1.

G.L., ki je oskrbovalka svojega otroka s hudo obliko invalidnosti, trdi, da je njen delodajalec, družba AB SpA, proti njej ravnal diskriminatorno, ker je zavrnil njeno prošnjo za trajno razporeditev na delovno mesto s stalno dopoldansko izmeno za opravljanje njenih nalog, s čimer bi ji omogočil, da svojemu otroku zagotovi pomoč in bistveni del oskrbe, ki ju ta potrebuje, obenem pa še naprej opravlja poklicno dejavnost pod enakimi pogoji kot drugi zaposleni.

2.

Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija) v zvezi s tem med drugim sprašuje Sodišče, ali je treba Direktivo 2000/78/ES ( 2 ) razlagati tako, da se lahko oseba, kot je G.L., ki sama ni invalid, pred sodiščem sklicuje na načelo prepovedi posredne diskriminacije zaradi invalidnosti na svojem delovnem mestu. Če je odgovor pritrdilen, želi to sodišče izvedeti, ali mora delodajalec G.L. za odpravo diskriminacije v zvezi z njo sprejeti razumne prilagoditve v smislu te direktive.

3.

Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe je nadaljevanje sodbe Coleman ( 3 ), v kateri je Sodišče določilo pojem „diskriminacija prek povezave“, pri čemer se je sklicevalo le na neposredno diskriminacijo. Tako bo moralo Sodišče ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je bila sklenjena 13. decembra 2006 v New Yorku ( 4 ) in je začela veljati 3. maja 2008 (v nadaljevanju: Konvencija OZN), pojasniti obseg pojma „diskriminacija prek povezave“ in posledice, ki jih ima za poklicno življenje oskrbovalca invalidnega otroka.

4.

Točka (e) preambule Konvencije OZN določa:

„ob priznavanju, da je invalidnost razvijajoči se koncept in posledica medsebojnega sodelovanja med invalidi ter ovirami zaradi stališč v družbi in ovirami v okolju, ki preprečujejo, da bi invalidi pod enakimi pogoji kakor drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi“.

5.

Člen 1 te konvencije, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te konvencije je spodbujati, varovati in invalidom zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva.

Invalidi so ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.“

6.

Člen 2 navedene konvencije, naslovljen „Pomen izrazov“, določa:

„V tej konvenciji:

[…]

‚diskriminacija zaradi invalidnosti‘ pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti z namenom ali posledico zmanjšanja ali izničevanja enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju. Vključuje vse oblike diskriminacije, tudi odklonitev primerne prilagoditve;

‚primerna prilagoditev‘ pomeni potrebne in primerne spremembe ter prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

[...]“.

7.

Člen 5 te konvencije, naslovljen „Enakost in nediskriminacija“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Države pogodbenice priznavajo, da so vsi ljudje enaki pred zakonom in da so brez diskriminacije upravičeni do enakega pravnega varstva in zakonskih ugodnosti.

2.   Države pogodbenice prepovejo vsako diskriminacijo zaradi invalidnosti ter zagotovijo invalidom enako in učinkovito pravno varstvo pred diskriminacijo ne glede na okoliščine.

3.   Za spodbujanje enakosti in odpravo diskriminacije države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev primernih prilagoditev.“

8.

Člen 7 Konvencije OZN, naslovljen „Invalidni otroci“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države pogodbenice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi invalidnim otrokom zagotovijo, da enako kot drugi otroci uživajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine.

2.   Pri vseh dejavnostih v zvezi z invalidnimi otroki mora biti poglavitna skrb otrokova korist.“

9.

V uvodnih izjavah 12, 16, 17, 20 in 21 Direktive 2000/78 je navedeno:

[…]

[…]

10.

Člen 1 te direktive, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti [invalidnosti], starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

11.

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Koncept diskriminacije“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

12.

Člen 3 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1(c) določa:

„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:

[…]

13.

Člen 5 Direktive 2000/78, naslovljen „Razumne prilagoditve za hendikepirane [invalidne] osebe“, določa:

„Da se zagotovi skladnost z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane [invalidne] osebe, se zagotovijo razumne prilagoditve. To pomeni, da delodajalci sprejmejo ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani [invalidni] osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Obremenitev ni nesorazmerna, če jo zadosti kompenzirajo ukrepi v okviru politike, ki jo zadevna država članica izvaja v zvezi s hendikepiranimi [invalidnimi] osebami.“

14.

Člen 2(1) decreto legislativo n. 216 – Attuazione della direttiva 2000/78 per la parità di trattamento in materia di occupazione e di condizioni di lavoro (zakonska uredba št. 216 o prenosu Direktive 2000/78 o enakem obravnavanju pri zaposlovanju in delu) z dne9. julija 2003 ( 5 ) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonska uredba št. 216), določa:

„V smislu te uredbe […] načelo enakega obravnavanja pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi vere, osebnega prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. To načelo pomeni, da se ne izvaja nobena neposredna ali posredna diskriminacija, kot je opredeljena v nadaljevanju:

15.

Člen 3(3a) te zakonske uredbe določa:

„Za zagotavljanje spoštovanja načela enakega obravnavanja invalidov, morajo delodajalci v javnem in zasebnem sektorju na delovnem mestu sprejeti primerne prilagoditve, kot so opredeljene v Konvenciji [OZN], ratificirani z zakonom št. 18 z dne 3. marca 2009, da bi invalidom zagotovili popolno enakost z drugimi delavci. Delodajalci v javnem sektorju morajo zagotoviti izvajanje tega odstavka brez novih ali večjih bremen za javne finance ter s človeškimi, finančnimi in materialnimi viri, ki so na voljo v okviru veljavne zakonodaje.“

16.

G. L. je bila pri družbi AB zaposlena kot „upravljavec postaje“ ( 6 ). Kot oskrbovalka družinskega člana je od delodajalca zahtevala, naj jo za opravljanje njenih nalog tajno razporedi v stalno dopoldansko izmeno ali na manj zahtevno delovno mesto, v kar bi bila pripravljena privoliti, da bi lahko v popoldanskem času skrbela za svojega mladoletnega otroka, ki živi z njo in ima hudo obliko invalidnosti, saj je 100-odstotni invalid, obenem pa še naprej opravljala poklicno dejavnost pod enakimi pogoji kot drugi zaposleni.

17.

Ker družba AB ni ugodila zahtevam G.L., je ta 5. marca 2019 pri Tribunale di Roma (sodišče v Rimu, Italija) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se ugotovi, da je ravnanje njenega delodajalca zoper njo pomenilo diskriminacijo. Predlagala je, naj se slednjemu naloži, da jo trajno razporedi na delovno mesto s fiksnim delovnim časom od 8.30 do 15.00 ali vsekakor na delovno mesto, ki je združljivo s potrebami njenega otroka, ter sprejme načrt za odpravo diskriminacije in plača odškodnino za nastalo škodo.

18.

V zvezi s tem je G.L., ki je delodajalcu očitala, da ji ni zagotovil prožnega delovnega časa, zlasti trdila, prvič, da jo je družba AB obravnavala drugače kot druge njene sodelavce, za katere se je zaradi zdravstvenih razlogov štelo, da so začasno ali trajno nezmožni za opravljanje dela pod običajnimi pogoji. Medtem ko naj bi bili ti sodelavci med čakanjem na prekvalifikacijo za drugo delo začasno razporejeni na opravljanje drugih subvencioniranih ali „asistiranih“ nalog na stalnem delovnem metu, pa naj njej ta možnost ne bi bila ponujena, saj naj bi bila ocena nezmožnosti za delo v njenem primeru opravljena na podlagi njenega lastnega zdravstvenega stanja in ne zdravstvenega stanja njenega otroka. Drugič, družba AB naj bi potrebovala nerazumno veliko časa za sprejetje začasnih, in ne dokončnih, ukrepov zoper njo, da bi odpravila težave v zvezi z nadaljnjim opravljanjem dela, ki izhajajo iz obveznosti zagotavljanja pomoči, ki jih ima kot oskrbovalka svojega otroka. Tretjič, družba AB naj ne bi ukrepala v zvezi s prošnjo, ki jo je vložila za morebitno razporeditev na manj zahtevno delovno mesto, da bi se te težave odpravile.

19.

Tribunale di Roma (sodišče v Rimu) je tožbo G.L. zavrnilo z obrazložitvijo, da ni oseba, ki bi bila upravičena ukrepati proti diskriminaciji na delovnem mestu, saj to lahko stori le invalidna oseba. G.L. je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Corte d’appello di Roma (pritožbeno sodišče v Rimu, Italija), ki je to tožbo zavrnilo. V zvezi s tem se je zadnjenavedeno sodišče pri ugotovitvi, da se oskrbovalec družinskega člana lahko sklicuje na nacionalne določbe, ki invalidne osebe varujejo pred diskriminacijo na delovnem mestu, zlasti na člen 2(1) in člen 3(3a) zakonske uredbe št. 216, oprlo na sodbo Coleman. Vendar navedeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru obstoj diskriminatornega ravnanja družbe AB ni bil dokazan in da je ta družba vsekakor uvedla „razumne prilagoditve“. Isto sodišče je pojasnilo, da je družba AB v vsakem primeru dovolj olajšala delo G.L., čeprav je to storila z delovnimi nalogi, ki so bili vedno začasni, in da je v zvezi z obravnavanjem delavcev, ki niso zmožni opravljati svojega dela pod običajnimi pogoji in ki so bili med čakanjem na prekvalifikacijo začasno razporejeni na opravljanje drugih nalog na stalnem delovnem mestu, družba AB G.L. upravičeno ni dala enake možnosti, saj so bili njeni sodelavci naslovniki receptov, navedenih v predloženih zdravniških potrdilih.

20.

G.L. je vložila kasacijsko pritožbo pri Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je trdila, da izpolnjuje zakonske pogoje za uveljavljanje pravice do nediskriminacije zaradi invalidnosti na delovnem mestu. V zvezi s tem je izpodbijala dejstvo, da je družba AB vzpostavila „razumne prilagoditve“, in dodala, da meni, da ima absolutno pravico do izvedbe takih prilagoditev. G.L. je prav tako trdila, da začasni ukrepi, ki jih je sprejela družba AB in ki so bili s prekinitvami omejeni na nekaj mesecev in niso bili določeni v pisni obliki, ne izključujejo obstoja očitane diskriminacije. Poleg tega se je sklicevala na kršitev pravil o dokazovanju obstoja diskriminacije. G.L. je po vložitvi kasacijske pritožbe to sodišče obvestila, da ji je bilo 10. oktobra 2022 odpovedano delovno razmerje.

21.

Predložitveno sodišče navaja, da v italijanskem pravu prva zakonska opredelitev „oskrbovalca družinskega člana“ izhaja iz zakona, sprejetega leta 2017 ( 7 ), in da čeprav nacionalno pravo takemu oskrbovalcu družinskega člana daje pravico do posebnih davčnih in socialnih ugodnosti, ta v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari ni užival splošnega varstva pred diskriminacijo in nadlegovanjem na delovnem mestu zaradi svojih nalog pomoči in oskrbe ( 8 ). Zato naj bi Tribunale di Roma (sodišče v Rimu) zavrnilo tožbo G.L. Corte d’appello di Roma (pritožbeno sodišče v Rimu) pa naj bi s sklicevanjem na sodbo Coleman v podporo svojemu razlogovanju razsodilo, da je oskrbovalec družinskega člana, ki je invalid, upravičen do varstva, če je diskriminiran zaradi invalidnosti na delovnem mestu.

22.

Vendar predložitveno sodišče navaja, da se je sodba Coleman izrecno in izključno nanašala na neposredno diskriminacijo in da se zdi, da na prvi pogled ne omogoča razširitve področja uporabe Direktive 2000/78 na oskrbovalce invalidnih oseb, ki zatrjujejo obstoj posredne diskriminacije na delovnem mestu. Vendar naj bi bila mogoča tudi širša razlaga te direktive, ki bi temeljila na upoštevanju ciljev, ki jih uresničuje, njene splošne logike, zgodovine nastanka veljavne zakonodaje ter gospodarske in socialne dinamike.

23.

V zvezi s pravnim razvojem to sodišče poudarja, da je Konvencija OZN začela veljati 3. maja 2008 in da se je nanjo mogoče sklicevati pri razlagi Direktive 2000/78. Glede na opredelitev pojma „diskriminacija zaradi invalidnosti“ iz člena 2 te konvencije pa se zdi, da ta razlikovanju med neposredno in posredno diskriminacijo v zvezi z varstvom invalidov ne pripisuje nikakršnega pomena. Kar zadeva italijanski pravni red, naj bi Odbor za pravice invalidov v okviru ugotovitev, sprejetih na podlagi člena 5 Izbirnega protokola h Konvenciji OZN ( 9 ) v zvezi s sporočilom št. 51/2018 z dne 26. avgusta 2022 ( 10 ), ugotovil, da obstajajo resne posledice za invalidne osebe, ki potrebujejo oskrbo, ki izhajajo iz nepriznavanja pravnega položaja oskrbovalcev in neobstoja učinkovitih ukrepov socialnega varstva, sprejetih v njihovo korist, kot so dostop do pomoči, skladov in pokojninskega sistema, prožnost delovnega časa ter delo v bližini njihovega doma.

24.

Če bi bil oskrbovalec invalidnega otroka upravičen, da pred sodiščem uveljavlja varstvo pred posredno diskriminacijo na delovnem mestu, do katere pride zaradi oskrbe, ki jo zagotavlja temu otroku, bi se torej postavilo vprašanje, ali to varstvo vključuje sprejetje razumnih prilagoditev, ki jih mora izvesti delodajalec oskrbovalca, da se zagotovi spoštovanje načela enakega obravnavanja v razmerju do drugih zaposlenih. V istem primeru navedeno sodišče meni, da bi bilo treba za namene uporabe Direktive 2000/78 opredeliti pojem „oskrbovalec“.

25.

V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26.

Pisna stališča so Sodišču predložili G.L., družba AB, italijanska in grška vlada ter Evropska komisija.

27.

Na zahtevo Sodišča se ti sklepni predlogi osredotočajo na analizo prvih dveh vprašanj za predhodno odločanje.

28.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1, člen 2(1) in člen (2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da se lahko zaposleni, ki sam ni invalid in ki trdi, da je na delovnem mestu posebej v slabšem položaju zaradi invalidnosti svojega otroka, kateremu zagotavlja pomoč in bistveni del oskrbe, ki ju potrebuje, pred sodiščem sklicuje na načelo prepovedi vsakršne posredne diskriminacije zaradi invalidnosti, določeno v teh določbah.

29.

V skladu s členom 1 Direktive 2000/78 in kot je razvidno iz naslova, uvodnih izjav, vsebine in cilja te direktive, je namen te direktive opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji, med drugim, zaradi invalidnosti pri zaposlovanju in delu, da bi se v državah članicah uresničevalo načelo enakega obravnavanja, tako da se vsakomur zagotavlja učinkovito varstvo pred diskriminacijo, ki temelji zlasti na tem razlogu. ( 11 ) V členu 2(1) te direktive je načelo enakega obravnavanja za namene te direktive opredeljeno kot neobstoj vsakršne neposredne ali posredne diskriminacije zaradi katerega od razlogov iz člena 1 te direktive, med katerimi je invalidnost. Ta člen 2 v odstavku 2(a) določa, da se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi, med drugim, invalidnosti, v odstavku 2(b) pa določa, da se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne na videz nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba, med drugim z določeno invalidnostjo, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju, razen v primerih iz točk (i) in (ii) te točke (b).

30.

V zvezi s pojmom „invalidnost“ treba opozoriti, da je Unija Konvencijo OZN odobrila s Sklepom 2010/48 ( 12 ). Določbe te konvencije so zato od začetka veljavnosti tega sklepa sestavni del pravnega reda Unije. Poleg tega je iz dodatka k Prilogi II k navedenemu sklepu razvidno, da Direktiva 2000/78 glede samostojnega življenja in socialne vključenosti, dela in zaposlitve spada med tiste akte Unije, ki se nanašajo na zadeve, ki jih ureja navedena konvencija. Iz tega sledi, da se je v skladu s sodno prakso Sodišča pri razlagi te direktive mogoče sklicevati na Konvencijo OZN in jo, kolikor je mogoče, razlagati v skladu s to konvencijo. Iz tega razloga je Sodišče, potem ko je Unija ratificirala to konvencijo, ugotovilo, da je treba pojem „invalidnost“ v smislu navedene direktive razumeti kot omejitev zmožnosti, ki je posledica zlasti trajnih telesnih okvar oziroma umskih ali duševnih motenj, ki v povezavi z različnimi ovirami lahko preprečuje, da bi zadevni posameznik v poklicnem življenju polno in učinkovito sodeloval na podlagi enakopravnosti z drugimi delavci. ( 13 ) V obravnavani zadevi predložitveno sodišče navaja, da ima mladoletni otrok G.L. hudo obliko invalidnosti in je 100-odstotni invalid. Ni sporno, da je ta oseba „invalid“ v smislu Direktive 2000/78 niti da ji G.L. zagotavlja pomoč in bistveni del oskrbe, ki ju potrebuje.

31.

G.L. v pisnih stališčih trdi, da je družbo AB, prvič, prosila, da jo za opravljanje svojih nalog trajno razporedi na delovno mesto s stalno dopoldansko izmeno, da bi lahko skrbela za svojega otroka, ki mora upoštevati program nujnega zdravljenja, ki ga je treba opraviti ob določenih urah v popoldanskem času, kot ga je predpisala lokalna zdravstvena agencija. Drugič, zaprosila naj bi po potrebi za razporeditev na manj zahtevno delovno mesto, da bi lahko skrbela za svojega otroka. Vendar naj njen delodajalec ne bi upošteval njenih prošenj, s čimer naj bi ravnal diskriminatorno. ( 14 ) Spor o glavni stvari tako spada med zaposlitvene in delovne pogoje v smislu člena 3(1)(c) Direktive 2000/78.

32.

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem izvedeti, ali se prepoved vsakršne posredne diskriminacije zaradi invalidnosti, ki jo določa ta direktiva, uporablja za zaposleno osebo, kot je G.L., kot oskrbovalca invalidnega otroka. To sodišče navaja sodbo Coleman, v kateri je Sodišče razsodilo, da je treba navedeno direktivo in zlasti njena člena 1 ter 2(1) in (2)(a) razlagati tako, da prepoved neposredne diskriminacije, ki je z njimi določena, ni omejena le na invalidne osebe, če delodajalec obravnava zaposlenega, ki ni invalid, manj ugodno, kakor je, je bil ali bi bil obravnavan drug zaposleni v primerljivem položaju, in če se dokaže, da se tega zaposlenega obravnava manj ugodno zaradi invalidnosti njegovega otroka, kateremu nudi bistveni del oskrbe, ki jo ta potrebuje, se s takšnim obravnavanjem krši prepoved neposredne diskriminacije iz navedenega člena 2(2)(a).

33.

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali se lahko glede na to sodbo, ki se je izrecno in izključno nanašala na neposredno diskriminacijo, področje uporabe Direktive 2000/78 razširi na oskrbovalce invalidnih oseb, ki zatrjujejo, da so žrtve posredne diskriminacije na delovnem mestu. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, v navedeni sodbi razsodilo, da je namen te direktive boj proti vsem oblikam diskriminacije na podlagi invalidnosti pri zaposlovanju in delu in da se načelo enakega obravnavanja, določeno z navedeno direktivo za to področje, ne uporablja za skupino določenih oseb, ampak na podlagi razlogov iz njenega člena 1. ( 15 ) Po mnenju Sodišča na podlagi dejstva, da so v tej direktivi določbe, katerih izrecen namen je upoštevati potrebe invalidnih oseb, se ne more sklepati, da je treba načelo enakega obravnavanja, ki je določeno s to direktivo, razlagati ozko, in sicer kot da je prepovedana le neposredna diskriminacija na podlagi invalidnosti in kot da se nanaša le na invalidne osebe. ( 16 ) Sodišče je pojasnilo, da tudi če oseba, ki je bila neposredno diskriminirana na podlagi invalidnosti, ni invalidna, je bila vendarle invalidnost razlog za njeno manj ugodno obravnavanje, ki ga navaja. ( 17 ) Sodišče je dodalo, da če se ugotovi, da je bil zaposleni, ki nudi potrebno oskrbo svojemu invalidnemu otroku, neposredno diskriminiran zaradi invalidnosti, bi lahko zaradi razlage Direktive 2000/78, na podlagi katere bi se njena uporaba omejila le na osebe, ki so invalidne, ta direktiva izgubila pomemben del polnega učinka in bi se lahko varstvo, ki naj bi bilo z njo zagotovljeno, zmanjšalo. ( 18 )

34.

Poudarjam, da je Sodišče v sodbi Coleman določilo pojem „diskriminacija prek povezave“, v skladu s katerim se lahko oseba sklicuje na Direktivo 2000/78, če sama ni invalidna, temveč je kot oskrbovalka invalidne osebe manj ugodno obravnavana na delovnem mestu. Res je, da se je Sodišče v izreku te sodbe sklicevalo le na neposredno diskriminacijo, in sicer v odgovoru na vprašanja za predhodno odločanje, ki so omenjala le to obliko diskriminacije. Vendar, kot določa člen 2(1) Direktive 2000/78, načelo enakega obravnavanja pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1 te direktive. ( 19 ) Zato menim, da iz besedila te določbe izhaja, da prepoved neposredne diskriminacije zaradi invalidnosti logično vključuje prepoved posredne diskriminacije prek povezave. Z drugimi besedami, razlikovanje med tema oblikama diskriminacije bi ogrozilo notranjo skladnost navedene direktive. ( 20 ) Sodišče je tako v točki 38 sodbe Coleman poudarilo, da je namen te direktive boj proti vsem oblikam diskriminacije na podlagi invalidnosti. Kot je italijanska vlada navedla v pisnih stališčih, poleg tega iz samega besedila te sodbe, zlasti iz njene točke 43, izrecno izhaja, da Direktiva 2000/78 ne prepoveduje le neposredne diskriminacije zaradi invalidnosti, ki se nanaša izključno na invalidne osebe, kar po mojem mnenju pomeni, da ta direktiva prepoveduje tudi posredno diskriminacijo prek povezave. ( 21 )

35.

Poleg tega je namen te direktive, kot je določen v njenem členu 1, opredeliti splošni okvir za uresničevanje načela enakega obravnavanja. Prepoved neposredne diskriminacije prek povezave in prepoved posredne diskriminacije prek povezave pa sta tesno povezani, saj, kot poudarja predložitveno sodišče, brez sistematičnega boja proti tema dvema oblikama diskriminacije ni mogoče zagotoviti pravega varstva pred manj ugodnim obravnavanjem na delovnem mestu.

36.

Razlaga, v skladu s katero se Direktiva 2000/78 uporablja tako za neposredno diskriminacijo kot za posredno diskriminacijo prek povezave, je podprta s sodno prakso Sodišča. V zvezi s tem je treba omeniti sodbo CHEZ ( 22 ), ki se nanaša na Direktivo 2000/43/ES ( 23 ), katere člen 1 in člen 2(1) imata podobno besedilo kot člen 1 in člen 2(1) Direktive 2000/78, kar zadeva „raso ali narodnost“ in ne „invalidnost“. Sodišče, ki je tudi odločalo v velikem senatu, je v tej sodbi razsodilo, da je treba izraz „diskriminacija na podlagi narodnosti“ v smislu Direktive 2000/43 razlagati tako, da se v okoliščinah, v katerih so vsi števci za električno energijo v mestni četrti, v kateri večinoma živijo prebivalci romskega porekla, nameščeni na stebrih, ki so del električnega omrežja, napeljanega po zraku, na višini od šest do sedem metrov, medtem ko so taki števci v drugih četrtih nameščeni na višini pod dvema metroma, ta izraz uporablja ne glede na to, ali ta kolektivni ukrep vpliva na osebe neke narodnosti ali na osebe, ki niso navedene narodnosti in se skupaj s prvimi obravnavajo manj ugodno ali so postavljene v posebno neugoden položaj, ki izhaja iz tega ukrepa. Sodišče je v okviru svojega razlogovanja, pri čemer se je po analogiji sklicevalo na sodbo Coleman, poudarilo, da sodna praksa, v skladu s katero področja uporabe te direktive glede na njen cilj in naravo pravic, ki jih želi varovati, ni mogoče opredeliti ozko, v tem primeru utemelji razlago, v skladu s katero se načelo enakega obravnavanja, na katerega se navedena direktiva sklicuje, ne uporablja za določeno skupino oseb, ampak se uporablja na podlagi razlogov iz njenega člena 1, tako da je namen tega načela, da velja tudi za osebe, ki se, čeprav same ne pripadajo zadevni rasi ali narodnosti, zaradi enega od teh razlogov obravnavajo manj ugodno ali so postavljene v posebno neugoden položaj. ( 24 ) Zato je Sodišče izrecno menilo, da posredna diskriminacija prek povezave spada na področje uporabe Direktive 2000/43, ki je enako strukturirana kot Direktiva 2000/78 ( 25 ).

37.

Prepoved posredne diskriminacije prek povezave v zadnjenavedeni direktivi potrjuje tudi Konvencija OZN, na katero se je v skladu s sodno prakso Sodišča mogoče sklicevati za namene razlage navedene direktive, ki jo je treba, kolikor je mogoče, razlagati v skladu s to konvencijo. ( 26 ) Člen 5(2) navedene konvencije namreč določa, da države pogodbenice prepovejo vsako diskriminacijo zaradi invalidnosti ter zagotovijo invalidom enako in učinkovito pravno varstvo pred diskriminacijo ne glede na okoliščine. V tej konvenciji je bila tako sprejeta široka razlaga pojma „diskriminacija“ zaradi invalidnosti, iz katere logično izhaja, da Konvencija OZN prepoveduje posredno diskriminacijo prek povezave.

38.

V tem smislu je Odbor za pravice invalidov ( 27 ), ustanovljen v okviru Izbirnega protokola h Konvenciji OZN, v svoji splošni pripombi št. 6 (2018) o enakosti in nediskriminaciji z dne 26. aprila 2018 ( 28 ) menil, da člen 5(2) Konvencije OZN določa pravne zahteve za uveljavljanje pravic do enake obravnave za invalide in z njimi povezane osebe ter da je obveznost prepovedi diskriminacije zaradi invalidnosti namenjena zaščiti invalidov in oseb okoli njih, na primer staršev invalidnih otrok ( 29 ). Ta odbor je tudi poudaril, da lahko diskriminacija „zaradi invalidnosti“ vključuje tudi osebe, ki so povezane z invalidno osebo, pri čemer se slednja oblika diskriminacije imenuje „diskriminacija prek povezave“, in da je širok obseg uporabe člena 5 povezan s potrebo po odpravi vseh diskriminatornih položajev in/ali vseh diskriminatornih ravnanj v zvezi z invalidnostjo ter boju proti njim. ( 30 ) Navedeni odbor prav tako meni, da pojem varstva pred „diskriminacijo ne glede na okoliščine“ pomeni, da je treba upoštevati vse možne razloge za diskriminacijo in njihovo interakcijo. ( 31 )

39.

Pred kratkim je Odbor za pravice invalidov v okviru svojih ugotovitev, sprejetih na podlagi člena 5 Izbirnega protokola, v zvezi s sporočilom št. 51/2018 z dne 26. avgusta 2022 ( 32 ) obravnaval sporočilo osebe, ki je oskrbovalka hčere in partnerja, ki sta oba invalida. Odbor je ob sklicevanju na svojo splošno pripombo št. 6 uporabil izraz „diskriminacija prek povezave“, pri čemer je upošteval avtoričino trditev, da so oskrbovalci družinskih članov zaradi vrzeli v italijanskem pravnem sistemu ranljivi in izpostavljeni tveganju, da postanejo žrtve diskriminacije prek povezave, kar je v nasprotju s členom 5 Konvencije OZN.

40.

Čeprav Unija ni odobrila Izbirnega protokola h Konvenciji OZN in Odbor za pravice invalidov ni sodni organ, je pomembno, da je tudi ta odbor sprejel široko razlago pojma „diskriminacija zaradi invalidnosti“ in da se izrecno sklicuje na diskriminacijo prek povezave, ne da bi jo omejil na neposredno diskriminacijo.

41.

Ugotavljam tudi, da v skladu s sodno prakso Sodišča Direktiva 2000/78 na področju, ki ga ureja, konkretizira splošno načelo prepovedi diskriminacije iz člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo, med drugim na podlagi invalidnosti. Poleg tega člen 26 Listine določa, da Unija priznava in spoštuje pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti. ( 33 ) Člen 52(3) Listine pa določa, da če ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa ta konvencija. V členu 53 Listine je v zvezi s tem dodano, da se na področju uporabe prava Unije nobena njena določba ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje pravic, priznanih med drugim z EKČP.

42.

V zvezi s tem pa je treba poudariti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ( 34 ), na katero se je obrnila pritožnica, ki se je med drugim sklicevala na posredno diskriminacijo ( 35 ), razsodilo, da zdravstveno stanje osebe, zlasti invalidnost in različne zdravstvene težave, spada pod izraz „kakšne druge okoliščine“, uporabljen v členu 14 EKČP ( 36 ). To sodišče je opozorilo, da se izraz „kakšne druge okoliščine“ v njegovi sodni praksi na splošno razlaga široko in ni omejen na osebne značilnosti v smislu, da so prirojene ali neločljivo povezane z osebo, in da iz tega sledi, da člen 14 EKČP glede na svoj namen in naravo pravic, ki jih varuje, zajema tudi primere, v katerih je posameznik obravnavan manj ugodno zaradi položaja ali varovanih značilnosti druge osebe. Navedeno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da je diskriminatorno obravnavanje, ki ga je tožeča stranka zatrjevala zaradi invalidnosti njenega otroka, s katerim je tesno osebno povezana in za katerega skrbi, pomenilo diskriminacijo zaradi invalidnosti iz člena 14 EKČP. ( 37 ) Posledično je to sodišče uporabilo pojem „diskriminacija prek povezave“, ne da bi razlikovalo med neposredno in posredno diskriminacijo. ( 38 )

43.

Zato menim, da čeprav se člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 nanaša na „osebe z določenim hendikepom [invalidnostjo]“, ta določba pomeni, da ima oskrbovalec otroka invalida pravico, da se v skladu s prepovedjo posredne diskriminacije prek povezave pred sodiščem sklicuje na varstvo pred diskriminacijo, ki bi bilo zagotovljeno invalidni osebi, če bi bila ta oseba zaposlena, sicer bi bil tej direktivi odvzet del polnega učinka. Z drugimi besedami ta direktiva zagotavlja varstvo obema hkrati, in sicer prvič otroku invalidu, ki mu pomaga oskrbovalec, ki je družinski član, in drugič, temu oskrbovalcu v okviru poklicne dejavnosti, saj je zaradi pomoči, ki jo nudi, manj razpoložljiv pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti.

44.

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče izhaja iz predpostavke, da je G.L. lahko žrtev posredne diskriminacije prek povezave. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ni mogoče šteti, da določba ali praksa uvaja različno obravnavanje, ki neposredno temelji na invalidnosti v smislu določb člena 1 v povezavi s členom 2(2)(a) Direktive 2000/78, če se opira na merilo, ki ni neločljivo povezano z invalidnostjo. ( 39 )

45.

V zadevi, v kateri je bila izdana sodba Coleman, je tožeča stranka trdila, da jo je delodajalec obravnaval slabše kot njene sodelavce, ki so starši neinvalidnih otrok. ( 40 ) Za to različno obravnavanje se je štelo, da se navezuje na pojem „neposredna diskriminacija prek povezave“, ki se pojavi, kadar je oseba obravnavana manj ugodno, kakor je, je bila ali bi bila neka druga oseba v primerljivem položaju, zaradi, med drugim, invalidnosti. Tako različno obravnavanje se namreč zdi neločljivo povezano z invalidnostjo otroka. ( 41 )

46.

V skladu s členom 2(2)(b) Direktive 2000/78 lahko, razen v primerih iz točk (i) in (ii) te točke (b), „posredna diskriminacija prek povezave“ izhaja iz ukrepa, ki, čeprav je oblikovan nevtralno, torej z napotovanjem na merila, ki niso povezana z varovano značilnostjo, vendarle vodi do tega, da osebe s to značilnostjo postavi v posebno neugoden položaj. ( 42 ) Menim, da je tipičen primer take diskriminacije to, da delodajalec na splošno določi ritem delovnega časa brez prožnosti. To pravilo je oblikovano nevtralno, saj se uporablja za vse zaposlene, vendar postavlja v posebno neugoden položaj oskrbovalce invalidnih otrok, ki potrebujejo prožnejši delovni čas, da lahko zagotovijo pomoč in oskrbo, ki ju ti otroci potrebujejo glede na svoje zdravstveno stanje. ( 43 )

47.

Predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja, mora preveriti, ali je ravnanje, ki se očita družbi AB, lahko povezano z neposredno diskriminacijo ali posredno diskriminacijo prek povezave v smislu člena 2(2) Direktive 2000/78.

48.

Glede na zgoraj navedeno predlagam, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 1, člen 2(1) in člen (2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da se zaposleni, ki sam ni invalid in ki trdi, da je na delovnem mestu posebej v slabšem položaju zaradi invalidnosti svojega otroka, kateremu zagotavlja pomoč in bistveni del oskrbe, ki ju potrebuje, pred sodiščem lahko sklicuje na načelo prepovedi vsakršne posredne diskriminacije zaradi invalidnosti, določeno v teh določbah.

49.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, postavljenim za primer pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5 Direktive 2000/78 razlagati tako, da mora delodajalec zaposlene osebe, ki sama ni invalid, temveč je oskrbovalka svojega invalidnega otroka, v okviru „razumnih prilagoditev“ iz tega člena sprejeti ustrezne ukrepe, da ji glede na potrebe v konkretnem primeru omogoči, da zagotovi pomoč in bistveni del oskrbe, ki jo njen otrok potrebuje.

50.

V skladu s členom 5 Direktive 2000/78 je treba za zagotovitev skladnosti z načelom enakega obravnavanja v razmerju do invalidnih oseb zagotoviti razumne prilagoditve. Delodajalci morajo tako sprejeti ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretnem primeru, da se invalidni osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili.

51.

Sodišče je v točki 42 sodbe Coleman navedlo, da je dejstvo, da se ta člen 5 nanaša izrecno na invalidne osebe, posledica tega, da so to določbe o posebnih ukrepih, ki bi bili nesmiselni ali bi se izkazali za nesorazmerne, če ne bi bili omejeni le na invalidne osebe. Sodišče je dodalo, da gre, kot izhaja iz uvodnih izjav 16 in 20 te direktive, za ukrepe, namenjene upoštevanju potreb invalidnih oseb na delovnih mestih in prilagoditvi delovnih mest glede na njihovo invalidnost. Izrecen namen takšnih ukrepov je torej omogočiti in spodbujati vključevanje invalidnih oseb v delovno okolje in zato se lahko nanašajo le na te osebe, na obveznosti njihovih delodajalcev in, če je to potrebno, na države članice v zvezi s tem.

52.

Vendar gre v skladu s členom 2(2)(b)(ii) Direktive 2000/78 za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne na videz nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba, zlasti z določeno invalidnostjo, v primerjavi z drugimi osebami v posebno neugodnem položaju, razen če je delodajalec ali oseba ali organizacija, za katero velja ta direktiva, na podlagi nacionalne zakonodaje dolžna sprejeti ustrezne ukrepe v skladu z načeli iz člena 5 navedene direktive, zato da odpravi prikrajšanost, ki jo povzroča taka določba, merilo ali praksa. Zato je s sprejetjem razumnih prilagoditev mogoče odpraviti položaj posredne diskriminacije. Kot je Komisija navedla v pisnih stališčih, so torej posredna diskriminacija in razumne prilagoditve, ki jih mora izvesti delodajalec, tesno povezane. Podobno, v skladu s členom 2 Konvencije OZN diskriminacija zaradi invalidnosti vključuje vse oblike diskriminacije, tudi odklonitev razumne prilagoditve. Ker se v teh okoliščinah priznava, da Direktiva 2000/78 prepoveduje posredno diskriminacijo prek povezave, iz tega logično izhaja, da je treba zaposlenemu, ki je na delovnem mestu žrtev posredne diskriminacije prek povezave zaradi invalidnosti, zagotoviti razumne prilagoditve, da se uresniči načelo enakega obravnavanja.

53.

Poleg tega člen 2 Konvencije OZN, ki jo je Unija odobrila po datumu razglasitve sodbe Coleman, določa razumne prilagoditve kot „potrebne in primerne spremembe ter prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin“. Iz te opredelitve izhaja, da v nasprotju z besedilom člena 5 Direktive 2000/78 razumne prilagoditve niso omejene na potrebe invalidnih oseb na delovnem mestu in so tako lahko tudi v korist invalidne osebe, ki ne more opravljati poklicne dejavnosti, in sicer v obliki prilagoditev, ki jih prejme zaposleni, ki je oskrbovalec. S temi prilagoditvami lahko zaposleni zagotavlja pomoč in oskrbo, ki ju invalidna oseba ne glede na starost potrebuje. V tem smislu člen 5(3) te konvencije določa, da „[z]a spodbujanje enakosti in odpravo diskriminacije države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev primernih prilagoditev“, pri čemer ne določa nobene omejitve glede zadevnih oseb.

54.

Poleg tega člen 7(1) Konvencije OZN določa, da „[d]ržave pogodbenice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi invalidnim otrokom zagotovijo, da enako kot drugi otroci uživajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine“. Kadar je invalidni otrok za uživanje teh pravic in svoboščin odvisen od druge osebe, mu mora biti oskrbovalec tega otroka sposoben zagotoviti pomoč, ki jo potrebuje, kar lahko zahteva prilagoditev delovnih pogojev tega oskrbovanca. Potreba po razumnih prilagoditvah je še toliko bolj nujna, če je invalidna oseba otrok. Kot pa je bilo poudarjeno, se je pri razlagi direktive 2000/78 mogoče sklicevati na Konvencijo OZN in jo, kolikor je mogoče, razlagati v skladu z navedeno konvencijo. ( 44 ) Splošneje, člen 7(2) Konvencije OZN in člen 24(2) Listine določata, da se morajo pri vseh ukrepih organov javne uprave ali zasebnih institucij, ki se nanašajo na otroke, prednostno upoštevati najboljše koristi otroka.

55.

V zvezi z vrsto razumne prilagoditve, ki jo lahko uveljavlja oskrbovalec invalida, je treba poudariti, da so v uvodni izjavi 20 Direktive 2000/78 med ustreznimi ukrepi navedeni „[učinkoviti in praktični ukrepi] za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim [invalidom], denimo s prilagoditvijo delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog ali z zagotovitvijo sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo“. V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da so v tej uvodni izjavi ustrezni ukrepi navedeni primeroma, in sicer so lahko fizični, organizacijski in/ali izobraževalni, saj člen 5 te direktive v povezavi s členom 2 Konvencije OZN, pojem „razumna prilagoditev“ opredeljuje široko. ( 45 )

56.

Kot sem že navedel v sklepnih predlogih v zadevi HR Rail ( 46 ), je namen člena 5 Direktive 2000/78 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 17 in 20, da se glede na pristop, ki temelji na družbenem pojmovanju „invalidnosti“, delovno okolje invalidne osebe prilagodi tako, da se ji omogoči polna in učinkovita udeležba v poklicnem življenju na podlagi enakopravnosti z drugimi zaposlenimi. Tudi če oskrbovalec sam ni invalid, mora biti njegovo delovno okolje prilagojeno za isti namen. Ustrezni ukrepi, ki jih delodajalec lahko sprejme glede na potrebe v konkretnem primeru, se ne nanašajo na prilagoditev delovnih prostorov in opreme, temveč zlasti na ritem delovnega časa in razdelitev delovnih nalog. ( 47 ) V zvezi z ritmom delovnega časa je Sodišče že razsodilo, da je treba člen 5 Direktive razlagati tako, da skrajšanje delovnega časa lahko pomeni enega od prilagoditvenih ukrepov iz tega člena. ( 48 ) V obravnavani zadevi je G.L. prosila delodajalca, prvič, naj jo razporedi v stalno dopoldansko izmeno, kar se zdi, da se nanaša na ritem delovnega časa in njene delovne naloge. Drugič, od svojega delodajalca je zahtevala, naj jo po potrebi razporedi na manj zahtevno delovno mesto. V skladu s sodno prakso Sodišča pa lahko prerazporeditev na drugo delovno mesto v nekaterih okoliščinah pomeni ustrezen ukrep v okviru „razumnih prilagoditev“ v smislu člena 5 te direktive. ( 49 )

57.

Vendar ta člen 5 delodajalca ne more zavezati k sprejetju ukrepov, ki bi mu povzročili nesorazmerno breme. V zvezi s tem je iz uvodne izjave 21 navedene direktive razvidno, da je treba pri ugotavljanju, ali zadevni ukrepi povzročajo nesorazmerno breme za delodajalca, upoštevati zlasti z njimi povezane finančne stroške, velikost in finančne vire organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. ( 50 )

58.

V obravnavanem primeru družba AB v pisnih stališčih med drugim trdi, da je v poklicni kategoriji „upravljavci postaj“ primanjkovalo osebja in da nikakor ni bilo na voljo nobenega prostega delovnega mesta v kategoriji „pomožni mobilni delavci“, ki spadajo v drugo poklicno skupino. G.L. naj bi bila kljub temu izvzeta iz običajnega poteka izmen, ki se uporablja za upravljavce postaj na liniji podzemne železnice, na kateri je delala, in naj bi bila za razliko od ostalih sodelavcev razporejena na stalno delovno mesto s prednostnim delovnim časom. Družba AB naj bi tako sprejela potrebne razumne prilagoditve, ne da bi G.L. razporedila na stalno delovno mesto za nedoločen čas.

59.

V zvezi s tem mora predložitveno sodišče preveriti, ali je zahteva G.L. pomenila nesorazmerno breme za njenega delodajalca v smislu člena 5 Direktive 2000/78.

60.

Ob upoštevanju vsega navedenega predlagam, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 5 Direktive 2000/78 razlagati tako, da mora delodajalec zaposlene osebe, ki sama ni invalid, temveč je oskrbovalka svojega invalidnega otroka, v okviru „razumnih prilagoditev“ iz tega člena sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti v zvezi s prilagoditvijo ritma delovnega časa in spremembe delovnih nalog, da ji glede na potrebe v konkretnem primeru omogoči, da zagotovi pomoč in bistveni del oskrbe, ki jo njen otrok potrebuje, če ti ukrepi temu delodajalcu ne povzročajo nesorazmernega bremena.

61.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvi dve vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija), odgovori: