1

Tožeča stranka, družba Zalando SE, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2023) 2727 final z dne 25. aprila 2023, s katerim je bila njena platforma Zalando v skladu s členom 33(4) Uredbe (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta določena kot zelo velika spletna platforma (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2

Tožeča stranka upravlja spletno trgovino, dostopno zlasti na spletnem mestu „www.zalando.de“, in na ustreznih naslovih URL z imeni vrhnje domene drugih držav. Ta spletna trgovina trži modne in lepotne izdelke. Stranke te trgovine lahko kupijo proizvode, ki jih bodisi neposredno prodaja tožeča stranka v okviru prodajne storitve, imenovane „Zalando Retail“, bodisi jih prodajajo tretji prodajalci, ki sodelujejo v programu, imenovanem „Partner Programm“.

3

Tožeča stranka je 17. februarja 2023 na podlagi člena 24(2) Uredbe (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (Akt o digitalnih storitvah) (UL 2022, L 277, str. 1) na svojem spletnem mestu „www.zalando.de“ objavila dve številki, ki ustrezata povprečnemu mesečnemu številu aktivnih prejemnikov platforme Zalando v Evropski uniji. Na eni strani je navedla, da je povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov te platforme, gledano kot celota (to je vključujoč družbi Zalando Retail in Partner Programm), znašalo 83,341 milijona. Na drugi strani je navedla, da ker je bruto vrednost proizvodov, trženih v okviru Partner Programma, ustrezala 37 % bruto vrednosti vseh proizvodov, ki se tržijo na navedeni platformi, je povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov te platforme ustrezalo 37 % od 83,341 milijona in je posledično znašalo 30,836 milijona.

4

Evropska komisija je 22. februarja 2023 tožeči stranki na eni strani sporočila svoje predhodne ugotovitve, da platforma Zalando izpolnjuje pogoje za to, da se jo v skladu s členom 33(4) Uredbe 2022/2065 določi kot zelo veliko spletno platformo. Natančneje, menila je, da je treba upoštevati skupno število aktivnih prejemnikov te platforme, in ne le deleža slednjih, ki ustreza deležu bruto vrednosti prodaje, ustvarjene v okviru Partner Programma. Iz tega je sklepala, da je bilo povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov višje od praga 45 milijonov, določenega v členu 33(1) navedene uredbe.

5

Po drugi strani je Komisija Zvezno republiko Nemčijo v skladu s členom 33(4) Uredbe 2022/2065 obvestila, da namerava platformo Zalando določiti kot zelo veliko spletno platformo.

6

Zvezna republika Nemčija je 27. februarja 2023 Komisijo obvestila, da nima pripomb.

7

Tožeča stranka je 1. marca 2023 predložila svoje pripombe k predhodnim ugotovitvam Komisije. Navedla je, da mora Komisija prejemnike platforme Zalando upoštevati le, če je ta platforma „spletna platforma“ v smislu člena 3(i) Uredbe 2022/2065. V zvezi s tem je navedla, da je platforma Zalando spletna platforma le kar zadeva Partner Programm. Tako je menila, da bi morala Komisija upoštevati le delež prejemnikov, ki ustreza deležu bruto vrednosti prodaje, ki so jo ustvarili tretji prodajalci v okviru Partner Programma. Iz tega je sklepala, da je povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov platforme Zalando znašalo 30,836 milijona in da je bil torej pod pragom 45 milijonov, določenim v členu 33(1) navedene uredbe.

8

Komisija je v izpodbijanem sklepu menila, da je zlasti iz uvodne izjave 77 ter člena 3(b) in (p) Uredbe 2022/2065 razvidno, da pojem „aktivni prejemnik spletne platforme“ vključuje vse prejemnike, ki zadevno platformo dejansko uporabljajo, zlasti tako, da so izpostavljeni informacijam, ki se razširjajo na njej, in da ni omejen na prejemnike, ki na njej izvajajo transakcije. V zvezi s tem pa je ugotovila, da so bili proizvodi, ki jih tožeča stranka trži neposredno, prikazani skupaj s proizvodi, ki jih tržijo tretji prodajalci, ne da bi jih bilo na vmesniku mogoče razlikovati. Tako je poudarila, da se proizvodi, ki jih tržijo tretji prodajalci in tožeča stranka, lahko prikažejo na istih spletnih straneh in da kadar tretji prodajalci in tožeča stranka tržijo isti proizvod, vendar v različnih velikostih ali barvah, se identiteta prodajalca pojavi šele takrat, ko prejemnik storitve izbere velikost ali barvo navedenega proizvoda.

9

Zato je Komisija ugotovila, da med prejemniki storitve ni bilo mogoče opredeliti tistih, ki so bili izpostavljeni zgolj informacijam o proizvodih tožeče stranke, in tistih, ki so bili izpostavljeni zgolj informacijam v zvezi s proizvodi tretjih prodajalcev. Iz tega je sklepala, da je morala tožeča stranka iz tega razloga izračunati število 30,836 milijona na podlagi števila 83,341 milijona, in se opreti na merilo v zvezi z deležem vrednosti prodaje, ki so jo ustvarili tretji prodajalci. Vendar je menila, da to merilo ni primerno, saj je privedlo do izključitve prejemnikov storitve, ki so bili sicer izpostavljeni informacijam tretjih prodajalcev, vendar proizvodov nazadnje niso kupili ali so kupili le proizvode, ki jih je tožeča stranka tržila neposredno. Tako je navedla, da je povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov platforme Zalando znašalo 83,341 milijona, ne pa 30,836 milijona, tako da bi bilo treba to platformo določiti kot zelo veliko spletno platformo v smislu člena 33(1) Uredbe 2022/2065.

10

Tožeča stranka in Bundesverband E-Commerce und Versandhandel Deutschland eV (bevh) Splošnemu sodišču predlagata, naj:

11

Komisija in Evropski parlament Splošnemu sodišču predlagata, naj:

12

Svet Evropske unije in European Information Society Institute o.z. (EISi) Splošnemu sodišču predlagata, naj tožbo zavrne.

13

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 2(1) in (2), člena 3(g) in (i) ter člena 33(1) in (4) Uredbe 2022/2065, drugi tožbeni razlog se nanaša na ugovor nezakonitosti iz člena 33(1) in (4) v povezavi s členom 24(2) navedene uredbe, tretji tožbeni razlog pa se nanaša na kršitev člena 296 PDEU.

14

Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila člen 2(1) in (2), člen 3(g) in (i) ter člen 33(1) in (4) Uredbe 2022/2065, ker je napačno domnevala, da je platforma Zalando zelo velika spletna platforma. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Tožeča stranka s prvim delom trdi, da v primeru navedene platforme ne gre za spletno platformo, storitev gostovanja ali posredniško storitev. V drugem delu meni, da je bilo povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov te platforme manjše od 45 milijonov.

15

Tožeča stranka ob podpori združenja bevh v prvem delu prvega tožbenega razloga trdi, da njena storitev Zalando Retail ni posredniška storitev v smislu člena 3(g) Uredbe 2022/2065 niti a fortiori ne gre za storitev gostovanja ali spletno platformo v smislu člena 3(g) in (i) te uredbe. Dodaja, da prodaja proizvodov s strani tretjih prodajalcev v okviru Partner Programma prav tako ne spada pod pojme „posredniška storitev“, „storitev gostovanja“ ali „spletna platforma“, ker tožeča stranka sistematično nadzira in, če je treba, spreminja opis in slike proizvodov, ki jih zagotavljajo ti tretji prodajalci. Iz tega sklepa, da je Komisija platformo Zalando napačno opredelila kot zelo veliko spletno platformo.

16

Komisija, ob podpori organizacije EISi, izpodbija trditve tožeče stranke.

17

Člen 2(1) Uredbe 2022/2065 določa, da se ta uredba uporablja za posredniške storitve, ki se ponujajo prejemnikom storitve, ki imajo svoj sedež ali se nahajajo v Uniji, ne glede na to, kje imajo ponudniki navedenih posredniških storitev svoj sedež.

18

Člen 2(2) Uredbe 2022/2065 določa, da se ta uredba ne uporablja za storitve, ki niso posredniške storitve, ali za zahteve, določene v zvezi s takimi storitvami, ne glede na to, ali se storitve izvajajo z uporabo posredniških storitev.

19

Člen 3(g) Uredbe 2022/2065 določa, da so posredniške storitve nekatere storitve informacijske družbe, in sicer nekatere storitve, ki se običajno opravljajo odplačno, na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika storitve. V tem členu je pojasnjeno, da so med posredniškimi storitvami med drugim storitve gostovanja, ki vključuje shranjevanje informacij, ki jih zagotovi prejemnik storitve in ki se zagotovijo na njegovo zahtevo.

20

V skladu s členom 3(i) Uredbe 2022/2065 je spletna platforma storitev gostovanja, ki na zahtevo prejemnika storitve shranjuje in razširja informacije v javnost. Vendar je pojasnjeno, da v primeru storitve gostovanja ne gre za spletno platformo, če je dejavnost shranjevanja in razširjanja informacij v javnost le „manjša in zgolj dodatna funkcija druge storitve ali manjša funkcionalnost primarne storitve ter je iz objektivnih in tehničnih razlogov ni mogoče uporabljati brez navedene druge storitve, vključitev funkcije ali funkcionalnosti v drugo storitev pa ni namenjena izogibanju uporabi [navedene] uredbe“.

21

Iz tega sledi, da je spletna platforma v smislu te uredbe, kot je navedeno v uvodni izjavi 13 Uredbe 2022/2065, le „podkategorija“ v širši kategoriji storitev gostovanja, ki so le podkategorija posredniških storitev. V uvodni izjavi 13 navedene uredbe je tudi pojasnjeno, da je lahko spletna platforma družbeno omrežje ali spletna platforma, ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo s trgovci (v nadaljevanju: spletna tržnica).

22

Člen 33(1) Uredbe 2022/2065 določa, da se obveznosti iz oddelka 5 poglavja III navedene uredbe uporabljajo za spletne platforme, ki na mesec povprečno dosegajo število vsaj 45 milijonov aktivnih prejemnikov, in ki so v skladu s členom 33(4) Uredbe 2022/2065 določene kot zelo velike spletne platforme.

23

V skladu s členom 33(4) Uredbe 2022/2065 Komisija sprejme sklep o določitvi spletne platforme kot zelo velike spletne platforme, če je njeno povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov enako ali večje od števila, določenega v členu 33(1) navedene uredbe. Dodaja, da Komisija ta sklep sprejme na podlagi podatkov, ki jih sporoči ponudnik zadevne spletne platforme, zlasti na podlagi člena 24(2) navedene uredbe, ali katerih koli drugih informacij, ki so na voljo Komisiji.

24

Poleg tega člen 3(b) Uredbe 2022/2065 določa, da je prejemnik storitve fizična ali pravna oseba, ki uporablja posredniško storitev, zlasti za namene iskanja informacij ali omogočanja dostopa do njih.

25

V teh okoliščinah je treba poudariti, da iz Uredbe 2022/2065 izhaja, da je morala Komisija za določitev platforme Zalando kot zelo velike spletne platforme na podlagi člena 33(4) te uredbe najprej ugotoviti, da je ta platforma spletna platforma v smislu člena 3(i) navedene uredbe, in da gre torej za storitev gostovanja, ki spada med posredniške storitve iz člena 3(g) zadevne uredbe.

26

V zvezi s tem med strankama ni sporno, da v primeru neposredne prodaje proizvodov s strani tožeče stranke v okviru storitve Zalando Retail ne gre za storitve gostovanja, ki spadajo k posredniškim storitvam, na katere se nanaša Uredba 2022/2065, ker se pri tej storitvi informacije, ki jih zagotovi prejemnik storitve, ne shranjujejo, temveč se shranjujejo le informacije, ki izvirajo od same tožeče stranke.

27

Nasprotno pa je treba ugotoviti, da tožeča stranka v okviru Partner Programma uporablja informacije tretjih prodajalcev, za trženje njihovih proizvodov. Tako v tožbi pojasnjuje, da ji ti prodajalci zagotavljajo slike zadevnih proizvodov in da sami pripravijo njihov opis. Dejstvo, da nato preveri, ali so te slike in opisi v skladu z njenimi poslovnimi zahtevami, oziroma jih posledično spremeni ali dopolni, pomeni le, da lahko po eni strani spremeni način predstavitve informacij tretjih prodajalcev, po drugi strani pa razširja svoje informacije, poleg informacij, ki izvirajo od tretjih prodajalcev. Vendar takšna okoliščina ne omaje dejstva, da te informacije vsaj delno izvirajo od navedenih prodajalcev.

28

Na prvem mestu namreč, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, niti iz Uredbe 2022/2065 niti iz Direktive (EU) 2000/31 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399), kakor je bila spremenjena z navedeno uredbo, ne izhaja, da shranjevanje in razširjanje informacij v smislu člena 3(i) te uredbe izključuje shranjevanje in razširjanje informacij, katerih predstavitev naj bi ponudnik spletne platforme spremenil ali dopolnil.

29

V zvezi s tem iz samega izraza „informacija“, ki je uporabljen v Uredbi 2022/2065, izhaja, da se ta med drugim nanaša na fotografije, ki so jih v zvezi s svojimi proizvodi predložili tretji prodajalci, in na informacije iz njihovih opisov, in ne le na besedilo teh opisov, kot so ga sestavili navedeni prodajalci. Poleg tega je treba poudariti tudi, kot je generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe navedel v sklepnih predlogih v združenih zadevah YouTube in Cyando (C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2020:586, opomba 134), da je treba pojem „podatki“ – kar zadeva storitve gostovanja v smislu Direktive 2000/31 – razumeti široko. Tako lahko tožeča stranka posreduje podatke tretjih prodajalcev, pri čemer hkrati spremeni njihova besedila zaradi uskladitve s svojimi poslovnimi zahtevami, in sicer zgolj s ciljem „zagotoviti enkratne nakupovalne izkušnje, ki se razlikujejo od tistih, ki jih je mogoče doživeti pri konkurentih“.

30

Poleg tega je treba ugotoviti, da so podatki v zvezi s ponudbami proizvodov, ki jih tržijo tretji prodajalci, „informacije“, kot je Sodišče v zvezi z Direktivo 2000/31 že razsodilo v sodbi z dne 12. julija 2011, L’Oréal in drugi (C‑324/09, EU:C:2011:474, točki 110 in 111). Kot poudarja Komisija, taka ugotovitev izhaja zlasti iz opredelitve „nezakonita vsebina“ iz Uredbe 2022/2065. Natančneje, iz člena 3(h) navedene uredbe, kot se razlaga ob upoštevanju njene uvodne izjave 12, izhaja, da pojem „nezakonita vsebina“ zajema informacije, ki se nanašajo na prodajo blaga ali zagotavljanje nezakonitih storitev, ne glede na to, ali gre med drugim za prodajo neskladnih ali ponarejenih proizvodov ali za prodajo proizvodov ali opravljanje storitev, ki kršijo pravo o varstvu potrošnikov. Zato zgolj uvrstitev proizvoda v ponudbo z namenom njegovega trženja lahko pomeni nezakonito vsebino, zlasti kadar je ta proizvod nezakonit, in ga je zato treba šteti za informacijo v smislu navedene uredbe. Iz tega sledi, da je treba ponudbe proizvodov tretjih prodajalcev v okviru Partner Programma šteti za informacije, ki jih zagotovijo prejemniki storitve, v smislu člena 3(i) te uredbe.

31

Na drugem mestu, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz uvodne izjave 18 ter členov 7 in 8 Uredbe 2022/2065, ki se nanašajo na odgovornost ponudnikov posredniških storitev, ne izhaja, da je zakonodajalec Unije iz pojma „ponudniki spletnih platform“ želel izključiti tiste ponudnike, ki so pred njihovim razširjanjem preverjali informacije, ki izvirajo od prejemnikov storitve.

32

V uvodni izjavi 18 Uredbe 2022/2065 je namreč navedeno, da ponudnik posredniških storitev, ki ima „dejavno vlogo, ki mu omogoča obveščenost o informacijah“, ki jih zagotavlja prejemnik storitve, „ali nadzor nad njimi“, ne bi smel biti upravičen do izjem od odgovornosti na podlagi te uredbe. V zvezi s tem člen 6 te uredbe, naslovljen „Gostovanje“, določa izjemo od odgovornosti, če ponudnik storitve dejansko ne ve za nezakonito dejavnost ali nezakonito vsebino. Vendar člen 7 te iste uredbe določa, da se ne šteje, da ponudniki posredniških storitev niso upravičeni do izjeme od odgovornosti zgolj zato, „ker v dobri veri in skrbno opravljajo prostovoljne preiskave na lastno pobudo ali sprejmejo druge ukrepe, katerih namen je zaznavanje, prepoznavanje in odstranitev ali onemogočanje dostopa do nezakonite vsebine“.

33

Poleg tega člen 8 Uredbe 2022/2065 določa, da se za „ponudnike posredniških storitev […] ne nalaga splošna obveznost spremljanja informacij, ki jih ti prenašajo ali shranjujejo“.

34

Čeprav Uredba 2022/2065 od ponudnikov spletnih platform ne zahteva, da preverijo informacije, ki jih hranijo, pa izrecno določa možnost, da ti ponudniki na lastno pobudo navedene informacije preverijo, da bi ugotovili ali so odgovorni. Zato te uredbe ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi ti ponudniki lahko izvajali tak nadzor.

35

Poleg tega je treba poudariti, da je v uvodni izjavi 41 Uredbe 2022/2065 navedeno, da so „[o]bveznosti potrebne skrbnosti […] neodvisne od vprašanja odgovornosti ponudnikov posredniških storitev, zato jih je treba ocenjevati ločeno“. Tako določb o odgovornosti ponudnikov posredniških storitev, katerih del sta člena 7 in 8 navedene uredbe, ni mogoče uporabiti za ugotovitev, ali bi za tožečo stranko morale veljati obveznosti skrbnega ravnanja iz poglavja III te uredbe, vključno z obveznostmi, ki jih imajo ponudniki zelo velikih spletnih platform na podlagi člena 33(1) zadevne uredbe. Zato določb o odgovornosti ponudnikov posredniških storitev ni mogoče uporabiti za ugotavljanje, ali bi bilo platformo Zalando treba določiti kot zelo veliko spletno platformo.

36

Na tretjem mestu, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, na podlagi sodne prakse Sodišča v zvezi z izjemami od odgovornosti, do katerih bi lahko bili upravičeni ponudniki storitev gostovanja iz člena 14 Direktive 2000/31, ni mogoče pojasniti pojma „posredniška storitev“, v smislu člena 3(g) Uredbe 2022/2065.

37

Člen 14 Direktive 2000/31 namreč določa, da ponudnik storitev gostovanja ni odgovoren za podatke, ki jih je shranil na zahtevo prejemnika storitve, zlasti če dejansko ne ve za „nezakonito dejavnost ali podatek“.

38

Sodišče pa je v sodbi z dne 12. julija 2011, L’Oréal in drugi (C‑324/09, EU:C:2011:474, točki 112 in 113), sicer res razsodilo, da je za to, da bi ponudnik internetne storitve lahko spadal na področje uporabe člena 14 Direktive 2000/31, „nujno, da je ‚posredni ponudnik‘ v smislu, ki ga je želel določiti zakonodajalec v okviru oddelka 4 poglavja II te direktive“. Tako je razsodilo, da ponudnik internetne storitve ni tak posredni ponudnik, če ima – namesto da bi zgolj nevtralno opravljal storitev s povsem tehnično in samodejno obdelavo podatkov, ki jih sporočijo njegove stranke – dejavno vlogo, zaradi katere bi lahko te podatke poznal ali nadzoroval.

39

Vendar je Sodišče na eni strani pojasnilo, da je pri razlagi člena 14 Direktive 2000/31 upoštevalo njegovo sobesedilo in cilje, ki jim sledi ta direktiva (sodba z dne 12. julija 2011, L’Oréal in drugi, C‑324/09, EU:C:2011:474, točka 111). Tako je poudarilo, da je oddelek 4 poglavja II navedene direktive, v katerega se uvršča njen člen 14, naslovljen „Odgovornost posrednih ponudnikov storitev“, njegov namen pa je omejiti primere, v katerih je v skladu z nacionalnim pravom s tega področja mogoče uveljavljati odgovornost posrednih ponudnikov storitev (sodba z dne 12. julija 2011, L’Oréal in drugi, C‑324/09, EU:C:2011:474, točka 107). Zato je Sodišče z omejitvijo pojma „posredni ponudnik“ želelo omejiti tudi obseg izjem od odgovornosti, do katerih so lahko upravičeni ponudniki zadevnih storitev.

40

Na drugi strani se je Sodišče pri opredelitvi pojma „posredni ponudnik“, v smislu oddelka 4 poglavja II Direktive 2000/31, sklicevalo na prejšnjo sodbo z dne 23. marca 2010, Google France in Google (od C‑236/08 do C‑238/08, EU:C:2010:159, točke od 112 do 116). Iz te sodbe pa izhaja, da razlaga tega pojma temelji na uvodni izjavi 42 te direktive, v skladu s katero se „[i]zjeme v zvezi z odgovornostjo, določene [zlasti v členu 14 te direktive], […] nanašajo samo na primere, pri katerih se dejavnost ponudnika storitev informacijske družbe omejuje na tehnični proces“, pri čemer je pojasnjeno, da je „[t]a dejavnost […] povsem tehnična, samodejna in pasivna“.

41

Iz tega sledi, da je razlaga pojma „posredni ponudnik“, ki jo je podalo Sodišče, omejena – kot je to izrecno navedlo – „v skladu z namenom, ki ga je imel zakonodajalec v okviru oddelka 4 poglavja II [Direktive 2000/31]“ (sodba z dne 12. julija 2011, L’Oréal in drugi, C‑324/09, EU:C:2011:474, točka 112), in da te razlage ni mogoče uporabiti za namene uporabe Uredbe 2022/2065, ki določa, kot je bilo navedeno v točkah od 31 do 35 zgoraj, lastno ureditev odgovornosti. To velja še toliko bolj, ker je bil s členom 89(1) navedene uredbe črtan oddelek 4 poglavja II Direktive 2000/31, ki je bil predmet razlage Sodišča.

42

Poleg tega je treba – ob predpostavki, da je tožeča stranka na obravnavi nameravala trditi, da iz uvodne izjave 19 Uredbe 2022/2065 izhaja, da je treba sodno prakso Sodišča v zvezi z Direktivo 2000/31 „prenesti“ za razlago te uredbe – poudariti, da se ta uvodna izjava nanaša na razlike med tremi kategorijami posredniških storitev, in sicer tistimi, ki se nanašajo na dejavnosti izključnega prenosa, predpomnjenja ali gostovanja. Torej, čeprav je zakonodajalec Unije menil, da morajo v skladu s sodno prakso Sodišča za te tri kategorije posredniških storitev veljati posebna pravila, pa ni navedel, da je treba pojem „posredniške storitve“, ki ga je Sodišče opredelilo s sklicevanjem na uvodno izjavo 42 Direktive 2000/31, ohraniti za namene uporabe Uredbe 2022/2065.

43

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da platforma Zalando shranjuje in razširja informacije, ki jih v okviru Partner Programma posredujejo prejemniki storitve na njihovo zahtevo.

44

Poleg tega se ne zatrjuje, da je taka dejavnost shranjevanja in razširjanja le „manjša in povsem pomožna funkcija druge storitve ali manjša funkcionalnost primarne storitve, ter je iz objektivnih in tehničnih razlogov ni mogoče uporabljati brez navedene druge storitve“. Tožeča stranka, nasprotno, sama navaja, da prodaja, opravljena v okviru Partner Programma, predstavlja 37 % bruto vrednosti proizvodov, ki se tržijo na platformi Zalando.

45

V teh okoliščinah je treba šteti, da je platforma Zalando spletna platforma v smislu člena 3(i) Uredbe 2022/2065, če tretji prodajalci na njej tržijo izdelke v okviru Partner Programma. Poleg tega je to navedla tudi tožeča stranka v svojih pripombah k predhodnim ugotovitvam Komisije, kot je bilo navedeno v točki 7 zgoraj.

46

Iz tega sledi, da gre tudi v primeru platforme Zalando za posredniško storitev in za storitev gostovanja v smislu člena 3(g)(iii) Uredbe 2022/2065.

47

Te presoje ni mogoče izpodbiti z argumenti tožeče stranke.

48

Prvič, tožeča stranka namreč trdi, da bi bilo treba ob upoštevanju nadzora, ki ga izvaja, informacije, ki jih prejme od tretjih prodajalcev v okviru Partner Programma, obravnavati enako kot fotografije, ki jih prejme od fotografa, ki bi ga najela za neposredno prodajo svojih proizvodov v okviru storitve Zalando Retail.

49

Vendar zadostuje ugotovitev, da v skladu s členom 3(i) in (k) Uredbe 2022/2065 spletna platforma pomeni storitev gostovanja, ki „na zahtevo prejemnika storitve, ki je take informacije zagotovil“, shranjuje in razširja informacije v javnost. Na eni strani, kot je tožeča stranka priznala na obravnavi, fotograf, kot je opisan v njenem primeru, ni prejemnik platforme Zalando, ker ni oseba, ki to platformo v smislu člena 3(b) navedene uredbe uporablja. Na drugi strani, fotografije, ki jih posname ta fotograf, se na navedeni platformi ne shranjujejo in ne razširjajo na njegovo zahtevo, ampak na pobudo tožeče stranke.

50

Tako – drugače kot prodajalci, ki so tretje osebe v okviru Partner Programma – fotograf v primeru tožeče stranke spletne platforme, v smislu člena 3(i) Uredbe 2022/2065, ne uporablja. Iz tega sledi, da različno obravnavanje fotografij, ki jih posname fotograf, in fotografij, ki so jih predložili tretji prodajalci v okviru Partner Programma, izhaja iz same sistematike navedene uredbe in zato ne more povzročiti nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

51

Drugič, tožeča stranka trdi, da iz sodbe z dne 22. decembra 2022, Louboutin (Uporaba nedovoljenega znaka na spletni tržnici) (C‑148/21 in C‑184/21, EU:C:2022:1016), izhaja, da na podlagi člena 9(2) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1) „uporablja“ znamke, ki jih tretji prodajalci tržijo v okviru Partner Programma. V zvezi s tem namreč pojasnjuje, da je predložitev ponudb v okviru storitve Zalando Retail in v okviru Partner Programma enaka, ter da je zato odgovorna za morebitne kršitve prava znamk, ki izhajajo iz trženja proizvodov v okviru Partner Programma.

52

Vendar zadostuje ugotoviti, da vprašanje, ali tožeča stranka uporablja znamke, ki jih tretji prodajalci tržijo v okviru Partner Programma v smislu člena 9(2) Uredbe 2017/1001, ni upoštevno za ugotovitev, ali je platforma Zalando spletna platforma v smislu člena 3(i) Uredbe 2022/2065 ali ne.

53

Iz tega sledi, da je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

54

Tožeča stranka v drugem delu prvega tožbenega razloga, ob podpori združenja bevh, Komisiji očita, da je napačno menila, da je bilo povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov platforme Zalando večje od 45 milijonov. Pojasnjuje, da bi Komisija v skladu s členom 3(p) Uredbe 2022/2065 morala upoštevati le aktivne prejemnike te platforme, in sicer prejemnike storitve, ki so bili informacijam tretjih prodajalcev v okviru Partner Programma dejansko izpostavljeni, ne pa prejemnikov, ki so bili izpostavljeni informacijam, ki jih je v okviru storitve Zalando Retail zagotovila sama. Tako meni, da je ob neobstoju drugih sredstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče opredeliti te aktivne prejemnike, njihovo število treba določiti ob upoštevanju deleža prodaje, ki so jo ustvarili tretji prodajalci, in posledično ugotoviti, da je povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov navedene platforme znašalo le 30,836 milijona.

55

Komisija ob podpori organizacije EISi izpodbija trditve tožeče stranke.

56

V skladu s členom 3(p) Uredbe 2022/2065 aktivni prejemnik spletne platforme pomeni prejemnika storitve, ki uporablja spletno platformo tako, da od nje zahteva, da gosti informacijo, ali pa je izpostavljen informaciji, ki jo gosti spletna platforma in se razširja prek njenega spletnega vmesnika.

57

Poleg tega iz člena 33(1) in (4) Uredbe 2022/2065 izhaja, da Komisija kot zelo velike spletne platforme določi spletne platforme, katerih povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov je 45 milijonov ali več, pri čemer se med drugim opre na podatke, ki jih predložijo ponudniki teh platform v skladu s členom 24(2) navedene uredbe, ali na katere koli druge informacije, ki so na voljo Komisiji.

58

Nazadnje, člen 24(2) Uredbe 2022/2065 določa, da ponudniki do 17. februarja 2023 in nato vsaj enkrat vsakih šest mesecev za vsako spletno platformo v javno dostopnem oddelku svojega spletnega vmesnika objavijo informacije o povprečnih mesečnih aktivnih prejemnikih storitve v Uniji, izračunane kot povprečje v obdobju zadnjih šestih mesecev in v skladu z metodologijo, določeno v delegiranih aktih iz člena 33(3) te uredbe, kadar so bili ti delegirani akti sprejeti.

59

V obravnavani zadevi je, prvič, tožeča stranka 17. februarja 2023 v javno dostopnem oddelku svojega spletnega vmesnika objavila informacije o povprečnih mesečnih aktivnih prejemnikih storitve v Uniji. Na eni strani je navedla, da je povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov platforme Zalando, gledano kot celota (to je vključujoč Zalando Retail in Partner Programm), znašalo 83,341 milijona. Na drugi strani je navedla, da ker je bruto vrednost proizvodov, trženih v okviru Partner Programma, ustrezalo 37 % bruto vrednosti vseh proizvodov, ki se tržijo na navedeni platformi, je povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov, ki ustreza 37 % od 83,341 milijona, posledično znašalo 30,836 milijona.

60

Drugič, ugotoviti je treba, kot je to storila Komisija, da iz člena 3(p) Uredbe 2022/2065 izhaja, da mora biti prejemnik storitve – da bi ga bilo mogoče opredeliti kot aktivnega prejemnika spletne platforme – le v stiku s to platformo, zlasti tako, da je bil izpostavljen informacijam, ki jih gosti spletna platforma in se razširjajo prek njenega spletnega vmesnika. Tako iz te določbe izhaja, da pojem „aktivni prejemnik spletne platforme“ ni omejen na osebe, ki so opravile transakcijo na platformi Zalando. Nasprotno, vključuje vse osebe, ki so bile „izpostavljene“ informacijam, ki so jih predložili tretji prodajalci, vključno s tem, da so bile seznanjene z imeni proizvodov, ki jih slednji tržijo, njihovim proizvajalcem, njihovim opisom in fotografijo.

61

Ta razlaga člena 3(p) Uredbe 2022/2065 je poleg tega potrjena z uvodno izjavo 77 te uredbe, v kateri je navedeno, da je prejemnik lahko izpostavljen informacijam zgolj „z gledanjem ali poslušanjem“ in da „aktivna uporaba ni omejena na interakcijo z informacijami s klikanjem, komentiranjem, povezovanjem, deljenjem, nakupom ali izvedbo transakcij na spletni platformi“.

62

V zvezi s tem uvodne izjave 77 Uredbe 2022/2065, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni mogoče šteti za neupoštevno za namene razlage člena 3(p) te uredbe. Spomniti je namreč treba, da preambula akta Unije, čeprav je v njej lahko pojasnjena vsebina določb tega akta in so podani elementi razlage, ki lahko razjasnijo voljo avtorja navedenega akta, nima pravno zavezujoče veljave in se nanjo ni mogoče učinkovito sklicevati niti zato, da bi se odstopilo od določb zadevnega akta, niti zato, da bi se te določbe razlagale v smislu, ki je v nasprotju z njihovim besedilom (glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 2024, LEA, C‑10/22, EU:C:2017:254, točka 51 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi pa je treba poudariti, da je v navedeni uvodni izjavi zgolj pojasnjena vsebina navedenega člena, ne da bi se od njega odstopalo ali bi se mu nasprotovalo, kot je tožeča stranka poleg tega priznala na obravnavi, saj je lahko aktivni prejemnik „v stiku“ z informacijami in jim je „izpostavljen“, tudi če z njimi ni v interakciji.

63

Tretjič, navesti je treba, da je, kot pojasnjuje tožeča stranka, za nekatere proizvode, ki jih hkrati tržijo tožeča stranka in tretji prodajalci, „predstavitev proizvodov vedno enotna in neodvisna od identitete zadevnega prodajalca“. Pojasnjuje torej, da „obstaja le ena stran s podatki o proizvodu, ki vsebuje enake informacije in slike“, in da potrošnik pozna identiteto prodajalca le, ko izbira specifikacije zadevnega proizvoda, kot je na primer njegova velikost za oblačila.

64

Čeprav tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da „v večini primerov“ informacije o proizvodih, ki jih tožeča stranka in tretji prodajalci tržijo hkrati, izvirajo od nje, in ne od zadnjenavedenih, je treba poudariti, da ne trdi, da bi bilo to sistematično tako.

65

Poleg tega ni mogoče izključiti, da se potrošniki seznanijo z informacijami o proizvodih, ki jih tržijo izključno tretji prodajalci, preden se nazadnje odločijo kupiti drug proizvod, ki ga neposredno prodaja tožeča stranka.

66

V teh okoliščinah je treba navesti, da števila aktivnih prejemnikov, v smislu člena 3(p) Uredbe 2022/2065, ni mogoče določiti glede na delež prodaje, ki so jo ustvarili tretji prodajalci v okviru Partner Programma. Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka in združenje bevh ne moreta utemeljeno šteti, da je imela platforma Zalando povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov v višini 30,836 milijona in da je bilo zato to povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov pod pragom 45 milijonov, določenim v členu 33(1) navedene uredbe.

67

Na to ugotovitev ne vpliva trditev tožeče stranke, da člen 3(p) Uredbe 2022/2065 določa, da mora biti prejemnik storitve – da bi ga bilo mogoče opredeliti kot aktivnega prejemnika spletne platforme – dejansko izpostavljen informacijam, in ne le, da jim je lahko bil izpostavljen. Zadostuje namreč ugotoviti, da bi morala tožeča stranka v skladu s členom 24(2) navedene uredbe sama identificirati osebe, ki so bile dejansko izpostavljene navedenim informacijam. Ker tožeča stranka trdi, da pri 83,341 milijona oseb, upoštevanih pri izračunu povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov, ni mogla razlikovati med tistimi, ki so bile informacijam tretjih prodajalcev dejansko izpostavljene, in tistimi, ki tem informacijam niso bile izpostavljene, je treba ugotoviti, da je Komisija utemeljeno menila, da so bile vse navedene osebe navedenim informacijam dejansko izpostavljene. Iz tega sledi, da je Komisija prav tako utemeljeno menila, da je povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov platforme Zalando znašalo 83,341 milijona.

68

Poleg tega v delu, v katerem tožeča stranka meni, da je z izpodbijanim sklepom kršeno načelo sorazmernosti, ker naj bi bila v skladu z razlogovanjem Komisije v tem sklepu platforma Zalando določena kot zelo velika spletna platforma, tudi če bi „99,99 % informacij“, ki se razširjajo javnosti, izviralo od nje, zadostuje ugotovitev, da tožeča stranka ne trdi, da ta predpostavka dejansko ustreza resničnosti. Nasprotno, kot je bilo navedeno v točki 44 zgoraj, trdi, da prodaja, opravljena v okviru Partner Programma, pomeni 37 % bruto vrednosti proizvodov, ki se tržijo na platformi Zalando, kar kaže na to, da naj bi informacije tretjih prodajalcev predstavljale znaten del informacij, ki se razširjajo na tej platformi.

69

Tožeča stranka poleg tega ne pojasnjuje, zakaj naj v primeru razširjanja informacij tretjih prodajalcev, ki naj bi v njenem primeru pomenile le 0,01 % informacij, objavljenih na platformi Zalando, ne bi šlo za manjše ali zgolj dodatne funkcije te platforme v smislu člena 3(i) Uredbe 2022/2065.

70

Iz tega sledi, da je treba drugi del prvega tožbenega razloga, posledično pa navedeni tožbeni razlog v celoti, zavrniti.

71

Tožeča stranka se v okviru drugega tožbenega razloga sklicuje na nezakonitost člena 33(1) in (4) Uredbe 2022/2065 v povezavi s členom 24(2) te uredbe. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov.

72

Tožeča stranka s prvim delom v bistvu trdi, da člen 33(1) in (4) Uredbe 2022/2065 v povezavi s členom 24(2) te uredbe krši načelo pravne varnosti.

73

Tožeča stranka z drugim in tretjim delom trdi, da člen 33(1) Uredbe 2022/2065 v povezavi s členom 24(2) te uredbe krši načelo enakega obravnavanja oziroma načelo sorazmernosti.

74

Tožeča stranka v prvem delu drugega tožbenega razloga, ob podpori združenja bevh, trdi, da člen 33(1) in (4) Uredbe 2022/2065 v povezavi s členom 24(2) te uredbe krši načelo pravne varnosti, ker pojem „aktivni prejemnik spletne platforme“ ni dovolj natančen in ker zato opredelitev kot zelo velika spletna platforma ni dovolj predvidljiva.

75

Komisija ob podpori Parlamenta, Sveta in organizacije EISi trditve tožeče stranke izpodbija.

76

V zvezi s tem je treba opozoriti, da načelo pravne varnosti med drugim zahteva, da mora biti predpis jasen in natančen, zato da lahko posamezniki nedvoumno ugotovijo svoje pravice in obveznosti ter da lahko temu ustrezno ravnajo (sodbi z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 68, in z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 46). Navedeno načelo je še posebej pomembno v primeru predpisov, ki bi lahko imeli finančne posledice (glej sodbo z dne 29. aprila 2021, Banco de Portugal in drugi, C‑504/19, EU:C:2021:335, točka 52 in navedena sodna praksa), kot je v primeru Uredbe 2022/2065.

77

Vendar načelo pravne varnosti ne zahteva, da bi moral biti pri vsaki določbi izključen kakršen koli dvom o njeni razlagi. Nasprotno, gre za to, ali je zadevni pravni akt tako nejasen, da ni mogoče z zadostno gotovostjo odpraviti morebitnih dvomov v zvezi z obsegom ali pomenom določbe (sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi FCD in FMB, C‑106/14, EU:C:2015:93, točka 55; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 14. aprila 2005, Belgija/Komisija, C‑110/03, EU:C:2005:223, točka 31). Tako okoliščina, da mora sodišče Unije uporabiti druge metode razlage, kot je dobesedna razlaga splošne določbe, ne more zadoščati za kršitev načela pravne varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2021, Irish Ferries, C‑570/19, EU:C:2021:664, točka 167).

78

Poleg tega v skladu s sodno prakso Sodišča okoliščina, da določba za izpolnitev te zahteve ne predpisuje konkretne metode ali postopka, še ne pomeni, da je s to določbo kršeno načelo pravne varnosti (glej sodbo z dne 22. februarja 2022, Stichting Rookpreventie Jeugd in drugi, C‑160/20, EU:C:2022:101, točka 43 in navedena sodna praksa). V takih okoliščinah morajo namreč zadevni organ oziroma subjekti izbrati zanesljivo metodo, s katero je mogoče zagotoviti spoštovanje zahteve, ki izhaja iz te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2019, Planta Tabak, C‑220/17, EU:C:2019:76, točka 33).

79

V obravnavani zadevi je treba poudariti, kot je to storila Komisija, da se pojem „aktivni prejemnik spletne platforme“ uporablja v veliko različnih primerih. Iz člena 3(i) in uvodne izjave 13 Uredbe 2022/2065 namreč izhaja, da pojem „spletna platforma“ zajema tako družbena omrežja kot tudi spletne tržnice. Tožeča stranka poleg tega priznava obstoj „velike raznolikosti spletnih platform“, ki se „razlikujejo […] po naravi storitev, ki jih ponujajo“. Tako mora biti pojem „aktivni prejemnik spletne platforme“ tak, da ga je mogoče prilagoditi različnim vrstam spletnih platform, ki lahko na različne načine prikazujejo različne vrste vsebin, med katerimi so zvočne in vizualne vsebine, na primer z uporabo spletnega mesta ali aplikacije, ali tako, da se dostop do teh vsebin pogojuje s predhodnim vpisom in odprtjem računa.

80

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je s tem pojmom neločljivo povezana določena stopnja negotovosti glede pomena in obsega pojma „aktivni prejemnik spletne platforme“ (glej v tem smislu sodbo z dne 14. aprila 2005, Belgija/Komisija, C‑110/03, EU:C:2005:223, točka 31).

81

Tožeča stranka in združenje bevh trdita, da so Komisija in ponudniki spletnih platform zaradi nenatančnosti pojma „aktivni prejemnik spletne platforme“ v praksi uporabili različne metode za izračun povprečnega mesečnega število aktivnih prejemnikov teh platform.

82

Na prvem mestu, tožeča stranka meni, da ponudniki podcenjujejo povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov svojih spletnih platform.

83

Tožeča stranka tako trdi, prvič, da ponudniki spletnih platform niso upoštevali naslovov internetnega protokola (IP-naslovov), ki so bili sicer v Uniji, vendar ne v državi članici, v kateri so bili ti ponudniki dejavni ali v kateri bi bilo njihove proizvode mogoče dobavljati. V zvezi s tem dodaja, da se člen 33(1) Uredbe 2022/2065 omejuje na sklicevanje na aktivne prejemnike v Uniji, ne da bi bilo pojasnjeno, ali gre za aktivne prejemnike, ki imajo v Uniji stalno ali običajno prebivališče, ali za tiste, ki imajo z zadnjenavedeno „ozemeljsko povezavo“.

84

V zvezi s tem je treba na eni strani poudariti, da se zdi, da trditev tožeče stranke temelji na nemški različici člena 2(1) Uredbe 2022/2065, v skladu s katero se ta uredba uporablja med drugim za posredniške storitve, ki se ponujajo prejemnikom storitve, kot so fizične osebe, ki imajo „Sitz“ (stalno prebivališče) v Uniji. V drugih jezikovnih različicah te določbe pa se zahteva le, da se ti prejemniki storitve „nahajajo v“ Uniji, brez dodatnih pojasnil.

85

V skladu z ustaljeno sodno prakso formulacija, uporabljena v eni od jezikovnih različic določbe prava Unije, ne more biti edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami (sodbi z dne 21. marca 2024, Cobult, C‑76/23, EU:C:2024:253, točka 25, in z dne 17. januarja 2023, Španija/Komisija, C‑632/20 P, EU:C:2023:28, točka 40).

86

V teh okoliščinah je treba šteti, da je upošteven le kraj, kjer se nahajajo prejemniki zadevne storitve, kadar so izpostavljeni informacijam, ki jih gosti spletna platforma, ne glede na kraj njihovega stalnega ali običajnega prebivališča. Tako v nasprotju s tem, kar je tožeča stranka trdila na obravnavi, iz različnih jezikovnih različic člena 2(1) Uredbe 2022/2065 kot celote ne izhaja, da bi moral zakonodajalec Unije za namene uporabe te določbe opredeliti pojem „stalno prebivališče“. Poleg tega je iz točke 41 tožbe razvidno, da je tožeča stranka navedeno določbo – za izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov platforme Zalando – pravilno razlagala, ker je upoštevala le kraj, od koder so bila spletna mesta in aplikacije v zvezi s to platformo priklicani.

87

Na drugi strani, na podlagi nobene od jezikovnih različic člena 2(1) Uredbe 2022/2065 prejemnikov storitve ni mogoče izključiti z obrazložitvijo, da bi bili – čeprav se nahajajo v Uniji – v državi članici, v kateri ponudnik spletne platforme ni dejaven ali v kateri njegovih proizvodov ni mogoče dobaviti.

88

Iz tega sledi, kot navaja Komisija, da je ravnanje, ki ga je tožeča stranka opisala za izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov spletne platforme, v nasprotju z Uredbo 2022/2065. Zato na podlagi dejstva – ob domnevi, da je dokazano – da so nekateri ponudniki spletnih platform tako ravnali, ni mogoče ugotoviti kršitve načela pravne varnosti zaradi nenatančnosti pojma „aktivni prejemnik spletne platforme“ v navedeni uredbi.

89

Drugič, tožeča stranka trdi, da ponudniki spletnih platform upoštevajo le prejemnike, ki so aktivni na njihovih spletnih mestih, ne pa tudi na njihovih pripadajočih aplikacijah. Poleg tega trdi, da ponudniki spletnih platform, na katerih so dostopne tako njihove vsebine kot tudi vsebine tretjih prodajalcev, upoštevajo le „prejemnike vsebin tretjih oseb“, tudi kadar ti ponudniki svoje vsebine prikazujejo na istem vmesniku. Navaja tudi, da ponudniki spletnih platform ne upoštevajo aktivnih prejemnikov, ki se ne strinjajo z uporabo piškotkov (cookies). Poleg tega predlaga, da ponudniki spletnih platform, katere lahko uporabljajo le registrirane osebe, vendar lahko do njihove vsebine dostopajo neregistrirane osebe, slednjih ne bi upoštevali. Nazadnje trdi, da ponudniki spletnih platform aktivne prejemnike enačijo z boti, kadar 30 minut niso dejavni, in da jih zato ti ponudniki ne upoštevajo pri izračunu povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov.

90

Vendar je treba ugotoviti, da se z ravnanji, ki jih je opisala tožeča stranka, tudi tu krši Uredba 2022/2065, kar je slednja poleg tega priznala na obravnavi, in da zato z njimi ni mogoče dokazati nezadostne natančnosti navedene uredbe.

91

Na eni strani je namreč v uvodni izjavi 77 Uredbe 2022/2065 pojasnjeno, da „bi bilo treba prejemnika storitve […] šteti samo enkrat“, da ta uredba „od ponudnikov spletnih platform […] ne zahteva, da bi izrecno sledili posameznikom na spletu“ in da kadar „lahko taki ponudniki brez nadaljnje obdelave osebnih podatkov in sledenja odštejejo avtomatizirane uporabnike, kot so boti ali strgalniki (‚scrapers‘), lahko to storijo“. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da ti dobavitelji pri izračunu povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov morda ne bi upoštevali nekaterih aktivnih prejemnikov, ker naj bi nekateri zavračali uporabo piškotkov in ker naj se botov ne bi smelo šteti.

92

Nasprotno, iz uvodne izjave 77 Uredbe 2022/2065 je razvidno, da lahko ponudniki spletnih platform zajamejo bote, kadar jih brez nadaljnje obdelave ali sledenja ne morejo izključiti iz osebnih podatkov, in večkrat štejejo enega in istega aktivnega prejemnika, čeprav je cilj – „če je to mogoče“ – da se aktivne prejemnike šteje samo enkrat. Tako so lahko ti ponudniki, v skladu z navedeno uredbo, v nekaterih okoliščinah prisiljeni preceniti povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov njihove spletne platforme. Slednja pa jim ne dovoli, da bi navedeno število podcenjevali. Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 78 zgoraj, morajo navedeni ponudniki med drugim izbrati zanesljivo metodo, s katero je mogoče zagotoviti izpolnjevanje te zahteve, da se zadevnega števila ne podcenjuje.

93

Dejstvo, na katero se sklicuje tožeča stranka, da je v členu 33(1) Uredbe 2022/2065 navedeno povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov, ne pa povprečno mesečno število obiskov zadevne spletne platforme, te ugotovitve ne more omajati. Ta določba, kot se razlaga ob upoštevanju uvodne izjave 77 te uredbe, namreč ne vodi do tega, da so zajeti vsi ti obiski, čeprav lahko pride do precenitve števila aktivnih prejemnikov zadevne spletne platforme.

94

Na drugi strani, kot je bilo opozorjeno v točki 60 zgoraj, je moral biti prejemnik storitve, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot aktivnega prejemnika spletne platforme v smislu člena 3(p) Uredbe 2022/2065, le v stiku s to platformo, zlasti tako, da je bil izpostavljen informacijam, ki jih gosti ta platforma in se razširjajo prek njenega spletnega vmesnika.

95

Iz tega sledi, da ponudnik spletne platforme pri izračunu povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov ne more izključiti prejemnikov storitve, ki – kljub temu, da so bili izpostavljeni informacijam, ki jih gosti ta platforma – na njej niso bili registrirani, niso opravili transakcije, so bili določeno obdobje neaktivni, so zavrnili uporabo piškotkov ali so do platforme dostopali prek aplikacije.

96

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da so ponudniki spletnih platform zaskrbljeni, da bi istega aktivnega prejemnika šteli večkrat, če bi se zanašali le na število obiskov njihovih spletnih platform. Dodaja, da ponudniki število teh podvajanj ocenjujejo različno. Vendar na podlagi teh okoliščin ni mogoče dokazati kršitve načela pravne varnosti zaradi nenatančnosti pojma „aktivni prejemnik spletne platforme“ v Uredbi 2022/2065.

97

Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da ponudniki ne objavijo povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov svojih spletnih platform, temveč zgolj navajajo, da je to število manjše od 45 milijonov, ker naj bi jim člen 24(2) Uredbe 2022/2065 nalagal le objavo „informacij o povprečnih mesečnih aktivnih prejemnikih“, ne pa povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov kot takega. Vendar na podlagi takšne okoliščine, zaradi nenatančnosti pojma „aktivni prejemnik spletne platforme“ v navedeni uredbi, ni mogoče dokazati kršitve načela pravne varnosti.

98

Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da ponudniki spletnih platform pri izračunu povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov upoštevajo le prejemnike storitve, ki na njih dovolj dolgo ostanejo. Pojasnjuje, da se upošteva minimalni časovni razmik od 3 do 45 sekund, glede na zadevnega ponudnika, in da lahko izbira tega časovnega razmika pomembno vpliva na izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov njihovih spletnih platform.

99

V zvezi s tem sicer ni sporno, da se lahko povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov spletne platforme spreminja glede na to, ali je določen minimalni časovni razmik 3 ali 45 sekund, v katerem morajo prejemniki storitve ostati na tej platformi, da se jih lahko šteje za aktivne prejemnike.

100

Vendar je v uvodni izjavi 77 Uredbe 2022/2065 pojasnjeno, da je lahko izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov, in s tem števila oseb, izpostavljenih informacijam, ki jih gostuje spletna platforma, odvisen od „narave storitve in načina, kako prejemniki storitve komunicirajo z njo“. Tako okoliščina, da ta uredba abstraktno in za vse spletne platforme ne določa minimalnega časovnega razmika, ki ga morajo ponudniki teh platform upoštevati za izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov, ne zadostuje za ugotovitev, da – ob upoštevanju značilnosti te platforme – ne omogoča določitve povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov posamezne spletne platforme.

101

Poleg tega je treba ugotoviti, kot je to storila Komisija, da tožeča stranka ne trdi, da v obravnavani zadevi ni mogla določiti zadevnega minimalnega časovnega razmika za izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov platforme Zalando. Nasprotno, iz njenih trditev je razvidno, da je upoštevala minimalni časovni razmik 10 sekund, in sicer tudi v povezavi s številom 83,341 milijona, ki ga je nazadnje upoštevala Komisija. Poleg tega ne navaja nobene trditve, da bi dokazala, da glede na značilnosti te platforme na podlagi takega časovnega razmika ni mogoče šteti, da je bil prejemnik storitve lahko izpostavljen informacijam tretjih prodajalcev in da je bilo to trajanje izbrano samovoljno zgolj zato, da se izpolni obveznost objave, ki je določena v členu 24(2) Uredbe 2022/2065.

102

Na petem mestu, združenje bevh navaja, da nekateri aktivni prejemniki niso nujno izpostavljeni informacijam, ki jih gosti spletna platforma, tako da morajo ponudniki spletnih platform imeti možnost, da izvedejo „prilagoditve“, za izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov teh platform. Poleg tega poudarja, da Komisija priznava, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi lahko izvedla takšne prilagoditve, zlasti da ne bi večkrat štela istega aktivnega prejemnika ali da ne bi štela „nenamernih uporab“ platforme Zalando, ki ne bi vključevale dejanske izpostavljenosti vsebinam, ki na njej gostujejo. Vendar trdi, da v Uredbi 2022/2065 prilagoditve, ki bi bile dovoljene, niso naštete izčrpno. Tako zakonodajalcu Unije očita, da je pojem „aktivni prejemnik spletne platforme“ opredelil s sklicevanjem na pojem „izpostavljenost“, čeprav je tudi ta nenatančen.

103

V zvezi s tem na eni strani iz člena 3(p) Uredbe 2022/2065 izhaja, da je aktivni prejemnik spletne platforme bodisi oseba, ki uporablja spletno platformo tako, da od nje zahteva, da gosti informacijo, ali pa oseba, ki je tem informacijam izpostavljena prek vmesnika navedene platforme. Iz tega sledi, da je moral biti potrošnik, da bi se ga štelo za aktivnega prejemnika platforme Zalando, v obravnavani zadevi nujno izpostavljen informacijam, ki jih ta platforma gosti na zahtevo tretjih prodajalcev. Tako v nasprotju s tem, kar trdi združenje bevh, med aktivnimi prejemniki ni mogoče opredeliti potrošnikov, ki naj ne bi bili izpostavljeni navedenim informacijam. Posledično bi bilo za določitev števila potrošnikov, ki jih je treba šteti za aktivne prejemnike te platforme, sicer mogoče „prilagoditi“ število obiskov ali število prejemnikov storitve, vendar za izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov te platforme števila aktivnih prejemnikov ni bilo treba prilagoditi.

104

Na drugi strani je treba poudariti, da je bil namen prilagoditev, na katere se sklicuje združenje bevh, v resnici preprečiti, da bi se večkrat upoštevalo istega aktivnega prejemnika ali osebe, ki so bile neprostovoljno na platformi Zalando, ne da bi bile dejansko izpostavljene informacijam tretjih prodajalcev. Zato, in v nasprotju s trditvami združenja bevh, iz tega ni mogoče sklepati, da je Komisija priznala, da aktivni prejemniki morda niso izpostavljeni informacijam tretjih prodajalcev. Nazadnje, združenje bevh ni utemeljilo svoje trditve, da pojem „izpostavljenost“ ni dovolj natančen, zlasti glede na pojasnila iz uvodne izjave 77 Uredbe 2022/2065.

105

Na šestem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija sama uporabila različne metode za izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov platforme Zalando. Tako navaja, da je Komisija s sklepom z dne 27. septembra 2023, ki je bil sprejet po sprejetju izpodbijanega sklepa, določila znesek pristojbine za nadzor, ki jo mora plačati na podlagi člena 43 Uredbe 2022/2065. Ugotavlja, da je Komisija zato menila, da povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov navedene platforme znaša le 47,5 milijona, in ne več 83,341 milijona, kot je navedla v izpodbijanem sklepu. Podobno ugotavlja veliko razhajanje med podatki, ki so jih objavili drugi ponudniki zelo velikih spletnih platform na podlagi člena 24(2) navedene uredbe, in podatki, ki jih je Komisija upoštevala pri izračunu te pristojbine.

106

V zvezi s tem je treba, prvič, opozoriti, da člen 43 Uredbe 2022/2065 med drugim določa, da morajo ponudniki posredniških storitev, ki so določene kot zelo velike spletne platforme, Komisiji plačati pristojbino za nadzor. Skupni znesek letnih pristojbin za nadzor krije ocenjene stroške, ki jih ima Komisija v zvezi s svojimi nadzornimi nalogami na podlagi te uredbe.

107

Poleg tega člen 4(1) in (2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2023/1127 z dne 2. marca 2023 o dopolnitvi Uredbe 2022/2065 s podrobnimi metodologijami in postopki v zvezi s pristojbinami za nadzor, ki jih Komisija zaračunava ponudnikom zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov (UL 2023, L 149, str. 16), določa, da je treba osnovni znesek pristojbine za nadzor razdeliti med ponudnike zadevnih posredniških storitev, zlasti glede na njihovo povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov. V tej določbi je tudi navedeno, da se lahko Komisija med drugim opre na povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov, ki ga je v skladu s členom 24(2) navedene uredbe objavil zadevni ponudnik zelo velike spletne platforme, ali na „katero koli drugo informacijo“, ki je na voljo 31. avgusta leta, za katero je treba plačati navedeno pristojbino.

108

Zato je treba poudariti, da člen 4 Uredbe 2023/1127 izrecno določa možnost, da se Komisija – pri določitvi platforme Zalando kot zelo velike spletne platforme – opre na druge vire informacij, kot so podatki tretjih podjetij, in tako za izračun osnovnega zneska pristojbine za nadzor uporabi drugačno povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov od tistega, ki ga je tožeča stranka objavila 17. februarja 2023 na podlagi člena 24(2) te uredbe. V zvezi s tem iz točke 67 zgoraj izhaja, da je Komisija v izpodbijanem sklepu upravičeno ohranila povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov v višini 83,341 milijona, ki ga je tožeča stranka objavila na podlagi zadnjenavedene določbe.

109

Drugič, Komisija je v sklepu z dne 27. septembra 2023 in v obvestilu tožeči stranki, ki je bilo izdano pred tem sklepom in na katerega se nanaša člen 6(3) Uredbe 2023/1127, sicer res navedla, da se je za določitev povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov platforme Zalando raje oprla na podatke, ki izvirajo iz tretjih podjetij, in ne na podatke, ki jih je pridobila od tožeče stranke. Navedla je, da je bila odločitev, da se opre na podatke tretjih podjetij, upravičena, zato da bi bilo mogoče sprejeti skupno metodologijo izračuna za vseh 19 posredniških storitev, za katere se je leta 2023 plačevala pristojbina za nadzor, in da bi se tako znesek pravično porazdelil med ponudnike teh storitev, v skladu z načelom enakega obravnavanja. Zato je menila, da je povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov platforme Zalando znašal le še 47,5 milijona.

110

Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija priznala tudi, da so podatki tretjih podjetij zgolj ocene in so po svoji naravi manj zanesljivi kot podatki samih platform, česar tožeča stranka ne izpodbija. Neodvisno od zakonitosti sklepa z dne 27. septembra 2023, ki ni predmet te tožbe, pa je treba poudariti, da na podlagi dejstva, da se je Komisija pri določitvi povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov v izpodbijanem sklepu oprla na najzanesljivejše podatke, ni mogoče dokazati, da pojem „aktivni prejemnik spletne platforme“ v smislu načela pravne varnosti ni dovolj natančen. Iz tega sledi, da tako dejstvo prav tako ne more omajati zakonitosti zadnjenavedenega sklepa, zlasti ker je Komisija v sklepu z dne 27. septembra 2023 upoštevala tudi povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov, večje od 45 milijonov.

111

Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka in združenje bevh neutemeljeno trdita, da je mogoče z obstojem različnih metod za izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov platform dokazati, da člen 33(1) in (4) Uredbe 2022/2065 v povezavi s členom 24(2) te uredbe krši načelo pravne varnosti.

112

Na prvem mestu, tožeča stranka navaja, da člen 33(3) Uredbe 2022/2065 določa, da „Komisija lahko […] sprejme delegirane akte […] da dopolni določbe te uredbe z določitvijo metodologije za izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov za potrebe [člena 33(1)] in člena 24(2) [navedene uredbe], s čimer zagotovi, da bo metodologija upoštevala tržni in tehnološki razvoj“.

113

Vendar je treba opozoriti, da ni nujno, da so v zakonodajnem aktu tehnična pojasnila, saj lahko zakonodajalec Unije postavi splošni pravni okvir, ki ga po potrebi naknadno pojasni (sodba z dne 4. oktobra 2024, Litva in drugi/Parlament in Svet (Sveženj o mobilnosti), od C‑541/20 do C‑555/20, EU:C:2024:818, točka 160). Poleg tega, kot izhaja iz točke 78 zgoraj, lahko zadevni gospodarski subjekti – ob neobstoju takšnih pojasnil – izberejo zanesljivo metodo, s katero je mogoče zagotoviti spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz tega zakonodajnega akta.

114

Zato v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, okoliščina, da Uredba 2022/2065 določa možnost, da Komisija sprejme delegirani akt, ne more zadostovati za ugotovitev, da bi bila nejasnost te uredbe, če takega delegiranega akta ne bi bilo, takšna, da bi bilo z njeno uporabo kršeno načelo pravne varnosti.

115

Poleg tega, ker se združenje bevh sklicuje na nezakonitost člena 33(3) Uredbe 2022/2065, ker ta določba v nasprotju s členom 290(1) PDEU določa sprejetje delegiranega akta, ki ni omejen na dopolnitev ali spremembo nebistvenih elementov navedene uredbe, zadostuje opozoriti, da so lahko le določbe splošnega akta, ki so podlaga za izpodbijani posamični sklep ali imajo neposredno pravno povezavo s tem sklepom, utemeljeno predmet ugovora nezakonitosti, vendar ugovor nezakonitosti zoper splošni akt, za katerega navedeni sklep ni izvedbeni ukrep, ni dopusten (glej sodbo z dne 8. septembra 2020, Komisija in Svet/Carreras Sequeros in drugi, C‑119/19 P in C‑126/19 P, EU:C:2020:676, točki 69 in 70 ter navedena sodna praksa).

116

Ugotoviti pa je treba, da člen 33(3) Uredbe 2022/2065 nima nobene neposredne pravne povezave z izpodbijanim sklepom. Ker Komisija namreč ni sprejela delegiranega akta, kot to dovoljuje ta določba, za izračun povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov platforme Zalando ni mogla uporabiti metode iz tega akta. Zato je treba tak ugovor nezakonitosti zavreči kot nedopusten, in to ne glede na to, da naj bi bil vložen prepozno, kar zatrjuje Komisija.

117

Na drugem mestu, tožeča stranka ugotavlja, da Uredba (EU) 2022/1925 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. septembra 2022 o tekmovalnih in pravičnih trgih v digitalnem sektorju in spremembi direktiv (EU) 2019/1937 in (EU) 2020/1828 (akt o digitalnih trgih) (UL 2022, L 265, str. 1) vključuje prilogo, katere namen je pojasniti metodo za identifikacijo in izračun „aktivnih končnih uporabnikov“. Vendar ta okoliščina ni upoštevna za ugotovitev, ali je v Uredbi 2022/2065 dovolj natančno opredeljen pojem „aktivni prejemnik spletne platforme“, glede na načelo pravne varnosti.

118

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da niti tožeča stranka niti združenje bevh nista predložila elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da pojasnila iz Uredbe 2022/2065 ne zadostujejo za to, da bi bilo ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve, zlasti pa posebnosti zadevne platforme, mogoče ugotoviti število oseb, ki so bile izpostavljene informacijam, ki jih je slednja gostila in razširjala, ter izračunati šestmesečno povprečje.

119

Iz tega sledi, da tožeča stranka in združenje bevh neutemeljeno trdita, da člen 33(1) in (4) Uredbe 2022/2065 v povezavi s členom 24(2) te uredbe krši načelo pravne varnosti.

120

Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

121

Tožeča stranka v drugem delu drugega tožbenega razloga, ob podpori združenja bevh, meni, da člen 33(1) Uredbe 2022/2065 v povezavi s členom 24(2) te uredbe krši načelo enakega obravnavanja, ker hkrati različno obravnava primerljive spletne platforme in enako obravnava različne spletne platforme.

122

Komisija ob podpori Parlamenta, Sveta in organizacije EISi trditve tožeče stranke izpodbija.

123

Načelo enakega obravnavanja, določeno v členu 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo z dne 23. novembra 2023, Seven.One Entertainment Group, C‑260/22, EU:C:2023:900, točka 45 in navedena sodna praksa). V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za ugotovitev, ali je bilo kršeno navedeno načelo, med drugim upoštevati predmet in cilj določbe, za katero se trdi, da ga krši (glej sodbo z dne 6. septembra 2018, Piessevaux/Svet, C‑454/17 P, neobjavljena, EU:C:2018:680, točka 79 in navedena sodna praksa).

124

Poleg tega je na področju, na katerem ima zakonodajalec Unije široko diskrecijsko pravico, načelo enakega obravnavanja kršeno le, če je ta zakonodajalec uvedel samovoljno ali očitno neustrezno razlikovanje glede na cilj, ki se želi doseči z zadevno ureditvijo (glej v tem smislu sodbi z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi, od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557, točka 127, in z dne 9. marca 2023, Grossetête/Parlament, C‑714/21 P, neobjavljena, EU:C:2023:187, točka 48).

125

V obravnavani zadevi, na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da ponudniki spletnih platform in Komisija – zaradi nezadostne natančnosti pojma „aktivni prejemnik spletne platforme“ – povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov, glede na zadevno spletno platformo, določijo različno.

126

Vendar na eni strani, kot izhaja iz točk 118 in 119 zgoraj, niti tožeča stranka niti združenje bevh nista dokazala, da pojasnila iz Uredbe 2022/2065 ne zadostujejo za določitev povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov spletne platforme. Na drugi strani tožeča stranka ne navaja nobene spletne platforme, primerljive s platformo Zalando, ki je Komisija zaradi domnevne nejasnosti navedene uredbe ne bi določila kot zelo veliko spletno platformo.

127

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da ponudniki spletnih platform morda nikoli ne bi mogli biti zavezani, da Komisiji ali koordinatorju digitalnih storitev v državi sedeža v skladu s členom 24(3) Uredbe 2022/2065 sporočijo informacije v zvezi s povprečnim mesečnim številom aktivnih prejemnikov na njihovih spletnih platformah, če slednji tega ne bi zahtevali. Vendar ugotavlja, da imajo ponudniki spletnih platform konkurenčno prednost, kadar njihove spletne platforme niso določene kot zelo velike spletne platforme. Na podlagi tega sklepa, da bi navedeni ponudniki lahko imeli tako prednost, če bi namerno ali nenamerno podcenili število aktivnih prejemnikov ali če bi kršili svojo obveznost objave informacij v zvezi s povprečnim mesečnim številom aktivnih prejemnikov na podlagi člena 24(2) te uredbe. V zvezi s tem pojasnjuje, da je zakonodajalec Unije sicer določil možnost, da Komisija ponudnikom, katerih spletne platforme še niso bile določene kot zelo velike spletne platforme, zaradi kršitve navedene uredbe naloži globe, vendar ni določil „kompenzacijskega plačila“ kot nadomestila za „neugoden konkurenčni položaj“, ki so ga utrpeli ponudniki, katerih platforme so že bile določene kot zelo velike spletne platforme.

128

Vendar je treba poudariti, da člen 24(2) Uredbe 2022/2065 ponudnikom nalaga, da za vsako od svojih spletnih platform do 17. februarja 2023, nato pa vsaj vsakih šest mesecev, objavijo informacije o povprečnih mesečnih aktivnih prejemnikih teh platform.

129

Vendar na eni strani z okoliščino – tudi če bi bila dokazana – da so ponudniki spletnih platform kršili člen 24(2) Uredbe 2022/2065, ni mogoče dokazati, da je s členom 33(1) te uredbe kršeno načelo enakega obravnavanja. Poleg tega tožeča stranka ne pojasnjuje, zakaj naj globa, določena v členu 74 te uredbe, ki jo Komisija lahko naloži v primeru take kršitve, ne bi zadostovala za izravnavo domnevnega „neugodnega konkurenčnega položaja“, ki so ga utrpeli drugi ponudniki, ker so bile njihove platforme – ker so ravnali v skladu s členom 24(2) Uredbe – določene kot zelo velike spletne platforme.

130

Na drugi strani je sicer res, da lahko Komisija v skladu s členom 24(3) Uredbe 2022/2065 od ponudnikov spletnih platform zahteva, naj ji predložijo dodatne informacije, poleg tistih iz člena 24(2) te uredbe, vendar je treba poudariti, da zgolj na podlagi okoliščine, da je s to določbo Komisiji v zvezi s tem podeljena diskrecijska pravica, ni mogoče šteti, da bo Komisija svojo diskrecijsko pravico nujno izvajala ob kršitvi načela enakega obravnavanja.

131

Na tretjem mestu, tožeča stranka navaja, da člen 33(1) Uredbe 2022/2065 za določitev kot zelo velike spletne platforme upošteva le povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov, ne pa tudi narave zadevnih spletnih platform ali tveganja za družbo, ki jih te lahko povzročijo. Vendar trdi, da nasprotno od družbenih omrežij za spletne tržnice ne bi smele veljati dodatne obveznosti, ki so na podlagi te določbe naložene zelo velikim spletnim platformam. Poleg tega meni, da je platforma Zalando, na kateri lahko tržijo proizvode le tretji prodajalci, ki jih je sama izbrala, manj nevarna od platform, na katerih so prodajalci anonimni ali niso predmet izbirnega postopka. Poleg tega ugotavlja, da na platformi Zalando do zdaj ni bil ponujen noben ponarejen izdelek.

132

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 34(1) Uredbe 2022/2065 vsebuje seznam sistemskih tveganj, ki lahko izhajajo iz zelo velikih spletnih platform.

133

Natančneje, na eni strani člen 34(1)(a) Uredbe 2022/2065 določa, da sistemska tveganja vključujejo razširjanje nezakonitih vsebin prek zelo velikih spletnih platform. V skladu s členom 3(h) te uredbe gre, natančneje, za tveganja, povezana z razširjanjem „vsak[e] informacij[e], ki sama po sebi ali v povezavi z dejavnostjo, vključno s prodajo proizvodov […], ni skladna s pravom Unije ali pravom katere koli države članice, ki je skladno s pravom Unije, ne glede na natančen predmet urejanja ali naravo takega prava“.

134

Na drugi strani člen 34(1)(b) Uredbe 2022/2065 določa, da sistemska tveganja vključujejo „vse dejanske ali predvidljive negativne vplive na uresničevanje temeljnih pravic, zlasti temeljne pravice do […] visoke ravni varstva potrošnikov, določene v členu 38 Listine“.

135

Vendar, prvič, tožeča stranka ne izpodbija tega, da lahko spletne tržnice, zlasti tiste, na katerih prodajalci niso bili izbrani z izbirnim postopkom, olajšajo trženje nevarnih ali nezakonitih proizvodov. Poleg tega na podlagi dejstva, da so ponudniki spletnih tržnic, kot je tožeča stranka, do zdaj skrbno izbirali prodajalce, ki delujejo na njihovih spletnih tržnicah, ni mogoče izključiti, da bi ti v prihodnosti lahko omogočili trženje takšnih proizvodov velikemu delu prebivalstva Unije, če bi njihovo povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov ostalo enako ali večje od 45 milijonov.

136

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da lahko spletne tržnice kot celota razširjajo nezakonite vsebine v povezavi s prodajo proizvodov in lahko negativno vplivajo na temeljno pravico do visoke ravni varstva potrošnikov, ki je določena v členu 38 Listine.

137

Iz tega sledi, da zakonodajalec Unije ni storil očitne napake pri presoji s tem, ko je menil, da lahko spletne tržnice povzročijo sistemska tveganja v smislu člena 34(1) Uredbe 2022/2065. Poleg tega, v nasprotju s tem, kar trdi združenje bevh, na podlagi dejstva – ob domnevi, da je dokazano – da ta določba zajema tudi tveganja, ki jih verjetno ne povzročajo spletne tržnice, ni mogoče dokazati, da slednje ne povzročajo nobenega od tveganj, navedenih v tej določbi.

138

Drugič, navesti je treba, da na podlagi okoliščine, na katero se sklicuje tožeča stranka, in sicer da bi lahko nekatere spletne platforme, med katerimi so družbena omrežja, povzročile več tveganj za družbo kot pa spletne tržnice, ni mogoče dokazati, da so obveznosti, naložene tem platformam, očitno neustrezne za doseganje ciljev Uredbe 2022/2065.

139

Natančneje, poudariti je treba, da tožeča stranka ne navaja nobene trditve, s katero bi dokazala, da so dodatne obveznosti, ki so s členom 33(1) Uredbe 2022/2065 naložene ponudnikom spletnih tržnic, ki so določene kot zelo velike spletne platforme, in ki so navedene v členih od 34 do 43 te uredbe, očitno neustrezne za zmanjšanje sistemskih tveganj, ki jih povzročajo te spletne tržnice.

140

Združenje bevh sicer trdi, da členi od 34 do 43 Uredbe 2022/2065 ne omogočajo izboljšanja varstva potrošnikov. Vendar je treba to trditev zavrniti kot brezpredmetno. Kot je namreč razvidno iz točk od 132 do 134 zgoraj, se dodatne obveznosti iz teh določb ne nanašajo le na varstvo potrošnikov, temveč tudi na druge cilje, med katerimi je boj proti razširjanju nezakonitih vsebin. Tako s trditvami združenja bevh ni mogoče dokazati, da so te obveznosti očitno neustrezne za zmanjšanje vsaj nekaterih sistemskih tveganj, ki jih povzročajo spletne tržnice.

141

Poleg tega je treba vsekakor ugotoviti, da združenje bevh ni predložilo nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da členi od 34 do 43 Uredbe 2022/2065 ne prispevajo k varstvu potrošnikov. Svoje trditve, da členi od 34 do 37 te uredbe niso dovolj natančni za varstvo potrošnikov, namreč ni utemeljilo. Prav tako ni pojasnilo, zakaj člen 38 te uredbe, ki določa možnost, da potrošniki izberejo sistem priporočil, ki ne temelji na oblikovanju profilov, ne more varovati potrošnikov. Čeprav trdi, da členi od 39 do 42 navedene uredbe prispevajo k razumevanju sistemskih tveganj in da torej potrošnikov ne varujejo „neposredno“, pa združenje bevh ne izključuje, da lahko omogočijo vsaj „posredno“ varstvo teh potrošnikov, ker je razumevanje navedenih tveganj lahko predhodna faza pred njihovim preprečevanjem. Nazadnje, člen 43 zadevne uredbe je v delu, v katerem Komisiji omogoča, da ima na voljo potrebna sredstva za izvajanje te uredbe, nujno tak, da je primeren za varstvo potrošnikov.

142

Tretjič, ob predpostavki, da želi tožeča stranka zakonodajalcu Unije očitati, da za določitev zelo velikih spletnih platform ni uporabil „kvalitativnih“ meril, je treba navesti, da je Komisija v oceni učinka, priloženi predlogu uredbe, navedla, da je poleg merila povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov upoštevala še druga merila, med katerimi so „kvalitativna“ merila, ki upoštevajo družbeni in gospodarski učinek zadevne spletne platforme. Vendar je Komisija ugotovila, da bi upoštevanje takšnih kvalitativnih meril zahtevalo pristop za vsak primer posebej, ki bi lahko povzročil pravno negotovost ter dolgotrajen in drag postopek za določitev zelo velikih spletnih platform.

143

Tožeča stranka pa ne izpodbija tega, da bi bil tak postopek, če bi Komisija upoštevala naravo spletnih platform in tveganja, ki jih te lahko povzročijo za njihovo opredelitev kot zelo velike spletne platforme, dolgotrajen in drag. V teh okoliščinah zadostuje ugotovitev, da so bila „kvalitativna“ merila, na katera se sklicuje tožeča stranka, takšna, da so lahko odložila izvajanje obveznosti iz člena 33(1) Uredbe 2022/2065 in Komisiji odvzela del njenih sredstev, potrebnih za dobro opravljanje nalog, ki so ji zaupane s to uredbo. Zato je treba šteti, da takšna merila ne omogočajo doseganja navedenih ciljev tako učinkovito, kot ga omogoča merilo povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov.

144

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se merilo povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov – za določitev kot zelo velika spletna platforma – ne izkaže za očitno neustrezno za doseganje ciljev Uredbe 2022/2065.

145

Te ugotovitve ne omaje dejstvo, na katero se sklicuje združenje bevh, da so predstavniki več držav članic na sestanku strokovne skupine za elektronsko trgovanje 14. junija 2018„na splošno“ navedli, da „so velike platforme dokaj dejavne in pripravljene sodelovati“ z organi v zvezi z razširjanjem nezakonitih spletnih vsebin, in da je predstavnik države članice navedel, da „majhni ponudniki storitev gostovanja“„na splošno“ niso želeli sodelovati z organi.

146

Na eni strani so se namreč izjave predstavnikov držav članic, ki so se udeležili sestanka 14. junija 2018, nanašale na storitve gostovanja na splošno, in ne posebej na spletne tržnice. Na drugi strani dejstvo, da si nekatera podjetja želijo več sodelovanja z organi v boju proti razširjanju nezakonitih vsebin, zakonodajalcu Unije ne more preprečiti, da bi zanje na podlagi načela enakega obravnavanja določil obveznosti obvladovanja tveganj, povezanih z razširjanjem takih vsebin. To velja še toliko bolj, ker bi lahko te platforme – zaradi visokega povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov – tem vsebinam izpostavile znaten del prebivalstva Unije.

147

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tožeča stranka in združenje bevh neutemeljeno trdita, da člen 33(1) Uredbe 2022/2065 v povezavi s členom 24(2) te uredbe krši načelo enakega obravnavanja.

148

Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

149

Tožeča stranka ob podpori združenja bevh v tretjem delu drugega tožbenega razloga navaja, da člen 33(1) Uredbe 2022/2065 v povezavi s členom 24(2) te uredbe krši načelo sorazmernosti.

150

Komisija ob podpori Parlamenta, Sveta in organizacije EISi trditve tožeče stranke izpodbija.

151

V zvezi s tem je treba spomniti, da se z načelom sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, zahteva, da akti institucij Unije ne presežejo meja tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev ciljev, ki jim zadevna ureditev legitimno sledi, pri čemer je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (glej sodbo z dne z dne 30. aprila 2019, Italija/Svet (Ribolovna kvota za sredozemsko mečarico), C‑611/17, EU:C:2019:332, točka 55 in navedena sodna praksa).

152

Vendar lahko v zvezi s sodnim nadzorom pogojev izvajanja načela sorazmernosti, ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima zakonodajalec Unije na področjih, na katerih njegovo delovanje zahteva tako politične kot gospodarske ali socialne odločitve, na zakonitost takega ukrepa vpliva le očitna neprimernost na teh področjih sprejetega ukrepa glede na cilj, ki mu sledi pristojna institucija. Tako ne gre za vprašanje, ali je bil ukrep, ki ga je sprejel zakonodajalec Unije, edini ali najboljši mogoč, ampak ali je bil očitno neprimeren (glej v tem smislu sodbi z dne 8. junija 2010, Vodafone in drugi, C‑58/08, EU:C:2010:321, točka 52, in z dne 30. aprila 2019, Italija/Svet (Ribolovna kvota za sredozemsko mečarico), C‑611/17, EU:C:2019:332, točka 56).

153

V obravnavani zadevi, prvič, tožeča stranka v bistvu meni, da povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov ni ustrezno merilo za opredelitev najnevarnejših spletnih platform.

154

Vendar iz točk od 135 do 137 zgoraj izhaja, da se spletne tržnice lahko uporabljajo za olajšanje trženja nevarnih ali nezakonitih proizvodov znatnemu delu prebivalstva Unije, če bi njihovo povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov ostalo 45 milijonov ali več.

155

Tožeča stranka v zvezi s tem sicer res trdi, da iz poročil o preglednosti, objavljenih na podlagi členov 15, 24 in 42 Uredbe 2022/2065, izhaja, da je bilo v zvezi s platformo Zalando v nekaterih mesecih leta 2023 podanih veliko manjše število prijav na podlagi člena 16 te uredbe, ki so se nanašale na potencialno nezakonite vsebine, kot jih je bilo podanih v zvezi s platformo Amazon Store. Tako poudarja, da se informacije, ki jih posredujejo prejemniki storitve, nasprotno od platforme Amazon Store nadzirajo, preden se jih objavi na platformi Zalando.

156

Vendar, kot izhaja iz točke 135 zgoraj, dejstvo – tudi če bi bilo dokazano – da je tožeča stranka do zdaj izvajala učinkovit nadzor nad informacijami, preden so bile objavljene na njeni platformi, ne more izključiti, da bi lahko ta platforma v prihodnosti velik del prebivalstva Unije izpostavila nezakonitim vsebinam, če bi njeno povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov ostalo enako ali večje od 45 milijonov. Zato se merilo povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov ne zdi očitno neprimerno za dosego ciljev Uredbe 2022/2065.

157

Poleg tega združenje bevh trdi, da bi zakonodajalec Unije lahko sprejel „kvalitativna“ merila, kot naj bi to storil na drugih področjih prava Unije, med katerimi je skladnost proizvodov ali kibernetska varnost, ali uporabil sistem izpodbojne domneve, kot naj bi to storil v Uredbi 2022/1925. Vendar, kot izhaja iz točke 152 zgoraj, zgolj okoliščina, da bi zakonodajalec Unije lahko sprejel druga merila, ni upoštevna za ugotovitev, ali je bilo merilo povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov, ki ga je slednji nazadnje uporabil, očitno neprimerno za dosego ciljev Uredbe 2022/2065. Poleg tega iz točk 142 in 143 zgoraj izhaja, da „kvalitativna“ merila, na katera se sklicuje združenje bevh, nikakor ne omogočajo tako učinkovitega doseganja ciljev, kot je navedeno merilo povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov.

158

Drugič, tožeča stranka trdi, da so za spletne platforme in prodajalce, dejavne na področju spletnega trgovanja, veljale obveznosti pred začetkom veljavnosti Uredbe 2022/2065, ki so že omogočale uresničitev ciljev, določenih s to uredbo. Iz tega sklepa, da obveznosti, ki jih nalaga ta uredba, niso potrebne.

159

Vendar je treba poudariti, da tožeča stranka svojih trditev ni utemeljila. Poleg tega, kot izhaja iz točke 152 zgoraj, ne gre za vprašanje, ali je pravo, ki se je uporabljalo pred začetkom veljavnosti Uredbe 2022/2065, zadostovalo za dosego ciljev te uredbe, temveč ali bi bile nove obveznosti, določene v uredbi v skladu s členom 33(1) te uredbe, očitno neprimerne ali manj učinkovite za dosego navedenih ciljev. Iz tega sledi, da s takšnim argumentom nikakor ni mogoče dokazati kršitve načela sorazmernosti.

160

Tretjič, tožeča stranka meni, da je nesorazmerno, da se pri določitvi povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov spletne platforme upoštevajo vsi prejemniki storitve, tudi če ti prejemniki – kot v obravnavani zadevi – niso bili dejansko izpostavljeni informacijam tretjih prodajalcev.

161

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka, kot izhaja iz točke 67 zgoraj, povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov platforme Zalando v skladu z Uredbo 2022/2065 lahko določila tako, da je izključila prejemnike storitve, ki dejansko niso bili izpostavljeni informacijam tretjih prodajalcev. Vendar je treba opozoriti, da iz razlogov, navedenih v točkah od 63 do 66 zgoraj, število 30,836 milijona, na katero se sklicuje, ne ustreza številu aktivnih prejemnikov, ki so bili dejansko izpostavljeni informacijam tretjih prodajalcev.

162

Poleg tega v delu, v katerem združenje bevh trdi, da obveznosti iz členov od 34 do 37 Uredbe 2022/2065 „presegajo predpise, ki se nanašajo na okolje zunaj spleta“, zadostuje ugotovitev, da združenje ne pojasnjuje, zakaj bi bilo s tako primerjavo s „fizičnimi“ trgovinami mogoče dokazati, da se z merilom povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov krši načelo sorazmernosti.

163

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tožeča stranka in združenje bevh neutemeljeno trdita, da člen 33(1) Uredbe 2022/2065 v povezavi s členom 24(2) te uredbe krši načelo sorazmernosti.

164

Poleg tega ob predpostavki, da želi tožeča stranka iz kršitve načela sorazmernosti sklepati o posegu v svobodo gospodarske pobude, prosti pretok blaga in svobodo opravljanja storitev, zadostuje ugotovitev, da obstoja takega posega ni mogoče dokazati, ker ni dokazala kršitve navedenega načela. Nazadnje, v delu, v katerem se združenje bevh sklicuje tudi na kršitev svobode gospodarske pobude, zadostuje navesti, da njegov očitek ni dovolj pojasnjen za presojo njegove utemeljenosti.

165

Zato je treba zavrniti tretji del drugega tožbenega razloga in posledično navedeni tožbeni razlog zavrniti v celoti, ne da bi se bilo treba izreči o njegovi dopustnosti, ki jo Komisija izpodbija.

166

Tožeča stranka ob podpori združenja bevh v okviru tretjega tožbenega razloga Komisiji očita kršitev člena 296 PDEU in posledično kršitev bistvene postopkovne zahteve, ker naj izpodbijani sklep ne bi bil zadostno obrazložen. Natančneje, na eni strani Komisiji očita, da ni pojasnila, zakaj je menila, da gre v primeru platforme Zalando za storitev iz člena 3(g)(iii) in (i) Uredbe 2022/2065. Na drugi strani trdi, da Komisija ni pojasnila, zakaj je upoštevala „prejemnike zgolj neposredne prodaje“.

167

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

168

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je ta akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba tako presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga imajo lahko naslovniki akta ali druge osebe, ki jih ta neposredno in posamično zadeva. Ne zahteva se, da so v obrazložitvi podrobno navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodbe z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 63; z dne 22. junija 2004, Portugalska/Komisija, C‑42/01, EU:C:2004:379, točka 66, in z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točka 79).

169

V obravnavani zadevi je treba, prvič, po zgledu Komisije poudariti, da je ta v prvi točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da platforma Zalando shranjuje in javnosti razširja informacije, na zahtevo prejemnikov storitve.

170

Poleg tega je treba navesti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu opozorila na okoliščine, v katerih je bil ta sklep sprejet. Iz tega okvira pa je razvidno, da je tožeča stranka pred sprejetjem navedenega sklepa razumela, zakaj je v primeru platforme Zalando šlo za spletno platformo.

171

Na eni strani je namreč Komisija v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je tožeča stranka objavila informacije o povprečnih mesečnih aktivnih prejemnikih platforme Zalando na podlagi člena 24(2) Uredbe 2022/2065, s čimer je potrdila, da priznava, da je ta platforma spletna platforma iz te določbe.

172

Na drugi strani je Komisija v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu navedla, da je tožeča stranka v pripombah k predhodnim ugotovitvam Komisije priznala, da je platforma Zalando spletna platforma v smislu člena 3(i) Uredbe 2022/2065, kar zadeva Partner Programm. Komisija je tako navedla, da se je tožeča stranka v zvezi s tem omejila na izpodbijanje dejstva, da so bili prejemniki storitve v okviru storitve Zalando Retail upoštevani za namene določitve kot zelo velika spletna platforma.

173

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Komisija glede na okoliščine, v katerih je bil sprejet izpodbijani sklep, kot je bilo v tem sklepu opozorjeno, dovolj jasno in nedvoumno navedla razlog, zaradi katerega je menila, da je platforma Zalando spletna platforma v smislu člena 3(i) Uredbe 2022/2065 in da gre posledično za storitev gostovanja v smislu člena 3(g)(iii) navedene uredbe.

174

Drugič, iz točk 8 in 9 zgoraj izhaja, da je Komisija v izpodbijanem sklepu pojasnila, da so bili prejemniki storitve, ki so kupovali proizvode v okviru storitve Zalando Retail, morda že prej izpostavljeni informacijam tretjih prodajalcev v okviru Partner Programma. Tako je dovolj jasno in nedvoumno navedla, zakaj povprečnega mesečnega števila aktivnih prejemnikov platforme Zalando ni bilo mogoče določiti glede na vrednost prodaje, ki so jo ustvarili ti tretji prodajalci.

175

Iz tega sledi, da tožeča stranka in združenje bevh neutemeljeno trdita, da izpodbijani sklep v skladu s členom 296 PDEU ni obrazložen in da posledično Komisija ni upoštevala bistvene postopkovne zahteve.

176

V teh okoliščinah je treba tretji tožbeni razlog in posledično tožbo v celoti zavrniti.

177

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

178

Poleg tega na podlagi člena 138(1) Poslovnika institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Parlament in Svet torej nosita svoje stroške.

179

Poleg tega v skladu s členom 138(3) Poslovnika organizacija EISi in združenje bevh nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat)

razsodilo: