Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale Ordinario di Venezia (Italija) 2. marca 2023 – UD, QO, VU, LO, CA / Presidenza del Consiglio dei ministri, Ministero dell'Interno

(Zadeva C-126/23, Burdene (1))

(2023/C 189/24)

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Tribunale Ordinario di Venezia

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: UD, QO, VU, LO, CA

Toženi stranki: Presidenza del Consiglio dei ministri, Ministero dell'Interno

Vprašanji za predhodno odločanje

Sodišče Evropske unije je zaprošeno, da (v okoliščinah iz odstavka A v zvezi z odškodninsko tožbo, ki so jo italijanski državljani s stalnim prebivališčem v Italiji vložili zoper državo kot zakonodajalca zaradi neizvajanja in/ali neustreznega in/ali nepopolnega izvajanja obveznosti, določenih v Direktivi Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (2), zlasti pa obveznosti iz člena 12(2) te direktive, ki od držav članic zahteva, da do 1. julija 2005 (kot določa člen 18(1)) uvedejo splošno shemo odškodninskega varstva, ki bo žrtvam vseh nasilnih in naklepnih kaznivih dejanj zagotavljala primerno in pošteno povračilo škode v primerih, ko te od oseb, ki so neposredno odgovorne za povzročitev škode, ne morejo pridobiti celotne odškodnine za nastalo škodo) (ter) v zvezi s položajem, v katerem Direktiva Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 v nacionalno pravo ni bila prenesena pravočasno (in/ali popolno), odgovori na ti vprašanji:

ob upoštevanju člena 11(2a) zakona št. 122/2016, ki določa, da se odškodnina staršem ali sestri žrtve umora izplača le, če žrtev nima zakonca in otrok, čeprav je bila izdana pravnomočna sodba, s katero je bila tudi staršem in sestri zadevne žrtve priznana pravica do povračila škode ter dodeljena odškodnina, ki jo mora plačati storilec kaznivega dejanja:

—

Ali je mogoče šteti, da je izplačilo odškodnine, dodeljene staršem in sestri žrtve nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, v primeru kaznivega dejanja umora, na podlagi člena 11(2a) zakona št. 122 z dne 7. julija 2016 (o določbah za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz članstva Italije v Evropski uniji – evropski zakon za obdobje 2015–2016), kakor je bil spremenjen (s členom 6 zakona št. 167 z dne 20. novembra 2017 in členom 1, odstavki od 593 do 596, zakona št. 145 z dne 30. decembra 2018)), ki je pogojeno s tem, da žrtev nima otrok in zakonca (v tem primeru se odškodnina izplača staršem) ter staršev (v tem primeru se odškodnina izplača sorojencem), skladno s členom 12(2) Direktive 2004/80 ter členom 20 (enakost pred zakonom), členom 21 (prepoved diskriminacije), členom 33(1) (varstvo družine) in členom 47 (pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členom 1 Protokola št. 12 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (splošna prepoved diskriminacije)?

v zvezi z omejitvijo izplačila odškodnine:

—

Ali je mogoče šteti, da pogoj, ki je v zvezi s plačilom odškodnine določen v členu 11(3) zakona št. 122/2016 (o določbah za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz članstva Italije v Evropski uniji – evropski zakon za obdobje 2015–2016), kakor je bil spremenjen (s členom 6 zakona št. 167 z dne 20. novembra 2017 in členom 1, odstavki od 593 do 596, zakona št. 145 z dne 30. decembra 2018)), v skladu s katerim se odškodnina „vsekakor [določi] glede na razpoložljivost sredstev v skladu iz člena 14“, pri čemer ni nobenega predpisa, ki bi italijanski državi nalagal rezervacijo sredstev, ki bi bila dejansko namenjena plačilu odškodnin, katerih višina bi bila določena tudi na podlagi statističnih podatkov in ki bi v vsakem primeru omogočale, da se upravičencem v razumnem roku izplača ustrezna odškodnina, „žrtvam zagotavlja pošteno in primerno odškodnino“ v smislu člena 12(2) Direktive 2004/80?

(1) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku..

(2) UL 2004, L 261, str. 15.