1.

Ali je treba člen 2 PEU, člen 19(1), drugi pododstavek PEU in člen 4[(3)] PEU v povezavi s členom 325(1) PDEU, členom 2(1) Konvencije ZFI (1), členoma 2 in 12 Direktive o ZFI (2) ter Direktivo 2004/18/ES o usklajevanju postopkov oddaje javnih naročil gradenj, blaga in storitev ob upoštevanju načela učinkovitih in odvračilnih kazni v primeru resne goljufije zoper finančne interese Evropske unije (3) ter ob uporabi Odločbe Komisije 2006/928/ES (4) in ob upoštevanju člena 49(1), zadnji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotujejo pravnemu položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem obtoženci zahtevajo uporabo načela milejšega kazenskega zakona v okoliščinah, v katerih je bilo z odločbo nacionalnega ustavnega sodišča razglašeno, da je zakon o pretrganju zastaranja kazenske odgovornosti (odločba iz leta 2022) protiustaven, s sklicevanjem na neukrepanje zakonodajalca, ki zakona ni uskladil z drugo odločbo istega ustavnega sodišča, izdano štiri leta pred sprejetjem zadnjenavedene odločbe (odločba iz leta 2018) – obdobje, v katerem je bila sodna praksa splošnih sodišč, oblikovana na podlagi prve odločbe, že konsolidirana, tako da se je to besedilo ohranilo v obliki prve odločbe ustavnega sodišča – s praktično posledico, da je bil zastaralni rok za vsa kazniva dejanja, za katera pred prvo odločbo ustavnega sodišča ni bila izrečena nobena pravnomočna obsodba, skrajšan za polovico in da je bil zato kazenski postopek zoper zadevne obtožence ustavljen?

2.

Ali je treba člen 2 PEU o vrednotah pravne države in spoštovanju človekovih pravic v družbi, ki jo zaznamuje pravičnost, in člen 4[(3)] PEU o načelu lojalnega sodelovanja med Unijo in državami članicami pri uporabi Odločbe Komisije 2006/928/ES v zvezi s prizadevanjem za zagotavljanje učinkovitosti romunskega pravosodnega sistema, ob upoštevanju člena 49[(1)], zadnji stavek Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa načelo milejšega kazenskega zakona, v zvezi s celotnim nacionalnim pravosodnim sistemom razlagati tako, da nasprotuje pravnemu položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem obtoženci zahtevajo uporabo načela milejšega kazenskega zakona v okoliščinah, v katerih je bilo z odločbo nacionalnega ustavnega sodišča razglašeno, da je zakon o pretrganju zastaranja kazenske odgovornosti (odločba iz leta 2022) protiustaven, s sklicevanjem na neukrepanje zakonodajalca, ki zakona ni uskladil z drugo odločbo istega ustavnega sodišča, izdano štiri leta pred sprejetjem zadnjenavedene odločbe (odločba iz leta 2018) – obdobje, v katerem je bila sodna praksa splošnih sodišč, oblikovana na podlagi prve odločbe, že konsolidirana, tako da se je to besedilo ohranilo v obliki prve odločbe ustavnega sodišča – s praktično posledico, da je bil zastaralni rok za vsa kazniva dejanja, za katera pred prvo odločbo ustavnega sodišča ni bila izrečena nobena pravnomočna obsodba, skrajšan za polovico in da je bil zato kazenski postopek zoper zadevne obtožence ustavljen?

3.

V primeru pritrdilnega odgovora in le v primeru, da razlage, ki bi bila v skladu s pravom Unije, ni mogoče dati, ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, na podlagi katere so splošna nacionalna sodišča vezana na odločbe nacionalnega ustavnega sodišča in zavezujoče odločbe vrhovnega nacionalnega sodišča ter zaradi tega ne morejo, ne da bi storila disciplinsko kršitev, po uradni dolžnosti odstopiti od uporabe sodne prakse, ki izhaja iz teh odločb, tudi če ob upoštevanju sodbe Sodišča menijo, da je ta sodna praksa v nasprotju s členom 2 PEU, členom 19(1), drugi pododstavek, PEU in členom 4[(3)] PEU v povezavi s členom 325(1) PDEU, v skladu z Odločbo Komisije 2006/928/ES, ob upoštevanju člena 49[(1)], zadnji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kot v primeru iz postopka v glavni stvari?