1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določbe 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. M. kot pravnim naslednikom M. R. in Ministero della Difesa (ministrstvo za obrambo, Italija, v nadaljevanju: ministrstvo) zaradi učinkov, ki jih je treba pripisati veriženju pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih med M. R. in ministrstvom v obdobju med letoma 1987 in 2007.

3

V drugem odstavku preambule okvirnega sporazuma je navedeno:

„Podpisnice sporazuma se zavedajo, da pogodbe za nedoločen čas so in bodo splošna oblika delovnega razmerja med delodajalci in delavci. Zavedajo se tudi, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nekaterih okoliščinah ustrezajo potrebam delodajalcev, pa tudi delavcev.“

4

V šestem odstavku preambule tega okvirnega sporazuma je navedeno:

„Ta sporazum določa splošna načela in minimalne zahteve v zvezi z delom za določen čas, pri čemer upošteva, da se mora podrobna uporaba ravnati po posebnih nacionalnih, sektorskih in sezonskih razmerah. Kaže pripravljenost socialnih partnerjev, da vzpostavijo splošni okvir za zagotavljanje enake obravnave delavcev, zaposlenih za določen čas, tako da jih ščitijo pred diskriminacijo, in za uporabo pogodb o zaposlitvi za določen čas po načelih, ki so sprejemljiva za delodajalce in delavce.“

5

V točkah od 6 do 8 in 10 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma je navedeno:

[…]

6

Določba 2 okvirnega sporazuma, naslovljena „Področje uporabe“, v točki 1 določa:

„Ta sporazum se uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici.“

7

Določba 3(1) okvirnega sporazuma določa:

„V tem sporazumu izraz

8

Določba 5 okvirnega sporazuma, naslovljena „Ukrepi za preprečevanje zlorab“, določa:

9

Člen 2, prvi odstavek, Direktive 1999/70 določa:

„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 10. julija 2001 ali zagotovijo, da najpozneje do omenjenega datuma delodajalci in delojemalci po dogovoru uvedejo potrebne ukrepe, pri čemer jih morajo države članice uvesti tako, da bodo vedno lahko zagotavljale rezultate, ki jih nalaga ta direktiva. O tem takoj obvestijo [Evropsko k]omisijo.“

10

Člen 2(1) legge n. 1023 – Conferimento di incarichi a docenti civili per l’insegnamento di materie non militari presso scuole, Istituti ed enti della Marina e dell’Aeronautica (zakon št. 1023 o zaposlovanju civilnih učiteljev za poučevanje nevojaških vsebin, ki se izvaja v šolah, inštitutih in organih vojaške mornarice in vojaškega letalstva) z dne 15. decembra 1969 (GURI št. 6 z dne 8. januarja 1970, str. 111), v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 1023/1969), je določal:

„Poučevanje nevojaških vsebin v šolah, inštitutih in organih, navedenih v členu 1, prvi odstavek, lahko na podlagi letnih pogodb zagotavlja osebje, ki izhaja iz vrst učiteljev državnih inštitutov in šol, zaposlenih za nedoločen ali določen čas, po predhodni odobritvi ministrstva za izobraževanje, ter iz vrst sodnikov rednih, upravnih in vojaških sodišč in aktivno zaposlenih civilnih uslužbencev državne uprave, ali osebje, ki ni zaposleno v državni upravi. Učitelje, zaposlene za nedoločen čas, ki izvajajo poučevanje iz člena 1 s polnim urnikom, je mogoče zaposliti tudi kot napotene učitelje.“

11

Člen 2(2) tega zakona je določal, da je treba merila in postopke za izbiro učiteljev ter določanje plač določiti z ministrsko uredbo.

12

Zakon št. 1023/1969 je bil razveljavljen s členom 2268(1), točka 629, decreto legislativo n. 66 sul Codice dell’ordinamento militare (zakonska uredba št. 66 o zakoniku o vojaškem pravu) z dne 15. marca 2010 (GURI št. 106 z dne 8. maja 2010, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 66/2010).

13

V skladu s členom 1531(1) zakonske uredbe št. 66/2010, ki se nanaša na zaposlovanje civilnih učiteljev za poučevanje nevojaških vsebin v šolah, inštitutih in organih oboroženih sil, je kljub vsemu še vedno mogoče dodeliti naloge poučevanja nevojaških vsebin na podlagi letnih pogodb, sklenjenih z osebjem, ki ni zaposleno v državni upravi.

14

Člen 1 Decreto ministeriale – Conferimento di incarichi a docenti civili per l’insegnamento di materie non militari presso scuole, istituti ed enti della Marina e dell’Aeronautica (ministrska uredba o zaposlovanju civilnih učiteljev za poučevanje nevojaških vsebin, ki se izvaja v šolah, inštitutih in organih vojaške mornarice in vojaškega letalstva) z dne 20. decembra 1971 (GURI št. 322 z dne 15. januarja 1973, str. 8211, nadaljevanju: ministrska uredba iz leta 1971), sprejete na podlagi zakona št. 1023/1969, določa:

„Poučevanje nevojaških vsebin v šolah, inštitutih in organih vojaške mornarice in vojaškega letalstva iz zakona [št. 1023/1969] lahko na podlagi letnih pogodb zagotavlja osebje, ki izhaja iz vrst učiteljev državnih inštitutov in šol, zaposlenih za nedoločen ali določen čas, po predhodni odobritvi ministrstva za izobraževanje, ter iz vrst sodnikov rednih, upravnih in vojaških sodišč in aktivno zaposlenih civilnih uslužbencev državne uprave, ali osebje, ki ni zaposleno v državni upravi. Kot napotene učitelje je mogoče zaposliti tudi učitelje, zaposlene za nedoločen čas, ki izvajajo poučevanje iz zakona [št. 1023/1969] s polnim urnikom.“

15

V skladu s členom 4 te ministrske uredbe se predvideno plačilo za druge naloge, zaupane učitelju, ki ni zaposlen v državni upravi, zmanjša za tretjino.

16

Člen 6 navedene ministrske uredbe je določal:

„Osebju, ki ni zaposleno v državni upravi in ki se zaposli za celotno šolsko leto, se za obdobje, v katerem dejansko opravlja delo, priznajo pravice do dodatkov in nadomestil, pokojnine in odpravnine ter socialnega zavarovanja in socialne varnosti, ki jih imajo učitelji v inštitutih in šolah, ki delujejo pod okriljem ministrstva za izobraževanje.“

17

Člen 7 iste ministrske uredbe je določal:

„Naloge poučevanja lahko trajajo največ eno šolsko leto.“

18

Ministrska uredba iz leta 1971 je bila razveljavljena s členom 2269(1), točka 204, zakonske uredbe št. 66/2010.

19

Člen 1 decreto legislativo n. 368 – Attuazione della direttiva 1999/70/CE relativa all’accordo quadro sul lavoro a tempo determinato concluso dall’UNICE, dal CEEP e dal CES (zakonska uredba št. 368 z dne 6. septembra 2001 o prenosu Direktive 1999/70/ES o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP) (GURI št. 235 z dne 9. oktobra 2001), v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonska uredba št. 368/2001), je na splošno določal možnost, da se iz tehničnih, proizvodnih ali organizacijskih razlogov ali razlogov nadomeščanja določi čas trajanja pogodbe o zaposlitvi.

20

Člen 4 te zakonske uredbe je določal:

„1.   Trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas se lahko ob soglasju delavca podaljša le, če je bil prvotni čas trajanja krajši od treh let. V takem primeru je enkratno podaljšanje dopustno pod pogojem, da je potrebno iz objektivnih razlogov in da se nanaša na delo, za katero je bila sklenjena pogodba za določen čas. Izključno v tem primeru skupni čas trajanja zaposlitve za določen čas ne more biti daljši od treh let.

2.   Dokazno breme glede obstoja objektivnih razlogov, s katerimi je upravičeno morebitno podaljšanje trajanja, nosi delodajalec.“

21

Člen 5(4)navedene zakonske uredbe je določal:

„V primeru dveh zaporednih zaposlitev za določen čas, ki si sledita brez prekinitve, se za delovno razmerje šteje, da je sklenjeno za nedoločen čas od datuma sklenitve prve pogodbe.“

22

Člen 36 decreto legislativo n. 165 – Norme generali sull’ordinamento del lavoro alle dipendenze delle amministrazioni pubbliche (zakonska uredba št. 165 o splošnih pravilih organizacije dela v javni upravi) z dne 30. marca 2001 (redni dodatek h GURI št. 106 z dne 9. maja 2001) je v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, določal:

„1.   Javna uprava zaposluje za svoje običajne potrebe izključno na podlagi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas […].

2.   Javna uprava lahko zaradi začasnih in izjemnih potreb uporabi prilagodljive pogodbene oblike za zaposlitev in delo osebja, ki so določene v civilnem zakoniku in zakonih o delovnih razmerjih v podjetjih, ob upoštevanju veljavnega postopka zaposlovanja […].

[…]

5.   Če javna uprava krši obvezne določbe na področju zaposlovanja in dela delavcev, to nikakor ne more voditi k temu, da navedena javna uprava sklene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ne glede na odgovornost in sankcije, ki lahko zaradi tega nastanejo. Zadevni delavec ima pravico do odškodnine za škodo, ki je nastala z opravljanjem dela v nasprotju z obveznimi določbami […].

[…]“

23

M. R. je od leta 1987 do leta 2007 poučeval elektroniko in telekomunikacije, ki nista vojaška predmeta, pri Aeronautica Militare (vojaško letalstvo, Italija) na podlagi pogodb za določen čas, ki so se sprva obnavljale iz leta v leto, od leta 2004 pa iz semestra v semester.

24

Po izteku zadnje pogodbe za določen čas je pri Tribunale di Roma (sodišče v Rimu, Italija) vložil tožbo proti ministrstvu, v kateri je predlagal, naj se ugotovi, da je bilo sklepanje navedenih pogodb za določen čas nezakonito, in naj se mu prisodi odškodnina.

25

To sodišče je tožbi ugodilo in odločilo, da so pogodbe za določen čas, sklenjene po datumu začetka veljavnosti zakonske uredbe št. 368/2001, nezakonite, ker v njih niso bili navedeni tehnični ali organizacijski razlogi, razlogi nadomeščanja ali proizvodni razlogi, s katerimi bi bilo upravičeno, da te pogodbe trajajo določen čas. Poleg tega je ministrstvu naložilo, naj M. R. plača odškodnino v višini 15 mesečnih plač.

26

Ministrstvo je zoper sodbo Tribunale di Roma (sodišče v Rimu) vložilo pritožbo pri Corte d’appello di Roma (višje sodišče v Rimu, Italija) in trdilo, da je razmerje med strankama temeljilo na samozaposlitvi in da ni obstajalo delovno razmerje, zaradi česar naj se ne bi uporabljala zakonska uredba št. 368/2001. Po mnenju ministrstva so za zadevo v postopku v glavni stvari veljale določbe zakona št. 1023/1969 in ministrske uredbe iz leta 1971, s katerimi je dovoljeno, da se učiteljem, ki niso zaposleni v državni upravi, zaupajo naloge poučevanja na letni podlagi.

27

Corte d’appello di Roma (višje sodišče v Rimu) je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede obstoja delovnega razmerja med M. R. in ministrstvom, in sicer zlasti zaradi pogodbenih določil v zvezi z izplačilom trinajste plače, plačanimi dopusti, odpravnino, družinskimi dodatki in plačilom prispevkov za socialno varnost. Vendar je sodbo v preostalem delu razveljavilo in presodilo, da je položaj iz postopka v glavni stvari urejen s posebnimi pravili, ki temeljijo na posebni naravi šol vojaške mornarice in vojaškega letalstva ter posebnih znanjih učiteljev, ki niso zaposleni v državni upravi in ki se zaposlijo v teh šolah.

28

M. R. je zoper sodbo Corte d’appello di Roma (višje sodišče v Rimu) vložil kasacijsko pritožbo pri Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), predložitvenem sodišču.

29

To sodišče opozarja, da ima v skladu z njegovo sodno prakso pravno razmerje za opravljanje dela, sklenjeno na podlagi letnih pogodb z osebjem, ki ni zaposleno v državni upravi, naravo delovnega razmerja.

30

Glede nezakonite sklenitve več zaporednih pogodb za določen čas predložitveno sodišče poudarja, da je delavec v primeru nepravilne uporabe pogodb za določen čas na podlagi člena 36(5) zakonske uredbe št. 165 z dne 30. marca 2001 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, upravičen le do povračila nastale škode, saj je sprememba pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas prepovedana s to določbo, za katero je Sodišče v sodbi z dne 7. marca 2018, Santoro (C‑494/16, EU:C:2018:30), odločilo, da je združljiva s pravom Unije.

31

Čeprav je Sodišče izdalo že več sodb v zvezi s sklepanjem pogodb za določen čas v javni upravi, med drugim zlasti sodbe z dne 4. julija 2006, Adeneler in drugi (C‑212/04, EU:C:2006:443), z dne 7. septembra 2006, Marrosu in Sardino (C‑53/04, EU:C:2006:517), z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana (C‑177/10, EU:C:2011:557), z dne 26. novembra 2014, Mascolo in drugi (C‑22/13, od C‑61/13 do C‑63/13 in C‑418/13, EU:C:2014:2401), in z dne 25. oktobra 2018, Sciotto (C‑331/17, EU:C:2018:859), predložitveno sodišče meni, da je treba Sodišču predložiti vprašanje, ker po njegovem mnenju obstaja dvom glede razlage določbe 5 okvirnega sporazuma v zvezi z vojaškimi šolami, inštituti in organi.

32

V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

33

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, ali če odgovor na tako vprašanje ne dopušča nobenega razumnega dvoma, lahko Sodišče na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

34

V obravnavani zadevi je treba uporabiti to določbo.

35

Predložitveno sodišče želi z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, po eni strani, ali je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se za civilno osebje, ki poučuje nevojaške vsebine v vojaških šolah, ne uporabljajo pravila za sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, in po drugi strani, ali je mogoče zahteve glede organizacije v teh šolah šteti za „objektivne razloge“, s katerimi je obnavljanje takih pogodb upravičeno v smislu določbe 5, točka (1)(a), okvirnega sporazuma.

36

Uvodoma je treba opozoriti, da je iz same določbe 2, točka 1, okvirnega sporazuma razvidno, da je treba področje uporabe tega okvirnega sporazuma razlagati široko, saj se na splošno nanaša na „delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici“. Poleg tega je treba spomniti, da opredelitev pojma „delavci, zaposleni za določen čas“ v smislu določbe 3, točka 1, okvirnega sporazuma zajema vse delavce, brez razlikovanja glede na to, ali je delodajalec, pri katerem so zaposleni, javni ali zasebni subjekt (sodba z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 69 in navedena sodna praksa).

37

Ker okvirni sporazum s svojega področja uporabe ne izključuje nobenega posameznega sektorja, se torej uporablja tudi za osebje, ki je zaposleno v javnih izobraževalnih ustanovah (sodba z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 70 in navedena sodna praksa).

38

V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče izrecno navedlo, da so pravna razmerja, sklenjena s civilnim osebjem, ki je zaposleno za poučevanje nevojaških vsebin v šolah, inštitutih in organih vojaške mornarice in vojaškega letalstva, delovna razmerja. Iz tega sledi, da delavec, kot je M. R., spada na področje uporabe okvirnega sporazuma.

39

V zvezi z določbo 5 okvirnega sporazuma je treba spomniti, da je namen te določbe uresničevanje enega od ciljev okvirnega sporazuma, in sicer da se veriženje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, za katere se šteje, da so morebitni vir zlorab v škodo delavcev, omeji z določitvijo nekaj minimalnih varstvenih določb, ki naj bi preprečile, da bi položaj delavcev postal negotov (glej zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 30 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 76 in navedena sodna praksa).

40

Kot namreč izhaja iz drugega odstavka preambule okvirnega sporazuma ter točk od 6 do 8 splošnih ugotovitev navedenega okvirnega sporazuma, je stabilnost zaposlitve pomemben element zaščite delavcev, saj pogodbe o zaposlitvi za določen čas ustrezajo potrebam tako delodajalcev kot tudi delavcev le v nekaterih okoliščinah (glej zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 31 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 77 in navedena sodna praksa).

41

Točka 1 določbe 5 okvirnega sporazuma namreč državam članicam zaradi preprečevanja zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, nalaga dejansko in zavezujoče sprejetje vsaj enega od ukrepov, ki so našteti v njej, kadar v nacionalnem pravu teh držav članic ni ustreznih pravnih ukrepov. Trije ukrepi, ki so tako našteti v točki 1, od (a) do (c), te določbe, se nanašajo na objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takih pogodb o zaposlitvi ali takih delovnih razmerij, na najdaljše skupno trajanje takih verižnih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij oziroma na število njihovih obnovitev (glej zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 32 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 78 in navedena sodna praksa).

42

Države članice imajo v zvezi s tem polje proste presoje, saj lahko uporabijo enega ali več ukrepov, naštetih v določbi 5, točka 1, od (a) do (c), okvirnega sporazuma, ali že obstoječe ustrezne pravne ukrepe. Tako določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma za države članice določa splošen cilj preprečevanja takih zlorab, pri tem pa jim prepušča izbiro sredstev za uresničitev tega cilja, če ne ogrozijo cilja ali polnega učinka tega okvirnega sporazuma (glej v tem smislu sodbi z dne25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točki 33 in 34 ter navedena sodna praksa, in z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 79 in navedena sodna praksa).

43

Kot je torej razvidno iz določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma in v skladu s tretjim odstavkom preambule ter točkama 8 in 10 splošnih ugotovitev tega sporazuma imajo države članice v okviru izvajanja okvirnega sporazuma možnost, da upoštevajo posebne potrebe, ki se nanašajo na področja posebnih dejavnosti in/ali na zadevne kategorije delavcev, če je to objektivno utemeljeno (glej zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 35 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 80 in navedena sodna praksa).

44

Poleg tega določba 5 okvirnega sporazuma ne določa posebnih sankcij, če so bile kljub temu ugotovljene zlorabe. V takem primeru morajo nacionalni organi sprejeti ukrepe, ki morajo biti ne le sorazmerni, ampak tudi dovolj učinkoviti in odvračilni, da zagotovijo polni učinek pravil, sprejetih za izvajanje okvirnega sporazuma (sodba z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 81 in navedena sodna praksa).

45

Seveda je treba spomniti, da je Sodišče v bistvu presodilo, da nacionalna ureditev, ki določa zavezujoče pravilo, v skladu s katerim se v primeru zlorabe pogodb o zaposlitvi za določen čas te spremenijo v delovno razmerje za nedoločen čas, lahko pomeni ukrep za učinkovito sankcioniranje take zlorabe (sodba z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti, C‑494/17, EU:C:2019:387, točka 40 in navedena sodna praksa).

46

Vendar določba 5 okvirnega sporazuma državam članicam ne nalaga splošne obveznosti, da določijo preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe za nedoločen čas. Določba 5, točka 2, okvirnega sporazuma namreč državam članicam načeloma prepušča, da določijo, pod katerimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas štejejo za sklenjena za nedoločen čas. Iz tega izhaja, da okvirni sporazum ne določa pogojev, pod katerimi se lahko uporabijo pogodbe za nedoločen čas (glej zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2018, Sciotto,C‑331/17, EU:C:2018:859, točki 33 in 59 ter navedena sodna praksa, in z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 82 in navedena sodna praksa).

47

Tako mora – da bi bilo mogoče za nacionalno ureditev, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ki prepoveduje spremembo zaporednih pogodb za določen čas v pogodbo za nedoločen čas, šteti, da je skladna z okvirnim sporazumom – nacionalni pravni red zadevne države članice določati drug učinkovit ukrep za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas (glej zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 60 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 83 in navedena sodna praksa).

48

Poleg tega državam članicam ni naloženo, da v primeru zlorabe pogodb o zaposlitvi za določen čas določijo kumulativne ukrepe, tako da bi se poleg spremembe delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas določila še pravica do odškodnine (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti, C‑494/17, EU:C:2019:387, točki 41 in 45).

49

V zvezi s povračilom škode kot ukrepom za učinkovito sankcioniranje zlorabe pogodb o zaposlitvi za določen čas je z načelom takega povračila in načelom sorazmernosti državam članicam naloženo, da določijo ustrezno, ne zgolj simbolično odškodnino, ki pa ni višja od povračila celotne škode (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti, C‑494/17, EU:C:2019:387, točki 42 in 43).

50

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki po eni strani ravnanja delodajalca iz javnega sektorja, ki zlorablja veriženje pogodb za določen čas, ne sankcionira tako, da se zadevnemu delavcu izplača odškodnina kot nadomestilo za to, da se delovno razmerje za določen čas ni spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas, po drugi strani pa določa dodelitev odškodnine od 2,5- do 12‑kratnika zadnje mesečne plače navedenega delavca, pri čemer ima zadnjenavedeni možnost, da prejme celotno nadomestilo škode, če dokaže, da je izgubil druge zaposlitvene možnosti, pod pogojem, da taka zakonodaja določa učinkovit in odvračilen mehanizem sankcioniranja, kar mora preveriti predložitveno sodišče (sodba z dne 7. marca 2018, Santoro, C‑494/16, EU:C:2018:166, točka 54).

51

Zato bi – če bi se v obravnavani zadevi izkazalo, da v nacionalni ureditvi iz postopka v glavni stvari ni nobenega drugega učinkovitega ukrepa za preprečevanje ali sankcioniranje zlorab, ki bi se morebiti ugotovile v zvezi z zadevnim učnim osebjem – tak položaj ogrozil cilj in polni učinek določbe 5 okvirnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 85).

52

Nazadnje, spomniti je treba, da Sodišče ni pristojno za odločanje o razlagi določb nacionalnega prava, saj je to naloga pristojnih nacionalnih sodišč. Vendar lahko Sodišče, ko odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, poda pojasnila, ki to sodišče usmerjajo pri njegovi presoji glede tega, ali so z določbami nacionalne ureditve, ki se uporabi, izpolnjene zahteve, predpisane z določbo 5 okvirnega sporazuma (sodba z dne 24. junija 2021, Obras y Servicios Públicos in Acciona Agua, C‑550/19, EU:C:2021:514, točki 50 in 52).

53

Iz predložitvene odločbe je razvidno, po eni strani, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari omogoča zaposlovanje civilnega osebja, ki poučuje nevojaške vsebine, v šolah, inštitutih in organih vojaške mornarice in vojaškega letalstva na podlagi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ne da bi določala kakršno koli omejitev iz določbe 5, točka 1(b) in (c), okvirnega sporazuma glede najdaljšega skupnega trajanja teh pogodb o zaposlitvi ali števila njihovih obnovitev, in po drugi strani, da se za pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene v sektorju izobraževanja, izrecno ne uporabljajo nacionalne določbe, na podlagi katerih se te verižne pogodbe o zaposlitvi, ki se nadaljujejo po točno določenem datumu, preoblikujejo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in da se po potrebi izplača odškodnina za škodo, ki je nastala zaradi neobstoja tega preoblikovanja.

54

V teh okoliščinah je treba preveriti, ali je uporabo veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas v sektorju izobraževanja za civilno osebje, ki poučuje nevojaške vsebine v šolah, inštitutih in organih vojaške mornarice in vojaškega letalstva, mogoče utemeljiti s tem, da v nacionalnem pravu obstajajo objektivni razlogi v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma, in natančneje, ali bi posebna narava šol vojaške mornarice in vojaškega letalstva ter posebna znanja učiteljev, zaposlenih v teh šolah, lahko pomenili tak objektivni razlog.

55

Podpisnice okvirnega sporazuma so namreč, kot je navedeno v točki 7 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma, menile, da je uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki temeljijo na „objektivnih razlogih“, način preprečevanja zlorab (glej zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 38 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 92 in navedena sodna praksa).

56

Pojem „objektivni razlogi“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma je treba razumeti tako, da se nanaša na določene in konkretne okoliščine, ki označujejo določeno dejavnost in ki so posledično take, da v tem posebnem okviru upravičujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za izvedbo katerih so bile take pogodbe o zaposlitvi sklenjene, in značilnosti, ki so z njimi neločljivo povezane, ali pa so, odvisno od primera, posledica sledenja legitimnemu cilju socialne politike države članice (glej zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 39 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 93 in navedena sodna praksa).

57

Nacionalna ureditev, ki bi zgolj na splošno in abstraktno z zakonsko ali podzakonsko normo dovolila veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, pa ne bi bila v skladu z zahtevami, navedenimi v prejšnji točki te sodbe. Na podlagi take ureditve namreč ni mogoče ugotoviti objektivnih in jasnih meril za preizkus, ali je obnovitev takih pogodb o zaposlitvi resnično potrebna, ali se z njo lahko doseže cilj in ali je za ta cilj nujna. Taka določba torej pomeni dejansko tveganje, da se bodo tovrstne pogodbe zlorabljale, ter zato ni združljiva s ciljem in polnim učinkom okvirnega sporazuma (glej zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 40 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 94 in navedena sodna praksa).

58

Kar zadeva, natančneje, sektor izobraževanja, je mogoče, da organizacija letnih učnih načrtov vodi do začasnih potreb po zaposlovanju, tako da začasno nadomeščanje drugega zaposlenega zaradi zadostitve začasne in specifične potrebe delodajalca po osebju načeloma lahko pomeni „objektivni razlog“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma (sodba z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 47 in navedena sodna praksa.

59

Vendar ni mogoče sprejeti, da se pogodbe o zaposlitvi za določen čas lahko obnovijo zato, da bi se v zadevnih šolah stalno in trajno opravljale naloge, ki spadajo med običajne dejavnosti zadevnega sektorja.

60

V zvezi s tem spoštovanje določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma torej zahteva konkretno preverjanje, da je namen obnovitve zaporednih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas premostitev začasnih potreb in da se nacionalna določba, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, v bistvu ne uporablja za zadostitev stalne in trajne potrebe delodajalca po zaposlenih (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2018, Sciotto, C‑331/17, EU:C:2018:859, točka 50, in z dne 24. junija 2021, Obras y Servicios Públicos in Acciona Agua, C‑550/19, EU:C:2021:514, točka 63 in navedena sodna praksa).

61

V zvezi s trditvijo o posebni naravi vojaške mornarice in vojaškega letalstva je treba opozoriti, da čeprav je poučevanje vsebin, ki se nanašajo na občutljive vojaške podatke, mogoče obravnavati kot cilj, vreden ustavnega varstva, iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ni razvidno, kako bi bilo z doseganjem tega cilja od delodajalcev v sektorju vojaškega izobraževanja zahtevano, da zaposlujejo osebje le za določen čas. Po eni strani gre namreč za civilno osebje, ki naj bi poučevalo nevojaške vsebine, po drugi strani pa se zdi, da je z vidika varstva občutljivih podatkov vsekakor primerneje zagotoviti lojalnost osebja s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas.

62

V zvezi z zahtevami glede usposobljenosti zadevnega osebja, katerega zaposlitev je pogojena z znanji, ki se zaradi razvoja vojaških tehnologij in opreme na konkretnem področju pogosto spreminjajo, so raznolika in se stalno posodabljajo, iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ni razvidno, da bi bile vsebine, ki jih je poučeval M. R., specifične, niti ni razvidno, zakaj bi bilo osebje zaradi zahtevanega znanja potrebno le začasno.

63

Nasprotno, očitno so se na podlagi različnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, na podlagi katerih je bil zaposlen M. R., podobne naloge opravljale dolga leta, tako da bi lahko to delovno razmerje zadovoljevalo trajno, in ne, nasprotno, začasno potrebo, kar pa mora kljub vsemu preveriti predložitveno sodišče.

64

V zvezi s tem mora predložitveno sodišče tudi preveriti, ali je v sektorju vojaškega izobraževanja delavcem, zaposlenim za določen čas, zagotovljena odpravnina, ali je taka odpravnina primerna za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, in ali jo je mogoče opredeliti kot „ustrezen pravni ukrep“ v smislu klavzule 5, točka 1, okvirnega sporazuma.

65

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki civilno osebje, zadolženo za poučevanje nevojaških vsebin v vojaških šolah, izključuje iz uporabe pravil, s katerimi se želijo sankcionirati zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, če ta ureditev ne vsebuje drugih učinkovitih ukrepov za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Razlogov v zvezi z organizacijskimi zahtevami teh šol ni mogoče šteti za „objektivne razloge“ v smislu določbe 5, točka 1(a), navedenega okvirnega sporazuma, ki upravičujejo obnovitev takih pogodb s takim osebjem, zadolženim za poučevanje takih vsebin.

66

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

Določbo 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 in ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP,

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalni ureditvi, ki civilno osebje, zadolženo za poučevanje nevojaških vsebin v vojaških šolah, izključuje iz uporabe pravil, s katerimi se želijo sankcionirati zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, če ta ureditev ne vsebuje drugih učinkovitih ukrepov za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Razlogov v zvezi z organizacijskimi zahtevami teh šol ni mogoče šteti za „objektivne razloge“ v smislu določbe 5, točka 1(a), navedenega okvirnega sporazuma, ki upravičujejo obnovitev takih pogodb s takim osebjem, zadolženim za poučevanje takih vsebin.