–

tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. julija 2023,

–

ugovora nedopustnosti, ki ga je EOR z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 30. oktobra 2023,

–

stališč tožeče stranke glede ugovora nedopustnosti, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 18. decembra 2023,

–

predlogov za intervencijo Evropskega parlamenta, Sveta Evropske unije in Evropske komisije, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. oktobra, 15. novembra oziroma 15. novembra 2023,

1

Tožeča stranka, družba DZ Bank AG Deutsche Zentral-Genossenschaftsbank, Frankfurt am Main, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga, primarno, razglasitev ničnosti Skupne odločitve RC/JD/2022/22 z dne 6. aprila 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločitev) o določitvi minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (v nadaljevanju: MREL) zanjo in pet podrejenih družb ter, podredno, ugotovitev, da ta odločitev pravno ne obstaja.

2

Tožeča stranka je družba na čelu skupine DZ Bank Gruppe, finančne skupine zadružnih bank v Nemčiji. V Nemčiji je razvrščena kot banka na najvišji ravni, pri čemer so skupna sredstva skupine na dan 31. decembra 2022 znašala 627 milijard EUR. Tožeča stranka ima v bančni uniji podrejene družbe v Nemčiji in Luksemburgu. Njena podrejena družba Fundamenta Lakáskassza Zrt. je zunaj bančne unije na Madžarskem.

3

Enotni odbor za reševanje (EOR) je leta 2017 v skladu s členom 88 Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190), kakor je bila spremenjena, za tožečo stranko in njene podrejene družbe ustanovil kolegij za reševanje, v katerega sta med drugim vključena, prvič, EOR kot predsednik navedenega kolegija in kot organ za reševanje na ravni skupine ter, drugič, Magyar Nemzeti Bank (madžarska nacionalna banka) kot organ za reševanje madžarske podrejene družbe.

4

EOR je 8. decembra 2022 na razširjeni izvršni seji začasno odobril osnutek izpodbijane odločitve, ki ga je moral preučiti kolegij za reševanje. EOR je 15. decembra 2022 začel postopek posvetovanja s tožečo stranko o osnutku. Tožeča stranka je pripombe predložila z dopisom z dne 10. januarja 2023. Navedeni kolegij je osnutek izpodbijane odločitve preučil 8. februarja 2023 in ugotovil, da po postopku posvetovanja osnutka ni treba spreminjati. EOR je 24. marca 2023 kot organ za reševanje na ravni skupine kolegiju za reševanje poslal končno različico osnutka izpodbijane odločitve. V kolegiju je bilo 28. marca 2023 doseženo soglasje, ki je bilo nato predloženo v postopka notranje odobritve s strani EOR oziroma madžarske nacionalne banke.

5

EOR se je 5. aprila 2023 na razširjeni izvršni seji seznanil z zgoraj opisanim skupnim postopkom odločanja in na tej podlagi potrdil soglasje, izraženo v izpodbijani odločitvi.

6

EOR je na isti razširjeni izvršni seji sprejel Sklep SRB/EES/2022/215, ki določa MREL za subjekte skupine, ki jo vodi tožeča stranka, pod njegovo pristojnostjo, in sicer za tožečo stranko in njene podrejene družbe Bausparkasse Schwäbisch Hall AG, DZ HYP AG in Team Bank AG s sedeži v Nemčiji ter njeno podrejeno družbo DZ Privatbank S.A. s sedežem v Luksemburgu. Sklep SRB/EES/2022/215 nacionalnim organom za reševanje nalaga uvedbo navedene MREL (člen 4 tega sklepa) in preverjanje njene ohranitve (člen 6 navedenega sklepa).

7

Izpodbijano odločitev je 6. aprila 2023 podpisal predsednik EOR. Dokument po podpisu vsebuje pripombo, da so se predstavniki upoštevnih organov pisno strinjali s skupno odločitvijo o MREL. Priloga I k izpodbijani odločitvi vsebuje pisni dogovor z dne 6. aprila 2023, ki ga je podpisal predsednik madžarskega organa za reševanje, in sicer je to madžarska nacionalna banka, v skladu s katerim se ta banka strinja s predlagano skupno odločitvijo, ki jo je EOR posredoval 24. marca 2023.

8

Nemški organ za reševanje, in sicer Bundesanstalt für Finanzdienstleistungsaufsicht (BaFin, zvezni organ za nadzor finančnih storitev), je bil 14. aprila 2023 uradno obveščen o Sklepu SRB/EES/2022/215 EOR z dne 5. aprila 2023, ki ga je nato izvedel s sklepom z dne 26. maja 2023, naslovljenim na tožečo stranko.

9

Luksemburški organ za reševanje, in sicer Commission de surveillance du secteur financier (komisija za nadzor finančnega sektorja) (CSSF), je z dopisom z dne 17. maja 2023 podrejeno družbo DZ Privatbank obvestil o uvedbi MREL, določeni s Sklepom SRB/EES/2022/215, in jo uradno obvestil o navedenem sklepu.

10

EOR je kot organ za reševanje na ravni skupine z elektronskim sporočilom z dne 22. maja 2023 tožeči stranki kot nadrejeni družbi skupine v Uniji poslal izpodbijano odločitev, skupaj s skupno odločitvijo o načrtu reševanja skupine in povzetkom tega načrta.

11

Tožeča stranka je 3. julija 2023 pri pritožbeni komisiji EOR zoper izpodbijano odločitev vložila pritožbo na podlagi člena 85(3) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1, in popravek v UL 2019, L 154, str. 48), kakor je bila spremenjena.

12

Tožeča stranka je 5. julija 2023 pri pritožbeni komisiji EOR vložila tudi pritožbo zoper Sklep SRB/EES/2022/215 na podlagi istih določb.

13

Z odločbo pritožbene komisije EOR z dne 15. decembra 2023 v združenih zadevah 2/23 in 3/23 sta bili pritožbi zavrnjeni. Navedena komisija je menila, da je pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano odločitev dopustna, vendar neutemeljena, pritožba zoper Sklep SRB/EES/2022/215 pa nedopustna.

14

Tožeča stranka je 26. februarja 2024 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča zoper odločbo pritožbene komisije EOR vložila tožbo, ki je bila vpisana pod številko T‑116/24.

15

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

16

EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:

17

Splošno sodišče lahko v skladu s členom 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča na predlog tožene stranke odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini.

18

V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin v spisu dejansko stanje dovolj razjasnjeno, in bo na podlagi tega člena odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek.

19

EOR svoj ugovor nepristojnosti in nedopustnosti utemeljuje s štirimi razlogi.

20

Prvič, trdi, da „skupna odločitev“ ni pravni akt, ki bi mu ga bilo mogoče pripisati. V zvezi s tem navaja, da sta sodišči Unije potrdili, da akti subjektov, ki niso institucije, organi, uradi ali agencije Unije, ne spadajo na področje uporabe njune pristojnosti na podlagi člena 263 PDEU, s čimer tako zatrjuje, da Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o tem sporu.

21

Drugič, skupna odločitev naj bi bila le pripravljalni akt za drugo odločitev. Tretjič, na tožečo stranko naj ne bi bila naslovljena in naj se nanjo ne bi neposredno in posamično nanašala, tako da naj ta ne bi imela procesnega upravičenja. Četrtič, EOR meni, da tožba ni dopustna zaradi pogoja v zvezi s predhodnim postopkom.

22

Tožeča stranka izpodbija trditve EOR in meni, da je tožba dopustna.

23

Na prvem mestu, kar zadeva avtorja izpodbijane odločitve, naj bi to odločitev sprejel EOR kot organ za reševanje na ravni skupine. EOR naj bi določil MREL z izvajanjem pristojnosti, ki mu je podeljena s členom 12(1) Uredbe št. 806/2014, in sicer v obliki skupne odločitve.

24

Prvič, kolegij za reševanje naj ne bi sam sprejemal pravnih aktov, ampak naj bi pomenil le okvir, v katerem lahko organi za reševanje opravljajo skupne naloge. Madžarski organ za reševanje, in sicer madžarska nacionalna banka, naj bi se z izpodbijano odločitev preprosto strinjal.

25

Drugič, tožeča stranka s povzemanjem razlogovanja pritožbene komisije EOR v odločbi z dne 15. decembra 2023 trdi, da je skupna odločitev sveženj posamičnih odločitev z enako vsebino in da jo odobri vsak od vključenih organov za reševanje. Po mnenju tožeče stranke je treba razlikovati med dvema položajema. V primeru nestrinjanja vsak organ za reševanje pri izvajanju svojih pristojnosti ločeno sprejme svojo odločitev o MREL (položaj, opisan v členu 45h(4) in (6) Direktive 2014/59). Vendar v primeru skupne odločitve vsak organ za reševanje sprejme posamično odločitev, ki se ujema s predhodno sprejeto skupno odločitvijo (položaj, opisan v členu 45h(2) in (4) Direktive 2014/59).

26

Tretjič, okoliščina, da se zadevni organi za reševanje strinjajo o istem besedilu odločitve, naj ne bi pripeljala do tega, da je skupna odločitev le dogovor v okviru notranjih odnosov med organi. Strinjanje med člani kolegija za reševanje naj bi bilo le predhodni pogoj za skupno odločitev, vendar naj ga ne bi bilo mogoče enačiti s to odločitvijo.

27

Na drugem mestu, prvič, izpodbijana odločitev naj bi imela zavezujoče pravne učinke v zunanjih odnosih, ker naj bi bila skupna odločitev kolegija za reševanje dokončna odločitev, ne pa le notranji pripravljalni akt organa, in naj bi bila za zadevne institucije zavezujoča. EOR naj bi v okviru izpodbijane odločitve že dokončno določil MREL v zvezi s tožečo stranko, in sicer z izvajanjem pristojnosti, ki so mu podeljene s členom 12 Uredbe št. 806/2014, saj je skupna odločitev za EOR na podlagi člena 45h(7) Direktive 2014/59 zavezujoča v zvezi z določitvijo MREL.

28

Trditev, da je bilo treba izpodbijano odločitev izvršiti s sklepoma EOR in BaFin o določitvi MREL, naj ne bi bila upoštevna, ker v obravnavani zadevi skupna odločitev že vsebuje končno odločitev, ki je EOR in BaFin zavezovala pri njunih poznejših pravnih aktih, ne da bi imela lastno diskrecijsko pravico.

29

Drugič, izpodbijana odločitev naj bi se na tožečo stranko vsaj neposredno in posamično nanašala v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, ker je skupna odločitev naslovljena na zadevne institucije in ker se navedena odločitev nanje neposredno in posamično nanaša, ne glede na njihov status naslovnikov.

30

Tretjič, v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU naj bi tožeča stranka imela zahtevana procesno upravičenje in pravni interes. Želena razglasitev ničnosti izpodbijane odločitve kot take bi lahko imela pravne učinke, ker bi odvzela podlago za sklep EOR o določitvi MREL in s tem za sklep o MREL, sprejet s strani BaFin, ki bi moral torej razveljaviti svojo odločitev o ugovoru tožeče stranke.

31

Poleg tega naj bi bila tožeča stranka naslovnica izpodbijane odločitve, saj ta status naslovnika izhaja iz obveznosti EOR – ki je izrecno določena v členu 45h(1), drugi pododstavek, točka (a), Direktive 2014/59 in členu 92(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1075 z dne 23. marca 2016 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo vsebino načrtov sanacije, načrtov reševanja in načrtov reševanja skupine, minimalna merila, ki naj bi jih pristojni organ ocenil v zvezi z načrti sanacije in načrti sanacije skupine, pogoje za finančno podporo v skupini, zahteve o neodvisnih ocenjevalcih vrednosti, pogodbeno priznavanje pooblastil za odpis in konverzijo, postopke in vsebino zahtev v zvezi z obveščanjem in obvestilom o mirovanju ter operativno delovanje kolegijev za reševanje (UL 2016, L 184, str. 1) – da tožeči stranki posreduje skupne odločitve, ko so te sprejete.

32

Poleg tega tožeča stranka zavrača trditev EOR, da nima interesa za razglasitev ničnosti izpodbijane odločitve, ker ji ta razglasitev ničnosti ne bi prinesla nobene koristi, saj EOR glede na to, da je izpodbijana odločitev skupna, nikakor ne bi mogel sam nadomestiti tega akta, ampak bi lahko le ponovno začel postopek v okviru kolegija za reševanje, v okviru katerega drugim članom navedenega kolegija ne bi mogel naložiti določene ravni MREL. V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da za določitev MREL ni nujno potrebna skupna odločitev. Če skupna odločitev ni sprejeta, se MREL določi z ločenimi odločitvami zadevnih organov za reševanje v skladu s členom 45h, od (4) do (6), Direktive 2014/59, tako da bi lahko EOR nato sprejel odločitev, v kateri bi bile upoštevane morebitne zahteve Splošnega sodišča.

33

Na tretjem mestu, tožeča stranka zavrača zahtevo po predhodnem postopku, pri čemer se v bistvu sklicuje na neobstoj sodne pojasnitve tega vprašanja. Trdi, da bi obstajalo neposredno tveganje kršitve njene temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, določene v členu 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, če bi zahteva po predhodnem postopku v skladu s členom 263, peti odstavek, PDEU v povezavi s členom 85(3), prvi pododstavek, in členom 86(1) Uredbe št. 806/2014 nasprotovala dopustnosti te tožbe pred Splošnim sodiščem.

34

EOR meni, da postopek, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijane odločitve, in njena vsebina kažeta, da ta ni pravni akt, ki bi mu ga bilo mogoče pripisati. V utemeljitev te trditve navaja, da izpodbijane odločitve kot skupne odločitve ni sprejel sam, ampak sta jo skupaj sprejela on in madžarski organ za reševanje, to je madžarska nacionalna banka, v okviru kolegija organov za reševanje. V izpodbijani odločitvi naj bi se tako upoštevalo soglasje, ki naj bi ga navedeni organi dosegli, da bi se navsezadnje zagotovilo pravilno izvajanje načrtovane strategije reševanja. Šlo naj bi za integriran dogovor o ravneh MREL, določenih za vse člane skupine, s katerim naj bi se v strategiji reševanja upoštevale MREL drugih članov in od katerih naj bi bila ta strategija odvisna.

35

Splošno sodišče je pristojno za odločanje o tožbah, ki so na podlagi člena 263 PDEU vložene zgolj zoper akte institucij, organov, uradov ali agencij Unije (sklep z dne 6. oktobra 2020, Sharpston/Svet in predstavniki vlad držav članic, T‑550/20, neobjavljen, EU:T:2020:475, točka 33).

36

Prav tako mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso ničnostno tožbo mogoče vložiti zoper vse določbe, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi ali agencije Unije, če je njihov namen ustvariti pravne učinke, in sicer ne glede na njihovo naravo ali obliko (glej v tem smislu sodbe z dne 30. junija 1993, Parlament/Svet in Komisija, C‑181/91 in C‑248/91, EU:C:1993:271, točka 13; z dne 13. julija 2004, Komisija/Svet,C‑27/04, EU:C:2004:436, točka 44, in z dne 28. aprila 2015, Komisija/Svet,C‑28/12, EU:C:2015:282, točka 14).

37

Izpodbijana odločitev, naslovljena „skupna odločitev“, določa, da „sta EOR in [madžarska nacionalna banka] kot organa za reševanje, ki delujeta v okviru kolegija za reševanje, dosegla skupno odločitev in se dogovorila o“ MREL, ki jih morajo tožeča stranka in njenih pet podrejenih družb v skladu s členi od 2 do 4 izpodbijane odločitve spoštovati. Te MREL so opredeljene v oddelkih od I do III izpodbijane odločitve. Poleg tega je na izpodbijani odločitvi podpis predsednika EOR v imenu EOR, z navedbo „[t]he representatives of the relevant resolution authorities have agreed to this joint decision on MREL by means of a written agreement“ (predstavniki upoštevnih organov so se pisno dogovorili o tej skupni odločitvi o MREL). Soglasje madžarskega organa za reševanje, in sicer madžarske nacionalne banke, s podpisom njenega predsednika je priloženo k izpodbijani odločitvi.

38

Izpodbijana odločitev se tako nanaša na določitev MREL za tožečo stranko in njenih pet podrejenih družb, od katerih je ena zunaj bančne unije.

39

Za določitev MREL za skupino, ki jo sestavljajo tožeča stranka in njene podrejene družbe v Nemčiji in Luksemburgu, je pristojen EOR (člen 12(1) Uredbe št. 806/2014), ki je organ za reševanje navedene „čezmejne skupine“ (glej člen 7(2)(b) Uredbe št. 806/2014 v povezavi s členom 3(1), točka 24, iste uredbe).

40

Ker pa „čezmejna skupina“ vključuje le subjekte v državah članicah, ki sodelujejo v bančni uniji (člen 3(1), točka 24, Uredbe št. 806/2014), EOR ni pristojen za določitev MREL za celotno skupino, ker ima madžarska podrejena družba tožeče stranke sedež v državi, ki ne sodeluje v bančni uniji.

41

Organ za reševanje za madžarsko podrejeno družbo Fundamanta Lakáskassza je madžarska nacionalna banka (točka 11 obrazložitve izpodbijane odločitve v povezavi s prilogo k izpodbijani odločitvi).

42

Skupina tožeče stranke kot celota, vključno z madžarsko podrejeno družbo, je „čezmejna skupina“ v smislu člena 2(1), točka 27, Direktive 2014/59, katere subjekti imajo sedež v več kot eni državi članici.

43

V skladu s členom 88(1), prvi pododstavek, Direktive 2014/59 organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, za čezmejne skupine vzpostavijo kolegije za reševanje, ki zagotavljajo okvir, da lahko določijo MREL za skupine na konsolidirani ravni in na ravni podrejenih družb (glej člen 88(1), drugi pododstavek, točka (i), Direktive 2014/59). V obravnavani zadevi je iz točke 6 obrazložitve izpodbijane odločitve razvidno, da je EOR leta 2017 za tožečo stranko in njenih pet podrejenih družb ustanovil kolegij za reševanje, katerega člana sta v skladu s členom 88(2)(a) in (b) Direktive 2014/59 med drugim EOR in madžarska nacionalna banka.

44

Zadevni organi za reševanje v okviru takega kolegija razpravljajo o predlogih MREL, ki se uporabljajo na konsolidirani ravni, na ravni nadrejene družbe in na ravni vsake posamezne podrejene družbe, ter razpravljajo o uskladitvi navedenih MREL (člen 89 Delegirane uredbe 2016/1075). Kolegiju predseduje organ za reševanje na ravni skupine (člen 88(5) Direktive 2014/59).

45

Kadar skupina vključuje subjekte s sedežem v državah članicah, ki sodelujejo v bančni uniji, in v državah članicah, ki v njej ne sodelujejo, EOR zastopa nacionalne organe za reševanje sodelujočih držav članic za posvetovanje in sodelovanje z nesodelujočimi državami članicami (člen 32(1) Uredbe št. 806/2014 in točka 10 obrazložitve izpodbijane odločitve). Tako sta nemški in luksemburški organ za reševanje sodelovala v kolegiju za reševanje le kot opazovalca (točki 6 in 9 obrazložitve izpodbijane odločitve).

46

Za to, da se v okviru kolegija za reševanje določijo zneski MREL, ki se uporabljajo na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja in na posamični podlagi za podrejene družbe, člen 88(1), drugi pododstavek, točka (i), Direktive 2014/59 napotuje zlasti na člen 45h iste direktive, ki določa dva alternativna postopka za dosego usklajene določitve navedenih MREL.

47

Priporočeni postopek je priprava skupne odločitve v skladu s členom 45h(1) Direktive 2014/59, ki določa, da organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, in organi za reševanje podrejenih družb skupine v postopku reševanja storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi sprejeli skupno odločitev o znesku zahteve, ki se uporablja na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja, in o znesku zahteve, ki se uporablja na posamični podlagi za vsako podrejeno družbo. Skupna odločitev je za zadevne organe za reševanje zavezujoča (člen 45h(7) Direktive 2014/59).

48

Če taka skupna odločitev ni sprejeta v štirih mesecih, organi, pristojni za MREL, konsolidirano na ravni skupine, na eni strani, in za MREL na posamični podlagi, na drugi strani, določijo MREL ob ustreznem upoštevanju mnenj in pridržkov drugih zadevnih organov in zadevnega subjekta v postopku reševanja (člen 45h(3) Direktive 2014/59). Za to alternativo so v odstavkih od 4 do 6 člena 45h določena posebna pravila.

49

Ker sta EOR in madžarski organ za reševanje, in sicer madžarska nacionalna banka, sprejela skupno odločitev, sta se uskladila, da bi vsak od vključenih organov v okviru svoje pristojnosti naknadno določil MREL. EOR in madžarski organ za reševanje sta kot organa za reševanje in člana kolegija za reševanje z izpodbijano odločitvijo namreč izrazila svoje strinjanje z MREL, ki jih je EOR kot predsednik kolegija v oddelkih od I do III izpodbijane odločitve predpisal za tožečo stranko in vse njene podrejene družbe.

50

Izpodbijana odločitev ima pravne učinke, ker se v skladu s členom 45h(7) Direktive 2014/59 „zadevni“ organi za reševanje (glej točko 78 v nadaljevanju) medsebojno zavežejo, ker se zavezujejo spoštovati MREL, ki jih je treba določiti pri izvajanju njihovih pristojnosti.

51

EOR mora kot organ za reševanje, pooblaščen za določitev MREL subjekta v postopku reševanja in podrejenih družb s sedežem v državah članicah, ki sodelujejo v bančni uniji, upoštevati MREL, kot so določene v oddelkih I in II izpodbijane odločitve. Enako velja za madžarski organ za reševanje, to je madžarsko nacionalno banko, ki mora upoštevati MREL iz oddelka III.

52

Iz tega sledi, da je EOR s pripravo in podpisom izpodbijane odločitve, kot je navedeno v točkah od 3 do 7 zgoraj, sodeloval pri sprejetju izpodbijane odločitve, ki ima pravne učinke.

53

V zvezi s trditvijo EOR, da izpodbijane odločitve kot skupne odločitve ni sprejel sam, ampak skupaj z madžarskim organom za reševanje v okviru kolegija za reševanje, se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je mogoče izpodbijano odločitev šteti za akt, ki je predmet nadzora sodišča Unije.

54

Kot je pravilno navedel EOR, je izpodbijana odločitev posledica soglasja, iz njene točke 7 obrazložitve pa jasno izhaja, da sta jo skupaj sprejela EOR kot organ za reševanje skupine na eni strani in organ za reševanje države, ki ne sodeluje v bančni uniji, na drugi strani.

55

Tako na eni strani brez soglasja EOR ne bi bilo mogoče sprejeti nobene skupne odločitve. Na drugi strani je v skladu s členom 5 izpodbijane odločitve in v skladu s členom 91(3) Delegirane uredbe 2016/1075 za sprejetje skupne odločitve nujno tudi soglasje madžarskega organa za reševanje, in sicer madžarske nacionalne banke.

56

„Hibridnost“ izpodbijane odločitve, ki izhaja iz okoliščine, da sta jo sprejela EOR in madžarska nacionalna banka, pa ne pomeni, da je ni izdal EOR.

57

V dokumentu, ki vsebuje izpodbijano odločitev, je namreč tako iz uvodnega dela („as agreed by the Single Resolution Board […] and Magyar Nemzeti Bank“, torej „kot sta se dogovorila [EOR] in [madžarska nacionalna banka]“) kot tudi iz podpisa predsednika EOR v imenu EOR razvidno, da je zadnjenavedeni eden od avtorjev skupne odločitve. Poleg tega je iz prvega stavka točke 10 obrazložitve izpodbijane odločitve razvidno, da je EOR deloval kot organ za reševanje na ravni skupine. V skladu s točko 12 obrazložitve te odločitve skupna odločitev temelji na členu 45h Direktive 2014/59, ki določa, da organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, in organi za reševanje podrejenih družb storijo vse, kar je v njihovi moči, da dosežejo skupno odločitev. Tako je EOR s tem, da je izpodbijano odločitev sprejel skupaj z madžarskim organom za reševanje, to je madžarsko nacionalno banko, ravnal na podlagi pristojnosti, ki mu je podeljena s pravom Unije. EOR je lahko izpodbijano odločitev skupaj z organom za reševanje nesodelujoče države članice sprejel le zaradi pristojnosti za odločanje, ki mu jih je podelil zakonodajalec Unije.

58

Za razliko od zapletenih upravnih postopkov, v katerih sodelujejo nacionalni organi za reševanje, vendar je končna odločitev v pristojnosti EOR, na primer za določitev rednih prispevkov v enotni sklad za reševanje (ESR) (glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez-Bordone v zadevi Iccrea Banca, C‑414/18, EU:C:2019:574, točki 34 in 35), je izpodbijana odločitev pravi dogovor, sprejet enakopravno v okviru usklajevanja med madžarskim nacionalnim organom, in sicer madžarsko nacionalno banko, in EOR, ki poteka pred sprejetjem odločitev na podlagi pristojnosti, ki jih ima vsak od njiju.

59

Upravni postopek iz obravnavane zadeve se razlikuje od postopkov, ki so bili predmet sodb z dne 3. decembra 1992, Oleificio Borelli/Komisija (C‑97/91, EU:C:1992:491), in z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest (C‑219/17, EU:C:2018:1023). Zadevi, v katerih sta bili izdani ti sodbi, namreč spadata v okvir vertikalnega razmerja, ker je bil akt nacionalnega organa sprejet prej in ker je upravni organ Unije odločbo sprejel ob koncu postopka. Vprašanje, ali ima zadevni organ Unije diskrecijsko pravico, spada prav v okvir tega vertikalnega razmerja.

60

Nasprotno pa obravnavana zadeva spada v okvir povsem horizontalnega razmerja, v katerem dva organa, in sicer nacionalni organ za reševanje, to je madžarska nacionalna banka, in EOR, ki imata vsak svoje pristojnosti, sprejmeta „skupno odločitev“. Za razliko od vertikalnega položaja zapletenih upravnih postopkov, v katerih sodelujejo nacionalni organi in organi Unije, pri katerih je izvajanje pristojnosti za končno odločitev ključni element za ugotovitev, ali mora sodni nadzor izvajati sodišče Unije ali nacionalna sodišča (glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez-Bordone v zadevi Iccrea Banca, C‑414/18, EU:C:2019:574, točka 34), v obravnavanem položaju soavtorji skupne odločitve s sprejetjem te odločitve izvajajo vsak svoje pristojnosti neodvisno drug od drugega. Vsekakor ima EOR pri sprejemanju skupne odločitve, kakršna je izpodbijana odločitev, določeno diskrecijsko pravico in ga ne zavezujejo predlogi nacionalnega organa.

61

Dejstvo, da je izpodbijana odločitev rezultat soglasja med EOR in madžarskim organom za reševanje, in sicer madžarsko nacionalno banko, ne more omajati ugotovitve, da gre za akt, ki je predmet nadzora sodišča Unije, ker mora EOR pri določitvi MREL na podlagi postopka iz člena 45h Direktive 2014/59 uporabiti in spoštovati člen 45 in naslednje navedene direktive.

62

V zvezi s tem je uporaba teh določb s strani EOR neodvisna od posredovanja madžarskega organa za reševanje, ki se lahko odloči, da ne bo sprejel skupne odločitve, ki jo predlaga EOR.

63

V tem okviru neobstoj soglasja madžarskega organa za reševanje, in sicer madžarske nacionalne banke, EOR ne bi preprečil določitve MREL, vsaj kar zadeva njeno uporabo v državah članicah, ki sodelujejo v bančni uniji. V skladu s členom 45h(3) in (4) Direktive 2014/59 mora namreč ob neobstoju skupne odločitve EOR sprejeti odločitev o MREL.

64

Čeprav je torej vključenost madžarskega organa za reševanje nujna faza v postopku sprejetja izpodbijane odločitve, spoštovanja pravil Unije, ki se uporabljajo v obravnavani zadevi, ob upoštevanju obsega pristojnosti, ki jih EOR izvaja v tem okviru, ni mogoče izključiti iz nadzora sodišča Unije.

65

V teh okoliščinah je Splošno sodišče pristojno za preizkus zakonitosti izpodbijane odločitve, tako da je treba ugovor nepristojnosti zavrniti.

66

Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da fizične ali pravne osebe lahko vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, vendar ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

67

Na prvem mestu, kar zadeva status naslovnika, je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da ta njen status izhaja iz obveznosti EOR iz člena 45h(1), drugi pododstavek, točka (a), Direktive 2014/59 in člena 92(1) Delegirane uredbe 2016/1075, da posreduje skupne odločitve po njihovem sprejetju.

68

V skladu s členom 45h(1), drugi pododstavek, točka (a), Direktive 2014/59 namreč skupno odločitev „subjektu v postopku reševanja […] predloži njegov organ za reševanje“. Kar zadeva subjekte skupine v postopku reševanja, ki niso subjekti v postopku reševanja, jim v skladu s členom 45h(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2014/59 skupno odločitev predložijo organi za reševanje teh subjektov. Kar zadeva nadrejeno družbo skupine v Uniji, ki sama ni subjekt v postopku reševanja iz iste skupine v postopku reševanja, člen 45h(1), drugi pododstavek, točka (c), Direktive 2014/59 določa, da ji skupno odločitev predloži organ za reševanje subjekta v postopku reševanja.

69

Iz tega izhaja, da člen 45h(1), drugi pododstavek, Direktive 2014/59 ne določa, da avtor skupne odločitve o tem uradno obvesti zadevne subjekte, temveč različnim organom za reševanje nalaga, da ti v okviru svojih pristojnosti „predložijo“ to odločitev.

70

Tako je v obravnavani zadevi EOR kot organ za reševanje na ravni skupine zgolj z elektronskim sporočilom z dne 22. maja 2023 v skladu s členom 45h(1), drugi pododstavek, točka (c), Direktive 2014/59 tožeči stranki kot nadrejeni družbi skupine v Uniji posredoval izpodbijano odločitev, medtem ko so bili nacionalni organi za reševanje obveščeni že pred tem datumom, saj je bil BaFin obveščen 14. aprila 2023, CSSF pa je bila vsekakor obveščena pred 17. majem 2023.

71

Na drugem mestu, ker tožeča stranka ni naslovnica izpodbijane odločitve, se mora ta nanjo neposredno nanašati.

72

V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da pogoj, da se mora odločitev, ki je predmet tožbe, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, kot je določen v členu 263, četrti odstavek, PDEU, zahteva izpolnitev dveh kumulativnih meril, in sicer, prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na njen pravni položaj in, drugič, da naslovnikom, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, ampak je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije, brez uporabe drugih vmesnih pravil (sodbe z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 66; z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 42, in z dne 28. oktobra 2020, Associazione GranoSalus/Komisija, C‑313/19 P, neobjavljena, EU:C:2020:869, točka 51).

73

EOR v bistvu trdi, da prvo od zgoraj navedenih meril ni izpolnjeno, torej da izpodbijana odločitev nima neposrednih učinkov na pravni položaj tožeče stranke.

74

Za preučitev prvega merila, in sicer zmožnosti izpodbijane odločitve, da ima neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke, se je treba osredotočiti na bistvo zadevnega akta in te učinke presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina navedenega akta, ob upoštevanju, po potrebi, okoliščin, v katerih je bil ta akt sprejet, in pristojnosti institucije, ki ga je sprejela (glej sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 63 in navedena sodna praksa).

75

Pri skupni odločitvi v zvezi s čezmejno skupino (glej točko 42 zgoraj) je treba posebej upoštevati sistem, ki ga je zakonodajalec Unije vzpostavil za določitev MREL za vsak subjekt skupine v Uniji (glej točke od 38 do 48 zgoraj).

76

V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev in Sklep SRB/EES/2022/215 določata MREL za subjekte skupine, ki ji pripada tožeča stranka.

77

Vendar, medtem ko izpodbijana odločitev pomeni dogovor, ki je bil dosežen v okviru Unije kot celote med EOR in madžarskim organom za reševanje, in sicer madžarsko nacionalno banko, na podlagi Direktive 2014/59, se s Sklepom SRB/EES/2022/215, sprejetim na podlagi Uredbe št. 806/2014, ta dogovor uresničuje znotraj zgolj bančne unije.

78

Tako, kar zadeva izpodbijano odločitev, njen zavezujoči učinek na podlagi člena 45h(7) Direktive 2014/59 velja le za „zadevne“ organe za reševanje, in sicer tiste, ki so se medsebojno zavezali s sprejetjem skupne odločitve. V obravnavani zadevi gre za EOR in madžarski organ za reševanje, in sicer madžarsko nacionalno banko.

79

Sprejetje izpodbijane odločitve torej samo po sebi v bančni uniji nima nobenega drugega pravnega učinka kot obveznost, ki si jo EOR sam nalaga v razmerju do madžarskega organa za reševanje, to je madžarske nacionalne banke, da uporabi MREL, o katerih se je dogovoril s tem organom.

80

Nasprotno pa, kar zadeva Sklep SRB/EES/2022/215, v skladu s členom 12(1) Uredbe št. 806/2014 EOR določi MREL, ki jih morajo subjekti v postopku reševanja in skupine v postopku reševanja vedno izpolnjevati. V skladu s členom 12(5) navedene uredbe EOR pošlje rezultate svoje določitve nacionalnim organom za reševanje, ki izvajajo navodila EOR v skladu s členom 29 navedene uredbe.

81

V obravnavani zadevi je EOR s sprejetjem Sklepa SRB/EES/2022/215, ki v drugi uvodni izjavi med drugim vsebuje sklicevanje na člene od 12 do 12k in člen 29 Uredbe št. 806/2014, sprejel odločitev na podlagi zgoraj navedenih členov, s katero je v bančni uniji določil MREL skupine, ki ji pripada tožeča stranka.

82

Iz navedenega izhaja, da izpodbijana odločitev neposredno nima učinkov na pravni položaj tožeče stranke v smislu sodne prakse, navedene v točki 72 zgoraj.

83

Te ugotovitve ne omaje ugotovitev pritožbene komisije EOR v njeni odločbi v povezanih zadevah 2/2023 in 3/2023 z dne 15. decembra 2023, na katero se sklicuje tožeča stranka. Po mnenju pritožbene komisije skupna odločitev vpliva na interese tožeče kreditne institucije, ker jasno spreminja njen pravni položaj (točka 46 odločbe pritožbene komisije). Pritožbena komisija je menila, da gre pri izpodbijani odločitvi za odločitev, s katero je bila MREL dokončno določena (točka 48 odločbe pritožbene komisije).

84

Pritožbena komisija EOR je svojo presojo izpodbijane odločitve oprla na predpostavko, da gre zgolj za sveženj tako imenovanih „vzporednih“ posamičnih odločitev različnih organov za reševanje, ki imajo enako vsebino in jih je posamično odobril vsak od vključenih organov za reševanje. Skupna odločitev naj prav tako ne bi bila nič drugega kot skupek odločitev pristojnih organov v enotnem dokumentu, pri čemer te odločitve že učinkujejo v okviru zadevnih jurisdikcij navedenih organov, in to ne glede na to, ali so vsi ti organi dali svoje soglasje ali ne.

85

Ta predpostavka pa ne upošteva vidika vzajemne zaveze, ki jo zajema skupna odločitev v skladu s členom 45h(7) Direktive 2014/59.

86

Poleg tega je to pojasnilo ovrženo s členom 45h(3) Direktive 2014/59, v skladu s katerim morajo organi za reševanje subjekta, če skupna odločitev ni sprejeta v predpisanem roku, upoštevati posebna pravila (glej točko 48 zgoraj). Iz tega izhaja, da je položaj drugačen glede na to, ali so vsi organi dali soglasje ali ne. Če se vsi zadevni organi – to je organi, opredeljeni glede na sodelovanje v kolegiju za reševanje, v okviru katerega je bila pripravljena in sprejeta skupna odločitev – ne strinjajo, skupne odločitve ni. Kar zadeva madžarski organ za reševanje, in sicer madžarsko nacionalno banko, je bil ta nujni pogoj glede soglasja izrecno določen v členu 5 izpodbijane odločitve, v skladu s katerim se ta sprejme po prejemu soglasja organa za reševanje nesodelujoče države članice.

87

Ker izpodbijana odločitev neposredno nima učinkov na pravni položaj tožeče stranke, je treba ugovoru nedopustnosti, ki ga je podal EOR in ki temelji na neobstoju procesnega upravičenja tožeče stranke, ugoditi.

88

Vendar nedopustnost tožbe ne izhaja, kot je EOR menil s četrtim razlogom za nedopustnost (glej točko 21 zgoraj), iz neobstoja predhodne pritožbe pred pritožbeno komisijo EOR. Člen 85(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 namreč določa, da se vsaka fizična ali pravna oseba, tudi organi za reševanje, lahko pritoži zoper odločitev EOR iz člena 10(10), člena 11, člena 12(1), členov od 38 do 41, člena 65(3), člena 71 in člena 90(3) iste uredbe, ki je naslovljena na to osebo oziroma se nanjo neposredno in posamično nanaša. Skupna odločitev o MREL pa ima posebno naravo. Zlasti ne gre za odločitev EOR iz navedenih členov. Poleg tega izpodbijana odločitev ni naslovljena na tožečo stranko in neposredno nima učinkov na njen pravni položaj, tako da se nanjo ne nanaša neposredno (glej točke od 80 do 83).

89

Iz tega sledi, da tožeča stranka ni mogla vložiti pritožbe pri pritožbeni komisiji EOR, tako da ji ni mogoče očitati, da je zadevo predložila neposredno sodišču Unije v skladu s členom 263 PDEU.

90

Glede na vse zgornje preudarke je treba tožbo kot nedopustno zavreči.

91

Ker je EOR s svojimi predlogi v postopku v glavni stvari uspel, ni več treba odločiti o njegovem predlogu, ki ga je podredno navedel v ugovoru nedopustnosti, za prekinitev postopka do izdaje odločbe v zadevi BNP Paribas/EOR (T‑71/22), ki je bila poleg tega končana s sklepom o izbrisu z dne 8. novembra 2024 (neobjavljen, EU:T:2024:834).

92

V skladu s členom 144(3) Poslovnika se, kadar tožena stranka vloži ugovor nedopustnosti ali nepristojnosti, kot je ta iz člena 130(1) navedenega poslovnika, o predlogu za intervencijo odloči šele po zavrnitvi ugovora ali po sprejetju odločitve, da se odločanje o ugovoru pridrži za končno odločbo. Člen 142(2) Poslovnika določa, da je intervencija v razmerju do spora o glavni stvari akcesorna in postane brezpredmetna, če se tožba razglasi za nedopustno.

93

Zato se postopek v zvezi s predlogi za intervencijo, ki so jih vložili Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija, ustavi.

94

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

95

Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi EOR naloži, da nosi svoje stroške in stroške EOR.

96

Člen 144(10) Poslovnika določa, da če se postopek v glavni stvari konča pred odločitvijo o predlogu za intervencijo, predlagatelj intervencije in glavne stranke nosijo vsak svoje stroške, povezane s predlogom za intervencijo.

97

Tako tožeča stranka, EOR, Parlament, Svet in Komisija nosijo vsak svoje stroške v zvezi s predlogi za intervencijo v podporo predlogom EOR.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

sklenilo: