1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) vložilo na podlagi člena 267 PDEU, se nanaša na razlago Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 ( 2 ) in zlasti člena 8(1)(a) te uredbe.

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Verein für Konsumenteninformation, avstrijskim združenjem za varstvo potrošnikov (v nadaljevanju: VKI), in Koninklijke Luchtvaart Maatschappij NV (v nadaljevanju: KLM), letalskim prevoznikom, v zvezi s povračilom provizije, ki so jo družbi Opodo, spletni potovalni agenciji, plačali potniki, ki so na spletnem mestu te agencije rezervirali letalske vozovnice in katerih let je bil odpovedan. Ti potniki so svojo morebitno pravico do povračila te provizije v višini 95,14 EUR odstopili združenju VKI, ki je na podlagi člena 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 s tožbo od družbe KLM zahtevalo plačilo te provizije, povečane za obresti. Družba KLM izpodbija utemeljenost te tožbe ter trdi, da med njo in agencijo Opodo ne obstaja dogovor o tej proviziji in da določitve te provizije ni odobrila.

3.

Ta zadeva ponuja Sodišču priložnost, da pojasni svojo sodno prakso v zvezi z obveznostjo letalskega prevoznika, da potniku povrne provizijo, plačano tretji osebi, ki pri nakupu letalske vozovnice deluje kot posrednik. Predvsem bo treba razjasniti pogoje, ki jih mora izpolnjevati razmerje med posrednikom in letalskim prevoznikom, da je tožba, ki se na podlagi člena 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 vloži neposredno proti letalskemu prevozniku, utemeljena. Na podlagi sodne prakse Sodišča bom pokazal, da je ključno, da letalski prevoznik vsaj implicitno odobri dejavnost posrednika. Pojasnil bom tudi, zakaj pristop, ki ga je sprejelo Sodišče, najbolje varuje pravice potnikov, ne da bi bili interesi letalskih prevoznikov prezrti.

4.

V uvodnih izjavah 1, 13 in 22 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

[…]

[…]

5.

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…].“

6.

Člen 5 navedene uredbe, naslovljen „Odpoved leta“, določa:

„1.   V primeru odpovedi leta:

[…].“

7.

Člen 8 navedene uredbe, naslovljen „Pravica do povračila stroškov ali spremembe poti“, v odstavku 1 določa:

„Pri sklicevanju na ta člen se potnikom ponudi izbira med:

8.

Člen 13 Uredbe št. 261/2004, naslovljen „Pravica do povračila“, določa:

„Kadar dejanski letalski prevoznik plača odškodnino ali izpolni druge obveznosti, ki so mu naložene na podlagi te uredbe, se nobena določba te uredbe ne sme razlagati kot omejevalna za njegovo pravico, da zahteva povračilo od vsake osebe, vključno tretjih oseb, v skladu z veljavno zakonodajo. Zlasti ta uredba nikakor ne omejuje pravice dejanskega letalskega prevoznika, da zahteva povračilo od organizatorja potovanja ali druge osebe, s katero ima dejanski letalski prevoznik sklenjeno pogodbo. Prav tako se nobena določba te uredbe ne sme razlagati kot omejevalna za pravico organizatorja potovanja ali tretje osebe, razen potnika, s katerimi je dejanski letalski prevoznik sklenil pogodbo, da zahteva povračilo od dejanskega letalskega prevoznika v skladu z veljavnimi zakoni.“

9.

Potniki so letalske vozovnice za lete, ki jih je opravila družba KLM, kupili na portalu za rezervacije potovalne agencije Opodo, ki jo je certificiralo Mednarodno združenje letalskih prevoznikov (IATA) in ki je pooblaščena za izdajo letalskih vozovnic za tega letalskega prevoznika. Potniki so agenciji Opodo plačali skupno 2.053,48 EUR. Tem potnikom je bil zaradi odpovedi letov povrnjen znesek 1958,34 EUR za letalske vozovnice. Razlika v višini 95,14 EUR, ki ni bila povrnjena, predstavlja posredniško provizijo agencije Opodo.

10.

Ko so bile kupljene vozovnice, ki so predmet spora o glavni stvari, je družba KLM z agencijo Opodo sodelovala že najmanj deset let, med tema družbama pa je obstajala tako imenovana pogodba o globalnih spodbudah, ki je predvidevala določene nagrade za agencijo Opodo glede na število vozovnic, ki jih je prodala za družbo KLM. Vendar niti pogodbe IATA niti pogodbe o spodbudah niso urejale vprašanja, ali agencija Opodo potnikom lahko zaračuna posredniško provizijo, in torej nikakor niso določale zneska take provizije. Tako je v obravnavanem primeru družba KLM trdila, da ne ve, kakšen znesek posredniške provizije agencija Opodo zaračunava potnikom.

11.

Združenje VKI, ki so mu potniki odstopili svoje pravice do povračila stroškov vozovnic, s tožbo zahteva znesek 95,14 EUR, povečan za obresti. Sodišče na prvi stopnji je ugodilo zahtevku združenja VKI, medtem ko ga je pritožbeno sodišče zavrnilo. Zato je združenje VKI pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče), ki je predložitveno sodišče, vložilo revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča.

12.

Predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče obseg pravice potnikov do povračila stroškov preučilo že v sodbi z dne 12. septembra 2018, Harms (C‑601/17, v nadaljevanju: sodba Harms, EU:C:2018:702), v kateri je razsodilo, da mora biti posredniška provizija vključena v povračilo na podlagi člena 8(1) Uredbe št. 261/2004, razen če je bila ta provizija določena, ne da bi letalski prevoznik za to vedel. Vendar je izjemo, ki jo je določilo Sodišče in se nanaša na okoliščino, da letalski prevoznik ve ali ne ve za provizijo, po mnenju predložitvenega sodišča mogoče razlagati različno. Tako naj bi se postavljalo vprašanje, prvič, kako natančno je moral biti letalski prevoznik obveščen o obstoju provizije in eventualno o njenem znesku ter, drugič, kdo nosi dokazno breme v zvezi s tem.

13.

Tudi če nacionalna sodišča sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Harms, uporabljajo različno, predložitveno sodišče meni, da letalski prevoznik ne more trditi, da ni bil seznanjen s točnim zneskom provizije, dokler ta ni neobičajno visok, kar bi moral dokazati letalski prevoznik. V zvezi s tem mora letalski prevoznik izhajati iz načela, da posrednik običajno dela le za posredniško provizijo.

14.

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

15.

Predložitvena odločba z dne 23. novembra 2023 je v sodno tajništvo Sodišča prispela istega dne.

16.

Stranki v postopku v glavni stvari in Evropska komisija so pisna stališča predložile v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča Evropske unije.

17.

Sodišče je v skladu s členom 76(2) Poslovnika odločilo, da se obravnava ne opravi.

18.

Povračilo cene vozovnic s strani letalskih prevoznikov je eno bistvenih pravnih vprašanj na področju letalskega prevoza potnikov. Nasprotno pa je vprašanju povračila stroškov, plačanih tretjim osebam za rezervacijo letov, namenjena manjša pozornost. Vendar imajo ponudniki storitev, kot so potovalne agencije ali spletni portali, vse večjo vlogo v rastočem letalskem sektorju. Industrija se je zaradi liberalizacije trga potovanj, prodora nizkocenovnih prevoznikov in tehnološkega razvoja stalno razvijala. Zaradi teh sprememb je stik med potrošniki in letalskimi prevozniki vedno bolj posreden, saj vključuje tudi ponudnike posredniških storitev, s tem pa nastaja tristransko razmerje, ob katerem se postavljajo številna pravna vprašanja, če pride do odpovedi leta. ( 3 )

19.

Čeprav Uredba št. 261/2004 izrecno določa povračilo cene letalske vozovnice, in sicer v skladu s členom 8(1)(a) v povezavi s členom 5(1)(a) te uredbe („povračilom stroškov […] v višini polne cene vozovnice, po kateri je bila kupljena“) ( 4 ), je vprašanje, ali ta cena vključuje tudi provizije, ki jih potniki plačajo posrednikom, dolgo ostalo neodgovorjeno. To se je spremenilo s sodbo Harms, v kateri je Sodišče priznalo obveznost letalskega prevoznika, da povrne to vrsto provizije. To obveznost je v bistvu utemeljilo s tem, da je treba provizijo, ki jo posrednik zaračuna potniku, šteti za „del“ cene, po kateri je bila kupljena letalska vozovnica. ( 5 ) Ta razlaga je prepričljiva, zlasti ker je treba rezervacijo pri posredniku šteti za del enotne transakcije, v okviru katere je plačilo provizije nujen pogoj za nakup vozovnice.

20.

Sodišče je vseeno za to pravno posledico določilo pogoj, da letalski prevoznik odobri različne elemente take vozovnice, vključno z njeno ceno, saj ti ne morejo biti „določeni, ne da bi on za to vedel“. ( 6 )

21.

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, se zdi, da je več nacionalnih sodišč ta pogoj razumelo tako, da vključuje subjektivni element, in sicer „seznanjenost“ letalskega prevoznika s poslovno dejavnostjo posrednika in zlasti tem, da ta zahteva provizijo za opravljene storitve. S pravnega vidika gre za pogoj, ki se posebej nanaša na razmerje med letalskim prevoznikom in „njegovim pooblaščenim posrednikom“ v skladu s členom 2, initio in (f), Uredbe št. 261/2004.

22.

Vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, se nanašata prav na ta vidik, ker se z njima v bistvu želi ugotoviti, prvič, ali mora biti letalski prevoznik seznanjen s točnim zneskom provizije in, drugič, kdo nosi breme dokazovanja te seznanjenosti. Ti vprašanji bom preučil v istem vrstnem redu.

23.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali cena vozovnice, ki jo mora letalski prevoznik povrniti potniku, vključuje provizijo, ki jo je zaračunal posrednik, kadar ta letalski prevoznik ve, da ta posrednik običajno zaračuna provizijo za svoje storitve, vendar ni seznanjen z njenim točnim zneskom v konkretnem primeru.

24.

Predložitveno sodišče želi v zvezi s tem od Sodišča dobiti nekaj pojasnil o sodbi Harms glede zahtevane stopnje seznanjenosti letalskega prevoznika v zvezi z zneskom provizije, ki jo zaračunava posrednik, da bi bila ta lahko vključena v ceno vozovnice, ki se lahko povrne. Predložitveno sodišče se s tem vprašanjem sklicuje na subjektivni element, ki sem ga omenil v uvodnih opombah in ki ga Sodišče šteje za bistveni pogoj za to, da mora letalski prevoznik povrniti provizijo kot del cene, po kateri je bila kupljena vozovnica, tudi če ta v resnici ustreza protidajatvi za storitev, ki jo je opravila tretja oseba.

25.

Najprej, primerno se mi zdi opozoriti, da je taka obveznost, kot izhaja iz razlage sodbe Harms, odvisna predvsem od volje letalskega prevoznika, ki je po presoji Sodišča moral „odobriti“ različne elemente take vozovnice, vključno s provizijo. ( 7 ) Ta razlaga temelji na opredelitvi pojma „vozovnica“ v členu 2(f) Uredbe št. 261/2004, v skladu s katero gre za dokument, ki daje pravico do prevoza ter ki ga ne le izda, ampak tudi „potrdi letalski prevoznik“ ali njegov pooblaščeni posrednik. Sodišče je iz tega sklepalo, da ta odobritev letalskega prevoznika velja tudi za različne dele cene take vozovnice. Sodišče tako ugotavlja, da je prevzem stroškov s strani letalskega prevoznika utemeljen, ker je ta sprejel zavestno in informirano odločitev, ki potrjuje vključitev tega dela v ceno vozovnice. Vsekakor je to tisto, kar s semantičnega vidika vključuje pojem „odobritev“. ( 8 ) V sodbi Harms je dejstvo, da navedeni del ni določen, ne da bi letalski prevoznik za to vedel, vseeno izenačeno z „odobritvijo“, tako da seznanjenost prevoznika s tem, da je posrednik določil provizijo, zadostuje za ugotovitev, da jo je ta prevoznik tudi odobril.

26.

Sodba Harms v bistvu temelji na načelu, da mora letalski prevoznik provizijo povrniti, kadar zavestno uporablja storitve tretje osebe za izpolnitev svojih nalog. Zato je treba, ko Sodišče izjavi, da različni elementi cene vozovnice ne morejo biti določeni, „ne da bi za to vedel“ ta prevoznik“, to izjavo razumeti tako, da temu ni treba povrniti provizij, s katerimi ni bil seznanjen in ki jih zato ni odobril.

27.

Poleg tega se glede na razlago Sodišča ( 9 ) provizija, ki jo „odobri“ letalski prevoznik in ki jo zaračunava posrednik, šteje za „neizogibno“ v smislu sodbe Mennens ( 10 ) in jo mora ta prevoznik povrniti. Možnost nakupa vozovnice brez storitve posrednika in s tem izognitve plačilu provizije po mojem mnenju ne odvzame ničesar „neizogibni“ naravi tega dela cene. To „neizogibno“ naravo provizije, ko jo plača potnik, namreč razumem kot nujen element cene vozovnice, ker potnik uporabi storitev posrednika, ki je sam „pooblaščeni posrednik“ navedenega letalskega prevoznika. Okoliščina, da potnik sprejme splošne prodajne pogoje posrednika, da bi lahko kupil vozovnico, in se strinja s plačilom provizije, prav tako ne spremeni navedene „neizogibne“ narave. V nasprotju z neobveznimi dodatnimi storitvami, ki jih ponuja posrednik, kot je potovalno zavarovanje, v postopku nakupa potnik ne more izbrati, da ne bo plačal provizije. Torej ni mogoče šteti, da je „ločena“ od cene vozovnice v smislu člena 8(1)(a), prva alinea, Uredbe št. 261/2004.

28.

Zaradi tega preudarka se mi postavlja vprašanje, kako je mogoče ugotoviti, ali je letalski prevoznik seznanjen s tem, da posrednik pri izvajanju svojih dejavnosti zaračunava provizijo. Ta vidik je posebej upošteven, ker Sodišče v sodbi Harms samo priznava, da lahko obstajajo položaji, v katerih letalski prevoznik ne pozna poslovnih praks posrednikov. Samo v takih položajih je pravica potnika, da od letalskega prevoznika zahteva povračilo provizije, izključena.

29.

Več trditev govori v prid širšemu razumevanju tega subjektivnega elementa v smislu, da trajno razmerje med letalskim prevoznikom in posrednikom načeloma zadostuje za ugotovitev, da je prevoznik seznanjen z zaračunavanjem provizije in da se je zato s tem implicitno strinjal. Najprej je iz opredelitve izraza „vozovnica“ v členu 2, initio in (f), Uredbe št. 261/2004 razvidno, da je to dokument, ki ga lahko izda ali potrdi le sam letalski prevoznik ali „njegov pooblaščeni posrednik“. Dejstvo, da se vsak posrednik, ki prodaja vozovnice, šteje za pooblaščenega posrednika letalskega prevoznika, upravičuje domnevo seznanjenosti in „odobritve“ v smislu sodbe Harms, ( 11 ) ki temelji na tem, da je ta posrednik privolil v izdajanje vozovnic. Zdelo bi se mi namreč nesmiselno šteti, da lahko letalski prevoznik odobri in sprejme prodajo vozovnice, ne da bi hkrati sprejel poslovno prakso svojega pooblaščenega posrednika, pri kateri ta zaračunava provizijo. Tak pristop bi pomenil obliko „selektivnega izbiranja“ („cherry picking“), ki prevozniku v istem poslovnem razmerju z njegovim pooblaščenim posrednikom omogoča, da po svoji volji obdrži to, kar je zanj poslovno ugodno, in zavrne, kar mu ne ustreza. Dalje, nujno se zdi zaščititi zaupanje potnika v pravilnost postopka nakupa vozovnic, zlasti ker predvidoma ne pozna narave poslovnega razmerja med posrednikom in letalskim prevoznikom. ( 12 ) Prav tako ne bi bilo razumno od potnika zahtevati, da to razišče. Nazadnje, ob nakupu vozovnice pri posredniku je legitimno domnevati, da je letalski prevoznik odobril različne elemente cene vozovnice in da je torej z njimi vsekakor seznanjen.

30.

Upoštevati je treba namreč, da letalski prevoznik svobodno oblikuje razmerje s posrednikom, tako da lahko nasprotuje nekaterim poslovnim praksam. Kadar letalski prevoznik uporablja mrežo posrednikov v lastnem interesu – bodisi za povečanje števila svojih strank bodisi za zmanjšanje upravnih stroškov, povezanih s prodajo vozovnic – se lahko na splošno domneva, da je seznanjen z njihovimi poslovnimi praksami in da je zato „odobril“ zaračunavanje provizije v smislu člena 2, initio in (f), Uredbe št. 261/2004. V takem primeru se zdi legitimno iz tega sklepati, da letalski prevoznik ni izrecno nasprotoval temu, da posrednik zaračunava provizijo.

31.

Podobno je takrat, kadar se letalski prevoznik odloči sodelovati s posrednikom za prodajo vozovnic, razumno domnevati, da želi ta prevoznik v lastnem interesu izkoristiti ustrezne priložnosti trženja. Zato tudi ob neobstoju izrecne pogodbe s posrednikom navedeni prevoznik s privolitvijo, da vozovnico izda njegov pooblaščeni posrednik v smislu člena 2, initio in (f), Uredbe št. 261/2004, temu posredniku dovoli, da strankam zaračuna provizijo. Nasprotno pa, če želi isti letalski prevoznik iz razlogov, povezanih na primer z njegovim ugledom ali poslovno politiko, preprečiti, da bi tretja oseba zaračunavala tako provizijo, s to tretjo osebo ne sme vzpostaviti poslovnih razmerij oziroma jih mora prekiniti.

32.

Letalski prevoznik je torej oproščen svoje odgovornosti samo v izjemnem primeru, ko posrednik deluje na lastno pobudo brez vsakršne vpletenosti, odobritve ali seznanjenosti tega prevoznika. To vključuje položaj, omenjen v pisnem stališču Komisije, v katerem posrednik ponuja storitve zajemanja podatkov z zaslona („screen scraping“) ( 13 ), saj njegov poslovni model temelji na samodejnem pridobivanju podatkov s spletnih mest letalskih prevoznikov, ne da bi dobil njihovo soglasje. Za zaračunavanje provizije za posredniške storitve s strani posrednika v takih okoliščinah ni mogoče šteti, da ga je letalski prevoznik „odobril“ v smislu sodne prakse.

33.

S tega vidika je element odobritve, ki ga je določilo Sodišče, koristen pokazatelj za ugotovitev, ali obstaja zadostna povezava med letalskim prevoznikom in posrednikom. Poleg tega gre za razmeroma preprosto merilo, ki se lahko uporabi ne glede na pravno naravo njunega razmerja. Ker lahko letalski prevoznik svobodno naveže poslovno razmerje s posrednikom po svoji izbiri, se namreč ne more sklicevati na svojo domnevno nevednost ali pasivnost, da bi se izognil odgovornosti za to, da potniku povrne provizijo, ki jo je ta plačal posredniku. V vseh primerih je odločilni dejavnik njegova seznanjenost z vodenjem poslov njegovega poslovnega partnerja, ki je enakovredna izrecnemu ali implicitnemu strinjanju s tem poslovanjem.

34.

Poleg tega je treba opozoriti, da je uporaba merila odobritve, kot je Sodišče nakazalo v sodbi Harms, primerno sredstvo za dosego ciljev Uredbe št. 261/2004, in sicer ciljev zagotoviti visoko raven varstva potnikov in uravnotežiti interese teh potnikov in letalskih prevoznikov. ( 14 ) Ta ugotovitev je še bolj očitna, kadar se upoštevajo naslednji vidiki v zvezi z njegovo praktično uporabo.

35.

Možnost, da se potniku prek pravice do povračila stroškov na podlagi prava Unije povrne provizija, upošteva interese, povezane z varstvom potrošnikov, ( 15 ) ker ima v takem primeru ta potnik enega dolžnika. V nasprotnem primeru bi moral vložiti tožbo tako proti letalskemu prevozniku za ceno vozovnice kot proti posredniku za provizijo. Tak pristop bi povzročil ne le dodatne stroške, temveč bi pomenil tudi znatno tveganje za potnika, saj ima pravno razmerje med letalskim prevoznikom in posrednikom lahko različno strukturo glede na pogodbo in pravni red zadevne države članice. Priznanje enotne pravice do povračila stroškov, ki temelji na pravu Unije, in sicer členu 8(1)(a) v povezavi s členom 5(1)(a) Uredbe št. 261/2004, ( 16 ) torej znatno izboljšuje njegov pravni položaj.

36.

Zaradi uporabe merila, ki je opredeljeno v pravu Unije in naj bi se uporabljalo enotno, kakor ga je Sodišče razvilo v sodbi Harms, je po mojem mnenju brezpredmetna vsaka razprava o natančni naravi plačila posredniku. Stališče družbe KLM v zvezi s tem jasno kaže, da se terminološka opredelitev in ekonomska razdelitev tega bremena spreminjata glede na zadevno posredniško pravno razmerje in včasih tudi znotraj takega razmerja glede na pogodbene pogoje, ki se uporabljajo med strankama. ( 17 ) Pravna varnost bi bila ogrožena, če bi bilo treba razmerje med letalskim prevoznikom in tretjo osebo vsakič preučiti z ekonomskega in pravnega vidika, da bi se določili deli cene, ki jih mora povrniti letalski prevoznik. Od tod potreba po opredelitvi priročnega merila, kot je merilo „odobritve“, ki se uporablja neodvisno od nacionalnega prava.

37.

Subjektivno merilo, določeno v sodni praksi Harms, do določene mere omejuje odgovornost letalskega prevoznika, da bi se upoštevali tudi njegovi interesi. Kot sem že navedel v teh sklepnih predlogih, letalski prevoznik ni odgovoren za vodenje poslov svojih posrednikov, razen če ga je – čeprav zgolj tiho – odobril, ( 18 ) kar je treba ugotoviti v skladu s pravili o porazdelitvi dokaznega bremena, ki bodo preučena v okviru drugega vprašanja za predhodno odločanje. To merilo torej preprečuje vsakršno neupravičeno razširitev odgovornosti letalskega prevoznika na okoliščine, na katere nima vpliva.

38.

Poleg tega je treba navesti, da letalski prevoznik ne utrpi nobene škode s tem, da prevzame odgovornost, ki izhaja iz njegovega poslovnega razmerja s posrednikom, saj ima možnost proti njemu vložiti regresni zahtevek. V zvezi s tem bom spomnil, da je Sodišče v sodbi Airhelp razsodilo, da obveznosti, ki jih letalski prevoznik izpolni v skladu z Uredbo št. 261/2004, ne vplivajo na njegovo pravico, da v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, zahteva nadomestilo od katere koli osebe, ki je povzročila, da ta prevoznik ni izpolnil svojih obveznosti, vključno s tretjimi osebami, kot določa člen 13 te uredbe. Po presoji Sodišča ta uredba te pravice zahtevati nadomestilo ne pogojuje z obstojem pogodbe, ki tega letalskega prevoznika veže s posrednikom, prek katerega je potnik rezerviral svoj let. ( 19 )

39.

Čeprav se zgoraj navedena sodba nanaša le na poseben primer, in sicer kršitev obveznosti, ki jo ima letalski prevoznik, s strani posrednika, menim, da je treba člen 13 Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da se nanaša tudi na druge oblike odškodnine, določene v nacionalnem pravu, vključno z regresnimi zahtevki. ( 20 ) S tega vidika ta določba po mojem mnenju potrjuje načelo, da nacionalno pravo dopolnjuje to uredbo, da bi se uravnotežili interesi strank.

40.

Z vidika teh preudarkov je treba preučiti vsebinsko vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, in sicer, ali je za namene povračila stroškov na podlagi člena 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 potrebno, da je letalski prevoznik natančno seznanjen z zneskom provizije, ki jo zaračunava posrednik. Kot bom pojasnil v nadaljevanju, bi previsoke zahteve v zvezi s tem subjektivnim elementom po mojem mnenju povzročile več težav.

41.

Prvič, zdi se, da je Sodišče s tem, da je v točki 20 sodbe Harms izrazilo pridržek „razen če je bila ta provizija določena, ne da bi ta letalski prevoznik za to vedel“, poudarilo le določitev provizije, za katero letalski prevoznik ne bi smel vedeti, da bi bil lahko oproščen njenega povračila, ne da bi vztrajalo pri tem, da ni seznanjen z njenim zneskom. To se mi zdi logično, saj če je letalski prevoznik na splošno seznanjen z zaračunavanjem provizije, se lahko o njenem točnem znesku pozanima pri svojem pooblaščenem posredniku. Nasprotno pa z določitvijo, da je povračilo provizije odvisno od dejavnika, kot je seznanjenost prevoznika z njenim zneskom, ne bi bilo mogoče zagotoviti zadostne stopnje predvidljivosti za potnika in bi se lahko škodilo njegovemu zaupanju v postopek nakupa vozovnic.

42.

Drugič, če bi se za namene povračila stroškov potniku zahtevalo, da je letalski prevoznik seznanjen s točnim zneskom provizije, ki jo zaračunava posrednik, bi se ta prevoznik lahko poskušal v slabi veri izogniti obveznosti povračila stroškov iz člena 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 s tem, da se ne bi pozanimal o tem znesku. Lahko bi tudi trdil, da ni bil seznanjen s poslovnimi praksami posrednika in zlasti z zaračunavanjem provizije, zaradi česar bi se pred nacionalnimi sodišči postavljala težka vprašanja glede dokazov. V sporu bi se postavljalo vprašanje resničnosti teh izjav neodvisno od tega, da je po mojem mnenju popolnoma legitimno od letalskega prevoznika zahtevati, da se dovolj podrobno pozanima o poslovnih praksah svojih partnerjev. Ta vidik, ki je upošteven s praktičnega vidika, bo preučen v okviru analize drugega vprašanja za predhodno odločanje.

43.

Zato, če je letalski prevoznik seznanjen z dejavnostmi posrednika – in jih eventualno celo spodbuja – bi mu zahteva, da je seznanjen s točnim zneskom provizije, ki jo zaračunava posrednik, nazadnje omogočila, da sam določi, v kolikšnem obsegu mora povrniti stroške na podlagi člena 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004. Ta določba bi tako izgubila del svojega pomena za potnike.

44.

Tretjič, zahtevati od letalskega prevoznika, da je dobro seznanjen s poslovnimi praksami posrednika, zlasti s prakso zaračunane provizije, bi lahko povzročilo, da bi se potnik odpovedal možnosti uporabe storitve posrednika in dal prednost rezervaciji neposredno pri letalskem prevozniku, čeprav bi posredniki ponujali ugodnejše cene vozovnic. Taka sprememba ravnanja potnikov pri nakupovanju bi lahko ekonomsko škodila dejavnosti posrednikov, čeprav ti na trgu opravljajo pozitivno nalogo s tem, da potrošnikom zagotavljajo različne ponudbe potovanj in v njihovo korist povečujejo število strank letalskih prevoznikov. ( 21 )

45.

Četrtič in zadnjič, zahtevati od letalskega prevoznika, da je seznanjen s točnim zneskom provizije, bi po vsej verjetnosti povzročilo, da bi bil oproščen obveznosti povračila provizije potniku, zaradi česar bi moral ta povračilo zahtevati – s potencialno dragimi postopki – od posrednika. Sporni znesek, in sicer provizija, pa ostaja, kot kaže obravnavani primer, bolj nizek. To bi bilo očitno v nasprotju s ciljem zagotavljanja visoke ravni varstva potnikov, navedenim v uvodni izjavi 1 Uredbe št. 261/2004, in poenostavitvijo postopkov povračila stroškov, vzpostavljenih s to uredbo. Iz razlogov, predstavljenih v prejšnjih točkah, menim, da je, kar zadeva „seznanjenost“ v smislu sodbe Harms, dovolj, da letalski prevoznik pozna vlogo posrednika in se strinja z njegovimi dejavnostmi, ki se izvajajo proti plačilu provizije, ne da bi moral biti v konkretnem primeru seznanjen z njenim točnim zneskom.

46.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v zvezi s pravico do povračila stroškov na podlagi člena 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 v bistvu izvedeti, ali dokazno breme, da je bil letalski prevoznik ustrezno seznanjen s posredniško provizijo, nosi potnik, ki zahteva povračilo te provizije od letalskega prevoznika.

47.

Če bi Sodišče na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovorilo tako, kot predlagam, se mi za rešitev spora o glavni stvari ne zdi potrebno odgovoriti na drugo vprašanje. V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da je družba KLM vedela, da posrednik Opodo zaračunava provizijo. Posredništvo je bilo poleg tega del sodelovanja, ki je bilo urejeno s pogodbo med toženo stranko in agencijo Opodo. Poleg tega ni sporno, da se je družba KLM, ki je bila seznanjena z vodenjem poslov posrednika, načeloma strinjala s plačilom provizije.

48.

Ker je v tej zadevi „seznanjenost“ letalskega prevoznika, zahtevana s sodbo Harms, ugotovljena, v sporu o glavni stvari ni več pomembno določiti, kdo nosi dokazno breme v zvezi s tem. Zato bom le zaradi izčrpnosti predstavil nekaj razmislekov o porazdelitvi dokaznega bremena v okviru „običajnega položaja“, v katerem potnik zahteva povračilo cene vozovnice.

49.

Predhodno je treba opozoriti, da morajo potniki in letalski prevozniki svoje pravice do tega, da zahtevajo nadomestilo, uveljavljati na sodiščih držav članic v skladu s postopki nacionalne zakonodaje, kot je razvidno med drugim iz uvodne izjave 22 Uredbe št. 261/2004. Pravila o dokaznem bremenu na področju civilne odgovornosti so načeloma del teh nacionalnih postopkov.

50.

Z odstopanjem od tega načela Uredba št. 261/2004 vsebuje več določb, ki se nanašajo izrecno na dokazno breme, in to zato, da bi se spoštovale pravice potnikov. Med drugim gre za določbe odstavkov 3 in 4 člena 5 te uredbe, s katerima so letalskemu prevozniku naložene nekatere obveznosti v primeru odpovedi leta, pa tudi breme dokazovanja, da je te obveznosti izpolnil. Poleg tega je pravila o porazdelitvi dokaznega bremena mogoče izpeljati tudi iz razlage določb navedene uredbe, kar je bilo sicer potrjeno v sodni praksi.

51.

Tako je Sodišče v tem smislu že razsodilo, da odgovornost zadevnega letalskega prevoznika predlagati in organizirati spremembo poti v skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 261/2004 obsega dokazno breme, da je bila tako organizirana sprememba poti izvedena v najkrajšem možnem času. ( 22 ) Ob upoštevanju teh preudarkov in ob neobstoju kakršne koli izrecne določbe v tej uredbi ali kakršnega koli formalnega pojasnila Sodišča v sodbi Harms je treba podati razlago upoštevnih določb navedene uredbe.

52.

V tem okviru je treba opozoriti, da člen 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 letalskemu prevozniku nalaga obveznost povračila cene vozovnice neodvisno od razloga za odpoved leta. V nasprotju z obveznostjo plačila odškodnine potnikom na podlagi člena 7 te uredbe za obveznost povračila stroškov namreč ne velja izjema, povezana z obstojem izrednih razmer. ( 23 ) Obveznost povračila stroškov je torej širša od obveznosti plačila odškodnine potnikom. S tega vidika odgovornost letalskega prevoznika, da povrne stroške vozovnice po ceni, po kateri je bila kupljena, po mojem mnenju vključuje tudi breme dokazati, da glede na okoliščine nekateri elementi te cene ne bi smeli biti povrnjeni.

53.

Ta ugotovitev je toliko bolj prepričljiva, če se spomnimo, da posrednik deluje kot pooblaščeni posrednik letalskega prevoznika, kar utemeljuje domnevo, da je ta seznanjen s poslovnimi praksami tega posrednika. ( 24 ) Letalski prevoznik je namreč najbolje obveščen o praksah svojih posrednikov. Kot sem navedel v teh sklepnih predlogih, ( 25 ) je letalski prevoznik tudi v najboljšem položaju, da nasprotuje njihovi praksi zaračunavanja provizij, zato se domneva, da se je strinjal s tem, da se taka provizija zaračuna potnikom, medtem ko ti na to ne morejo vplivati. ( 26 ) Nasprotno pa je očitno, da bi naložitev dokaznega bremena potniku temu povzročila znatne težave, kar ne bi koristilo cilju zagotavljanja visoke ravni varstva potnikov.

54.

Nazadnje, zdi se mi, da sodba Harms vsebuje nekaj informacij v korist razlage, v skladu s katero dokazno breme nosi letalski prevoznik. Sodišče je namreč ugotovilo, da razen če ta ni bil, kot je potrebno, seznanjen s provizijo, ki jo zaračunava posrednik, spada ta provizija v obveznost povračila stroškov, ki je temu letalskemu prevozniku naložena v skladu z določbami člena 8(1)(a) Uredbe št. 261/2004 v povezavi s členom 5(1) te uredbe. Zato je iz tega mogoče sklepati, da neseznanjenost letalskega prevoznika s provizijo pomeni izjemo od pravila. Sodišče je z uvedbo tega razmerja med pravilom in izjemo implicitno določilo pravilo dokaznega bremena, v skladu s katerim mora letalski prevoznik dokazati, da ni bil ustrezno seznanjen z dejavnostmi posrednika in da se ni strinjal z izvajanjem teh dejavnosti proti plačilu provizije. ( 27 )

55.

Vseeno nisem nedovzeten za trditev Komisije, da je treba preprečiti porazdelitev dokaznega bremena v škodo letalskega prevoznika, če bi ta porazdelitev od njega zahtevala, da dokaže neobstoj dejstva. ( 28 ) V takem primeru bi moral letalski prevoznik dokazati „negativno dejstvo“, kar je praktično nemogoče, ( 29 ) zlasti ker bi to vključevalo njegovo notranje prepričanje („forum internum“). Da bi se izognili taki neželeni posledici in bi se ustrezno upoštevali interesi letalskega prevoznika, zahteve v zvezi z obrnjenim dokaznim bremenom ne bi smele biti preveč stroge.

56.

Iz tega razloga tako kot Komisija menim, da letalski prevozniki zadostijo dokaznemu bremenu že s tem, da z verodostojno predstavitvijo vseh upoštevnih okoliščin dokažejo, da niso bili seznanjeni s tem, da posrednik pri izvajanju svoje dejavnosti zaračunava provizijo, in da se s tem niso strinjali. Če bi bilo tako, bi moral torej potnik obrazloženo pojasniti, da je sodelovanje med letalskim prevoznikom in posrednikom oblikovano tako, da prevoznik mora vedeti za zaračunavanje provizije pri prodaji vozovnic s strani posrednika in da se je s tem strinjal.

57.

Po mojem mnenju ta razlaga najbolje odraža cilj zagotavljanja ravnotežja med interesi potnikov in letalskih prevoznikov, ki ga je zakonodajalec Unije želel uresničiti s sprejetjem Uredbe št. 261/2004. ( 30 ) Zato predlagam, naj se predložitvenemu sodišču odgovori, da mora letalski prevoznik, da bi bil oproščen obveznosti povračila zadevne provizije, dokazati, da ni bil seznanjen z zaračunavanjem provizije pri izvajanju dejavnosti posrednika in da se s tem ni strinjal. Letalski prevoznik zadosti dokaznemu bremenu že s tem, da verodostojno predstavi vse upoštevne okoliščine.

58.

Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) odgovori:

Člen 8(1)(a) v povezavi s členom 5(1)(a) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91

je treba razlagati tako, da: