da niso izpolnjeni pogoji za kazenski pregon tihotapstva.
2. Za tihotapstvo se štejejo:
[…]
(g) nakup, prodaja in imetništvo blaga, ki je bilo uvoženo ali dano v potrošnjo na način, ki pomeni kaznivo dejanje tihotapstva.
[…];
(i) prenizko ali previsoko vrednotenje uvoženega ali izvoženega blaga, če povzroči izgubo carin, davkov in drugih finančnih dajatev (točka (i), kakor je bila nadomeščena s členom 1(60) zakona 3583/2007).
[…]“
9. Člen 35(3) Nomos 2859/2000 – Kyrosi Kodika Forou Prostithemenis Axias (zakon št. 2859/2000 o zakoniku o DDV) (FEK A’ 248/7.11.2000, v nadaljevanju: zakonik o DDV) določa:
„3. Pri uvozu blaga je zavezanec za DDV oseba, ki se v skladu z določbami carinske zakonodaje šteje za lastnika uvoženega blaga.“
III. Dejansko stanje sporov, postopkov v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
A. Zadeva C‑72/24 (Keladis I)
10. HF je leta 2014 v okviru svoje gospodarske dejavnosti v Grčijo uvozil tekstilne proizvode iz Turčije.
11. Carinske deklaracije so bile vložene pri carinskih organih v skladu s poenostavljenim postopkom deklariranja iz člena 81 carinskega zakonika Skupnosti, ki določa, da lahko ti organi na zahtevo deklaranta dopustijo, da se dajatve za celotno pošiljko obračunajo na podlagi tarifne uvrstitve tistega blaga, za katero je predvidena najvišja uvozna dajatev.
12. Vendar se na podlagi Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta ES-Turčija z dne 22. decembra 1995 o izvajanju zaključne faze carinske unije (96/142/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 23) za blago iz Turčije carine ne pobirajo. Zato se je za blago, ki ga je prijavila uvozna družba, obračunal le DDV pri uvozu, pri čemer se je kot davčna osnova upoštevala carinska vrednost, ki jo je ta družba navedla v svojih uvoznih deklaracijah.
13. Carinski organi so leta 2016 na podlagi pritožbe zaradi prenizkega ovrednotenja uvoženega blaga opravili preiskavo, ob koncu katere se je izkazalo, da obstaja utemeljen sum, da je bila carinska vrednost, navedena v več carinskih deklaracijah, netočna in da naslovnik blaga, naveden v teh deklaracijah, ni bil dejanski lastnik blaga.
14. Zaradi dvomov so carinski organi 14. decembra 2016 opravili naknadno preverjanje vseh carinskih deklaracij, ob koncu katerega so ugotovili obstoj tihotapskega sistema, v okviru katerega je bilo predloženih 289 lažnih uvoznih deklaracij. V zvezi s tem so carinski organi ugotovili, da je ta sistem prek zapletenega mehanizma goljufij vključeval prijavo carinskih vrednosti, bistveno nižjih od najnižjih poslovno vzdržnih cen.
15. Vendar so carinski organi ugotovili, da ne morejo opraviti rekonstrukcije resničnih cen, ki so bile za to blago dejansko plačane turškim dobaviteljem, saj fizični naknadni nadzor nad blagom ni bil mogoč, njegovega opis v ustreznih računih pa je bil splošen.
16. V teh okoliščinah so carinski organi za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga določili najnižjo sprejemljivo ceno („lowest acceptable price“) (v nadaljevanju: NSC) z uporabo orodja za oceno tveganj, ki temelji na podatkih na ravni Unije in ga je vzpostavil Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF).
17. V skladu s to metodo se najprej izračuna „popravljena povprečna cena“ („cleaned average price“) (v nadaljevanju: PPC), poimenovana tudi „poštena cena“ („fair price“ ali „fair value“). PPC se izračunajo na podlagi mesečnih uvoznih cen zadevnih izdelkov s poreklom iz Turčije iz Comext, referenčne podatkovne zbirke za podrobno statistiko mednarodne trgovine z blagom, ki jo upravlja Eurostat. Gre za statistične ocene cen trženih proizvodov, izračunane na podlagi podatkov, ki izključujejo skrajne cene.
18. Nazadnje se izračuna vrednost, ki ustreza 50 % PPC, ki pomeni NSC. Zadnjenavedena, izražena tudi v ceni na kilogram, se uporablja kot profil ali mejna vrednost tveganja in carinskim organom držav članic omogoča odkrivanje posebej nizkih vrednosti, prijavljenih ob uvozu, in torej uvoza z visokim tveganjem prenizkega vrednotenja.
19. Carinski organi vseh držav članic imajo namreč na voljo komunikacijski sistem, to je informacijski sistem za boj proti goljufijam (Anti-Fraud Information System – AFIS), pri katerem sodeluje tudi OLAF. Prek tega sistem in, natančneje, z uporabo orodja za samodejno spremljanje (Automated Monitoring Tool, v nadaljevanju: AMT) lahko odkrijejo primere prenizkega vrednotenja.
20. V okviru obravnavane zadeve so carinski organi na podlagi tako izračunane NSC določili „ceno na enoto“ v smislu člena 30(2)(c) CZS. Ti organi so navedeno odločitev obrazložili s tem, da se ne morejo opreti na eni strani na fiktivno transakcijsko vrednost zadevnih proizvodov, ki so bili namerno prenizko ovrednoteni, in na drugi strani na transakcijsko vrednost enakih ali podobnih proizvodov, saj je opis proizvodov na računih, priloženih carinskim deklaracijam, nepopoln. Poleg tega navedeni organi niso mogli opraviti fizičnega pregleda zadevnega blaga v okviru naknadnega nadzora, saj to ni bilo zaseženo.
21. V zvezi s tem carinski organi navajajo, da nobeden od sodelujočih v domnevni tihotapski mreži v okviru svojih pojasnil ni predložil elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče domnevati, da so bile upoštevane carinske vrednosti veliko višje od dejansko plačanih cen.
22. Carinski organi so tako ugotovili, da znesek z goljufijo utajenega DDV za vse blago, za katero so bile predložene lažne deklaracije v okviru zadevnega tihotapskega sistema, znaša 6.211.300,18 EUR.
23. Kar zadeva udeležbo HF v tem tihotapskem sistemu, je bil ta v letu 2014 imetnik blaga, v zvezi s katerim so bile predložene lažne deklaracije carinske vrednosti, zato je v skladu z nacionalnim pravom dolžan plačati utajeni DDV, dolgovan za to blago.
24. HF je zoper zadevne odločbe o odmeri davka vložil tožbo pri predložitvenem sodišču, Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis (prvostopenjsko upravno sodišče v Solunu). Trdil je, da je določitev carinske vrednosti blaga na podlagi NSC nezakonita, saj naj bi bilo te cene kot statistične podatke v zvezi z uvoznimi cenami mogoče uporabiti le za izpodbijanje prijavljene vrednosti, ne bi pa naj mogle pomeniti metode za določitev carinske vrednosti. Poleg tega meni, da je bil pravnomočno oproščen kaznivega dejanja tihotapstva s sodbo Trimeles Plimmeleiodikeio Grevenon (kazensko sodišče v tričlanski sestavi v Greveni, Grčija).
25. Predložitveno sodišče uvodoma meni, da ga oprostilna sodba Trimeles Plimmeleiodikeio Grevenon (kazensko sodišče v tričlanski sestavi v Greveni) zavezuje le v delu, v katerem so bile z odločbami o odmeri davka HF naložene povečane dajatve, ki bi jih bilo treba razveljaviti. Nasprotno pa HF po njegovem mnenju še vedno dolguje utajeni DDV pri uvozu.
26. Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis (prvostopenjsko upravno sodišče v Solunu) dvomi o skladnosti uporabe vhodnih cen za določanje carinske vrednosti s pravom Unije. Zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali statistične vrednosti, imenovane ,vhodne cene‘ (threshold values) – ,poštene cene‘ (fair prices), ki temeljijo na statistični zbirki podatkov Eurostata COMEXT in izhajajo iz informacijskega sistema OLAF [(AFIS)], katerega aplikacija je ([AMT]), in ki so na voljo nacionalnim carinskim organom prek njihovih elektronskih sistemov, izpolnjujejo zahtevo po dostopnosti za vse gospodarske subjekte, kakor je določena v sodbi Sodišča z dne 9. junija 2022, FAWKES [(C‑187/21, EU:C:2022:458)]? Ali so podatki, ki jih vsebuje, le zbirni podatki v smislu opredelitve iz [Uredbe (ES) št. 471/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o statistiki Skupnosti o zunanji trgovini z državami nečlanicami in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1172/95 (UL 2009, L 152, str. 23)] in [Uredbe Komisije (EU) št. 113/2010 z dne 9. februarja 2010 o izvajanju Uredbe (ES) št. 471/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o statistiki Skupnosti o zunanji trgovini z državami nečlanicami v zvezi z zajetjem trgovanja, opredelitvijo podatkov, pripravo statistike blagovne menjave glede na značilnosti podjetij in glede na valuto računa ter posebnim blagom ali gibanji], ki je veljala v zadevnem obdobju?
2. Ali lahko nacionalni carinski organi v okviru naknadnega preverjanja, če uvoženega blaga ni mogoče fizično preveriti, statistične vrednosti iz zbirke podatkov COMEXT – če se na splošno štejejo za dostopne in ne vsebujejo zgolj zbirnih podatkov – uporabijo le za potrditev svojih razumnih dvomov o tem, da je vrednost, prijavljena v deklaracijah, tržna vrednost, to je znesek, ki je bil za to blago dejansko plačan ali ki ga je treba plačati, ali pa tudi za določitev njegove carinske vrednosti na tej podlagi, v skladu z alternativno metodo iz člena 30(2)(c) [CZS] (ki ustreza tako imenovani ,deduktivni‘ metodi iz člena [74](2)(c) [CZU]), ali po potrebi z drugimi alternativnimi metodami? Kako na odgovor na to vprašanje vpliva to, da ni mogoče ugotoviti, da se trenutno prodaja enako ali podobno blago v smislu člena 152(1) [Uredbe za izvajanje CZS]?
3. Ali je uporaba navedenih statističnih vrednosti za določitev carinske vrednosti določenega uvoženega blaga, ki je enakovredna uporabi najnižjih cen, vsekakor v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz Mednarodnega sporazuma o določanju carinske vrednosti Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki se imenuje tudi Sporazum o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994, katerega pogodbenica je Evropska unija, ker ta sporazum izrecno prepoveduje uporabo najnižjih cen?
4. V zvezi s prejšnjim vprašanjem: ali se pridržek v korist splošnih načel in določb zgoraj navedenega Mednarodnega sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994, določen v členu 31(1) [CZS], v zvezi z rezervno metodo za določitev carinske vrednosti in posledično z izključitvijo uporabe najnižjih vrednosti iz odstavka 2 istega člena [CZS] (ki ga ni v ustrezni določbi člena 74(3) [CZU]) uporablja le, če se uporabi ta metoda, ali pa velja za vse alternativne metode za določitev carinske vrednosti?
5. Če se ugotovi, da je bila pri uvozu uporabljena poenostavitev uvrstitve v smislu člena 81 [CZS] (ki je postal člen 177 [CZU]), ali je mogoče uporabiti alternativno metodo iz člena 30(2)(c) [CZS] (ki ustreza členu (70)(2)(c) [CZU]), ne glede na heterogenost blaga, prijavljenega pod isto oznako TARIC v isti deklaraciji, in ne glede na posledično fiktivno vrednost blaga, ki ni zajeto s to tarifno uvrstitvijo?
6. Nazadnje, ne glede na prejšnja vprašanja: ali so določbe grške zakonodaje, ki urejajo določitev oseb, ki so dolžne plačati DDV pri uvozu, v delu, v katerem za davčnega zavezanca določajo ,tako imenovanega lastnika uvoženega blaga‘, v skladu z zahtevami prava Unije dovolj jasne?“
B. Zadeva C‑73/24 (Keladis II)
27. Razen dejstva, da je po eni strani WI uslužbenka podjetja za prodajo tekstilnih proizvodov iz Turčije na debelo in da bi morala vedeti za zadevni tihotapski sistem, saj je bila zadolžena za večji del vodenja tega podjetja, ter da so bile po drugi strani zadevne carinske deklaracije predložene med marcem 2014 in decembrom 2016, sta dejansko stanje in obrazložitev predložitvene odločbe v zadevi C‑73/24 (Keladis II) podobna tistima iz predložitvene odločbe v zadevi C‑72/24 (Keladis I).
28. V teh okoliščinah je Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis (prvostopenjsko upravno sodišče v Solunu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, ki so podobna vprašanjem, postavljenim v predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑72/24 (Keladis I):
„1. Ali je upravna praksa, v skladu s katero se z uporabo ,deduktivne metode‘ iz določb člena 30(2)(c) [CZS] in člena 74(2)(c) [CZU] kot podlago za določitev transakcijske vrednosti blaga uporabljajo ,vhodne cene‘, ki so opredeljene v orodju za samodejno spremljanje (AMT) [AFIS] in določene s statističnimi metodami, združljiva s temi določbami, če obstaja upravičen dvom o tem, ali je carinsko prijavljena vrednost uvoženega blaga dejanska transakcijska vrednost blaga, vendar transakcijske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi metod iz člena 30(2)(a) in (b) (transakcijska vrednost enakih in podobnih izdelkov) [CZS] in 74(2)(a) in (b) [CZU], saj, prvič, blago ni bilo zaseženo in ga torej ni mogoče fizično pregledati in, drugič, je opis blaga v dokumentih, priloženih uvozni deklaraciji, splošen in nenatančen?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali je mogoče zgoraj navedene ,vhodne cene‘ uporabiti ob uporabi katere koli druge metode, opisane v členih 30 in 31 [CZS] in v členu 74, od (1) do (3), [CZU]? To pa zlasti ob upoštevanju, prvič, razumne prožnosti, ki bi morala biti značilna za uporabo ,rezervne metode‘ v smislu člena 31 [CZS] in člena 74(3) [CZU], in drugič, izrecne prepovedi določitve carinske vrednosti na podlagi najnižjih carinskih vrednosti, določene s samo ,rezervno metodo‘ (člen 31(2)(f) carinskega zakonika Skupnosti in člen 144(2)(f) [Izvedbene uredbe CZU])?
3. Če je odgovor na obe zgoraj navedeni vprašanji nikalen: ali je v skladu s pravom Unije dovoljeno, da se utajeni DDV ne naloži uvozniku, za katerega se pozneje ugotovi, da je (sistematično) uvažal blago po cenah, ki so nižje od cen, določenih kot najnižje tržne veljavne cene, če carinski organi pri naknadnem preverjanju carinske vrednosti uvoženega blaga ne morejo določiti po eni od metod, opisanih v členih 30 in 31 [CZS] in v členu 74, od (1) do (3), [CZU], oziroma ali je v takem primeru dovoljeno, da se ta znesek na koncu naloži na podlagi statistično določenih verjetnih najnižjih cen, kakor je že bilo priznano v primeru, ko je Komisija pripisala izgubo lastnih sredstev državi članici, ki ni izvedla ustreznih carinskih kontrol (glej sodbo z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo, C‑213/19, EU:C:2022:167)?
4. Če je odgovor na drugo ali tretje vprašanje pritrdilen: ali se morajo statistično določene najnižje cene nanašati na uvoze, opravljene v istem obdobju kot uvoz, ki je predmet nadzora, ali v obdobjih, ki so mu časovno blizu, in če je tako, kolikšen je najdaljši sprejemljiv časovni razpon med uvozom, uporabljenim za pridobitev statističnega rezultata, in uvozom, ki je predmet nadzora (ali bi se lahko na primer po analogiji uporabilo obdobje [90] dni, določeno v členu 152(1)(b) [Uredbe za izvajanje CZS] in členu 142(2) [Izvedbene uredbe CZU])?
5. Če je odgovor na vsaj eno od prvih treh vprašanj v zvezi z uporabo ,vhodnih cen‘ za določitev tržne vrednosti uvoženega blaga pritrdilen[,] če se je ob uvozu uporabil postopek iz člena 81 [CZS] in člena 177 [CZU] za poenostavitev postopka sestave carinskih deklaracij z združevanjem oznak TARIC blaga, ali je upravna praksa, v skladu s katero se carinska vrednost vsega uvoženega blaga v vsaki uvozni deklaraciji izračuna na podlagi ,vhodne cene‘, določene za posamezen proizvod, katerega oznaka TARIC je navedena v uvozni deklaraciji, v skladu z načelom prepovedi določitve arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti, ker je treba šteti, da carinski organ v smislu člena 222(2)(b) [Izvedbene uredbe CZU] zavezuje združevanje, ki ga je opravil uvoznik, ali, nasprotno, je treba vrednost vsakega proizvoda določiti na podlagi njegove tarifne številke, tudi če oznaka ni navedena v uvozni deklaraciji, da bi se izognili tveganju naložitve arbitrarnih carin?“
IV. Postopek pred Sodiščem
29. Predložitveni odločbi v zadevah C‑72/24 (Keladis I) in C‑73/24 (Keladis II) z dne 30. novembra 2023 sta v sodno tajništvo Sodišča prispeli 30. januarja 2024.
30. S sklepom predsednika Sodišča z dne 25. marca 2024 sta bili zadevi C‑72/24 (Keladis I) in C‑73/24 (Keladis II) združeni za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.
31. Stranke v postopkih v glavni stvari, grška, češka, španska in francoska vlada ter Komisija so pisna stališča predložile v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča Evropske unije.
32. Zastopniki strank iz postopkov v glavni stvari, grške, češke in španske vlade ter Komisije so ustno predstavili stališča na obravnavi 29. januarja 2025.
V. Pravna analiza
A. Uvodna pojasnila
33. Ti združeni zadevi se v bistvu nanašata na možnost uporabe različnih metod za določitev carinske vrednosti v primerih, ko obstaja tveganje prenizkega vrednotenja, vendar fizični nadzor nad zadevnim blagom ni več mogoč, saj ga carinski organi niso zasegli. Ker ni mogoče določiti resnične carinske vrednosti, bi se lahko, da bi se čim bolj približali carinski vrednosti, kot koristna izkazala uporaba statističnih vrednosti. Zato se postavlja vprašanje zakonitosti takega pristopa, kar bom preučil v teh sklepnih predlogih z vidika carinske ureditve, ki se uporablja.
34. Potreba po razjasnitvi tega vprašanja izhaja zlasti iz dejstva, da – kot je ugotovilo Sodišče – delovanje carinske unije nujno zahteva obstoj enotnih meril za določitev carinske vrednosti blaga, uvoženega iz tretjih držav, saj je to edini način, da se zagotovi skupna trgovinska politika.(10) Z enotnostjo teh meril se preprečijo izkrivljanja, ki bi jih lahko povzročile netarifne ovire za trgovino, s čimer se tako konec koncev zagotovi skladnost s standardi večstranskega trgovinskega sistema.(11)
35. Najprej, opozoriti je treba, da je bil v skladu s členoma 286(2) in 288(2) CZU CZS nadomeščen s CZU z učinkom od 1. maja 2016. Ker pa je dejansko stanje v sporu o glavni stvari v zadevi C‑73/24 (Keladis II) nastalo pred tem datumom in po njem, je treba za odgovor na postavljeni vprašanji podati razlago določb teh dveh zakonikov. V zvezi s tem sta člena 70 in 74 CZU, ki določata pravila o carinskem vrednotenju blaga, v bistvu enaka pravilom iz členov od 29 do 31 CZS. Zato se sodna praksa v zvezi s CZS načeloma uporablja tudi za CZU.
36. V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na prvo, drugo, tretje in četrto vprašanje v zadevah C‑72/24 (Keladis I) in C‑73/24 (Keladis II). Kot izhaja iz navedb v predložitvenih odločbah, ki so podlaga za združeni zadevi, se različna vprašanja za predhodno odločanje, postavljena Sodišču, v več točkah prekrivajo in jih je zato mogoče združiti v tri tematske sklope. Ta vprašanja se nanašajo, prvič, na možnost uporabe statističnih vrednosti, kadar carinske vrednosti ni bilo mogoče ugotoviti v skladu s členom 29 CZS in členom 70 CZU(12), drugič, na združljivost vhodnih vrednosti, določenih na podlagi statističnih podatkov, s prepovedjo uporabe najnižjih carinskih vrednosti(13) in, tretjič, na najdaljše dopustno časovno obdobje, ki lahko preteče med uvozom, na podlagi katerega se izračuna statistični rezultat, in uvozom, ki se vrednoti(14). Vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, bom obravnaval v okviru predstavitve teh treh tematskih sklopov.
B. Metode za izračun carinske vrednosti blaga
37. Po teh pojasnilih in pred preučitvijo navedenih vidikov je treba pojasniti upoštevnost carinske vrednosti blaga in način, kako jo carinska uprava izračuna. Carinska vrednost se uporablja za določitev vrednosti blaga, kadar je to dano v različne carinske postopke. Bistvena je za določitev pravilnega zneska carin, ki jih je treba plačati za blago, sproščeno v prosti promet. V Uniji se carinska vrednost uporablja tudi za izračun DDV.(15) Člen 85 Direktive 2006/112 namreč določa, da „[p]ri uvozu blaga davčno osnovo sestavlja vrednost, ki je v skladu z veljavnimi določbami Skupnosti določena kot carinska vrednost“. Upoštevati je treba tudi razlago teh določb, kakršna izhaja iz sodne prakse.
38. Kot je Sodišče opozorilo v sodni praksi,(16) je cilj prava Unije o carinskem vrednotenju vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. Iz tega sledi, da mora carinska vrednost odražati resnično ekonomsko vrednost uvoženega blaga in zato upoštevati vse njegove dele, ki imajo ekonomsko vrednost.(17) V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 29(1) CZS(18) osnova za določitev carinske vrednosti načeloma „transakcijska vrednost“ uvoženega blaga, to je cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Unije dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, po potrebi po uskladitvi, opravljeni v skladu s členoma 32 in 33 CZS. Zato je treba pri carinskem vrednotenju dati prednost „transakcijski vrednosti“. Metoda za izračun carinske vrednosti blaga, ki temelji na „transakcijski vrednosti“, se šteje za najprimernejšo in najpogosteje uporabljeno metodo.(19)
39. Vendar v nekaterih primerih carinske vrednosti ni mogoče izračunati na podlagi transakcijske vrednosti. Člen 181a Uredbe za izvajanje CZS določa, da carinskim organom ni treba določati carinske vrednosti uvoznega blaga na podlagi transakcijske vrednosti, če utemeljeno dvomijo, da prijavljena vrednost ne predstavlja celotnega zneska, ki je bil plačan ali ki se plača. V tem primeru lahko zavrnejo sprejetje prijavljene vrednosti, če se njihovi dvomi nadaljujejo po tem, ko so zahtevali dodatne informacije ali dokumente in je bilo zadevni osebi primerno omogočeno, da se opredeli glede razlogov, na katerih temeljijo ti dvomi.(20) Če uvozniku ne uspe odpraviti utemeljenih dvomov carinskih organov oziroma se ne odziva ali ne predloži novih dokazov, lahko carinski organi zavrnejo prijavljeno transakcijsko vrednost in uporabijo drugo metodo za določitev carinske vrednosti. Če metode transakcijske vrednosti ni mogoče uporabiti ali carinski organi zavrnejo prijavljeno transakcijsko vrednost, se carinska vrednost določi z eno od sekundarnih metod vrednotenja. Podobna določba je v členu 140 Izvedbene uredbe CZU.
40. Kar zadeva utemeljenost dvomov v zvezi s transakcijsko vrednostjo, je Sodišče razsodilo, da lahko carinski organi štejejo, da je prijavljena transakcijska vrednost uvoženega blaga neobičajno nizka glede na povprečno statistično vrednost uvoza primerljivega blaga. Natančneje, kadar je prijavljena cena več kot 50 % nižja od povprečne statistične cene, je razlika v ceni zadostna za utemeljitev dvomov carinskih organov in zavrnitev prijavljene carinske vrednosti. Prav takšen je položaj, ki je nastal v obravnavanih zadevah.(21)
41. Če carinske vrednosti ni mogoče določiti s transakcijsko vrednostjo uvoženega blaga na podlagi člena 29 CZS, se carinsko vrednotenje izvede v skladu z določbami člena 30 CZS tako, da se po vrstnem redu uporabijo metode iz člena 30(2), točke od (a) do (d), CZS.(22) Če carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče določiti niti na podlagi člena 30 CZS, se carinsko vrednotenje izvede v skladu z določbami člena 31 CZS(23) z rezervno metodo(24).
42. Kot je ugotovilo Sodišče, je tako iz besedila členov od 29 do 31 CZS kot iz vrstnega reda, po katerem je treba na podlagi teh členov uporabiti merila za določitev carinske vrednosti, razvidno, da med temi določbami obstaja vez subsidiarnosti.(25) Le takrat, ko carinske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo neke določbe, se je treba sklicevati na določbo, ki tej določbi neposredno sledi po določenem vrstnem redu.(26) Pojasniti je treba, da je v skladu s točko 2 pojasnjevalnih opomb o carinski vrednosti iz Priloge 23 k Uredbi za izvajanje CZS glede člena 31(1) CZS „razumna prožnost“ pri uporabi teh metod v skladu s cilji in določbami člena 31(1) tega zakonika.(27)
43. Sodišče je poudarilo, da morajo carinski organi ob upoštevanju vezi subsidiarnosti, ki obstaja med različnimi metodami določitve carinske vrednosti, določenimi v členu 30(2), od (a) do (d), CZS, preden se lahko odločijo, da se posamezna metoda ne uporabi, izkazati skrbno ravnanje pri izvajanju posameznih zaporednih metod, določenih v tej določbi.(28) Če se torej carinski organ odloči, da bo carinsko vrednost določil na podlagi člena 30(2)(a) CZS, mora svojo presojo opreti na elemente, ki se nanašajo na enako blago, ki je bilo izvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je treba ovrednotiti.(29)
44. Če se carinski organ po ugotovitvi, da se ta metoda ne uporabi, odloči, da bo carinsko vrednost določil v skladu s členom 30(2)(b) CZS, mora svojo presojo opreti na elemente, ki se nanašajo na podobno blago, ki je bilo izvoženo v Unijo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je treba ovrednotiti. Carinski organi so ob upoštevanju dolžnosti skrbnega ravnanja, ki jim je naložena pri izvajanju člena 30(2)(a) in (b) CZS, zavezani vpogledati v vse podatkovne vire in zbirke podatkov, ki jih imajo na voljo, da se carinska vrednost opredeli čim bolj natančno in čim bližje dejanskemu stanju.(30)
45. Obveznost obrazložitve, ki jo imajo carinski organi v okviru izvajanja teh določb, mora po eni strani omogočiti jasno in nedvoumno analizo razlogov, iz katerih so ti izločili eno ali več metod določitve carinske vrednosti; po drugi strani ta obveznost pomeni, da so navedeni organi zavezani v odločbi, s katero je določen znesek dolgovanih uvoznih dajatev, navesti podatke, na podlagi katerih je bila carinska vrednost blaga izračunana, da se naslovniku odločbe omogoči obramba njegovih pravic v najboljših možnih okoliščinah in odločitev ob popolnem poznavanju upoštevnih okoliščin o tem, ali je zoper to odločbo smiselno vložiti pravno sredstvo, ter da se sodiščem omogoči izvrševanje nadzora nad zakonitostjo te odločbe.(31)
46. V obravnavanih zadevah je iz predložitvenih odločb razvidno, da grški carinski organi niso uporabili metod za določitev na podlagi transakcijske vrednosti enakega ali podobnega blaga iz člena 30(2)(a) in (b) CZS ter člena 74(2)(a) in (b) CZU, ker teh metod ni bilo mogoče uporabiti, saj blago ni bilo zaseženo in je njegov opis na računih, priloženih uvoznim deklaracijam, splošen in nenatančen.
47. Ob upoštevanju navedenega se nacionalno sodišče sprašuje, ali je v okviru ene od sekundarnih metod vrednotenja iz člena 30(2) CZS in člena 74(2) CZU mogoče uporabiti statistično izračunane vrednosti iz AMT. To vprašanje spada v prvi tematski sklop, ki zajema prvi dve vprašanji za predhodno odločanje v zadevi C‑72/24 (Keladis I) in prva tri vprašanja za predhodno odločanje v zadevi C‑73/24 (Keladis II) ter bo preučeno v nadaljevanju teh sklepnih predlogov.
C. Možnost uporabe statističnih podatkov za določitev carinske vrednosti
1. Narava podatkov, vsebovanih v AMT, in meje uporabe statističnih podatkov v skladu s sodno prakso
48. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Sodišče dovolilo uporabo statističnih podatkov na nekaterih področjih dejavnosti carinskih organov. Za namene te zadeve menim, da je koristno opozoriti na primere, v katerih se je uporaba statističnih podatkov štela za skladno z zahtevami prava Unije. Tako bo mogoče ugotoviti, katere omejitve tovrstnega pristopa so naložene s tem pravom.
49. Sodišče je v sodbi z dne 16. junija 2016, EURO 2004. Hungary (C‑291/15, EU:C:2016:455), razsodilo, da carinski organi prijavljeno transakcijsko vrednost lahko zavrnjeno na podlagi statističnih vrednosti, ki so na voljo v AMT. Natančneje, Sodišče je menilo, da če je prijavljena cena nižja od 50 % statistično izračunane povprečne cene, ta velika razlika v ceni zadostuje za utemeljitev dvomov carinskih organov in za to, da so ti organi zavrnili prijavljeno carinsko vrednost zadevnih proizvodov.(32)
50. AMT je torej orodje, zasnovano za oceno tveganj, ki carinskim organom omogoča odkrivanje potencialno prenizko vrednotenih deklaracij, pri katerih so potrebna dodatna carinska preverjanja. Kot sem že navedel, so grški organi uporabili prav ta pristop, pri čemer nobena od zadevnih strank ne izpodbija njegove zakonitosti. Vendar grški carinski organi teh statističnih podatkov niso uporabili zgolj za odkrivanje prenizkega vrednotenja, ampak so na podlagi teh podatkov določili tudi carinsko vrednost. Menim, da je mogoče iz dosedanje sodne prakse razbrati le omejene napotke za presojo zakonitosti take uporabe statističnih podatkov.
51. Sodišče je v sodbi v zadevi FAWKES razsodilo, da morajo carinski organi države članice pri določanju carinske vrednosti po sekundarnih metodah, ki temeljijo na transakcijski vrednosti enakega ali podobnega blaga, v skladu s členom 30(2)(a) in (b) CZS upoštevati elemente, kot so fizikalne značilnosti, kakovost, sloves, zamenljivost blaga in komercialna raven prodaje.(33)
52. Sodišče je poudarilo tudi pomen obveznosti obrazložitve(34), navedene v točki 45 teh sklepnih predlogov. Spomniti je treba, da je Sodišče v bistvu razsodilo, da mora gospodarski subjekt, da se mu zagotovi pravica do obveščenosti o podatkih, uporabljenih za določitev carinske vrednosti blaga, ki ga je uvozil, razpolagati z informacijami, na podlagi katerih lahko izpodbija vsakršno neskladnost med referenčnimi podatki, ki jih je uporabil carinski organ, in njegovim uvozom glede na zahteve iz člena 30(2)(a) in (b) CZS.(35) Drugače povedano, gospodarski subjekt mora imeti možnost izpodbijati primerjavo svojega uvoza z drugim dejanskim uvozom, upoštevanim pri uporabi dopolnilnih metod za določitev carinske vrednosti, kar v primeru statističnih vrednosti že po naravi ni mogoče, saj te ne ustrezajo nobenemu dejanskemu uvozu.
53. Vendar je treba pojasniti, da se je zadeva FAWKES (C‑187/21) nanašala na določitev carinske vrednosti samo na podlagi člena 30(2)(a) in (b) CZS. Metode, določene v teh določbah, dejansko zahtevajo primerjavo nekaterih elementov, kot so tisti, ki so našteti v točki 51 teh sklepnih predlogov.(36)
54. Vendar statistične vrednosti, vsebovane v AMT, čeprav so koristne za ugotovitev tveganj goljufije in prenizko vrednotenega uvoza, ne morejo biti sestavni del obrazložitve carinske odločbe, v kateri je carinska vrednost določena na podlagi določb, uporabljenih v zadevi FAWKES (C‑187/21).
55. Te statistične vrednosti namreč ne vsebujejo dovolj natančnih informacij o primerljivem uvozu, ki so potrebne za uporabo dopolnilnih metod za določitev carinske vrednosti v skladu s členom 30 CZS in členom 74(2) CZU. To je potrdila Komisija, ki je v svojih stališčih pojasnila, da so statistične vrednosti, poimenovane „poštene cene“, vsebovane v AMT, le zbirni podatki in ne upoštevajo posebnih značilnosti zadevnih proizvodov, na primer njihove kakovosti. Poleg tega gre za splošnejše in posrednejše vrednosti v primerjavi s transakcijskimi vrednostmi.
56. V zvezi z dostopnostjo podatkov, vsebovanih v AMT, Komisija v pisnih stališčih pojasnjuje, da je mogoče statistično izračunane cene, poimenovane „poštene cene“, vsebovane v AMT, predložiti gospodarskim subjektom v okviru uresničevanja pravice do izjave. Ta vidik je potrdila na obravnavi, pri čemer ga nobena od tam navzočih zadevnih strank ni izpodbijala. Nasprotno, po navedbah Komisije bi bilo treba „vhodne cene“, ki jih izračunajo države članice na podlagi odstotnega deleža statističnih vrednosti, vsebovanih v AMT, ki so določene kot pomoč carinskim organom pri odkrivanju deklaracij, ki jih je treba preveriti, obravnavati kot informacije, ki naj se gospodarskim subjektom ne razkrijejo „brez nadzora“, da se tako ne ogrozi učinkovitost sistema obvladovanja tveganja.(37)
57. S tega vidika se ob upoštevanju značilnosti statističnih vrednosti, vsebovanih v AMT, navedenih v prejšnjih točkah, in obveznosti carinskih organov, da „v odločbi, s katero je določen znesek dolgovanih uvoznih dajatev, nave[dejo] podatke, na podlagi katerih je bila carinska vrednost blaga izračunana“,(38) postavlja vprašanje, ali je obrazložitev, ki temelji na zbirnih statističnih podatkih, lahko izpolnila te zahteve. Za odgovor na to vprašanje je treba najprej preučiti, ali je lahko uporaba tovrstnih podatkov dovoljena v okviru katere koli sekundarne metode za določitev carinske vrednosti.
58. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v zadevi Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem) (C‑213/19) v zvezi z določitvijo zneskov izgub, nastalih lastnim sredstvom Unije, razsodilo, da se lahko ob neobstoju zadostnih podatkov o kakovosti blaga, ki je že v prostem prometu, kadar zaradi opustitev carinskih organov, da bi sprejeli potrebne ukrepe (kot so fizične kontrole, zahteve za informacije ali dokumente oziroma sistematično odvzemanje vzorcev), ni več mogoče določiti vrednosti tega blaga na podlagi ene od metod za vrednotenje, določenih v členih od 29 do 31 CZS, „za oceno vrednosti navedenega blaga uporabi samo statistična metoda“.(39) Povedano drugače, Sodišče ni izključilo, da je mogoče tak pristop v nekaterih okoliščinah predvideti kot zadnjo možnost.
59. Poleg tega ne kaže pozabiti, da je pravilna določitev carinskega dolga predpogoj za zagotovitev učinkovitega in popolnega pobiranja tradicionalnih lastnih sredstev, med katera spadajo carine.(40) Natančneje, Sodišče je opozorilo, da morajo države članice, kadar obstaja neposredna povezava med pobiranjem prihodkov iz carinskih dajatev in dajanjem ustreznih sredstev na razpolago Komisiji, v skladu z obveznostmi, ki so jim naložene na podlagi člena 325(1) PDEU, zaščititi finančne interese Unije pred goljufijo ali vsemi drugimi nezakonitimi dejavnostmi, ki lahko škodijo tem interesom, ter sprejeti ukrepe, potrebne za zagotovitev učinkovitega in popolnega pobiranja teh dajatev in zato teh sredstev.(41) V tem okviru je Sodišče dovolilo uporabo statističnih vrednosti v zadevi v zvezi s postopkom zaradi kršitve, ki ga je Komisija uvedla zoper Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, ker naj to ne bi izpolnilo obveznosti pravilnega pobiranja tradicionalnih lastnih sredstev v skladu s členom 325 PDEU.
60. Res je, da je bilo Sodišče pozvano, naj odloči o zakonitosti tega, da je Komisija uporabila statistične vrednosti, določene na podlagi metode, ki jo je OLAF(42) razvil v okviru izračuna zneska izgub teh lastnih sredstev, in da je Sodišče večkrat poudarilo tudi posebno naravo okoliščin obravnavane zadeve(43).
61. Vendar je pomembno ugotoviti, da je Sodišče sprejelo uporabo statističnih vrednosti za določitev vrednosti izgube za lastna sredstva Unije v položaju sprostitve zadevnega blaga v prosti promet, pri čemer tega blaga ni bilo več mogoče odpoklicati zaradi preverjanj njegove resnične vrednosti,(44) kar v bistvu ustreza dejanskemu okviru, kot ga je prikazalo predložitveno sodišče v obravnavanih zadevah. Čeprav se zavedam vidikov, zaradi katerih se zadeva Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem) razlikuje od obravnavanih zadev,(45) menim, da načeloma ni mogoče izključiti, da je uporaba statističnih vrednosti ustrezen ukrep za zaščito finančnih interesov Unije kot zadnji instrument, kadar ni bilo mogoče uporabiti nobene druge metode. Če bi bila namreč uporaba statističnih podatkov dovoljena za določitev obsega odgovornosti države članice za izgubo lastnih sredstev Unije, medtem ko bi bila uporaba istih vrednosti absolutno prepovedana pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga v razmerju do gospodarskega subjekta, bi tvegali prenos odgovornosti za carinski dolg z gospodarskega subjekta na državo članico, s čimer bi nastala vrzel v carinskem sistemu.
62. Naj bosta cilja preprečevanja goljufij in zaščite finančnih interesov Unije še tako pomembna, je iz sodne prakse, navedene v prejšnjih točkah, razvidno tudi, da ju ni mogoče uresničevati v škodo pravic gospodarskega subjekta. Zato bi bilo treba uporabo statističnih vrednosti izvajati tako, da se zagotovi „ravnotežj[e] med potrebo, da carinski organi zagotovijo pravilno uporabo carinske zakonodaje na eni strani, in pravico gospodarskih subjektov do pravične obravnave“ na drugi strani, kot je razvidno iz uvodne izjave 26 CZU. Natančneje, prizadevati si je treba za to, da so carinske vrednosti ne glede na to, katera metoda se uporabi v obravnavani zadevi, čim bližje resnični ekonomski vrednosti uvoženega blaga.
63. Poleg tega je treba opozoriti, da je Sodišče v sodbi v zadevi Baltic Master (C‑599/20) štelo, da je uporaba informacij, ki so na voljo v nacionalnih podatkovnih zbirkah, dopustna. Natančneje, Sodišče je pojasnilo, da podatki iz nacionalne zbirke podatkov, ki se nanašajo na blago, ki spada pod isto oznako TARIC in ki izvira od istega prodajalca kot zadevno blago, pomenijo „razpoložljive podatke v Uniji“ v smislu člena 31(1) CZS, ki jih je mogoče upoštevati kot podlago za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga. Po mnenju Sodišča je sklicevanje na te podatke sredstvo za določitev te vrednosti, ki je hkrati „razumna“ v smislu navedenega člena 31(1) ter je v skladu tako z načeli kot s splošnimi določbami mednarodnih sporazumov in določbami, na katere se sklicuje ta člen.(46)
64. Vendar so ugotovitve, ki jih je treba za obravnavani zadevi izpeljati iz sodbe Baltic Master, kljub vsemu omejene, zlasti ker uporaba podatkov iz nacionalnih zbirk, za katero je Sodišče v navedeni zadevi (sodba z dne 9. junija 2022, Baltic Master, C‑599/20, EU:C:2022:457) menilo, da je zakonita, ni bila omejena na zbirne statistične podatke, ampak je bila bolj ciljno opredeljena (blago, ki spada pod isto oznako TARIC in ki izvira od istega prodajalca kot zadevno blago) kot v zadevah v glavni stvari. Kljub vsemu menim, da je treba to sodbo obravnavati kot priznanje uporabnosti vseh podatkovnih zbirk, ki jih imajo na voljo carinski organi, vključno s tistimi, ki jih upravljajo same države članice. To sodbo je treba brati v povezavi z zgoraj navedeno sodbo FAWKES, v kateri je Sodišče poudarilo možnost držav članic, da z ustreznimi zahtevki dostopajo do informacij, ki jih imajo carinski organi drugih držav članic ter institucije in službe Unije.(47)
2. Skladnost statističnega pristopa s carinskim pravnim okvirom
65. V nadaljevanju bom preučil, v kolikšnem obsegu je mogoče statistične vrednosti uporabiti pri uporabi sekundarnih metod za določitev carinske vrednosti, da lahko ta pristop izpolni pravne zahteve, navedene v točki 63 teh sklepnih predlogov. Zlasti bom navedel težave, neločljivo povezane z vsako od metod, da bi tako predlagal pristop, skladen s pravom Unije. Svojo analizo bom strukturiral v vrstnem redu glede na subsidiarnost med različnimi metodami, kot sem ga opisal v teh sklepnih predlogih.(48)
66. Kot bom pokazal v tej preučitvi, je mogoče po mojem mnenju le eno od teh metod upoštevati kot metodo, pri kateri je mogoče uporabiti statistične podatke, in sicer tako imenovano rezervno metodo. Zato bom le na kratko zajel druge metode. Uvodoma je treba ugotoviti, da je možnost uporabe teh metod bistveno ovirana zaradi dveh dejavnikov, in sicer po eni strani pomanjkanja potrebnih informacij o zadevnem blagu in po drugi strani dejstva, da so statistične vrednosti, vsebovane v AMT, le zbirni podatki, v katerih se ne upoštevajo posebne značilnosti zadevnega blaga.
a) Transakcijska vrednost enakega ali podobnega blaga
67. Z napotilom na moje predhodne navedbe(49) je treba ugotoviti, da se mi zdi sama narava statističnih vrednosti razlog, iz katerega je uporaba teh vrednosti izključena v okviru morebitne uporabe metode iz člena 30(2)(a) in (b) CZS in člena 74(2)(a) in (b) CZU. Ker ta metoda vsebuje primerjavo med blagom, ki se šteje za enako (ali podobno), in blagom, katerega carinsko vrednotenje se zahteva, so namreč nekatere informacije nujne za presojo vrste meril, ki jih je Sodišče naštelo v sodni praksi, kot so fizikalne značilnosti, kakovost, sloves, zamenljivost blaga in komercialna raven prodaje.(50) Vendar podatki, vsebovani v AMT, zaradi svojih značilnosti ne zagotavljajo natančnih informacij za izvedbo take primerjave. V tem okviru je treba ugotoviti, da so tudi grški organi izključili uporabo te metode v obravnavanih zadevah.
b) Deduktivna metoda vrednotenja
68. Deduktivna metoda iz člena 30(2)(c) CZS in člena 74(2)(c) CZU temelji na ceni na enoto, ki je cena, po kateri se uvoženo blago oziroma uvoženo enako ali podobno blago prodaja v Uniji ob istem ali približno istem času kot blago, ki se vrednoti. Za uporabo te metode morajo carinski organi poznati nekatere informacije v zvezi s proizvodi, kot so plačane ali dogovorjene provizije, običajne trgovske marže za dobiček in skupne stroške, da jih lahko odbijejo od cene, ki je bila uporabljena kot carinska vrednost. V obravnavanih zadevah so grški carinski organi deduktivno metodo uporabili, ker se niso mogli opreti na transakcijsko vrednost zadevnih proizvodov, ki so bili namerno prenizko ovrednoteni, ali na transakcijsko vrednost enakih ali podobnih proizvodov, saj je bil opis proizvodov na računih, priloženih carinskim deklaracijam, nepopoln.
69. Kot je trdila Komisija v svojih stališčih, je več razlogov za to, da se v obravnavanih zadevah izključi možnost uporabe te metode. Natančneje, težko je razumeti, kako je lahko povprečna cena, izračunana na podlagi uvoznih vrednosti, sprejetih v preteklosti, koristna za uporabo deduktivne metode, ki temelji na prodajni ceni. Carinski organi se morajo namreč za uporabo te metode sklicevati na konkretne cene na enoto, izračunane v skladu s pravili iz člena 152(1)(a) Uredbe za izvajanje CZS in člena 142(5) Izvedbene uredbe CZU. Po teh pravilih cena na enoto vedno temelji na prodajni ceni enakega ali podobnega blaga, uvoženega v določenem trenutku. Kot pa navaja Komisija, te cene v AMT niso na voljo.
c) Metoda izračunane vrednosti
70. Kar zadeva metodo izračunane vrednosti, je treba ugotoviti, da morajo imeti carinski organi za njeno uporabo na voljo konkretne informacije o stroških ali vrednosti surovin in proizvodnih postopkov, uporabljenih pri izdelavi proizvodov, ter o znesku dobička in skupnih stroškov, ki je enak tistemu, ki se običajno upošteva za prodajo blaga iz iste kategorije ali iste narave kot blago, ki ga je treba ovrednotiti in ki ga proizvedejo proizvajalci v državi izvoznici v Unijo.
71. Kot pa pojasnjuje Komisija v svojih stališčih, statistične vrednosti, poimenovane „poštene cene“, ki so na voljo v AMT, ne vsebujejo teh informacij. Torej statističnih vrednosti, ki so na voljo v AMT, ni mogoče uporabiti za izračun carinske vrednosti uvoženega blaga. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da v primeru, kakršen je obravnavani, ko blago ni bilo zaseženo in ni na voljo za fizično preverjanje, podatki, ki so na voljo v podatkovnih zbirkah držav članic, carinskim organom ne omogočajo pridobitve takih informacij. Zato je treba zavrniti tudi uporabo metode izračunane vrednosti.
d) Uporaba „vhodnih cen“ pri rezervni metodi
72. Zadnja metoda iz predpisov za določitev carinske vrednosti je rezervna metoda iz člena 31(2) CZS in člena 74(3) CZU, k čemur je treba dodati, da carinsko pravo Unije določa dva različna izvedbena načina.
73. Po eni strani rezervna metoda v skladu s točko 2 pojasnjevalne opombe o carinski vrednosti, ki se nanaša na člen 31(1) CZS, omogoča „razumno prožnost“.(51) Pojem „razumna prožnost“ zlasti pomeni, da je mogoče sekundarne metode izračuna carinske vrednosti uporabiti tako, da se merila za njeno uporabo nekoliko razrahljajo.(52)
74. Po drugi strani iz člena 31(1) CZS in člena 74(3) CZU izhaja, da se lahko carinska vrednost določi z „ustreznimi metodami“. Zadnjenavedeno določbo je treba razlagati v povezavi s členom 144(2) Izvedbene uredbe CZU, v skladu s katerim je mogoče za določitev carinske vrednosti uporabiti „druge ustrezne metode“. Čeprav v ureditvi na podlagi CZS enakovredna določba ne obstaja, menim, da je tak pristop mogoč tudi v okviru ureditve iz tega zakonika, saj ni carinskim organom uporaba takih „ustreznih metod“ z nobeno določbo izrecno prepovedana. Člen 144(2) Izvedbene uredbe CZU namreč vsebuje le nekaj dodatnih pojasnil o obsegu pristojnosti, podeljenih upravi.
75. Načeloma po mojem mnenju oba izvedbena načina omogočata uporabo statističnih podatkov za določitev carinske vrednosti. Vendar se zdi, da je drugi izvedbeni način zaradi široke formulacije zgoraj navedenih določb najprimernejša podlaga za inovativne pristope, ki jih izoblikuje uprava. Poleg tega se ta izvedbeni način zaradi svoje subsidiarnosti jasno nanaša na instrumente, ki se uporabijo kot zadnja možnost v položajih, v katerih v zvezi z zadevnim blagom ni na voljo dovolj informacij.
76. Ne glede na razlike med tema izvedbenima načinoma jima je skupno pogojevanje njune uporabe s tem, da metode, ki bodo uporabljene, niso zajete z eno od prepovedi iz člena 31(2), od (a) do (g), CZS in člena 74(3) CZU v povezavi s členom 144(2), od (a) do (g), Izvedbene uredbe CZU. V skladu s temi določbami se nobena carinska vrednost med drugim ne določi na podlagi najnižjih carinskih vrednosti in arbitrarnih ali fiktivnih vrednosti.
1) Združljivost s prepovedjo najnižjih carinskih vrednosti
77. Prepoved določitve carinske vrednosti na podlagi najnižjih carinskih vrednosti, na katero se nanašata tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje iz zadeve C‑72/24 (Keladis I) ter drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje iz zadeve C‑73/24 (Keladis II), je drugi tematski sklop, ki ga je treba preučiti v teh sklepnih predlogih.
78. Ta prepoved je posebej navedena v členu 31(2)(f) CZS in členu 144(2)(f) Izvedbene uredbe CZU. Poleg tega je treba ugotoviti, da člen 31(1) CZS in člen 74(3) CZU napotujeta na splošna načela in določbe člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 ter Sporazuma o izvajanju člena VII tega sporazuma ter enako kot ta načela in določbe vključujeta prepoved določitve carinske vrednosti na podlagi najnižjih vrednosti. S pravom Unije se tako izvajajo določbe večstranskega trgovinskega sistema, ki pogodbenicam prepovedujejo enostransko določitev carinskih vrednosti, da bi tako zavarovale svoje nacionalne industrije.(53)
79. V zvezi s tem podobno kot Komisija menim, da bi lahko to, da carinski organi za določitev carinskih vrednosti uporabijo „vhodne cene“ na podlagi statističnih vrednosti, v nekaterih okoliščinah pomenilo kršitev te prepovedi. Natančneje, to bi se zgodilo, če bi bila ta upravna praksa sistematična in gospodarski subjekt ne bi imel možnosti utemeljiti nizkih cen, navedenih v deklaraciji. Taka praksa, s katero bi se izključilo sprejetje transakcijskih vrednosti, nižjih od „vhoda“, in bi se prijavljene carinske vrednosti prilagodile navzgor, torej do zadevnega „vhoda“, bi dejansko pomenila sistem najnižjih vrednosti.
80. Kot pa je razvidno iz stališč strank na obravnavi, je treba ugotoviti, da praksa carinskih organov ne pomeni takega pristopa. Nasprotno, zdi se, da je bilo v zadevah v glavni stvari izvedenih več izmenjav med grškimi carinskimi organi in tožečima strankama, katerih namen je bil ugotoviti tako naravo kot vrednost zadevnega blaga. Torej ni mogoče trditi, da tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari nista imeli možnosti, da v okviru upravnega postopka pred carinskimi organi predložita dodatne informacije. Scenarij, pred katerim je posvarila Komisija, se torej ni uresničil.
81. Poleg tega se mi ne zdi nesmiselna trditev francoske vlade, da „vhodnih cen“, ker niso določene z državnimi predpisi, ni mogoče izenačiti z najnižjimi carinskimi vrednostmi. Kot je bilo že navedeno, je namen zadevne prepovedi državam preprečiti enostransko naložitev trgovinskih omejitev v obliki najnižjih vrednosti. Vendar bi lahko „vhodne cene“ le v zelo ozko opredeljenem primeru, opisanem v teh sklepnih predlogih, morda imele podoben učinek, in sicer zgolj de facto.
82. Iz tega sledi, da uporaba „vhodnih cen“ na podlagi PPC, ki so na voljo v AMT, načeloma pomeni eno od možnosti za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga, ki bi se skladala z zahtevami prava Unije. Te „vhodne cene“ bi bilo mogoče obravnavati kot „razpoložljive podatke v [Uniji]“ v skladu s členom 31(1) CZS in členom 74(3) CZU. Uporaba „vhodnih cen“ torej ne pomeni kršitve prepovedi najnižjih carinskih vrednosti.
83. S tem je odgovorjeno na v bistvu enako vprašanje, ali je uporaba „vhodnih cen“ za določitev carinske vrednosti blaga skladna s Sporazumom o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994, na katerega je napoteno v členu 31(1) CZS in členu 74(3)(a), CZU, ki izhaja iz pristopa, da imajo te cene značilnosti „najnižjih cen“.
84. Ker je uporaba statističnih vrednosti mogoča le v skladu z rezervno metodo iz člena 31(2) CZS in člena 74(3) CZU, četrto vprašanje za predhodno odločanje iz zadeve C‑72/24 (Keladis I) – ki se nanaša na izključitev najnižjih vrednosti in pridržek v korist splošnih načel in določb Sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini pri uporabi vseh alternativnih metod za določitev carinske vrednosti – ni več upoštevno in nanj ni treba odgovoriti.
2) Posredna in neposredna uporaba povprečnih statističnih cen
85. V skladu s pristopom iz stališč Komisije naj bi bilo mogoče povprečne statistične cene („poštene cene“), ki so na voljo v AMT, uporabiti le za opredelitev deklaracij v zvezi s podobnim blagom. Deklaracijo, ki bi se obravnavala kot referenčna točka, bi bilo nato mogoče uporabiti za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga. Kot pojasnjuje Komisija, tako povprečne statistične vrednosti ne bi bile uporabljene neposredno kot vrednosti, ki bi nadomestile prijavljene carinske vrednosti, ampak zgolj posredno za izbor deklaracij, iz katerih je razvidna transakcijska vrednost podobnega blaga, ki bi se uporabile za določitev prenizko ovrednotene carinske vrednosti. Komisija meni, da je ta pristop zajet z „razumno prožnostjo“, dovoljeno pri uporabi metode transakcijskih vrednosti podobnih proizvodov.
86. Prednost takega pristopa je v tem, da bi bolje odražal resnično vrednost. Poleg tega se zdi navedeni pristop skladen z načelom, po katerem bi morale carinske vrednosti, določene v skladu z določbami člena 31(1) CZS, v največji možni meri temeljiti na prej ugotovljenih carinskih vrednostih, kot je to razvidno iz točke 1 pojasnjevalne opombe k tej določbi v zvezi s carinsko vrednostjo. To načelo izhaja tudi iz člena 144(1) Izvedbene uredbe CZU, ki določa razumno prožnost pri uporabi metod iz člena 70 in člena 74(2) CZU.
87. Vendar menim, da možnost posredne uporabe statističnih vrednosti za opredelitev deklaracij v zvezi s podobnim blagom ne ustreza v celoti predpostavki predložitvenega sodišča, po kateri sploh niso na voljo podatki v zvezi z značilnostmi uvoženega blaga, kar bi lahko predstavljalo oviro za opredelitev uvoza podobnega blaga. Nemožnost določitve carinske vrednosti na podlagi člena 144(1) Izvedbene uredbe CZU je predvidena tudi v členu 144(2) Izvedbene uredbe CZU, ki omogoča uporabo „drugih ustreznih metod“. Podobno kot španska in francoska vlada menim, da v okoliščinah, v katerih ni na voljo noben bolj upošteven podatek – zlasti zaradi nesodelovanja zadevnega gospodarskega subjekta, ki je predložil carinsko deklaracijo, v kateri so bile navedene netočne ali nezadostne informacije, in ker ni mogoče opraviti fizičnega preverjanja blaga – uporaba zbirnih statističnih podatkov, ki se zbirajo na ravni Unije, pomeni „razumno“ sredstvo za določitev carinske vrednosti v smislu člena 31(1) CZS in člena 74(3) CZU, saj ni na voljo alternativno sredstvo, zato uporaba teh podatkov pomeni „druge ustrezne metode“ v smislu člena 144(2) Izvedbene uredbe CZU.(54)
88. Opredeliti je treba še, ali bi lahko zahteva po obrazložitvi odločb carinskih organov iz člena 6(3) CZS in člena 22(2) CZU v povezavi s sodno prakso, predstavljeno v točki 45 teh sklepnih predlogov, pomenila oviro za uporabo statističnih podatkov pri določitvi carinske vrednosti. Francoska vlada trdi, da lahko carinski organi podatke, ki temeljijo na zbirnih statističnih podatkih, uporabijo pri določitvi carinske vrednosti blaga le, če je mogoče z njimi seznaniti zadevni gospodarski subjekt in so tako del obrazložitve, ki se zahteva v členu 6(3) CZS. Sodišče je namreč iz obrazložitve, ki se zahteva v členu 6(3) CZS, izrecno izključilo „zaupn[e] element[e] iz podatkovne zbirke[,] ki so namenjeni temu, da se z uporabo metod statističnega iskanja odkrijejo poslovni modeli, ki lahko pomenijo primer goljufije“.(55)
89. Vendar je treba zahtevo po obrazložitvi prilagoditi naravi vsake carinske odločbe,(56) ki bi morala v obravnavanem primeru odražati uporabo rezervne metode pri določitvi carinske vrednosti. Kot pa je pojasnila Komisija, je statistično izračunane cene, vsebovane v AMT, mogoče predložiti gospodarskim subjektom.(57) Poleg tega ni izključeno, da je zahteva po obrazložitvi lahko izpolnjena, če se zbirni podatki iz zaupnih podatkovnih zbirk uporabijo v povezavi z drugimi podatki, kot izhajajo iz nacionalnih podatkovnih zbirk, s katerimi bi se gospodarski subjekt lahko seznanil. Upoštevati je treba tudi možnost, ki jo ima vsak gospodarski subjekt, da utemelji drugo carinsko vrednost, ki ne ustreza tisti, na katero napeljujejo statistične vrednosti. Če carinski organ zavrne podatke, ki jih predloži gospodarski subjekt, mora tako zavrnitev obrazložiti. Vendar nesodelovanje gospodarskega subjekta ne more učinkovati tako, da je carinski organ prikrajšan za možnost izpolnitve obveznosti, ki so mu naložene s pravom Unije. Zato menim, da je v primeru nesodelovanja carinskemu organu smiselno dovoliti, da svoje odločbe obrazloži na podlagi statističnih vrednosti, s katerimi razpolaga.(58)
D. Najdaljše dopustno časovno obdobje, ki lahko preteče med uvozom, na podlagi katerega se izračuna statistični rezultat, in uvozom, ki se vrednoti
90. Tretji tematski sklop, ki ga je treba preučiti v nadaljevanju teh sklepnih predlogov in posebej zadeva četrto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑73/24 (Keladis II), se nanaša na najdaljše dopustno časovno obdobje, ki lahko preteče med uvozom, na podlagi katerega se izračuna statistični rezultat, in uvozom, nad katerim se izvaja nadzor, ter zlasti na vprašanje, ali se v ta namen lahko po analogiji uporabi 90-dnevni rok iz člena 152(1)(b) Uredbe za izvajanje CZS in člena 142(2) Izvedbene uredbe CZU. Za preučitev teh vprašanj se logično predpostavi, da je za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga mogoča uporaba statističnih vrednosti, kar je bilo potrjeno v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov.
91. V zvezi s tem je treba uvodoma ugotoviti, da se pri vseh sekundarnih metodah upošteva časovni element, saj lahko obstoj velikih časovnih odstopanj vpliva na vrednost blaga in privede do uporabe vrednosti, ki ne ustrezajo dejanskemu položaju transakcije, ki se vrednoti. Torej ga je treba upoštevati pri uporabi rezervne metode iz člena 31 CZS in člena 74(3) CZU, saj tudi zanjo veljajo isti razlogi, kot so tisti, s katerimi je utemeljena določitev časovne reference blizu transakcije v okviru drugih metod. To je treba razumeti ne glede na možnost uporabe merila „razumne prožnosti“, ki jo bom obravnaval v nadaljevanju teh sklepnih predlogov.
92. Zdi se mi, da analiza sodne prakse potrjuje upoštevnost časovnega elementa. Sodišče je namreč v sodbi v zadevi FAWKES (C‑187/21) menilo, da se obdobje 90 dni, od tega 45 pred carinjenjem in 45 po carinjenju blaga, ki ga je treba ovrednotiti, zdi dovolj blizu datumu izvoza, da se prepreči tveganje bistvene spremembe poslovnih praks in tržnih pogojev, ki vplivajo na cene blaga, ki ga je treba ovrednotiti.(59) Vendar se postavlja vprašanje, ali je mogoče uporabo takega roka v obravnavanih zadevah pravno utemeljiti.
93. Menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, zlasti če je treba šteti, da uporaba tega roka odraža „razumno prožnost“. V tem okviru je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi v zadevi Oribalt Rīga razsodilo, da je 90-dnevni rok iz člena 152(1)(b) Uredbe za izvajanje CZS torej izjema od načela, ki je določeno v členu 152(1)(a) te uredbe, in ga je treba zato razlagati ozko.(60)
94. Priloga 23 k Uredbi za izvajanje CZS, naslovljena „Pojasnjevalne opombe o carinski vrednosti“, pa v zvezi z razlago člena 31(1) CZS določa, da bi morale biti metode vrednotenja, ki jih je treba uporabiti na podlagi te določbe, tiste, ki jih opredeljujeta člen 29 in člen 30(1) in (2), vendar naj bi bila „razumna prožnost“ pri uporabi teh metod skladna s cilji in določbami člena 31 CZS.(61) V tej prilogi so določeni nekateri primeri za ponazoritev tega, kaj je treba razumeti pod pojmom „razumna prožnost“. Kar torej zadeva uporabo deduktivne metode iz člena 30(2)(c) CZS, je navedeno, da je možno zahtevo „90 dni“ upravno obravnavati na prožen način. Enako bi moralo veljati za določbe CZU.
95. Zato se mi zdi 90-dnevni rok ustrezen za upoštevanje zahtev mednarodne trgovine, kakršne izhajajo tako iz predpisov s področja mednarodne trgovine kot tudi iz zgoraj navedene sodne prakse. Kot je navedla Komisija na obravnavi, se zdi tak rok ustrezen tudi pri uporabi drugega izvedbenega načina v okviru rezervne metode iz člena 144(2) Izvedbene uredbe CZU. Nasprotno, ugotavljam, da se je več zadevnih strank v stališčih izreklo proti uporabi štiriletnega roka, ker naj bi bil ta predolg.(62) Tudi sam se strinjam s tem stališčem, saj se zdi, da bi lahko tako dolg rok škodoval cilju omogočiti, da se carinska vrednost določi čim bolj natančno in čim bližje dejanskemu stanju.
96. Ker morajo carinski organi pri uporabi prava Unije spoštovati zahteve po sorazmernosti, je mogoče po mojem mnenju daljši rok utemeljiti le izjemoma in kot zadnjo možnost, zlasti kadar niso na voljo zanesljivejše informacije in splošnega cilja zaščite finančnih interesov Unije, priznanega v členu 325 PDEU, ni mogoče uresničiti drugače, zlasti kadar je treba zagotoviti učinkovito in popolno pobiranje tradicionalnih lastnih sredstev, med katera spadajo carine.(63)
97. Glede na navedeno menim, da je treba člen 31(1) CZS in člen 74(3) CZU razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se po analogiji uporabi 90-dnevni rok iz člena 152(1)(b) Uredbe za izvajanje CZS in člena 142(2) Izvedbene uredbe CZU za določitev najdaljšega dopustnega časovnega obdobja, ki lahko preteče med uvozom, na podlagi katerega se izračuna statistični rezultat, in uvozom, nad katerim se izvaja nadzor, pri čemer je mogoče ta rok prožno prilagoditi, vendar ne do skrajnosti, zaradi katerih bi bilo poseženo v cilj, zastavljen s to časovno omejitvijo.
E. Vmesni predlog
98. Iz zgornje analize je razvidno, da je uporaba statističnih vrednosti načeloma ustrezen ukrep za zaščito finančnih interesov Unije, saj upravi omogoča ugotovitev carinskih dolgov in preprečevanje goljufij, ki škodujejo njenim finančnim interesom.
99. Uporaba statističnih vrednosti za določitev carinske vrednosti je mogoča kot zadnji ukrep, kadar tega cilja ni mogoče uresničiti z drugimi metodami. Tak pristop je še posebej smiseln v okoliščinah, za katere je značilno nesodelovanje zadevnega gospodarskega subjekta, ki je predložil carinsko deklaracijo, v kateri so bile navedene netočne ali nezadostne informacije, in v katerih carinski organi ne morejo opraviti fizičnega preverjanja blaga. Vendar je njihova uporaba pogojena s spoštovanjem nekaterih zahtev prava Unije.
100. „Vhodnih cen“, ki temeljijo na statistično izračunanih vrednostih, ki so na voljo v AMT, že zaradi njihove narave ni mogoče uporabiti za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga po eni od sekundarnih metod iz člena 30(2) CZS in člena 74(2) CZU.
101. Vendar je kot zadnjo metodo iz člena 31 CZS in člena 74(3) CZU, kadar ni na voljo noben drug natančnejši podatek, mogoče za določitev carinske vrednosti uporabiti zbirne statistične podatke, ki se zbirajo na ravni Unije, če odločba carinskega organa izpolnjuje zahtevo po obrazložitvi iz člena 6(3) CZS in člena 22(6) CZU.
102. Poleg tega je iz moje analize razvidno, da uporaba „vhodnih cen“ ne pomeni kršitve prepovedi določitve carinske vrednosti na podlagi najnižjih carinskih vrednosti, kadar ima gospodarski subjekt možnost utemeljiti nizke cene, navedene v deklaraciji.
103. Nazadnje, ugotovljeno je bilo, da se 90-dnevni rok iz člena 152(1)(b) Uredbe za izvajanje CZS in člena 142(2) Izvedbene uredbe CZU lahko uporabi po analogiji za določitev najdaljšega dopustnega časovnega obdobja, ki lahko preteče med uvozom, na podlagi katerega se izračuna statistični rezultat, in uvozom, nad katerim se izvaja nadzor, pri čemer je mogoče ta rok prožno prilagoditi, vendar ne do skrajnosti, zaradi katerih bi bilo poseženo v cilj, zastavljen s to časovno omejitvijo.
VI. Predlog
104. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis (prvostopenjsko upravno sodišče v Solunu, Grčija), odgovori tako:
1. Člen 30 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti in člen 74(2) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta temu, da carinski organi za določitev carinske vrednosti blaga z uporabo sekundarnih metod iz navedenih členov uporabijo zbirne statistične podatke, ki se zbirajo na ravni Unije.
2. Člen 31 Uredbe št. 2913/92 in člen 74(3) Uredbe št. 952/2013
je treba razlagati tako, da
ne nasprotujeta temu, da carinski organi pri uporabi rezervne metode iz teh členov za določitev carinske vrednosti blaga uporabijo zbirne statistične podatke, ki se zbirajo na ravni Unije, in jih predložijo gospodarskim subjektom, da jim tako zagotovijo pravico do izjave, če je uporaba takih podatkov izjema in omejena na primere, v katerih carinski organ po tem, ko je izčrpal vse postopke, opredeljene v zakonodaji, ne more določiti carinske vrednosti z drugimi določenimi metodami.
3. Uporabe zbirnih statističnih podatkov, ki se zbirajo na ravni Unije, v okviru rezervne metode iz člena 31 Uredbe št. 2913/92 in člena 74(3) Uredbe št. 952/2013 ni mogoče šteti za uporabo sistema najnižjih cen, če ima gospodarski subjekt možnost utemeljiti nizke cene, navedene v deklaraciji.
4. Devetdesetdnevni rok iz člena 152(1)(b) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe (EGS) št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 46/1999 z dne 8. januarja 1999, ter člena 142(2) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 je mogoče uporabiti po analogiji za določitev najdaljšega dopustnega časovnega obdobja, ki lahko preteče med uvozom, na podlagi katerega se izračuna statistični rezultat, in uvozom, nad katerim se izvaja nadzor, pri čemer je mogoče ta rok prožno prilagoditi, vendar ne do skrajnosti, zaradi katerih bi bilo poseženo v cilj, zastavljen s to časovno omejitvijo.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
2 Gre za temo, ki je predmet razprave v pravni teoriji. D’Angelo, G., „Customs valuation adjustment in recent CJEU case law“, Aspects of customs control in selected EU member States, Bologna University Press, Bologna, 2023, str. 172, navaja, da je Sodišče v določenih okoliščinah pripravljeno dovoliti uporabo metode statistične vrednosti, s katero se Evropski komisiji omogoči prilagoditev prijavljenih carinskih vrednosti, da tako od držav članic izterja tradicionalna lastna sredstva, ki jih je mogoče pripisati proračunu Unije. Vendar ni jasno razvidno, ali in pod katerimi pogoji bi lahko nacionalni carinski organi v okviru rezervne metode za prilagoditev carinskih vrednosti, ki jih prijavijo uvozniki, uporabili metodo statistične vrednosti.
3 Lyons, T., (v EU Customs Law, 3. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2018, str. 160) poudarja, da je namen teh metod zagotoviti enotno uporabo pravil za določanje carinskih dajatev.
4 UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 205.
5 Direktiva Sveta z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1).
6 Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), v nadaljevanju: CZS.
7 Uredba Komisije z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 46/1999 z dne 8. januarja 1999 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 9, str. 65), v nadaljevanju: Uredba za izvajanje CZS.
8 Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1), v nadaljevanju: CZU.
9 Izvedbena uredba Komisije z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (UL 2015, L 343, str. 558), v nadaljevanju: Izvedbena uredba CZU.
10 Glej sodbo z dne 12. julija 1973, Massey-Ferguson (8/73, EU:C:1973:90, točka 3).
11 Fabio, M., Customs Law of the European Union, 5. izdaja, Kluwer Law International, Alphen aan den Rijn, 2020, str. 140.
12 Glej točko 48 in naslednje teh sklepnih predlogov.
13 Glej točko 77 in naslednje teh sklepnih predlogov.
14 Glej točko 90 in naslednje teh sklepnih predlogov.
15 Albert, J.-L., Le droit douanier de l’Union européenne, poglavje 3 („L’espèce, l’origine, la valeur“), Bruylant, Bruselj, 2019, str. 304 in naslednje.
16 Glej sodbo z dne 28. februarja 2008, Carboni e derivati (C‑263/06, EU:C:2008:128, točka 60).
17 Glej sodbo z dne 9. julija 2020, Direktor na Teritorialna direktsiya Yugozapadna Agentsiya „Mitnitsi“ (C‑76/19, EU:C:2020:543, točka 34).
18 Glej tudi ustrezno določbo člena 70(1) CZU.
19 Glej sodbo z dne 12. decembra 2013, Christodoulou in drugi (C‑116/12, EU:C:2013:825, točka 44).
20 Glej sodbo z dne 28. februarja 2008, Carboni e derivati (C‑263/06, EU:C:2008:128, točka 52).
21 Grški carinski organi so menili, da je treba metodo na podlagi transakcijske vrednosti iz člena 29 CZS izključiti, ker so bile prijavljene carinske vrednosti prenizke glede na „vhodne cene“, izračunane v odstotnem deležu „poštenih cen“. Po mnenju teh organov je ta okoliščina upravičevala utemeljene dvome glede prijavljenih vrednosti in torej zavrnitev teh vrednosti.
22 Glej tudi ustrezno določbo člena 74(1) CZU.
23 Glej tudi ustrezno določbo člena 74(3) CZU.
24 Glej sodbo z dne 16. junija 2016, EURO 2004. Hungary (C‑291/15, EU:C:2016:455, točka 28).
25 Generalni pravobranilec M. Campos Sánchez-Bordona je v točki 36 sklepnih predlogov, predstavljenih 23. januarja 2025 v zadevi C‑782/23, Tauritus (C‑782/23, EU:C:2025:30), pojasnil, da med zaporednimi metodami vrednotenja obstaja „hierarhija“, ki je izrecno določena v CZU.
26 Glej sodbo z dne 16. junija 2016, EURO 2004. Hungary (C‑291/15, EU:C:2016:455, točka 29).
27 Glej sodbi z dne 28. februarja 2008, Carboni e derivati (C‑263/06, EU:C:2008:128, točka 60), in z dne 9. marca 2017, GE Healthcare (C‑173/15, EU:C:2017:195, točka 80).
28 Glej sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 35).
29 Glej sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 36).
30 Glej sodbi z dne 9. novembra 2017, LS Customs Services (C‑46/16, EU:C:2017:839, točka 56), in z dne 20. junija 2019, Oribalt Rīga (C‑1/18, EU:C:2019:519, točka 27).
31 Glej sodbi z dne 9. novembra 2017, LS Customs Services (C‑46/16, EU:C:2017:839, točki 44 in 45), in z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točki 53 in 54).
32 Glej sodbo z dne 16. junija 2016, EURO 2004. Hungary (C‑291/15, EU:C:2016:455, točki 38 in 39).
33 Glej sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 48).
34 Sodba z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točke 39, 51, 53 in 55).
35 Sodba z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 54).
36 Sodba z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 48).
37 Vendar Komisija ni pojasnila, kaj je mislila z „brez nadzora“ in ali lahko po njenem mnenju tudi dostop do vhodnih cen v okviru sodnega postopka ogrozi učinkovitost sistema obvladovanja tveganja.
38 Sodba z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 54).
39 Sodba z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem) (C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 443). Moj poudarek.
40 Rijo, J., Customs Law in the European Union, Wolters Kluwer, Alphen aan den Rijn, 2021.
41 Sodba z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem) (C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 346).
42 Gre za metodo OLAF-JRC (Joint Research Center) (glej točko 53 sodbe z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem) (C‑213/19, EU:C:2022:167).
43 Sodba z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem) (C‑213/19, EU:C:2022:167, točki 444 in 447).
44 Glej sodbo z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem) (C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 443).
45 Namen preučitve uporabe metode OLAF-JRC, ki jo je Sodišče opravilo v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti (Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem)), je bil v bistvu preveriti, ali je bila ta metoda upravičena glede na posebnosti okoliščin obravnavane zadeve in ali je bila dovolj natančna in zanesljiva, ker med drugim temelji na merilih, ki niso niti arbitrarna niti izkrivljena, in ker se opira na objektivno in skladno analizo vseh razpoložljivih upoštevnih podatkov, tako da ne bi privedla do očitno previsoke ocene zneskov teh izgub (glej sodbo z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem) (C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 452)), medtem ko je cilj carinskega vrednotenja določiti te vrednosti tako, da se čim bolj približajo resnični ekonomski vrednosti uvoženega blaga.
46 Glej sodbo z dne 9. junija 2022, Baltic Master (C‑599/20, EU:C:2022:457, točke od 54 do 56).
47 Glej sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točki 56 in 57).
48 Glej točki 38 in 41 teh sklepnih predlogov.
49 Glej točke od 51 do 58 teh sklepnih predlogov.
50 Glej sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 48).
51 Glej sodbo z dne 9. junija 2022, Baltic Master (C‑599/20, EU:C:2022:457, točka 48).
52 Niestedt, M., (v EU-Außenwirthschaftsrecht und Zollrecht, Krenzler/Herrmann/Niestedt, München, 2024) (glej tudi člen 74, točka 7, CZU) pojasnjuje, da „prožna“ uporaba drugih metod lahko pomeni radodarnejši odgovor na individualne zahteve iz drugih metod. Po mnenju tega avtorja je mogoče kot „razumna sredstva“ uporabiti rezultate opazovanj trga na ravni Unije, trgovinske statistike in raziskave o cenah. Za določitev carinske vrednosti z rezervno metodo ni potrebna ugotovitev tržne cene. Gre večinoma za oceno različnih sestavnih delov carinske vrednosti, v kateri so dopuščene netočnosti.
53 Rosenow, S., in O’Shea, B., (v A Handbook on the WTO Customs Valuation Agreement, Cambridge University Press, Cambridge, 2010, str. 127) pojasnjujeta, da je pred začetkom veljavnosti Sporazuma STO o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 določeno število držav (predvsem države v razvoju) uporabljalo uradne ali najnižje vrednosti, da so tako med drugim zavarovale nacionalne industrije. Trajna uporaba najnižjih vrednosti s strani držav v razvoju se pogojuje s pridržki in soglasjem drugih držav članic STO. Sicer so te najnižje vrednosti prepovedane.
54 Glej točko 75 teh sklepnih predlogov.
55 Glej sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 55).
56 Glej v zvezi s tem sodno prakso, ki se nanaša na člen 296 PDEU, v skladu s katero mora biti obrazložitev, ki se zahteva s to določbo, prilagojena naravi zadevnega akta. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi. Vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz te določbe, je treba presojati glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točka 48). S tega vidika menim, da rezervna metoda zagotavlja zahtevano prožnost, da se dovoli obrazložitev carinske odločbe na podlagi statističnih podatkov.
57 Glej točko 56 teh sklepnih predlogov.
58 Gospodarski subjekt, ki zavrne sodelovanje s carinskimi organi, tako da predloži nezadostne informacije o blagu, ki ga je prijavil, se ne more sklicevati na nezakonitost carinske odločbe zgolj zato, ker se morajo ti organi zaradi nezadostnih informacij opreti na statistične podatke. Tako ravnanje bi bilo treba opredeliti kot „venire contra factum proprium“.
59 Glej sodbo z dne 9. junija 2022, FAWKES (C‑187/21, EU:C:2022:458, točka 71).
60 Sodba z dne 20. junija 2019, Oribalt Rīga (C‑1/18, EU:C:2019:519, točka 33). Moj poudarek.
61 Glej sodbo z dne 9. junija 2022, Baltic Master (C‑599/20, EU:C:2022:457, točka 48).
62 Komisija je na obravnavi pojasnila, da statistični podatki v zbirki AMT odslej napotujejo na obdobje enega meseca namesto 48 mesecev. Prav tako je trdila, da bi bilo torej mogoče upoštevati s časovnega vidika čim bolj natančne podatke. Vendar menim, da Sodišče nima na voljo natančnih informacij o tem načinu iskanja, ki ga vsekakor ne bi bilo mogoče uporabiti za spor o glavni stvari.
63 Glej točki 59 in 60 teh sklepnih predlogov.