Zadevi T‑435/23 in T‑224/24

proti

Svetu Evropske unije in Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino

Sodba Splošnega sodišča (vmesni senat) z dne 10. septembra 2025

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Sklep upravnega odbora EUIPO, da Svetu ne predlaga podaljšanja mandata tožeče stranke – Sklep Sveta o nepodaljšanju mandata tožeče stranke – Pravica do izjave – Obveznost obrazložitve – Očitna napaka pri presoji – Odgovornost“

Pritožbe uradnikov – Pristojnost sodišča Unije – Spor, ki izvira iz delovnega razmerja med uradnikom in zadevno institucijo – Nepodaljšanje mandata izvršnega direktorja Urada Evropske unije za intelektualno lastnino – Začasna prekinitev nekaterih njegovih prenesenih pooblastil, ki jih ima kot izvršni direktor – Dopustnost

(člena 270 in 340 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; Uredba 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, členi 143(1), 153(1)(h) in (2) ter 158(1) in (3))

(Glej točke od 52 do 62, 66 in 67.)
Pritožbe uradnikov – Pogoji dopustnosti – Spoštovanje predhodnega upravnega postopka

(člen 270 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91(2))

(Glej točke od 68 do 76.)
Pritožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Sklep upravnega odbora Urada Evropske unije za intelektualno lastnino, da ne predlaga podaljšanja mandata izvršnega direktorja Urada – Pripravljalni akt – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; Uredba 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 158(3) in (4))

(Glej točke od 83 do 90.)
Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Nepodaljšanje mandata izvršnega direktorja Urada Evropske unije za intelektualno lastnino – Pravica zadevne osebe do izjave – Obseg – Kršitev – Posledice

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a))

(Glej točke od 105 do 123.)
Pritožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Sklep o začasni prekinitvi prenosa pooblastil organa za imenovanja na izvršnega direktorja Urada Evropske unije za intelektualno lastnino – Vključitev

(Kadrovski predpisi, člen 91(1))

(Glej točke od 130 do 132.)
Ničnostna tožba – Pravni interes – Pojem – Tožba, s katero tožeča stranka lahko pridobi korist – Interes, ki mora biti podan do razglasitve sodne odločbe – Izpodbijani akt, ki za tožečo stranko nima več pravnih učinkov – Odškodninska zahtevka, ki delno temeljita na nezakonitosti izpodbijanega akta – Ohranitev pravnega interesa

(člen 263 PDEU)

(Glej točke od 135 do 137.)
Uradniki – Organizacija služb – Začasna prekinitev prenosa pooblastil organa za imenovanja na izvršnega direktorja Urada Evropske unije za intelektualno lastnino – Pogoj – Izjemne okoliščine – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje

(Uredba 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 153(2))

(Glej točke od 145 do 161.)
Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Začasna prekinitev prenosa pooblastil organa za imenovanja na izvršnega direktorja Urada Evropske unije za intelektualno lastnino – Obveznost obrazložitve – Poprava nezadostne obrazložitve med sodnim postopkom – Pogoj – Izjemne okoliščine

(člen 296, drugi odstavek, PDEU)

(Glej točke od 163 do 170.)
Pritožbe uradnikov – Odškodninski zahtevek za povračilo škode, nastale zaradi ravnanja, ki ni imelo značilnosti odločanja – Neobstoj predhodnega postopka v skladu s Kadrovskimi predpisi – Nedopustnost

(člen 270 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

(Glej točke 176, 177, 179, od 184 do 186, 190 in 206.)
Pritožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta – Primerno povračilo nepremoženjske škode

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

(Glej točke 188, 189 in 208.)
Pritožbe uradnikov – Neomejena sodna pristojnost – Povračilo premoženjske škode, povezane z izgubo priložnosti – Ocenjevanje – Merila

(Kadrovski predpisi, člen 91(1))

(Glej točke od 194 do 203.)

Povzetek

Splošno sodišče, pri katerem je YL vložil tožbi, je zaradi kršitve pravice tožeče stranke do izjave razglasilo ničnost sklepa Sveta Evropske unije o nepodaljšanju mandata tožeče stranke kot izvršnega direktorja Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO). Pri tem je ugotovilo, da je treba Svet šteti za organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP) izvršnega direktorja EUIPO, kar zadeva postopek podaljšanja njegovega mandata, tako da mora tožba za razglasitev ničnosti sklepa o nepodaljšanju navedenega mandata temeljiti na členu 270 PDEU.

Tožeča stranka je bila 18. septembra 2018 na podlagi člena 158(2) Uredbe (EU) 2017/1001 o blagovni znamki Evropske unije imenovana za izvršnega direktorja EUIPO za obdobje petih let, od 1. oktobra 2018 do 30. septembra 2023. ( 1 )

Predsednik upravnega odbora je po potrditvi razpoložljivosti YL in njegove želje, da bi bil ponovno imenovan na svoje delovno mesto na EUIPO, z dopisom z dne 31. oktobra 2022 člane tega odbora pozval, naj sprejmejo odločitev o podaljšanju mandata tožeče stranke, ki jo bodo predlagali Svetu.

Kljub pozitivnemu mnenju, ki ga je v navedenem dopisu izrazil predsednik upravnega odbora, je ta odbor na seji 22. novembra 2022 sklenil, da Svetu ne bo predlagal podaljšanja navedenega mandata, pri čemer je upošteval pregled ocene uspešnosti tožeče stranke v njenem prvem mandatu ter prihodnje naloge in izzive EUIPO, ter da bo začel izbirni postopek za iskanje naslednika YL. Marca 2023 je upravni odbor prav tako sklenil začasno prekiniti prenos pooblastil organa za imenovanja (v nadaljevanju: OI) na tožečo stranko.

Svet je z dopisom, ki je bil EUIPO vročen 30. maja 2023, zavrnil zahtevo za podaljšanje mandata tožeče stranke, potem ko je upošteval pregled, ki ga je opravil upravni odbor.

Ker so bile pritožbe tožeče stranke zoper sklepe upravnega odbora v zvezi z nepredlaganjem podaljšanja njenega mandata, postopkom izbire novega izvršnega direktorja in začasno prekinitvijo prenosa pooblastil OI zavrnjene, je ta vložila prvo tožbo v zadevi T‑435/23, s katero je predlagala razglasitev ničnosti teh sklepov in sklepa o nepodaljšanju njenega mandata, kot je izraženo v dopisu, ki je bil EUIPO vročen 30. maja 2023. Po zavrnitvi njene naknadne pritožbe zoper zadnjenavedeni sklep je pri Splošnem sodišču vložila drugo tožbo v zadevi T‑224/24, s katero je predlagala razglasitev njegove ničnosti.

Tožeča stranka v okviru obeh tožb prav tako zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi ju utrpela.

Presoja Splošnega sodišča

Splošno sodišče se je najprej izreklo za pristojno za odločanje o tožbah, ki jih je tožeča stranka vložila na podlagi člena 270 PDEU.

V zvezi s tem je Splošno sodišče opozorilo, da je na podlagi te določbe pristojno za vse spore med Unijo in njenimi uslužbenci v mejah in pod pogoji, ki so določeni v Kadrovskih predpisih in Pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev Unije (v nadaljevanju: PZDU), ter da v tem okviru sodna praksa pojem „spor med Unijo in njenimi uslužbenci“ pojmuje široko.

Kar zadeva, prvič, pristojnost rationae personae na podlagi člena 270 PDEU, člen 91(1) Kadrovskih predpisov določa, da je Sodišče pristojno za vse spore med Unijo in „katero koli osebo, za katero veljajo […] Kadrovskih predpisi“.

Iz člena 158(1) Uredbe 2017/1001 pa je razvidno, da se izvršni direktor EUIPO zaposli kot začasni uslužbenec v skladu s členom 2(a) PZDU, kar je poleg tega izrecno navedeno v pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo podpisala EUIPO in tožeča stranka. Poleg tega je izvršni direktor del osebja EUIPO, za katero se uporabljajo Kadrovski predpisi in PZDU ter pravila za izvajanje teh določb, medtem ko je upravni odbor na podlagi člena 6, prvi odstavek, PZDU imenovan za OPSP izvršnega direktorja, kar zadeva podrobna pravila za izvajanje njegovih pooblastil za delovanje EUIPO.

Zato je tožeča stranka vložila tožbi kot uslužbenec Unije v smislu člena 270 PDEU in oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi v smislu členov 90 in 91 teh predpisov.

Kar zadeva, drugič, pristojnost rationae materiae, je treba navesti, da vsak spor med uradnikom in institucijo, ki ji ta pripada, spada na področje uporabe člena 270 PDEU, kadar ta spor izvira iz delovnega razmerja, ki povezuje tega uradnika s to institucijo.

V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da sklep o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI sprejme upravni odbor, njegov namen pa je prekiniti pooblastila OI, ki jih je navedeni odbor prenesel na tožečo stranko kot izvršnega direktorja. Tako se spor v delu, v katerem se nanaša na navedeni sklep, nanaša na delovno razmerje med tožečo stranko in EUIPO.

Enako velja za spor, ki se nanaša na nepodaljšanje mandata tožeče stranke. Upravni odbor namreč v postopku podaljšanja mandata izvršnega direktorja izvede ocenjevanje uspešnosti navedenega direktorja ter prihodnjih nalog in izzivov EUIPO, medtem ko lahko Svet ob upoštevanju te ocene navedeni mandat podaljša. S tega vidika ostaja dejstvo, da čeprav izvršni direktor ni v formalnem delovnem razmerju s Svetom, ta institucija sprejme sklep, ki ima ne glede na svojo vsebino posledice za delovno razmerje med izvršnim direktorjem in njegovim delodajalcem, to je EUIPO, in s tem za zaposlitev izvršnega direktorja kot začasnega uslužbenca. Tako je treba Svet šteti za OPSP izvršnega direktorja, kar zadeva postopek podaljšanja njegovega mandata.

Poleg tega je Splošno sodišče obravnavalo dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti, ki so uperjeni zoper sklep o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke.

V zvezi s tem je opozorilo, da so akti, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba, vsi akti, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi ali agencije Unije in katerih namen je ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke. Kadar se akti ali sklepi sprejemajo po koncu postopka, ki je zajemal več faz priprave, so izpodbojni akti samo ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije, pri čemer so izključeni vmesni ukrepi, ki so bili sprejeti pred njimi in ki so bili namenjeni njihovi pripravi.

V obravnavani zadevi pa postopek podaljšanja mandata izvršnega direktorja poteka v dveh fazah, pri čemer v prvi fazi upravni odbor izvede ocenjevanje, v drugi pa Svet sprejme sklep o morebitnem podaljšanju, v katerem je upoštevana navedena ocena, ne da bi bilo določeno, da je Svet na to oceno vezan. Ker končno odločitev sprejme Svet, je sklep o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke pripravljalni akt, saj nima nobenega zavezujočega pravnega učinka, ki bi lahko vplival na interese tožeče stranke, in ne more vplivati na svobodo izbire Sveta glede tega podaljšanja. Posledično je predlog za razglasitev ničnosti zadnjenavedenega sklepa nedopusten.

Vendar je Splošno sodišče razsodilo, da so predlogi za razglasitev ničnosti, uperjeni zoper sklep Sveta o nepodaljšanju mandata tožeče stranke, dopustni. Pri vsebinski obravnavi teh predlogov se je osredotočilo na očitek tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave.

Najprej je opozorilo, da se ta pravica uporablja v vsakem postopku, ki se uvede zoper osebo in ki lahko negativno vpliva na njene interese, tudi če ureditev, ki se uporablja, tega ne določa. V obravnavani zadevi je tožeča stranka izrecno potrdila, da je na voljo in da želi ohraniti svoj položaj na EUIPO, pred sprejetjem sklepa o nepodaljšanju njenega mandata. Šteti je torej treba, da je bil zadnjenavedeni sklep sprejet po tem, ko je vložila predlog za podaljšanje svojega mandata. Ker pa sklep o nepodaljšanju mandata neizogibno vodi do nepodaljšanja njene pogodbe kot začasnega uslužbenca EUIPO, ta sklep nanjo negativno vpliva in se zato pri njegovem sprejetju uporablja pravica do izjave. V zvezi s tem se ni upoštevno spraševati, ali postopek imenovanja izvršnega direktorja in podaljšanja njegovega mandata spada na področje uporabe PZDU.

Splošno sodišče je nato ugotovilo, da se je interes tožeče stranke, da bi podala izjavo, pokazal predvsem, ko se je na koncu seje upravnega odbora 22. novembra 2022 izkazalo, da v navedenem odboru ni večine za podporo podaljšanju njenega mandata. Tožeča stranka je bila namreč predhodno seznanjena le z dopisom z dne 31. oktobra 2022, v katerem je bila pozitivno obravnavana in ki je zajemal priporočilo predsednika upravnega odbora za podaljšanje njenega mandata. Tako bi moral Svet tožeči stranki omogočiti, da učinkovito uveljavlja svojo pravico do izjave v primernem trenutku med sejo upravnega odbora 22. novembra 2022 in sprejetjem sklepa o nepodaljšanju njenega mandata.

Ker Svet tožeči stranki tega ni omogočil, čeprav bi se postopek lahko končal drugače, je Splošno sodišče razveljavilo sklep o nepodaljšanju njenega mandata zaradi kršitve pravice do izjave. Poleg tega je dodelilo pavšalni znesek 25.000 EUR za povrnitev premoženjske škode, nastale zaradi izgube možnosti tožeče stranke, da se ji podaljša mandat.

Splošno sodišče je prav tako razglasilo ničnost sklepa o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI na tožečo stranko, saj upravni odbor ni dokazal obstoja izjemnih okoliščin, ki bi lahko ta sklep utemeljile.

( 1 ) Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1).