1

Tožeča stranka, YL, s tožbo v zadevi T-435/23, vloženi na podlagi člena 270 PDEU, predlaga, na prvem mestu, razglasitev ničnosti, prvič, več sklepov upravnega odbora Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 22. novembra 2022, in sicer sklepa, da se Svetu Evropske unije ne predlaga podaljšanje njenega mandata kot izvršnega direktorja EUIPO (v nadaljevanju: Sklep MB‑22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke), ter sklepov o začetku izbirnega postopka za delovno mesto izvršnega direktorja, vključno s fazami in okvirno časovnico navedenega izbirnega postopka (v nadaljevanju: sklepa MB‑22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku), drugič, sklepa upravnega odbora EUIPO z dne 6. marca 2023, da se začasno prekinejo njena pooblastila organa za imenovanja (v nadaljevanju: OI) in organa za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP) (v nadaljevanju: Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI), in tretjič, sklepa Sveta, da se ne podaljša njen mandat, kot je razviden iz pisma predsednika Sveta predsedniku upravnega odbora EUIPO z dne 30. maja 2023 (v nadaljevanju: Sklep o nepodaljšanju mandata), in, na drugi strani, povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela.

2

Tožeča stranka s tožbo v zadevi T-224/24, vloženi na podlagi člena 270 PDEU, predlaga razglasitev ničnosti Sklepa o nepodaljšanju mandata ter povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi navedenega sklepa.

3

Tožeča stranka je bila 18. septembra 2018 na podlagi člena 158(2) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1), imenovana za izvršnega direktorja EUIPO (v nadaljevanju: izvršni direktor) za obdobje petih let, in sicer od 1. oktobra 2018 do 30. septembra 2023.

4

Predsednik upravnega odbora EUIPO (v nadaljevanju: upravni odbor) je z elektronskim sporočilom z dne 27. julija 2022 tožečo stranko obvestil, da bo moral upravni odbor na naslednji seji, ki naj bi bila novembra 2022, sprejeti odločitev o morebitnem podaljšanju njenega mandata. V tem sporočilu je predsednik upravnega odbora tožečo stranko pozval, naj mu sporoči, ali želi še naprej opravljati svoje funkcije znotraj EUIPO in ali je na voljo. Tožeča stranka je z elektronskim sporočilom z dne 3. avgusta 2022 odgovorila pritrdilno.

5

Sekretariat upravnega odbora je 27. oktobra 2022 tožeči stranki poslal osnutek dopisa MB/22/S14/4.1/EN(O), naslovljen „Predlog za podaljšanje mandata izvršnega direktorja [EUIPO]“, ki je zajemal, na eni strani, oceno njene uspešnosti v njenem prvem mandatu in, na drugi strani, opis prihodnjih nalog in izzivov EUIPO. Sekretariat upravnega odbora je v spremnem elektronskem sporočilu navedel, da bo osnutek poslan predsedniku navedenega odbora v odobritev še isti večer. Istega dne je tožeča stranka odgovorila z nekaj pripombami o osnutku.

6

Predsednik upravnega odbora je 31. oktobra 2022 članom tega odbora predložil končno različico dopisa MB/22/S14/4.1/EN(O) (v nadaljevanju: dopis z dne 31. oktobra 2022). Ta se je začel s pojasnilom, da je, na eni strani, njegov cilj članom upravnega odbora zagotoviti ustrezne informacije za pregled uspešnosti tožeče stranke, ki se ji mandat izteče 30. septembra 2023, in da so, na drugi strani, člani upravnega odbora pozvani, naj sprejmejo odločitev o podaljšanju mandata tožeče stranke, ki bo predlagana Svetu. V tem dopisu je bilo dodano, da bo v primeru, da glasovanje v upravnem odboru ne bo doseglo zahtevane večine, zadnjenavedeni pozvan, naj sprejme odločitev o začetku izbirnega postopka z objavo razpisa prostega delovnega mesta za zadevno delovno mesto. V delu navedenega dopisa, naslovljenem „Sklep“, je bilo navedeno, da se po mnenju predsednika upravnega odbora „pregled lahko šteje za pozitiven“.

7

Upravni odbor je na seji 22. novembra 2022 sprejel Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke. V tem sklepu je bilo navedeno, kot sledi:

„Odločitev, da se Svetu Evropske unije ne predloži predlog za podaljšanje mandata [tožeče stranke] kot izvršnega direktorja za nadaljnjih pet let, ob upoštevanju pregleda ocene njene uspešnosti v njenem prvem mandatu ter prihodnjih nalog in izzivov [EUIPO]. Odločitev z enajstimi glasovi za, sedmimi glasovi proti in dvanajstimi vzdržanimi glasovi ni dosegla dvotretjinske večine članov.“

8

Na seji upravnega odbora dne 22. novembra 2022 je ta sprejel tudi sklepa MB‑22‑20 in MB-22-21 o izbirnem postopku.

9

Več španskih časopisov je 22. novembra 2022 poročalo o tem, da se je upravni odbor odločil, da Svetu ne bo predložil predloga za podaljšanje mandata tožeče stranke kot izvršnega direktorja.

10

Upravni odbor je z elektronskim sporočilom z dne 7. decembra 2022 Svetu poslal Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke ter sklepa MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku, pri čemer je navedel:

„Na [seji 22. novembra 2022] je [upravni odbor] sklenil, da Svetu Evropske unije ne bo predložil predloga za podaljšanje mandata [tožeče stranke] kot izvršnega direktorja za nadaljnjih pet let, pri čemer je upošteval pregled ocene njene uspešnosti v prvem mandatu ter prihodnje naloge in izzive [EUIPO]. Ta sklep je bil sprejet v skladu s členom 158(3) [Uredbe 2017/1001] ([s]klep MB-22-19).

Posledično je [upravni odbor] na isti seji sklenil, da začne izbirni postopek za delovno mesto izvršnega direktorja, ki se je sprostilo 1. oktobra 2023, in sprejme objavo prostega delovnega mesta ([s]klep MB-22-20). Razpis prostega delovnega mesta bo v Uradnem listu Evropske unije objavljen 8. decembra 2022.

V skladu s členom 158(2) [Uredbe 2017/1001] bo [upravni odbor] sklep sprejel na naslednji seji 6. junija 2023, in sicer na podlagi seznama največ [treh] kandidatov, ki bo predložen Svetu Evropske unije za imenovanje novega izvršnega direktorja.“

11

Razpis prostega delovnega mesta za izbirni postopek je bil 8. decembra 2022 objavljen v Uradnem listu Evropske unije. V njem je bilo med drugim določeno, da mora kandidat biti sposoben dokončati prvi polni petletni mandat, preden doseže upokojitveno starost 66 let.

12

Tožeča stranka je januarja 2023 sprejela sklep o nepodaljšanju pogodb šestim nacionalnim strokovnjakom, napotenim na EUIPO, ki so se iztekle.

13

Osnutek zapisnika seje upravnega odbora z dne 22. novembra 2022 je bil 31. januarja 2023 razposlan udeležencem navedene seje.

14

Tožeča stranka je 3. februarja 2023 predlagala, naj se v zapisnik seje upravnega odbora z dne 22. novembra 2022 dodajo izjave, ki jih je podala po tem, ko je bila seznanjena z negativno odločitvijo upravnega odbora o morebitnem podaljšanju njenega mandata.

15

Istega dne so odvetniki tožeče stranke od predsednika upravnega odbora zahtevali, naj jim sporoči, kateri ukrepi so bili sprejeti kot odziv na razkritja medijev v zvezi s sejo upravnega odbora 22. novembra 2022 (glej točko 9 zgoraj).

16

Tožeča stranka je 17. februarja 2023 pri upravnem odboru vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) zoper Sklep MB‑22‑19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata ter Sklepa MB‑22‑20 in MB‑22‑21 o izbirnem postopku ter iz tega naslova zahtevala povrnitev premoženjske škode v višini 442.561,11 EUR in nepremoženjske škode v višini 75.000 EUR.

17

Eden od odvetnikov tožeče stranke je 18. februarja 2023 po elektronski pošti poslal kopijo pritožbe zadnjenavedene generalnemu sekretarju Sveta ter generalnemu sekretarju in generalnemu direktorju Službe Evropske komisije za notranjo revizijo.

18

Tožeča stranka je 22. februarja 2023 predsedniku upravnega odbora v telefonskem pogovoru povedala, da je članstvo v pripravljalnem pododboru za izbor bodočega izvršnega direktorja ne postavlja v položaj navzkrižja interesov.

19

Predsednik upravnega odbora je 24. februarja 2023 odgovoril na dopis odvetnikov tožeče stranke z dne 3. februarja 2023 (glej točko 15 zgoraj), pri čemer je navedel, da ni prišlo do nobenega uhajanja podatkov.

20

Predsednik upravnega odbora je 27. februarja 2023 članom tega odbora poslal zaupni dopis za sejo 6. marca 2023. Ta dopis je bil namenjen temu, prvič, da se upravni odbor obvesti o tem, da je tožeča stranka na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper Sklep MB‑22‑19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata ter zoper sklepa MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku, drugič, da se sprejme sklep o izključitvi tožeče stranke iz pripravljalnega pododbora za zaposlitev novega izvršnega direktorja, ter tretjič, da se sprejme sklep, s katerim se v skladu s členom 153(2) Uredbe 2017/1001 in členom 4 Sklepa MB-17-01 upravnega odbora z dne 21. marca 2017 (v nadaljevanju: Sklep MB-17-01), ki ureja prenos pooblastil OI in OPSP (v nadaljevanju skupaj: pooblastila OI), začasno prekine prenos navedenih pooblastil na tožečo stranko, in se omeji pristojnosti tožeče stranke za vodenje na tekoče posle za delovanje EUIPO.

21

Tožeča stranka je 1. marca 2023 članom upravnega odbora poslala dopis, da bi zagotovila pojasnila glede pritožbe, ki jo je 17. februarja 2023 vložila zoper Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata ter zoper sklepa MB‑22‑20 in MB-22-21 o izbirnem postopku (glej točko 16 zgoraj), in s tem povezanih okoliščin ter predstavila svoje stališče, kar zadeva neuradne informacije, ki jih je prejela v zvezi z morebitnimi predvidenimi odločitvami. V tem dopisu je navedla, da se bo v primeru sprejetja predloga za njeno izključitev iz pripravljalnega pododbora za izbiro bodočega izvršnega direktorja (glej točko 20 zgoraj) podredila odločitvi upravnega odbora.

22

Upravni odbor je na seji 6. marca 2023 sprejel več sklepov, med drugim Sklep MB-23-03 o izključitvi tožeče stranke iz pripravljalnega pododbora za izbiro bodočega izvršnega direktorja in Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI. Kmalu zatem je bilo osebje EUIPO obveščeno o zadnjenavedenem sklepu, članki v zvezi s tem pa so se pojavili tudi v tisku.

23

Generalni sekretariat Sveta je 15. marca 2023 potrdil prejem elektronskega sporočila z dne 7. decembra 2022, ki so mu bili priloženi Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke ter sklepa MB-22-20 in MB‑22-21 o izbirnem postopku (glej točko 10 zgoraj).

24

Tožeča stranka je 17. marca 2023 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI in iz tega naslova zahtevala povrnitev nepremoženjske škode v višini 50.000 EUR.

25

Svet je 22. marca 2023 poslal elektronsko sporočilo, v katerem je od upravnega odbora v osebi njegovega predsednika zahteval, naj mu predloži ocenjevanje, opravljeno na podlagi člena 158(3) Uredbe 2017/1001 (glej točko 5 zgoraj).

26

Predsednik upravnega odbora je 25. aprila 2023 v odgovor na elektronsko sporočilo z dne 22. marca 2023 posredoval dopis z dne 31. oktobra 2022 (glej točko 6 zgoraj), pri čemer je v spremnem dopisu v bistvu navedel, da je upravni odbor po preučitvi ocene tožeče stranke predlog za podaljšanje njenega mandata zavrnil. Pojasnil je, da ta predlog ni dobil dvotretjinske večine glasov članov upravnega odbora, saj je enajst članov glasovalo za podaljšanje, sedem pa proti, medtem ko se je dvanajst članov vzdržalo.

27

Sklep o nepodaljšanju mandata je bil izražen v pismu z dne 30. maja 2023, ki je bil EUIPO vročen istega dne in v katerem je predsednik Sveta navedel, da je Svet brez razprave odobril oceno, ki jo je izvedel upravni odbor, in da je Svet z navadno večino zavrnil prošnjo za podaljšanje mandata tožeče stranke. V skladu s tem pismom je Svet pozval upravni odbor, naj mu pošlje seznam kandidatov, izmed katerih lahko izbere bodočega izvršnega direktorja.

28

Upravni odbor je 12. junija 2023 pristal na to, da se v osnutek zapisnika seje upravnega odbora z dne 22. novembra 2022 doda povzetek izjav, za katere je tožeča stranka zahtevala, da se dodajo (glej točko 14 zgoraj).

29

Upravni odbor je 16. junija 2023 zavrnil pritožbo tožeče stranke v zvezi s Sklepom MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata ter sklepoma MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku (glej točko 16 zgoraj).

30

Upravni odbor je 17. julija 2023 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI (glej točko 24 zgoraj) (v nadaljevanju: sklep o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB‑23-04).

31

Svet je 19. julija 2023 imenoval [zaupno] ( 1 ) za izvršnega direktorja EUIPO.

32

Tožeča stranka je 26. julija 2023 v zadevi T-435/23 vložila tožbo zoper Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata, sklepa MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku, Sklep MB‑23‑04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI in sklep o nepodaljšanju mandata.

33

Svet je 11. avgusta 2023 tožečo stranko obvestil o kršitvi varstva osebnih podatkov v zvezi z njo, ki je bila odkrita 17. julija 2023. Natančneje, nepooblaščena oseba naj bi z računalniških strežnikov Sveta prenesla Sklep MB‑22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke, dopis z dne 31. oktobra 2022 in oceno, ki je bila izvedena v zvezi s prvim mandatom tožeče stranke.

34

Tožeča stranka je 30. avgusta 2023 pri Svetu vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper sklep o nepodaljšanju mandata ter iz tega naslova zahtevala povrnitev premoženjske škode v višini 364.728,64 EUR in nepremoženjske škode v višini 125.000 EUR.

35

Ker tožeča stranka ni prejela odločbe o njeni pritožbi z dne 30. avgusta 2023 zoper sklep o nepodaljšanju mandata pred iztekom štirimesečnega roka, ki je določen v členu 90(1) Kadrovskih predpisov, in sicer 30. decembra 2023, je menila, da je Svet navedeno pritožbo z molkom zavrnil.

36

Tožeča stranka je 6. februarja 2024 v okviru zadeve T-435/23 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dokument z naslovom „Prilagoditev tožbe“, v katerem je zahtevala, naj se upošteva dejstvo, da je bila pritožba, ki jo je vložila 30. avgusta 2023, z molkom zavrnjena 30. decembra 2023.

37

Svet je 27. februarja 2024 sprejel sklep, s katerim je izrecno zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper sklep o nepodaljšanju mandata.

38

Tožeča stranka je 22. aprila 2024 vložila tožbo v zadevi T-224/24.

39

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

40

Svet ob podpori Republike Poljske, Portugalske republike in Slovaške republike ter EUIPO ob podpori Republike Poljske in Slovaške republike v zadevi T‑435/23, Svet pa v zadevi T-224/24 Splošnemu sodišču v bistvu predlagajo, naj:

41

Republika Latvija v isti zadevi predlaga zavrnitev tožbe.

42

Potem ko so se stranke v zvezi s tem opredelile, je Splošno sodišče v skladu s členom 68 Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da se ti zadevi združita za izdajo sodbe.

43

Ugotoviti je treba, da je bila tožba v zadevi T-435/23, s katero se predlaga razglasitev ničnosti Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke, sklepov MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku, Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI in sklepa o nepodaljšanju mandata, vložena primarno na podlagi člena 270 PDEU, podredno – v delu, v katerem se nanaša na sklep o nepodaljšanju mandata – pa na podlagi člena 263 PDEU.

44

Prav tako je treba opozoriti, da je bila tožba v zadevi T-435/23 vložena po tem, ko je tožeča stranka pri upravnem odboru vložila pritožbe na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata, sklepa MB-22-20 in MB‑22-21 o izbirnem postopku ter Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI, ter da so bile navedene pritožbe zavrnjene (glej točke 16, 24, 29 in 30 zgoraj), vendar tožeča stranka ni sprožila predhodnega postopka v zvezi s sklepom o nepodaljšanju mandata.

45

Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da so bili Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata, sklepa MB-22-20 in MB‑22-21 o izbirnem postopku ter Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI sprejeti v okviru Kadrovskih predpisov, ker je upravni odbor v razmerju do nje deloval kot OPSP, kot je izrecno določeno v členu 153(1)(h) Uredbe 2017/1001 ter členih 1 in 2 Sklepa MB-17-01.

46

Kar zadeva sklep o nepodaljšanju mandata, tožeča stranka trdi, da se zahteva, da se zadeva pred vložitvijo pritožbe predloži OI ali OPSP, nanaša le na ukrepe, ki jih navedeni organ lahko spremeni, in da zato ni bilo treba vložiti pritožbe na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, saj upravni odbor kot OPSP ni smel ponovno preučiti navedenega sklepa.

47

Glede tožbe v zadevi T-224/24, ki se prav tako nanaša na razglasitev ničnosti sklepa o nepodaljšanju mandata in je prav tako bila vložena na podlagi člena 270 PDEU, je treba opozoriti, da je bila vložena po tem, ko je tožeča stranka pri Svetu vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov in da je bila ta zavrnjena z molkom, nato pa izrecno (glej točke od 34 do 37 zgoraj).

48

Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da je tako ravnala ob upoštevanju negotovosti glede tega, ali je Svet pri sprejetju sklepa o nepodaljšanju mandata prav tako deloval kot OPSP, tako da je kot dopolnilni in previdnostni ukrep vseeno sprožila predhodni postopek pred Svetom.

49

EUIPO ob podpori Republike Poljske in Slovaške republike ter Svet ob podpori Republike Latvije, Republike Poljske, Portugalske republike in Slovaške republike trdita, da tožbi v zadevah T-435/23 in T-224/24 napačno temeljita na členu 270 PDEU, ker nobeden od sklepov, ki so predmet navedenih zadev, ne spada na področje uporabe Kadrovskih predpisov.

50

Natančneje, Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke, sklepa MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku ter sklep o nepodaljšanju mandata naj bi bili sprejeti v okviru posebnih pristojnosti, podeljenih upravnemu odboru in Svetu, na podlagi člena 158 Uredbe 2017/1001, s katerim je bil vzpostavljen postopek sui generis v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo izvršnega direktorja, medtem ko naj bi bil Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI sprejet na podlagi člena 153(2) Uredbe 2017/1001 in Sklepa MB‑17‑01, ki vzpostavlja ločen sistem v zvezi s pooblastili OI in njihovim izvajanjem znotraj EUIPO, ter upravnemu odboru neposredno in izključno podeljuje pooblastilo za začasno prekinitev prenosa navedenih pooblastil na izvršnega direktorja.

51

EUIPO ob podpori Republike Poljske in Slovaške republike ter Svet ob podpori Republike Latvije, Republike Poljske, Portugalske republike in Slovaške republike menita, da bi morali zato tožbi temeljiti na členu 263 PDEU in da glede na to, da predlogi zoper Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke, sklepa MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku ter Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI niso bili vloženi v rokih, določenih v navedenem členu, so ti sklepi postali pravnomočni in jih posledično ni mogoče izpodbijati.

52

Opozoriti je treba, da je Sodišče Evropske unije na podlagi člena 270 PDEU pristojno za vse spore med Evropsko unijo in njenimi uslužbenci v mejah in pod pogoji, ki so določeni v Kadrovskih predpisih in pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev Unije (v nadaljevanju: PZDU), in da v tem okviru sodna praksa pojem „spor med Unijo in njenimi uslužbenci“ pojmuje široko (glej sodbo z dne 5. oktobra 2004, Sanders in drugi/Komisija, T-45/01, EU:T:2004:289, točka 45 in navedena sodna praksa).

53

Člen 270 PDEU tako ustvarja pravno sredstvo za spore na področju javnih uslužbencev, ki se razlikuje od splošnih pravnih sredstev, kot je ničnostna tožba, urejena s členom 263 PDEU (sodba z dne 5. maja 2022, Komisija/Missir Mamachi di Lusignano, C‑54/20 P, EU:C:2022:349, točka 39).

54

V zvezi s tem je treba za določitev pristojnosti sodišča Unije, ki odloča na podlagi člena 270 PDEU, glede na to, da navedeni člen napotuje na Kadrovske predpise, poleg tega člena upoštevati določbe teh predpisov, zlasti njihova člena 90 in 91, ki izvajata člen 270 PDEU. Vse te določbe opredeljujejo navedeno pristojnost tako ratione personae kot ratione materiae (glej sodbo z dne 5. maja 2022, Komisija/Missir Mamachi di Lusignano, C-54/20 P, EU:C:2022:349, točka 40 in navedena sodna praksa).

55

V zvezi s pristojnostjo ratione personae sodišč Unije na podlagi člena 270 PDEU člen 91(1) Kadrovskih predpisov določa, da je Sodišče pristojno za vse spore med Unijo in „katero koli osebo, za katero veljajo […] Kadrovski predpisi“, v zvezi z zakonitostjo akta, ki ima negativne posledice za to osebo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov. V skladu z zadnjenavedeno določbo lahko „[v]saka oseba, za katero veljajo […] Kadrovski predpisi“, pri OI vloži pritožbo zoper akt, ki je imel zanjo negativne posledice (sodba z dne 5. maja 2022, Komisija/Missir Mamachi di Lusignano, C-54/20 P, EU:C:2022:349, točka 45).

56

V zvezi s pristojnostjo ratione materiae iz ustaljene sodne prakse izhaja, da na področje uporabe člena 270 PDEU in člena 91(1) Kadrovskih predpisov spadajo vsi spori med uradnikom in institucijo, ki ji pripada, če ta spor izvira iz delovnega razmerja, ki povezuje tega uradnika s to institucijo (glej sodbo z dne 5. maja 2022, Komisija/Missir Mamachi di Lusignano, C-54/20 P, EU:C:2022:349, točka 42 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sklep z dne 11. julija 1996, Gomes de Sá Pereira/Svet, T-30/96, EU:T:1996:107, točka 24 in navedena sodna praksa).

57

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti naslednje.

58

Na prvem mestu, v zvezi s pristojnostjo ratione personae je iz člena 158(1) Uredbe 2017/1001 razvidno, da se izvršni direktor zaposli kot začasni uslužbenec v skladu s členom 2(a) PZDU. Prav tako je treba ugotoviti, da je izvršni direktor del osebja EUIPO, za katero se, kot je razvidno iz člena 143(1) Uredbe 2017/1001, uporabljajo Kadrovski predpisi in PZDU ter pravila za izvajanje teh določb. Poleg tega iz člena 153(1)(h) Uredbe 2017/1001 ter členov 1 in 2 sklepa MB-17-01 izhaja, da je upravni odbor imenovan za OPSP izvršnega direktorja v skladu s členom 6, prvi odstavek, PZDU, kar zadeva postopke za izvajanje pooblastil izvršnega direktorja za delovanje EUIPO.

59

Poleg tega člen 1 pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo podpisala EUIPO in tožeča stranka, izrecno določa, da je bila zadnjenavedena zaposlena kot začasni uslužbenec v skladu s členom 2(a) PZDU.

60

V zvezi s pristojnostjo ratione materiae je treba opozoriti, na eni strani, da o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI na izvršnega direktorja odloči upravni odbor v skladu s členom 153(2) Uredbe 2017/1001 in členom 4 Sklepa MB-17-01, in, na drugi strani, da je postopek podaljšanja mandata izvršnega direktorja postopek po fazah, v katerem sodelujeta tako upravni odbor kot Svet in s katerim prvonavedeni izvede ocenjevanje, pri katerem upošteva oceno uspešnosti izvršnega direktorja ter prihodnje naloge in izzive EUIPO v skladu s členom 158(3) Uredbe 2017/1001, Svet pa lahko ob upoštevanju te ocene podaljša mandat izvršnega direktorja na podlagi člena 158(4) navedene uredbe.

61

Navesti je treba, da je namen Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI začasno preklicati pooblastila OI, ki jih je upravni odbor prenesel na tožečo stranko kot izvršnega direktorja. Tako se spor v delu, v katerem se nanaša na navedeni sklep, nanaša na delovno razmerje med tožečo stranko in EUIPO.

62

V zvezi s postopkom podaljšanja mandata izvršnega direktorja je treba dodati, da zadnjenavedeni sicer res ni v formalnem delovnem razmerju s Svetom, vendar ta institucija sprejme sklep, ki ima ne glede na njegovo vsebino posledice za delovno razmerje med izvršnim direktorjem in njegovim delodajalcem, EUIPO, in s tem za njegovo zaposlitev kot začasnega uslužbenca. Tako je treba Svet šteti za OPSP izvršnega direktorja, kar zadeva postopek podaljšanja njegovega mandata (glej po analogiji sklep z dne 11. julija 1996, Gomes de Sá Pereira/Svet, T‑30/96, EU:T:1996:107, točka 29).

63

Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da EUIPO ni uspel pojasniti, v kolikšni meri značilnosti funkcij izvršnega direktorja, zlasti glede na njihovo opredelitev v členu 157 Uredbe 2017/1001, pomenijo, da sklep o morebitnem podaljšanju njegovega mandata kljub njegovemu statusu začasnega uslužbenca ne spada na področje uporabe člena 270 PDEU. Navedeni člen namreč ne določa nobenega razlikovanja glede na naravo funkcij zadevne osebe ali raven odgovornosti, ki jih izvaja.

64

Na tretjem mestu, ugotoviti je treba, da se načela, ki izhajajo iz zadeve, v kateri je bil izdan sklep z dne 13. junija 2022, Mendes de Almeida/Svet (T-334/21, EU:T:2022:375), v zvezi z evropskimi tožilci, v obravnavani zadevi ne uporabljajo.

65

V nasprotju s tem, kar velja za izvršnega direktorja (glej točko 58 zgoraj) namreč v skladu z določbami člena 2, točka 4, in člena 12 Uredbe Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT) (UL 2017, L 283, str. 1) evropski tožilci niso del osebja Evropskega javnega tožilstva in posledično zanje ne veljajo Kadrovski predpisi (sklep z dne 13. junija 2022, Mendes de Almeida/Svet, T‑334/21, EU:T:2022:375, točka 37).

66

Ob upoštevanju teh elementov je treba ugotoviti, da tožeča stranka za namene teh tožb deluje kot uslužbenec Unije v smislu člena 270 PDEU in kot oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi v smislu členov 90 in 91 teh predpisov. Poleg tega spor, katerega predmet je začasna prekinitev nekaterih pooblastil tožeče stranke kot izvršnega direktorja in nepodaljšanje mandata zadnjenavedene, izhaja iz delovnega razmerja med tožečo stranko in EUIPO.

67

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje o teh tožbah na podlagi člena 270 PDEU.

68

Opozoriti je treba, da lahko na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vsaka oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, pri OI vloži pritožbo zoper akt, ki je imel zanjo negativne posledice, ne glede na to, ali je omenjeni organ sprejel odločitev ali pa ni sprejel nobenega od ukrepov, predpisanih v Kadrovskih predpisih. Poleg tega iz člena 91(2) Kadrovskih predpisov izhaja, da je pritožba pred Splošnim sodiščem mogoča le, če je bila najprej pri OI v predpisanem roku vložena pritožba v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov in če je bila ta pritožba zavrnjena z odločbo zaradi molka organa ali izrecno.

69

V zvezi z zadevo T-224/24 je treba ugotoviti, da je tožeča stranka tožbo v tej zadevi vložila po tem, ko je vložila pritožbo pri Svetu na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov in po tem, ko je bila ta pritožba zavrnjena.

70

Posledično je treba ugotoviti, da je bil predhodni postopek spoštovan pred Svetom, ki je ob upoštevanju posebne narave postopka podaljšanja mandata izvršnega direktorja, kot je razviden iz točke 60 zgoraj, za potrebe navedenega postopka OPSP, pristojen za odločanje o pritožbi, ki jo je vložila tožeča stranka.

71

V zvezi z zadevo T-435/23 je treba ugotoviti, da je tožeča stranka pri upravnem odboru vložila pritožbe zoper sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata, sklepa MB-22-20 in MB‑22-21 o izbirnem postopku ter sklep MB-23-04 v zvezi z začasno prekinitvijo prenosa pooblastil OI na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov in da je tožbo vložila po tem, ko so bile z njo povezane pritožbe zavrnjene (glej točko 44 zgoraj).

72

Posledično je bil pred vložitvijo ničnostne tožbe v zadevi T-435/23 spoštovan predhodni postopek pred pristojnim OPSP v delu, v katerem se navedena tožba nanaša na Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke, sklepa MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku ter Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI.

73

Kar zadeva spoštovanje predhodnega postopka v zvezi s sklepom o nepodaljšanju mandata v okviru tožbe v zadevi T-435/23, je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso dopustnost tožbe presoja ob njeni vložitvi, zato je tožeči stranki to, da prilagodi svoje predloge in tožbene razloge, tako da se bodo nanašali na nove akte, ki so se pojavili med postopkom, mogoče dovoliti le, če je bil njen predlog za razglasitev ničnosti prvotno izpodbijanega akta ob vložitvi dopusten (glej sklep z dne 21. novembra 2019, ZW/EIB, T-727/18, neobjavljen, EU:T:2019:809, točka 27 in navedena sodna praksa).

74

V obravnavani zadevi pa zadostuje ugotoviti – ne da bi bilo treba odločiti o vprašanju, ali je dokument, ki ga je tožeča stranka vložila 6. februarja 2024, mogoče šteti za prilagoditveno vlogo v smislu člena 86(4) Poslovnika – da tožeča stranka na dan vložitve tožbe v zadevi T‑435/23, to je 26. julija 2023, še ni vložila pritožbe zoper sklep o nepodaljšanju mandata, saj je bila ta pritožba vložena šele 30. avgusta 2023. Iz tega izhaja, da ob vložitvi tožbe v zadevi T-435/23 predlog tožeče stranke za razglasitev ničnosti navedenega sklepa ni bil dopusten, ker ni bil spoštovan predhodni postopek.

75

Vsekakor ta ugotovitev v obravnavani zadevi ni pomembna, saj je bilo v točki 70 zgoraj razsojeno, da je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe v zadevi T-224/24 zoper sklep o nepodaljšanju mandata spoštovala predhodni postopek.

76

Iz tega izhaja, da čeprav so predlogi za razglasitev ničnosti sklepa o nepodaljšanju mandata v zadevi T-435/23, nedopustni, pa to ne velja za predloge, ki so bili vloženi zoper ta sklep v zadevi T-224/24.

77

Tožeča stranka se v podporo predlogom za razglasitev ničnosti v zadevi T-435/23 sklicuje, na prvem mestu, na nezakonitost Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata ter sklepov MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku in, na drugem mestu, na nezakonitost Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI.

78

Tožeča stranka se v podporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti v zadevi T‑224/24 sklicuje na nezakonitost sklepa o nepodaljšanju mandata.

79

Najprej je treba preučiti predloge za razglasitev ničnosti v zadevi T‑435/23 v delu, v katerem so uperjeni zoper, na eni strani, Sklep MB‑22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke in, na drugi strani, sklepa MB-22-20 in MB‑22-21 o izbirnem postopku, nato analizirati predloge za razglasitev ničnosti v zadevi T‑224/24, ki se nanašajo na sklep o nepodaljšanju mandata, nazadnje pa odločiti o predlogih za razglasitev ničnosti v zadevi T-435/23 v delu, v katerem so uperjeni zoper Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI.

80

Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata, ki je po njenem mnenju izpodbojni akt.

81

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je EUIPO s sprejetjem sklepa, s katerim je upravni odbor Svetu sporočil, da mu ne predlaga podaljšanja njenega mandata, ne da bi imel za to pristojnost, de facto preprečil to podaljšanje in tako sprejel sklep, ki ima negativne posledice.

82

Vendar EUIPO ob podpori Republike Poljske in Slovaške republike predlaga, naj se ugotovi nedopustnost predloga tožeče stranke, ker naj bi Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata zadnjenavedene konkretiziral ocenjevanje iz člena 158(3) Uredbe 2017/1001 in naj bi tako imel le posvetovalno vrednost, saj naj bi bil Svet namreč edini pristojen za sprejetje akta, ki ima značilnosti odločbe, v zvezi s podaljšanjem takega mandata.

83

Kar zadeva dopustnost predloga za razglasitev ničnosti Sklepa MB‑22‑19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so akti, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba, vsi akti, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi ali agencije Unije, ne glede na vrsto ali obliko, in katerih namen je ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj. V zvezi s tem so izpodbojni akti načeloma ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije, organa, urada ali agencije Unije ob koncu upravnega postopka in katerih namen je ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki lahko posežejo v interese tožeče stranke, razen zlasti vmesnih ukrepov, katerih cilj je priprava končne odločbe in ki nimajo takih učinkov (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, CSUE/KF,C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 70 in navedena sodna praksa).

84

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 158(3) Uredbe 2017/1001 upravni odbor v okviru postopka podaljšanja mandata izvršnega direktorja izvede le ocenjevanje, pri katerem upošteva oceno uspešnosti tega direktorja ter prihodnje naloge in izzive EUIPO, medtem ko mora Svet v skladu s členom 158(4) navedene uredbe ob upoštevanju navedene ocene sprejeti odločitev o morebitnem podaljšanju.

85

Okoliščina, da je v obravnavani zadevi upravni odbor Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke naslovil „Odločitev, da se Svetu Evropske unije ne predloži predlog za podaljšanje mandata [tožeče stranke]“ in v elektronskem sporočilu Svetu z dne 7. decembra 2022 predstavil nepovratni odhod izvršnega direktorja in zaposlitev naslednika (glej točki 7 in 10 zgoraj), sama po sebi ni upoštevna za vprašanje dopustnosti predlogov za razglasitev ničnosti navedenega sklepa.

86

Iz člena 158(3) in (4) Uredbe 2017/1001 je namreč jasno razvidno, da postopek podaljšanja mandata izvršnega direktorja poteka v dveh fazah, od katerih v prvi fazi upravni odbor izvede ocenjevanje, v drugi pa Svet sprejme sklep, v katerem je upoštevana navedena ocena, ne da bi bilo določeno, da je Svet na to oceno vezan (glej točko 60 zgoraj).

87

Kadar pa se akti ali sklepi sprejemajo po koncu postopka, ki je zajemal več faz priprave, so izpodbojni akti samo tisti ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije, pri čemer so izključeni vmesni ukrepi, ki so bili sprejeti pred njimi in ki so bili namenjeni njihovi pripravi (glej sodbo z dne 2. februarja 2022, LU/EIB, T-536/20, neobjavljena, EU:T:2022:40, točka 38 in navedena sodna praksa).

88

Ker mora končno odločitev o morebitnem podaljšanju mandata izvršnega direktorja v obravnavani zadevi glede na postopek, naveden v točki 86 zgoraj, sprejeti Svet, iz tega sledi, da je Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke pripravljalni akt, saj nima nobenega zavezujočega pravnega učinka, ki bi lahko vplival na interese tožeče stranke (glej v tem smislu sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9, in z dne 18. novembra 2010, NDSHT/Komisija, C‑322/09 P, EU:C:2010:701, točka 45 in navedena sodna praksa) in da ne more vplivati na svobodo izbire Sveta glede podaljšanja mandata tožeče stranke.

89

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo tožeče stranke, da to, da je bil dopis z dne 31. oktobra 2022 Svetu poslan prepozno (glej točko 26 zgoraj), zadnjenavedenemu ni pustilo druge izbire, kot da ne podaljša njenega mandata. Tožeča stranka namreč nikakor ni predložila nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da preostalo obdobje med navedenim pošiljanjem 25. aprila 2023 in koncem njenega mandata 30. septembra 2023 ni zadostovalo, da bi Svet lahko oblikoval lastno presojo.

90

Posledično je treba ugotoviti, da Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke nima nobenega zavezujočega pravnega učinka, ki bi lahko vplival na interese zadnjenavedene, tako da je predlog za razglasitev ničnosti navedenega sklepa nedopusten.

91

Tožeča stranka trdi, da sklepa MB-22-20 in MB-22-21, ki se nanašata na izbirni postopek, posegata v njene interese, ker sta neločljivo povezana s Sklepom MB‑22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata, saj je za objavo razpisa prostega delovnega mesta potrebna gotovost, da bo delovno mesto prosto ali pa bo prosto v kratkem času.

92

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora tožba na podlagi člena 76(d) Poslovnika med drugim vsebovati kratek povzetek navajanih tožbenih razlogov. Ta povzetek mora biti dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da odloči o tožbi, po potrebi brez dodatnih podatkov. V tožbi mora biti zato natančno določen tožbeni razlog, na katerem temelji, tako da samo z njegovo abstraktno navedbo zahteve iz Poslovnika niso izpolnjene (glej sodbo z dne 4. julija 2017, Systema Teknolotzis/Komisija, T-234/15, EU:T:2017:461, točka 139 (neobjavljena) in navedena sodna praksa). To, kar je tožeča stranka želela trditi, mora biti namreč nedvoumno razvidno iz tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2019, Pethke/EUIPO, T-169/17, neobjavljena, EU:T:2019:135, točka 115).

93

Ugotoviti pa je treba, da tožeča stranka ni navedla nobene trditve, s katero bi posebej izpodbijala zakonitost sklepov MB-22-20 in MB‑22‑21 o izbirnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2018, Winkler/Komisija, T‑369/17, neobjavljena, EU:T:2018:334, točka 54).

94

Poleg tega je tožeča stranka, ko je bila v zvezi s tem zaslišana na obravnavi, potrdila, da meni, da sta sklepa MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku nezakonita, pri čemer se je na splošno sklicevala na trditve, ki jih je navedla v okviru Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata. Vendar navedene trditve nikjer v tožbi niso prilagojene sklepoma MB-22-20 in MB‑22‑21 o izbirnem postopku.

95

Tako je treba ugotoviti, da pogoji iz člena 76(d) Poslovnika niso izpolnjeni, ker tako splošno sklicevanje na druge dele tožbe Splošno sodišče zavezuje, da poskusi opredeliti trditve, za katere meni, da se lahko nanašajo na domnevno nezakonitost sklepov MB-22-20 in MB‑22-21 o izbirnem postopku (glej v tem smislu sklep z dne 6. junija 2024, Lucaccioni/Komisija, T-516/23, neobjavljen, EU:T:2024:386, točka 24), tako da to, kar je tožeča stranka želela trditi v zvezi s tem, iz tožbe ni razvidno na nedvoumen način.

96

Nazadnje, v primeru, da je tožeča stranka želela trditi, da nezakonitost sklepov MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku izhaja neposredno iz nezakonitosti Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata, pogoji iz člena 76(d) Poslovnika prav tako niso izpolnjeni, saj glede na to, da ni nobenega pojasnila v zvezi s tem (glej točko 93 zgoraj), ni dokazano, da bi bilo zaradi napak, ki naj bi domnevno bile storjene v zadnjenavedenem sklepu (glej točko 80 zgoraj), mogoče izpodbijati tudi zakonitost sklepov MB-22-20 in MB‑22-21 o izbirnem postopku, saj je narava teh sklepov različna.

97

Glede na zgoraj navedeno je treba predloge za razglasitev ničnosti v zadevi T‑435/23 zavreči kot nedopustne v delu, v katerem se nanašajo na sklepa MB-22-20 in MB-22-21 o izbirnem postopku, saj – neodvisno od tega, ali sta izpodbojna akta – pogoji iz člena 76(d) Poslovnika niso izpolnjeni.

98

Tožeča stranka v okviru edinega tožbenega razloga v zadevi T-224/24 predlaga razglasitev ničnosti sklepa o nepodaljšanju pooblastila, pri čemer trdi, prvič, da se z njim ne spoštuje postopek iz člena 158 Uredbe 2017/1001, ker gre za nepristojnost avtorja akta in je bila v njem kršena pravica do izjave, drugič, da je bila v njem storjena očitna napaka pri presoji, in tretjič, da je v nasprotju z načeli prepovedi diskriminacije, enakega obravnavanja in varstva legitimnih pričakovanj.

99

Kar zadeva domnevno kršitev pravice do izjave na podlagi člena 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki jo je treba preučiti najprej, tožeča stranka trdi, da ji ni bila dana možnost, da pred sprejetjem sklepa o nepodaljšanju mandata predloži svoje pripombe.

100

Svet trdi, da pravica do izjave ni bila kršena, in v tem okviru navaja več trditev.

101

Svet trdi, prvič, da se pravica do izjave v obravnavani zadevi ne uporablja, ker postopek imenovanja izvršnega direktorja in postopek podaljšanja njegovega mandata ne spadata niti na področje uporabe Kadrovskih predpisov niti PZDU. Vendar naj bi Svet deloval kot politični organ, ki odloča o morebitnem podaljšanju mandata, ki vključuje „posebno odgovornost na visoki ravni v institucionalnem sistemu Unije“, v okviru katerega naj bi ocenil prihodnje naloge in izzive EUIPO ter se odločil za izbiro osebe, za katero meni, da je najbolj primerna za soočanje z njimi v naslednjih petih letih.

102

Svet dodaja, da je postopek za morebitno podaljšanje mandata izvršnega direktorja izenačen s postopkom izbire novega izvršnega direktorja, z edino razliko, da upravnemu odboru v postopku v zvezi z morebitnim podaljšanjem mandata ni treba sestaviti seznama kandidatov. Vendar naj neuspešni kandidat v nobenem od naštetih primerov ne bi imel nobene pravice do izjave.

103

Drugič, Svet meni, da tožeča stranka je bila zaslišana, ker je, na prvem mestu, v skladu s svojimi obveznostmi, ki izhajajo iz člena 157 Uredbe 2017/1001, kot izvršni direktor redno poročala upravnemu odboru o svojih dejavnostih, in ker je, na drugem mestu, dejavno sodelovala pri pripravi dopisa z dne 31. oktobra 2022. Tožeča stranka naj bi tako priznala dejstva in dokaze, ki jih je zbral upravni odbor in jih predložil Svetu v okviru ocenjevanja, izvedenega na podlagi člena 158(3) navedene uredbe.

104

Tretjič, Svet trdi, da izid postopka ne bi bil drugačen, če bi bila tožeča stranka zaslišana, ker si je težko predstavljati, katere dodatne elemente, ki bi lahko bistveno spremenili sklep o nepodaljšanju njenega mandata, bi lahko predložila, saj naj bi bilo treba v obravnavani zadevi med podaljšanjem in nepodaljšanjem njenega mandata opraviti binarno izbiro glede na oceno njenega preteklega dela kot izvršnega direktorja ter prihodnjih nalog in izzivov EUIPO.

105

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da člen 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah določa, da pravica do dobrega upravljanja vključuje predvsem pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.

106

V skladu s pravico do izjave je treba naslovnikom odločb, ki občutno posegajo v njihove interese, omogočiti, da učinkovito predstavijo svoje stališče o elementih, uporabljenih proti njim za utemeljitev spornega akta, v okviru pisne ali ustne korespondence, ki jo je začela uprava (sodba z dne 19. decembra 2019, Probelte/Komisija,T‑67/18, EU:T:2019:873, točka 86 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 10. januarja 2019, RY/Komisija,T-160/17, EU:T:2019:1, točka 45 in navedena sodna praksa, in z dne 9. februarja 2022, Van Walle/ECDC, T-33/20, neobjavljena, EU:T:2022:60, točka 133 in navedena sodna praksa).

107

Poleg tega pravica do izjave pomeni, da uprava ustrezno upošteva pripombe, ki jih je tako podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavane zadeve, ter da lahko vodi postopek na način, ki mu omogoča, da odločbo sprejme ob polnem poznavanju dejstev in jo ustrezno obrazloži, tako da lahko zadevna oseba, če je potrebno, učinkovito uveljavlja svojo pravico do pravnega sredstva (glej sodbo z dne 10. januarja 2019, RY/Komisija,T‑160/17, EU:T:2019:1, točki 26 in 27 ter navedena sodna praksa).

108

Na prvem mestu, v zvezi z uporabo pravice do izjave v obravnavani zadevi je treba opozoriti, da se navedena pravica uporablja v vsakem postopku, ki se uvede zoper osebo in ki lahko negativno vpliva na njene interese, tudi če ureditev, ki se uporablja, tega ne določa (sodba z dne 8. maja 2019, PT/EIB, T-571/16, neobjavljena, EU:T:2019:301, točka 164 in navedena sodna praksa).

109

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka z elektronskim sporočilom z dne 3. avgusta 2022 izrecno potrdila svojo željo po ohranitvi svojega položaja v EUIPO in da je na voljo za to (glej točko 4 zgoraj), tako da je treba šteti, da je bil sklep o nepodaljšanju mandata sprejet po tem, ko je vložila predlog za podaljšanje njenega mandata (glej sodbo z dne 25. septembra 2024, Kirimova/EUIPO, T‑727/20 RENV, EU:T:2024:646, točki 76 in 77 ter navedena sodna praksa).

110

Ker pa sklep o nepodaljšanju mandata neizogibno vodi do nepodaljšanja pogodbe tožeče stranke kot začasnega uslužbenca EUIPO (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 2022, Van Walle/ECDC, T-83/21, neobjavljena, EU:T:2022:626, točka 33 in navedena sodna praksa), ta nanjo negativno vpliva, tako da se uporablja pravica do izjave.

111

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvami Sveta.

112

Najprej, okoliščina, da naj bi Svet deloval kot „politični organ“, ki odloča o morebitnem podaljšanju mandata uslužbenca, ki izvaja „posebno odgovornost na visoki ravni v institucionalnem sistemu Unije“, ni upoštevna, saj pravo Unije ne določa takih izjem od pravice do izjave.

113

Dalje, prav tako ni upoštevno vprašanje, ali postopek imenovanja izvršnega direktorja in podaljšanja njegovega mandata, kot je določen v členu 158(2) in (4) Uredbe 2017/1001, spada na področje uporabe Kadrovskih predpisov in PZDU. Kot je navedeno v točki 108 zgoraj, se namreč pravica do izjave uporablja v vsakem postopku, ki se uvede zoper osebo in lahko pripelje do akta, ki ima negativne posledice, neodvisno od tega, ali je zadevni postopek določen v Kadrovskih predpisih ali PZDU ali pa to določa veljavna ureditev.

114

Nazadnje, zavrniti je treba trditev Sveta, da tožeča stranka ni imela nobene pravice do izjave, saj je postopek v zvezi z morebitnim podaljšanjem mandata izvršnega direktorja izenačen s postopkom izbire novega izvršnega direktorja.

115

V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da postopek izbire novega izvršnega direktorja, ki se izvede na podlagi člena 158(2) Uredbe 2017/1001, zajema le presojo sposobnosti različnih kandidatov glede na pogoje izbora. Vendar, prvič, postopek v zvezi z morebitnim podaljšanjem mandata izvršnega direktorja, ki se izvede na podlagi člena 158(3) in (4) navedene uredbe, vključuje, na eni strani, oceno uspešnosti izvršnega direktorja na položaju med njegovim mandatom in, na drugi strani, sprejetje odločitve ob upoštevanju te ocene ter prihodnjih nalog in izzivov EUIPO. Drugič, za ta postopek je značilno, da vodi do sprejetja posamičnega ukrepa v smislu sodne prakse, navedene v točki 105 zgoraj.

116

Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo Sveta, da je tožeča stranka vsekakor imela priložnost predstaviti svoje stališče, je treba navesti, da se je interes zadnjenavedene, da bi podala izjavo, pokazal predvsem, ko se je na koncu seje upravnega odbora 22. novembra 2022 izkazalo, da v navedenem odboru ni večine za podporo podaljšanju njenega mandata. Pred tem trenutkom je bila namreč tožeča stranka seznanjena le z dopisom z dne 31. oktobra 2022, v katerem je bila pozitivno obravnavana, in je zajemal priporočilo predsednika upravnega odbora za podaljšanje njenega mandata. Tako naj bi moral Svet tožeči stranki omogočiti, da učinkovito uveljavlja svojo pravico do izjave v primernem trenutku med sejo upravnega odbora 22. novembra 2022 in sprejetjem sklepa o nepodaljšanju mandata.

117

Iz istega razloga – v nasprotju s tem, kar trdi Svet – redna izmenjava informacij med upravnim odborom in tožečo stranko v zvezi z njenimi dejavnostmi kot izvršni direktor in njeno sodelovanje pri dopisu z dne 31. oktobra 2022 zadnjenavedeni nista omogočila, da bi učinkovito predstavila svoje stališče glede morebitnega nepodaljšanja njenega mandata, kot se to zahteva s sodno prakso, navedeno v točki 106 zgoraj.

118

Pravica do izjave namreč zahteva, da se zadevni osebi omogoči, da predstavi svoje stališče o elementih, uporabljenih proti njej za utemeljitev spornega akta (glej točko 106 zgoraj). Čeprav je tožeča stranka lahko predložila pripombe v zvezi z zanjo ugodnim dopisom z dne 31. oktobra 2022, pa je treba navesti, da je Svet za sprejetje sklepa o nepodaljšanju mandata upošteval tudi Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke, v zvezi s katerim zadnjenavedena ni bila zaslišana.

119

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da pravica do izjave ni bila spoštovana.

120

Na tretjem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali bi bil izid postopka lahko drugačen, če bi bila tožeča stranka zaslišana, je treba opozoriti, da mora tudi v primeru, v katerem je prišlo do kršitve pravice do izjave, za to, da bi bilo mogoče sprejeti tožbeni razlog, obstajati možnost, da bi se postopek končal drugače, če te kršitve ne bi bilo (glej sodbo z dne 6. februarja 2007, Wunenburger/Komisija,T-246/04 in T-71/05, EU:T:2007:34, točka 149 in navedena sodna praksa). V tem okviru pa od tožeče stranke, ki se sklicuje na kršitev svoje pravice do izjave, ni mogoče zahtevati, da dokaže, da bi sklep zadevne institucije Unije imel drugačno vsebino, temveč le, da ta možnost ni v celoti izključena (glej v tem smislu sodbo z dne 25. septembra 2024, Kirimova/EUIPO, T‑727/20 RENV, EU:T:2024:646, točka 78 in navedena sodna praksa).

121

V zvezi s tem bi tožeča stranka – v nasprotju s tem, kar trdi Svet – Svetu lahko zagotovila pojasnila oziroma razjasnitev glede nepodaljšanja njenega mandata. Čeprav namreč odločitev o morebitnem podaljšanju mandata izvršnega direktorja ne odraža samo osebnih lastnosti in dosežkov navedenega direktorja, ampak tudi splošne ali celo politične poglede, to ne omaja dejstva, da gre po definiciji za elemente, v zvezi s katerimi bi tožeča stranka lahko podala potencialno upoštevna pojasnila. Posledično ni mogoče izključiti, da bi se postopek lahko končal drugače.

122

Poleg tega je iz spisa razvidno, da so imele države članice, ki so zastopane tako v upravnem odboru kot v Svetu, v fazi ocenjevanja, izvedenega na podlagi člena 158(3) Uredbe 2017/1001, različna stališča o morebitnem podaljšanju mandata tožeče stranke. V upravnem odboru je bilo namreč enajst glasov za tako podaljšanje, sedem glasov proti in dvanajst vzdržanih glasov. Ker pa Svet sklep na podlagi člena 158(4) Uredbe 2017/1001 sprejme z navadno večino, ni mogoče izključiti, da bi se število držav članic, ki je potrebno za to, da bi se večina prevesila v korist tožeče stranke, spremenilo, potem ko so se te države seznanile z dodatnimi pripombami, ki bi jih tožeča stranka morala imeti možnost predložiti v primernem času med sejo upravnega odbora 22. novembra 2022 in sprejetjem sklepa o nepodaljšanju mandata.

123

Glede na zgoraj navedeno je treba sklep o nepodaljšanju mandata razglasiti za ničen, ne da bi se bilo treba izreči o drugih trditvah, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru edinega tožbenega razloga v zadevi T‑224/24.

124

Tožeča stranka trdi, da je Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI, ki zajema začasno prekinitev prenosa pooblastil OI, ki je bil sprejet v njeno korist, in omejitev njenih pooblastil na vodenje tekočih poslov za delovanje EUIPO, nezakonit, ker naj bi bila z navedenim sklepom kršena, prvič, njena pravica do izjave, drugič, člen 157 Uredbe 2017/1001, in tretjič, člen 4 Sklepa MB-17-01 in načelo sorazmernosti.

125

Najprej je treba preučiti to zadnjo trditev.

126

Opozoriti je treba, da je v Sklepu MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI, po navedbi, da se je upravni odbor odločil začasno prekiniti prenos pooblastil OI na tožečo stranko, navedeno, da se je „upravni odbor odločil omejiti pooblastila [tožeče stranke] na vodenje tekočih poslov za delovanje [EUIPO], ne da bi to vplivalo na prihodnost [EUIPO] niti zavezovalo naslednjega izvršnega direktorja“.

127

Vendar je v sklepu o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04 pojasnjeno, da je bil začasno prekinjen izključno prenos tistih pooblastil na tožečo stranko, ki jih ima OI, in da vse druge pristojnosti, dodeljene zadnjenavedeni, zlasti na podlagi člena 157 Uredbe 2017/1001, ostajajo v veljavi.

128

Ob upoštevanju sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04, katerega obrazložitev je treba upoštevati pri presoji zakonitosti Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI (glej v tem smislu sodbi z dne 21. septembra 2011, Adjemian in drugi/Komisija, T‑325/09 P, EU:T:2011:506, točka 32 in navedena sodna praksa, in z dne 23. marca 2022, NV/eu‑LISA, T-661/20, EU:T:2022:154, točki 31 in 33 (neobjavljeni) ter navedena sodna praksa), je treba ugotoviti, da je bil začasno prekinjen izključno prenos tistih pooblastil na tožečo stranko, ki jih ima OI. Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka izpodbija le zakonitost te začasne prekinitve.

129

EUIPO v obravnavani zadevi izpodbija obstoj akta, ki ima negativne posledice, in obstoj pravnega interesa, ki sta pogoja, ki morata biti izpolnjena za dopustnost vsake ničnostne tožbe.

130

V zvezi z obstojem akta, ki ima negativne posledice, je treba na prvem mestu ugotoviti, da je, ob upoštevanju narave in obsega pooblastil, ki jih ima OI, Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI s prekinitvijo prenosa teh pooblastil ustvaril zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke s tem, da bistveno spreminjajo njen pravni položaj (glej v tem smislu sodbi z dne 22. oktobra 2002, Pflugradt/ECB, T-178/00 in T-341/00, EU:T:2002:253, točka 81, in z dne 1. septembra 2021, KN/EESO, T-377/20, EU:T:2021:528, točka 74).

131

Na drugem mestu, upravni odbor se v sklepu o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI sklicuje na izgubo zaupanja v sposobnost tožeče stranke, da svojo vlogo OI opravlja nepristransko in objektivno v interesu EUIPO, pri čemer navaja pet incidentov, povezanih z ravnanjem zadnjenavedene, kar lahko povzroči pomembne posledice za zadevno osebo tako na poklicni kot na osebni ravni (glej po analogiji sodbo z dne 15. junija 2000, F/Komisija,T-211/98, EU:T:2000:153, točki 30 in 31).

132

Iz tega sledi, da lahko Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI posega v položaj tožeče stranke v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov.

133

EUIPO v zvezi s pravnim interesom trdi, da je tožeča stranka izgubila pravni interes, ker je bil Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI veljaven do konca njenega mandata in ne velja več. Zato tožeča stranka od razglasitve njegove ničnosti naj ne bi mogla več imeti nobene koristi.

134

Tožeča stranka trdi, da bi razglasitev ničnosti Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI, ki odraža vrednostno sodbo upravnega odbora in je prejela veliko notranje in zunanje pozornosti, lahko prispevala k njeni rehabilitaciji in pomenila obliko povračila nepremoženjske škode, ki jo je utrpela.

135

Čeprav iz sodne prakse izhaja, da mora pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar pomeni, da ima lahko stranka, ki jo je vložila, od izida tožbe korist (sodba z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija,C-362/05 P, EU:C:2007:322, točki 42 in 43), je Sodišče v zvezi s tem priznalo, da pravni interes tožeče stranke ne preneha nujno zato, ker je akt, ki ga zadnjenavedena izpodbija, med postopkom prenehal učinkovati. Tožeča stranka namreč lahko ohrani interes za ugotovitev nezakonitosti tega akta za obdobje, v katerem se je ta uporabljal in ustvarjal učinke, saj zaradi take razglasitve še naprej obstaja vsaj interes kot podlaga za morebitno odškodninsko tožbo (glej sodbo z dne 12. decembra 2024, Nemea Bank/ECB in drugi, C-181/22 P, EU:C:2024:1020, točka 41 in navedena sodna praksa).

136

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se je 1. oktobra 2023 mandat tožeče stranke končal, tako da je Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI zanjo prenehal pravno učinkovati. Vendar je treba navesti, na eni strani, da odškodninski zahtevki v zadevi T-435/23 delno temeljijo na domnevni nezakonitosti navedenega sklepa in, na drugi strani, da je škoda, za katero tožeča stranka trdi, da jo je v zvezi s tem utrpela, povezana z okrnitvijo njenega poklicnega ugleda.

137

Iz tega sledi, da lahko razglasitev ničnosti Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI tožeči stranki prinese korist, tako da je ta ohranila svoj pravni interes za izpodbijanje tega sklepa, in da je treba preučiti trditve, ki jih je v zvezi s tem navedla, začenši s trditvami v zvezi s kršitvijo člena 4 Sklepa MB‑17‑01 in načela sorazmernosti.

138

Kot je navedeno v točki 124 zgoraj, tožeča stranka med drugim trdi, da Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI krši člen 4 Sklepa MB-17-01 in načelo sorazmernosti, ker lahko upravni odbor odloči, da se prenos pooblastil OI začasno prekine le v izjemnih okoliščinah, ki naj v obravnavani zadevi ne bi bile podane.

139

Natančneje, tožeča stranka se sklicuje na pet dogodkov, navedenih v sklepu o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04, da bi utemeljila začasno prekinitev prenosa pooblastil OI, ki je bil sprejet v njeno korist (glej točko 131 zgoraj), in sicer, prvič, na to, da je eden od njenih odvetnikov generalnemu sekretarju Sveta in generalnemu sekretarju Komisije po elektronski pošti poslal – v vednost pa tudi generalnemu direktorju Službe zadnjenavedene za notranjo revizijo – izvod njene pritožbe zoper Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata ter sklepa MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom, drugič, njeno zahtevo za spremembo vsebine zapisnika seje upravnega odbora z dne 22. novembra 2022, tretjič, pismo njenih odvetnikov predsedniku upravnega odbora z dne 3. februarja 2023, v katerem je poizvedovala o ukrepih, sprejetih v odgovor na razkritje izida seje navedenega odbora z dne 22. novembra 2022 v različnih španskih časopisih, četrtič, odsotnost izjave o nasprotju interesov z njene strani v zvezi z njenim sodelovanjem v pripravljalnem pododboru za izbor bodočega izvršnega direktorja, in petič, njeno odločitev, da januarja 2023 ne podaljša pogodb šestim nacionalnim strokovnjakom, napotenim v EUIPO, ki naj bi potekle.

140

Po mnenju tožeče stranke dogodki, navedeni v točki 139 zgoraj, niso izjemne okoliščine v smislu člena 4 Sklepa MB-17-01 in na podlagi njih ni mogoče utemeljiti zakonitosti prekinitve prenosa pooblastil OI, ki je bil sprejet v njeno korist.

141

EUIPO ob podpori Republike Poljske in Slovaške republike v svojih pisanjih ne zavrača trditev tožeče stranke v zvezi z zgoraj navedenimi petimi dogodki, ampak na splošno trdi, da so nekatera dejanja in izjave tožeče stranke ter nekateri dogodki, ki jih je ta povzročila, pomenili tveganje za upravljanje EUIPO.

142

Poleg tega se EUIPO sklicuje na druge dogodke, do katerih naj bi prišlo po sprejetju Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke in Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI, in ki naj bi dokazovali maščevalen in antagonističen odnos tožeče stranke do upravnega odbora.

143

Tožeča stranka naj bi najprej poskušala uporabiti sredstva EUIPO za izpodbijanje Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata ter sklepov MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom in za pridobitev dostopa do zaupnih dokumentov s tem, da je od osebja EUIPO zahtevala, naj ji pripravi analizo v zvezi z morebitno pritožbo zoper te sklepe, vključno z morebitnim navzkrižjem interesov nekaterih članov upravnega odbora, in naj preuči obdavčitev odškodnine, plačane po mirni rešitvi spora ali na podlagi sodbe. Dalje, odkrito naj bi izrazila svoje nezaupanje v zanesljivost in strokovnost osebja sekretariata upravnega odbora. Nazadnje naj bi razmišljala o sprejetju individualnih povračilnih ukrepov proti vodji oddelka za institucionalne odnose, in sicer tako, da je preučila možnost, da ga ob koncu njegove poskusne dobe ne potrdi na njegovem položaju, in da je njegovo sodelovanje na letnem srečanju Mednarodnega združenja za blagovne znamke (INTA) leta 2023 po tem, ko ga je prvotno odobrila, nato zavrnila.

144

EUIPO meni, da dejstva, navedena v točki 143 zgoraj, obravnavana skupaj, dokazujejo, da sta bili neodvisnost in objektivnost tožeče stranke kot izvršnega direktorja ogroženi, s čimer se je znatno zmanjšalo zaupanje upravnega odbora v njegovo sposobnost objektivnega upravljanja pooblastil OI.

145

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da člen 4 Sklepa MB-17-01 in člen 153(2), tretji pododstavek, Uredbe 2017/1001 določata, da se lahko prenos pooblastil OI na izvršnega direktorja začasno prekine, kadar to zahtevajo „izjemne okoliščine“.

146

V tem okviru ima upravni odbor široko polje proste presoje, kadar presoja pogoj, ki se nanaša na izjemne okoliščine, saj se odločitev o začasni prekinitvi pooblastil OI sprejme v okviru organizacije njegovih služb. Ob upoštevanju obsega tega polja proste presoje mora biti nadzor Splošnega sodišča, ki se nanaša na spoštovanje pogoja v zvezi z izjemnimi okoliščinami, omejen na vprašanje, ali je EUIPO ostal v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabil svojega polja proste presoje (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 7. junija 2018, OW/EASA, T-597/16, neobjavljena, EU:T:2018:338, točki 41 in 42).

147

V tem okviru je v sklepu o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04 na splošno navedeno, da so nekatera dejanja in izjave tožeče stranke ter nekateri dogodki, ki jih je ta povzročila, kot so zahteve osebju EUIPO, naj dajo prednost njenim osebnim interesom, pri čemer se je obrnila na navedeno osebje, da bi v svojo korist pridobila dostop do dokumentov in informacij, posegla v legitimno vlogo upravnega odbora, kar naj bi vzbujalo resne dvome o njeni lojalnosti do EUIPO na splošno in zlasti upravnega odbora ter povzročilo izgubo zaupanja v njeno sposobnost, da svojo vlogo OI opravlja nepristransko in objektivno v interesu EUIPO.

148

V skladu s sklepom o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04 naj bi ta ugotovitev izhajala zlasti iz petih dogodkov, navedenih v točki 139 zgoraj.

149

V zvezi s tem je treba, kar zadeva prvi zgoraj navedeni dogodek (glej točki 17 in 139 zgoraj), najprej opozoriti na legitimno pravico, ki jo ima vsak član osebja EUIPO, kot je izvršni direktor, da na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vloži pritožbo zoper odločbo, ki posega v njegov položaj, in ki je poleg tega izrecno priznana v Sklepu MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI, priznal pa jo je tudi EUIPO v odgovoru na tožbo.

150

Zato posredovanja pritožbe zoper Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke ter sklepa MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom generalnemu sekretarju Sveta, ki se v tem okviru očita tožeči stranki, ni mogoče šteti za neprimerno, saj mora Svet ob upoštevanju ocenjevanja, ki ga izvede upravni odbor na podlagi člena 158(3) Uredbe 2017/1001, sprejeti končni sklep o morebitnem podaljšanju mandata tožeče stranke (glej točko 84 zgoraj) in je torej tožeča stranka imela pravni interes za zagotovitev, da je bil Svet seznanjen z domnevnimi nezakonitostmi navedenih sklepov.

151

Glede posredovanja pritožbe zoper Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke ter sklepa MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom generalnemu sekretarju in generalnemu direktorju službe Komisije za notranjo revizijo, ki se v tem okviru prav tako očita tožeči stranki, je treba navesti, da ima Komisija na podlagi člena 154(1) Uredbe 2017/1001 dva predstavnika v upravnem odboru, tako da je bila vsekakor obveščena o vložitvi navedene pritožbe in da zato navedeno posredovanje Komisiji ni imelo nobenih praktičnih posledic.

152

Kar zadeva drugi zgoraj navedeni dogodek (glej točki 14 in 139 zgoraj), je v sklepu o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04 navedeno, da je tožeča stranka poskušala vplivati na vsebino zapisnika seje upravnega odbora z dne 22. novembra 2022 in obiti postopek njegovega sprejetja s tem, da je predlagala, naj se v zapisnik dodajo izjave, ki jih je dala na navedeni seji in ki naj ne bi ustrezale posnetkom.

153

Zadostuje pa ugotoviti, da je iz spisa razvidno, da je upravni odbor 12. junija 2023, torej pred sprejetjem sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04, zapisnik dopolnil s povzetkom izjav, katerih vključitev je zahtevala tožeča stranka, tako da je EUIPO priznal legitimnost zahtev zadnjenavedene.

154

Kar zadeva tretji zgoraj navedeni dogodek (glej točke 9, 15 in 139 zgoraj), je treba opozoriti, da se v sklepu o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04 tožeči stranki očita, da je s pismom svojih odvetnikov z dne 3. februarja 2023 od predsednika upravnega odbora zahtevala, naj Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (ENVP) obvesti o razkritju izida seje navedenega odbora z dne 22. novembra 2022 v različnih španskih časopisih kot kršitvi varnosti osebnih podatkov v skladu s členom 34(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL 2018, L 295, str. 39). Natančneje, navedeno pismo naj bi bilo poslano prepozno, in sicer več kot dva meseca po dogodku, to razkritje pa naj ne bi pomenilo kršitve varnosti osebnih podatkov.

155

V zvezi s tem je treba opozoriti, da so odvetniki tožeče stranke v pismu z dne 3. februarja 2023 trdili, da zadevno razkritje pomeni, na eni strani, kršitev obveznosti zaupnosti, ki jo imajo člani upravnega odbora na podlagi člena 15 poslovnika upravnega odbora, in, na drugi strani, kršitev varnosti osebnih podatkov v smislu člena 3, točka 16, Uredbe 2018/1725.

156

V sklepu o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04 pa ni sporno, da je bil izid seje upravnega odbora z dne 22. novembra 2022 razkrit španskemu tisku, še preden je bila tožeča stranka o tem obveščena, niti da je bilo to v nasprotju s členom 15 poslovnika upravnega odbora. Vendar je v tem sklepu navedeno – ne da bi se obravnavalo vprašanje, ali navedeno razkritje pomeni kršitev varnosti osebnih podatkov v smislu člena 3, točka 16, Uredbe 2018/1725 – da je razkritje tovrstnih informacij, vključno s podaljšanji mandatov, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ustaljena praksa upravnega odbora, ki ga je ustanovila sama tožeča stranka, in da ne gre za vprašanje osebnih podatkov.

157

Kot trdi tožeča stranka, ne da bi ji EUIPO nasprotoval, pa zadevnega razkritja ni mogoče primerjati z razkritjem glede drugih uslužbencev ali uradnikov EUIPO, katerih imenovanja so bila sporočena javnosti po tem, ko so ta postala dokončna in so bili o njih obveščeni, saj gre v obravnavani zadevi za sklep upravnega odbora, ki je bil negativen in je bil razkrit v prezgodnji fazi, to je pred dokončno odločitvijo Sveta o morebitnem podaljšanju njenega mandata in še preden je bila o tem uradno obveščena. Tako ni mogoče šteti, da je bilo neprimerno, da je tožeča stranka navedeno razkritje naznanila predsedniku upravnega odbora.

158

Kar zadeva četrti zgoraj navedeni dogodek (glej točke 18, 21 in 139 zgoraj), je treba opozoriti, da je tožeča stranka, potem ko je v telefonskem pogovoru s predsednikom upravnega odbora 22. februarja 2023 navedla, da meni, da se ni znašla v situaciji nasprotja interesov, v dopisu z dne 1. marca 2023, naslovljenem na člane upravnega odbora (glej točko 21 zgoraj), pojasnila, da bo v primeru, da se navedeni odbor odloči, da jo izključi iz pripravljalnega pododbora za izbiro bodočega izvršnega direktorja, to sprejela. Zoper Sklep MB-23-03 o njeni izključitvi iz navedenega pododbora namreč ni vložila pritožbe.

159

Iz tega sledi, da se edini očitek tožeči stranki nanaša na okoliščino, da je imela drugačno mnenje od mnenja predsednika upravnega odbora glede obstoja navzkrižja interesov, kar pa ne more pomeniti, da je neprimerno ravnala.

160

Kar zadeva peti zgoraj navedeni dogodek (glej točki 12 in 139 zgoraj), je tožeča stranka navedla – ne da bi ji EUIPO nasprotoval – da nepodaljšanje pogodb šestim nacionalnim strokovnjakom, napotenim na EUIPO, ni bilo utemeljeno z dejstvom, da ti nacionalni strokovnjaki prihajajo iz držav članic, ki niso podprle podaljšanja njenega mandata, temveč s proračunskimi razlogi. Posledično ni nobenega dokaza, da je tožeča stranka v okviru navedenega nepodaljšanja ravnala neustrezno.

161

Iz tega sledi, da nobeden od petih dogodkov, navedenih v točki 139 zgoraj, ne kaže na neprimerno ravnanje tožeče stranke, tako da ti dogodki ne morejo pomeniti izjemnih okoliščin v smislu člena 4 Sklepa MB-17-01.

162

Kar zadeva dogodke, ki jih je EUIPO navedel v odgovoru na tožbo (glej točki 142 in 143 zgoraj), tožeča stranka trdi, da gre za nove elemente, ki niso navedeni v Sklepu MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI.

163

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti obrazložitev načeloma sporočena zadevni osebi skupaj s sklepom, ki ima zanjo negativne posledice. Le v izjemnih okoliščinah se lahko dodatni razlogi, navedeni med postopkom, upoštevajo pri presoji zakonitosti navedenega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2020, Komisija/Di Bernardo,C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točki 51 in 52 ter navedena sodna praksa).

164

EUIPO zatrjuje, da dogodki, na katere se sklicuje v njegovem odgovoru na tožbo, dodatno pojasnjujejo tiste, ki so navedeni v sklepu o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04, ne navaja pa, na katere vidike Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI naj bi se ti elementi nanašali.

165

V tem okviru je treba ugotoviti, da se – razen petih posebnih dogodkov, navedenih v točki 139 zgoraj – sklep o zavrnitvi pritožbe zoper Sklep MB-23-04 sklicuje le na nekatera dejanja tožeče stranke in njene izjave, kot so zahteve osebju EUIPO, naj da prednost njenim osebnim interesom prek navedenega osebja, da bi v svojo korist pridobila dostop do dokumentov in informacij (glej točko 147 zgoraj).

166

Vendar je, prvič, to splošno sklicevanje na dejanja tožeče stranke pomanjkljivo in tožeči stranki ni omogočilo razumeti, da se nanaša na očitek EUIPO, da je „odkrito izrazila svoje nezaupanje v zanesljivost in strokovnost osebja navedenega sekretariata“ (glej točko 143 zgoraj), kar je enako neobstoju obrazložitve v zvezi s tem (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2020, Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točka 55 in navedena sodna praksa).

167

Drugič, enako velja za očitek, da je tožeča stranka sprejela povračilne ukrepe proti vodji službe za institucionalne odnose (glej točko 143 zgoraj).

168

Poleg tega je tožeča stranka glede navedenih ukrepov pojasnila – ne da bi ji EUIPO nasprotoval – da je iz ocenjevalnih poročil navedene vodje razvidno, da sta njena delovna uspešnost in ravnanje povzročala težave že od leta 2022, da je bila njena udeležba na letnem srečanju združenja INTA zavrnjena predvsem zaradi znižanja stroškov in da nikakor ni EUIPO nazadnje sodeloval na navedenem srečanju.

169

Tretjič, glede dogodka v zvezi z domnevno zahtevo tožeče stranke osebju EUIPO, naj ji pripravi analizo v zvezi z morebitno pritožbo zoper Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata ter sklepa MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom, in naj preuči obdavčitev odškodnine, plačane po mirni rešitvi spora ali na podlagi sodbe (glej točko 143 zgoraj), ni mogoče izključiti, da se sklicevanje na nekatera dejanja in izjave, kot so zahteve osebju EUIPO, navedeni v Sklepu MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI, nanaša na ta dogodek.

170

Vendar je le v izjemnih primerih obrazložitev izpodbijanega sklepa mogoče dopolniti s pojasnili med postopkom (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2020, Komisija/Di Bernardo, C-114/19 P, EU:C:2020:457, točka 59). V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da na podlagi nobenega elementa v spisu ni mogoče sklepati, da so bile okoliščine zadeve take, da EUIPO ni mogel zadostno navesti, za katere „zahteve osebju“ je šlo v obravnavani zadevi.

171

Vsekakor je treba ugotoviti, da EUIPO ni predložil nobenega dokaza v podporo svojim trditvam, medtem ko je tožeča stranka na obravnavi izrecno izpodbijala navedene trditve in pojasnila, da je v ta namen vzpostavila stik z zunanjim odvetnikom.

172

Poleg tega je treba tudi ob predpostavki, da so bile navedene zahteve tožeče stranke osebju EUIPO upoštevane v Sklepu MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI, navesti, da ta sklep ne vsebuje nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je začasna prekinitev prenosa pooblastil OI na tožečo stranko sorazmeren ukrep zgolj zaradi tega dogodka, saj z vsemi drugimi očitanimi dogodki in ravnanji ni mogoče upravičiti te začasne prekinitve, kot je razvidno iz zgoraj navedenih preudarkov.

173

Glede na zgoraj navedeno je treba sprejeti trditev tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev člena 4 Sklepa MB-17-01, in posledično razglasiti ničnost Sklepa MB‑23‑04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI, ne da bi se bilo treba izreči o drugih trditvah, ki jih je navedla tožeča stranka.

174

Tožeča stranka iz naslova premoženjske škode Splošnemu sodišču predlaga, naj v zadevi T-435/23 EUIPO in Svetu skupaj, v zadevi T-224/24 pa Svetu naloži plačilo zneska, ki v vsaki zadevi znaša 364.728,64 EUR. Tožeča stranka v zvezi s tem v bistvu trdi, da sklepi, ki sta jih sprejela EUIPO in Svet in ki so privedli do nepodaljšanja njenega mandata kot izvršnega direktorja, pomenijo to škodo.

175

Tožeča stranka iz naslova nepremoženjske škode predlaga, naj se EUIPO v zadevi T-435/23 in Svetu v zadevi T-224/24 naloži plačilo zneska 125.000 EUR, ker so Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata, sklepa MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom, Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI in sklep o nepodaljšanju mandata ter razkritje nekaterih informacij škodili njenemu poklicnemu ugledu.

176

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je dopustnost odškodninske tožbe, vložene pri Splošnem sodišču na podlagi člena 270 PDEU in člena 91 Kadrovskih predpisov, odvisna od pravilnega poteka predhodnega postopka in spoštovanja rokov, ki so v tem postopku določeni (glej sklep z dne 7. februarja 2017, Stips/Komisija, T‑593/16, neobjavljen, EU:T:2017:71, točka 23 in navedena sodna praksa).

177

Predhodni postopek se razlikuje glede na to, ali škoda, katere povrnitev se zahteva, izhaja iz akta, ki je imel negativne posledice v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ali iz ravnanja uprave, ki nima narave odločbe (sklep z dne 14. decembra 2022, Baert/Komisija, T-111/22, neobjavljen, EU:T:2022:823, točka 66).

178

V prvem od primerov, navedenih v točki 177 zgoraj, mora zadevna oseba zoper zadevni akt v določenih rokih vložiti pritožbo pri OI. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je treba predloge za povrnitev premoženjske ali nepremoženjske škode zavrniti, kadar so tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili sami zavrženi kot nedopustni ali zavrnjeni kot neutemeljeni (glej sodbo z dne 24. novembra 2021, CX/Komisija, T-743/16 RENV II, neobjavljena, EU:T:2021:824, točka 417 in navedena sodna praksa).

179

V drugem od primerov, navedenih v točki 177 zgoraj, pa se mora upravni postopek začeti z vložitvijo zahteve v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov, katere namen je pridobitev odškodnine, in po potrebi nadaljevati s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahtevka (glej sodbo z dne 24. marca 2021, BK/EASO, T‑277/19, neobjavljena, EU:T:2021:161, točka 124 in navedena sodna praksa).

180

Odškodninske zahtevke, ki jih je tožeča stranka vložila, na prvem mestu, v zadevi T-435/23, in, na drugem mestu, v zadevi T-224/24, je treba presojati glede na zgoraj navedene elemente.

181

V zvezi s premoženjsko škodo je treba navesti, da je odškodninski zahtevek tesno povezan s predlogoma za razglasitev ničnosti sklepa o nepodaljšanju mandata in Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke ter sklepov MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom, ki pa niso dopustni (glej točke 74, 90 in 97 zgoraj). Iz tega sledi, da navedeni predlog prav tako ni dopusten.

182

V zvezi z nepremoženjsko škodo je treba opozoriti, da odškodninski zahtevek temelji, na eni strani, na nezakonitosti Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke ter sklepov MB‑22‑20 in MB-22-22 v zvezi z izbirnim postopkom ter na razkritju izida glasovanja upravnega odbora v tisku, in, na drugi strani, na nezakonitosti Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI ter posredovanju vsebine tega sklepa osebju EUIPO in poznejšemu razkritju tisku.

183

Ker odškodninski zahtevek temelji na domnevni nezakonitosti Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke, ter sklepov MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom, ga je treba zavreči kot nedopustnega iz razlogov, navedenih v točki 178 zgoraj, saj so predlogi za razglasitev ničnosti teh sklepov prav tako nedopustni (glej točki 90 in 97 zgoraj).

184

Poleg tega, ker odškodninski zahtevek temelji na razkritju v španskem tisku rezultatov glasovanja v upravnem odboru (glej točko 9 zgoraj), je treba zatrjevano škodo šteti za posledico ravnanja EUIPO, ki je ločeno od Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke ter sklepov MB-22-20 in MB‑22-21 v zvezi z izbirnim postopkom.

185

Vendar je treba v tem okviru navesti, da čeprav je tožeča stranka v pritožbi z dne 17. februarja 2023, ki jo je naslovila na EUIPO zoper Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata ter sklepa MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom, izrecno zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi razkritja rezultatov glasovanja v upravnem odboru v španskem tisku, pa ostaja dejstvo, da po zavrnitvi te zahteve 16. junija 2023 zoper ta sklep o zavrnitvi ni vložila pritožbe v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2021, BK/EASO, T-277/19, neobjavljena, EU:T:2021:161, točka 125 in navedena sodna praksa).

186

Ker torej tožeča stranka ni upoštevala obeh faz predhodnega postopka iz točke 179 zgoraj, je treba ta odškodninski zahtevek zavreči kot nedopusten.

187

Poleg tega, ker odškodninski zahtevek, ki je povezan z nepremoženjsko škodo, temelji na zatrjevani nezakonitosti Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI, je tesno povezan s predlogom za razglasitev ničnosti tega sklepa, ki je dopusten in utemeljen (glej točki 137 in 173 zgoraj).

188

V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar odškodninski zahtevki temeljijo na nezakonitosti akta, ki je bil razglašen za ničen, razglasitev ničnosti s strani Splošnega sodišča sama po sebi pomeni primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki je s to razglasitvijo ničnosti ni mogoče v celoti povrniti (glej v tem smislu sklep z dne 3. septembra 2019, FV/Svet, C-188/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:690, točka 26, in sodbo z dne 28. aprila 2021, Correia/EESO, T-843/19, EU:T:2021:221, točka 86).

189

Ugotoviti pa je treba, da tožeča stranka ne navaja nobene posebne trditve, ki bi dokazovala, da njene nepremoženjske škode ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI.

190

Poleg tega je treba v zvezi z domnevno nepremoženjsko škodo, ki naj bi izhajala iz obvestitve osebja EUIPO o vsebini Sklepa MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI in njenem poznejšem razkritju tisku, ugotoviti, da čeprav je tožeča stranka v pritožbi z dne 17. marca 2023, ki jo je naslovila na Svet, izrecno zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo, povezano s temi dejstvi, ki nimajo neposredne zveze z ničnostno tožbo, vloženo zoper ta sklep, pa ostaja dejstvo, da po zavrnitvi te zahteve 17. julija 2023 ni vložila pritožbe zoper ta sklep o zavrnitvi v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2021, BK/EASO, T-277/19, neobjavljena, EU:T:2021:161, točka 125 in navedena sodna praksa). Ker torej tožeča stranka ni upoštevala obeh faz predhodnega postopka, navedenih v točki 179 zgoraj, je treba ta odškodninski zahtevek zavreči kot nedopusten.

191

Glede na zgoraj navedeno je treba odškodninske zahtevke v zadevi T‑435/23 zavrniti.

192

V zvezi s premoženjsko škodo je treba opozoriti, da je odškodninski zahtevek tesno povezan s predlogom za razglasitev ničnosti sklepa o nepodaljšanju mandata, ki je dopusten in utemeljen (glej točko 123 zgoraj).

193

V tem okviru tožeča stranka zatrjuje, da je izgubila možnost podaljšanja svojega mandata do upokojitve, in s tem povezane materialne posledice.

194

V zvezi s tem je iz sodne prakse razvidno, da mora biti izguba možnosti, da bi se upoštevala, resnična in dokončna (glej sodbo z dne 14. decembra 2022, SU/EIOPA, T-296/21, EU:T:2022:808, točka 83 in navedena sodna praksa).

195

Za ugotovitev resničnosti izgube možnosti je treba preučiti, ali je bilo pravno zadostno dokazano, da je bila tožeča stranka prikrajšana, in sicer ne nujno za podaljšanje njenega mandata, za kar nikoli ne bo mogla dokazati, da bi se zgodilo, ampak za resno možnost podaljšanja njenega mandata, zaradi česar ji je nastala premoženjska škoda zaradi izgube dohodka (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2022, SU/EIOPA, T-296/21, EU:T:2022:808, točka 86 in navedena sodna praksa).

196

Obstoj take resne možnosti ni odvisen od stopnje verjetnosti uresničenja te možnosti, saj se ta zadnji element – če je obstoj te možnosti priznan –kasneje upošteva za določitev obsega nastale premoženjske škode in odškodnine (glej v tem smislu sodbo z dne 6. junija 2006, Girardot/Komisija, T-10/02, EU:T:2006:148, točka 119).

197

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je bila izguba možnosti tožeče stranke resnična, saj bi bil izid postopka podaljšanja njenega mandata lahko drugačen, če ne bi bila kršena pravica do izjave (glej točki 121 in 122 zgoraj), tako da je pravno zadostno dokazano, da je bila prikrajšana za resno možnost podaljšanja njenega mandata.

198

Poleg tega je treba ugotoviti, da je izguba možnosti tožeče stranke dokončna, saj je Svet 19. julija 2023 imenoval [zaupno] za novega izvršnega direktorja, tako da je bilo delovno mesto, na katero se je prijavila tožeča stranka, zapolnjeno (glej v tem smislu sodbo z dne 6. junija 2006, Girardot/Komisija, T-10/02, EU:T:2006:148, točka 50).

199

Kar zadeva odškodnino za izgubo možnosti, je iz sodne prakse razvidno, da je treba za določitev višine odškodnine, ki jo je treba izplačati iz tega naslova, po opredelitvi resničnosti in dokončnosti možnosti, za katero je bil uradnik ali uslužbenec prikrajšan, določiti datum, od katerega bi lahko imel koristi od te možnosti, nato navedeno možnost ovrednotiti, nazadnje pa natančno določiti, kakšne finančne posledice je utrpel zaradi te izgube možnosti (glej sodbo z dne 15. decembra 2021, HB/EIB, T-757/19, neobjavljena, EU:T:2021:890, točka 114 in navedena sodna praksa).

200

Poleg tega je treba v skladu s sodno prakso možnost, za katero je bil uradnik prikrajšan, kadar je to mogoče, določiti objektivno, v obliki matematičnega koeficienta, ki izhaja iz natančne analize. Kadar pa navedene priložnosti ni mogoče tako ovrednotiti, je dopustno, da se nastala škoda oceni ex æquo et bono (glej sodbo z dne 15. decembra 2021, HB/EIB, T‑757/19, neobjavljena, EU:T:2021:890, točka 115 in navedena sodna praksa).

201

Čeprav je v obravnavani zadevi tožeča stranka številčno ovrednotila znesek, ki naj bi se uporabil kot osnova za izračun zneska odškodnine, povezane z izgubo možnosti, ki ustreza neto osebnim prejemkom, ki bi jih prejela v primeru podaljšanja njenega mandata do upokojitve, zmanjšanim za skupni znesek pokojninskih pravic, do katerih bi bila upravičena v tem obdobju, Splošno sodišče še vedno ne more določiti matematičnega koeficienta, ki bi odražal možnost tožeče stranke, saj elementi analize, ki so jih v zvezi s tem predložile stranke, niso dovolj natančni, da bi mu omogočiti določitev tega koeficienta (glej v tem smislu sodbi z dne 24. oktobra 2018, Fernández González/Komisija, T‑162/17 RENV, neobjavljena, EU:T:2018:711, točka 120, in z dne 13. junija 2019, CC/Parlament, T‑248/17 RENV, neobjavljena, EU:T:2019:418, točka 74).

202

Zato je treba z uporabo možnosti Splošnega sodišča, da utrpljeno škodo oceni ex æquo et bono, tožeči stranki dodeliti pavšalni znesek kot odškodnino za izgubo možnosti, ki jo je utrpela zaradi nezakonitosti, ki jo je storil Svet.

203

Tako bo v okoliščinah obravnavane zadeve celotna premoženjska škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, pravično ocenjena tako, da se Svetu naloži, naj ji po načelu ex aequo et bono plača pavšalni znesek 25.000 EUR. Ta znesek bo treba v skladu s predlogi tožeče stranke v tem smislu povečati za zamudne obresti od razglasitve te sodbe do datuma plačila celotnega dolgovanega zneska po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in ki velja prvi dan meseca, v katerem znesek zapade v plačilo, povečani za tri odstotne točke in pol.

204

Kar zadeva nepremoženjsko škodo, je treba ugotoviti, da odškodninski zahtevki za povračilo nepremoženjske škode v višini 125.000 EUR temeljijo, prvič, na različnih ravnanjih EUIPO, in sicer na sprejetju Sklepa MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke ter sklepov MB-22-20 in MB‑22-21 v zvezi z izbirnim postopkom, drugič, na kršitvi osebnih podatkov, ki naj bi bila odkrita 17. julija 2023, in tretjič, na vplivu nepodaljšanja mandata tožeče stranke kot izvršnega direktorja na njen poklicni ugled.

205

V zvezi s tem je treba, prvič, odškodninski zahtevek v delu, v katerem temelji na Sklepu MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke ter na sklepih MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom, zavrniti, saj navedenih sklepov ni sprejel Svet, ampak EUIPO.

206

Drugič, ker je kršitev varnosti osebnih podatkov posledica ravnanja Sveta, ki nima narave odločbe, je treba ugotoviti, da čeprav je tožeča stranka v pritožbi z dne 30. avgusta 2023, ki jo je naslovila na Svet, zoper sklep o nepodaljšanju mandata, izrecno zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo, povezano s temi dejstvi, ki niso neposredno povezana s predlogi za razglasitev ničnosti, vloženimi zoper ta akt, ostaja dejstvo, da po zavrnitvi tega zahtevka 27. februarja 2024 ni vložila pritožbe zoper ta zavrnilni sklep v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2021, BK/EASO, T-277/19, neobjavljena, EU:T:2021:161, točka 125 in navedena sodna praksa).

207

Ker torej tožeča stranka ni upoštevala obeh faz predhodnega postopka, navedenih v točki 179 zgoraj, je treba ta odškodninski zahtevek zavreči kot nedopusten.

208

Poleg tega, ker odškodninski zahtevek temelji na nezakonitosti sklepa o nepodaljšanju mandata, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne navaja nobene posebne trditve, ki bi dokazovala, da njene nepremoženjske škode ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti tega sklepa.

209

Glede na vse te elemente je treba zavrniti vse zahtevke za povrnitev nepremoženjske škode v zadevi T-224/24.

210

Glede na zgoraj navedeno je treba Sklep MB-23-04 o začasni prekinitvi prenosa pooblastil OI v delu, v katerem je z njim začasno prekinjen prenos pooblastil OI na tožečo stranko, in sklep o nepodaljšanju mandata razglasiti za nična. Poleg tega je treba Svetu naložiti, naj tožeči stranki plača znesek v višini 25.000 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi od razglasitve te sodbe do datuma plačila celotnega dolgovanega zneska po obrestni meri, ki jo ECB uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in ki velja na prvi dan meseca, v katerem znesek zapade v plačilo, povečani za tri odstotne točke in pol. V preostalem se tožbi zavrneta.

211

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Prav tako člen 134(2) Poslovnika določa, da če je neuspelih strank več, Splošno sodišče odloči o porazdelitvi stroškov. Poleg tega lahko Splošno sodišče v skladu s členom 135(2) Poslovnika stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka drugi stranki povzročila stroške, ki so po mnenju Splošnega sodišča povzročeni brez razloga ali iz nagajivosti. V skladu s sodno prakso lahko Splošno sodišče stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, kadar je institucija ali organ Unije s svojim ravnanjem spodbujal nastanek spora (glej sodbo z dne 8. julija 2015, European Dynamics Luxembourg in drugi/Komisija, T-536/11, EU:T:2015:476, točka 391 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

212

V obravnavani zadevi tožeča stranka resda delno ni uspela s svojimi predlogi, ker se tako predlogi za razglasitev ničnosti, vloženi v okviru zadeve T-435/23 zoper Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja njenega mandata, sklepa MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom ter sklep o nepodaljšanju mandata kot tudi odškodninski zahtevki, vloženi v okviru iste zadeve, in odškodninski zahtevek za povračilo nepremoženjske škode, vložen v okviru zadeve T-224/24, zavrnejo, tako da je mogoče EUIPO in Svet v tem pogledu šteti za uspešni stranki.

213

Vendar lahko Splošno sodišče instituciji, katere odločba ni bila razglašena za nično, naloži plačilo stroškov, če so lahko pomanjkljivosti te odločbe tožečo stranko napeljale k vložitvi tožbe (glej sodbo z dne 22. aprila 2016, Italija in Eurallumina/Komisija, T-60/06 RENV II in T‑62/06 RENV II, EU:T:2016:233, točka 245 in navedena sodna praksa).

214

Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke ter sklepa MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom pa napačno dajejo vtis, da je upravni odbor sprejel dokončno odločitev, da ne podaljša mandata tožeče stranke (glej točki 83 in 84 zgoraj). Sklep MB-22-19 o nepredlaganju podaljšanja mandata tožeče stranke je namreč naslovljen „Odločitev, da se Svetu Evropske unije ne predloži predlog za podaljšanje mandata [tožeče stranke]“, medtem ko je upravni odbor s sklepoma MB-22-20 in MB-22-21 v zvezi z izbirnim postopkom začel postopek izbire naslednika tožeče stranke. Ta napačen vtis je lahko spodbudil tožečo stranko, da je vložila pravna sredstva zoper navedene sklepe.

215

Prav tako je tožeča stranka glede sklepa o nepodaljšanju mandata upravičeno predlagala razglasitev ničnosti navedenega sklepa tako v okviru tožbe v zadevi T‑435/23 kot v okviru tožbe v zadevi T-224/24.

216

Ob upoštevanju teh okoliščin Splošno sodišče šteje, da je bila z naložitvijo EUIPO plačila lastnih stroškov in stroškov tožeče stranke v zadevi T-435/23 ter z naložitvijo Svetu plačila lastnih stroškov v zadevah T-435/23 in T-224/24 ter stroškov tožeče stranke v zadevi T‑224/24, opravljena pravična presoja okoliščin obravnavane zadeve.

217

Poleg tega na podlagi člena 138(1) Poslovnika Republika Latvija, Republika Poljska, Portugalska republika in Slovaška republika, ki so intervenirale v postopku v zadevi T-435/23, nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (vmesni senat)

razsodilo: