–

za A. M. E. C. Gelok, advocate,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. Langer, agenta,

–

za nemško vlado R. Kanitz, agent,

–

za italijansko vlado S. Fiorentino, agent,

–

za finsko vlado A. Laine in M. Pere, agentki,

–

za Evropsko komisijo F. Ronkes Agerbeek in C. Urraca Caviedes, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 267, tretji odstavek, PDEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. M., državljanom tretje države, in Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska; v nadaljevanju: državni sekretar), ker je slednji zavrnil izdajo dovoljenja A. M. za prebivanje.

3

Člen 91(2) Vreemdelingenwet 2000 (zakon o tujcih iz leta 2000) z dne 23. novembra 2000 (Stb. 2000, št. 495, v nadaljevanju: zakon o tujcih), določa:

„Če Afdeling bestuursrechtspraak van de Raad van State (oddelek za upravne spore pri državnem svetu (Nizozemska)) meni, da navajani očitek ne more povzročiti razveljavitve sodbe, se lahko v obrazložitvi svoje odločbe omeji na to presojo.“

4

A. M., ki je maroški državljan in čigar žena ter njuna otroka prebivajo na Nizozemskem in imajo nizozemsko državljanstvo, je pri državnem sekretarju vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje na celotnem ozemlju Evropske unije. Z odločbo z dne 8. oktobra 2019 je bila ta prošnja zavrnjena z obrazložitvijo, da je A. M. že imel dovoljenje za prebivanje v Španiji.

5

A. M. je po tem, ko je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo državnega sekretarja z dne 19. maja 2020, pri rechtbank Den Haag, zittingsplaats Utrecht (sodišče v Haagu, ki zaseda v Utrechtu, Nizozemska) vložil tožbo zoper to zadnjenavedeno odločbo.

6

Navedeno sodišče je s sodbo z dne 5. marca 2021 to tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da bi moral A. M., da bi pridobil zaprošeno dovoljenje za prebivanje, v skladu s sodbo z dne 10. maja 2017, Chavez-Vilchez in drugi (C‑133/15, EU:C:2017:354),dokazati, da njegova otroka nimata dovoljenja za prebivanje v Španiji ali da ga ne moreta pridobiti.

7

A. M. je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Afdeling bestuursrechtspraak van de Raad van State (oddelek za upravne spore pri državnem svetu), ki je predložitveno sodišče. A. M. v okviru te pritožbe najprej izpodbija razlago, ki jo je rechtbank Den Haag, zittingsplaats Utrecht (sodišče v Haagu, ki zaseda v Utrechtu) izpeljalo iz sodbe z dne 10. maja 2017, Chavez-Vilchez in drugi (C‑133/15, EU:C:2017:354), in se sklicuje na izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, kakor se, med drugim, razlaga v tej sodbi. Dalje, navedenemu sodišču na prvi stopnji očita, da kljub razlikam v nacionalni sodni praksi na področju dokaznega bremena v zvezi s to izvedeno pravico do prebivanja Sodišču ni vložilo predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU. Nazadnje, pred predložitvenim sodiščem ponavlja svoj predlog, da se na podlagi te določbe zadeva predloži Sodišču.

8

Predložitveno sodišče meni, da odgovor na vprašanje glede razlage prava Unije, ki ga je postavil A. M., jasno izhaja iz sodne prakse Sodišča. Zato navedeno sodišče v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodb z dne 6. oktobra 1982, Cilfit (283/81, EU:C:1982:335), in z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi (C‑561/19, EU:C:2021:799), meni, da ni zavezano vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU in da lahko o sporu o glavni stvari odloči s skrajšano obrazložitvijo svoje odločitve na ta način:

„Pritožba ne vodi do razveljavitve sodne odločbe [sodišča na prvi stopnji]. Te ugotovitve ni treba dodatno obrazložiti.

Pritožba ne vsebuje vprašanj, na katera bi bilo treba odgovoriti v interesu enotnosti prava, razvoja prava ali sodnega varstva na splošno (člen 91(2) zakona o tujcih).“

9

Ta možnost uporabe skrajšane obrazložitve, ki je določena v členu 91(2) zakona o tujcih, naj bi izražala ravnovesje, ki ga je želel nizozemski zakonodajalec ob sprejetju tega zakona, med željo po posploševanju možnosti vložitve pritožbe v kateri koli zadevi, ki se nanaša na pravo tujcev, in potrebo, da se predložitvenemu sodišču omogoči, da svojo preučitev osredotoči na vprašanja, na katera je treba odgovoriti v interesu enotnosti prava, razvoja prava ali sodnega varstva na splošno.

10

Predložitveno sodišče poudarja, da je zlasti upravičeno, da svoje odločitve utemelji jedrnato, kadar so tožbeni razlogi, navedeni pred njim, brezpredmetni ali če se z njimi zgolj izpodbija uporaba njegove ustaljene sodne prakse s strani sodišča na prvi stopnji, ne da bi bilo jasno navedeno, zakaj naj bi bila ta uporaba napačna ali pomanjkljiva oziroma zakaj bi bilo treba od nje odstopiti. V takih primerih naj ne bi bilo nobenega interesa, da se podrobno povzamejo rešitve iz sodne prakse, ki se ne izpodbijajo resno. Poleg tega naj bi neobstoj razloga za razveljavitev sodbe sodišča na prvi stopnji in vprašanj glede enotnosti prava, razvoja prava ali sodnega varstva na splošno pomenil, da na splošno ne obstajajo vprašanja glede razlage prava Unije, zaradi katerih bi bilo treba vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe.

11

Po mnenju predložitvenega sodišča ima posameznik tudi v primeru skrajšane obrazložitve pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker vsako zadevo, ki se nanaša na pravo tujcev, temeljito in podrobno preuči sodišče na prvi stopnji, pred katerim lahko državljani tretjih držav in njihovi svetovalci med drugim pisno predstavijo svoje tožbene razloge in podajo ustne navedbe v kontradiktornih razpravah. To sodišče naj bi v vseh primerih izdalo sodbo s popolno obrazložitvijo. Predložitveno sodišče pa naj bi še vedno celovito preučilo vsebino pritožbe, čeprav to ni razvidno iz kratke obrazložitve njegove sodbe.

12

Navedeno sodišče navaja tudi, da je senat, specializiran za področje prava tujcev, izdal 11.047 meritornih sodb v obdobju med letoma 2020 in 2023, od katerih jih je bilo 85 % s skrajšano obrazložitvijo. V zvezi s tem navaja, da pravo Unije vse bolj vpliva na pravo tujcev, in ugotavlja, da so v okviru pritožbenih postopkov podani številni predlogi za sprejetje predhodne odločbe, od katerih nekateri sploh niso obrazloženi. Ob upoštevanju tega položaja pa bi bilo zamudno obrazlagati zavrnitev predložitve vprašanj za predhodno odločanje glede na izjeme, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 6. oktobra 1982, Cilfit (283/81, EU:C:1982:335, točka 21), iz katere izhaja, da je nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva po nacionalnem pravu (v nadaljevanju: nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva) in pred katerim se postavlja vprašanje glede prava Unije, oproščeno svoje obveznosti predložitve zadeve Sodišču v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU, kadar ugotovi, da postavljeno vprašanje ni upoštevno, da je Sodišče zadevno določbo prava Unije že razlagalo ali da je pravilna razlaga prava Unije tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma (v nadaljevanju: tri izjeme Cilfit).

13

Predložitveno sodišče dodaja, da kadar svojo odločitev obrazloži skrajšano, sprejme izrek odločbe, izdane na prvi stopnji, pri tem pa ni zavezano povzeti celotne obrazložitve te odločbe. V zvezi s tem pojasnjuje, da bi lahko prišlo do enakega rezultata, kot ga je sprejelo sodišče na prvi stopnji, vendar iz drugačnih razlogov. Zato bi lahko uporabilo skrajšano obrazložitev, kadar je to sodišče zavrnilo predlog za postavitev vprašanj za predhodno odločanje, ne da bi svojo odločitev ustrezno obrazložilo, oziroma kadar tega predloga ni preučilo.

14

Predložitveno sodišče ob sklicevanju zlasti na sodbo ESČP z dne 24. aprila 2018, Baydar proti Nizozemski (CE:ECHR:2018:0424JUD005538514), meni, da je možnost, ki mu je priznana s členom 91(2) zakona o tujcih, da uporabi skrajšano obrazložitev, v skladu s splošno obveznostjo obrazložitve, ki izhaja iz člena 47, prvi odstavek, Listine in člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP). Zato ne namerava Sodišču postaviti vprašanja v zvezi s tem.

15

Vendar predložitveno sodišče navaja, da iz točke 51 sodbe z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi (C‑561/19, EU:C:2021:799), izhaja, da mora biti iz odločbe nacionalnega sodišča, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva in ki meni, da je oproščeno obveznosti predložitve zadeve Sodišču v predhodno odločanje, razvidno, bodisi da postavljeno vprašanje glede prava Unije ni upoštevno za rešitev spora, o katerem odloča, bodisi da razlaga zadevne določbe prava Unije temelji na sodni praksi Sodišča, bodisi da je – ob neobstoju take sodne prakse – razlaga prava Unije za to sodišče tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma. Zato naj bi se postavljalo vprašanje, ali je možnost skrajšane obrazložitve take odločbe v skladu s členom 267, tretji odstavek, PDEU v povezavi s členom 47 Listine, kadar stranka v sporu, o katerem odloča navedeno sodišče, predlaga predložitev zadeve v predhodno odločanje. Zlasti se sprašuje, ali mora v tem primeru podrobno obrazložiti razloge, iz katerih mu zadeve ni treba predložiti, pri čemer med drugim navede, katera od treh izjem Cilfit se uporabi.

16

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je iz točk od 61 do 65 sodbe z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi (C‑561/19, EU:C:2021:799), razvidno, da lahko nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, kadar tožbo razglasi za nedopustno iz razlogov, ki so lastni postopku pred njim, opusti predložitev zadeve Sodišču v predhodno odločanje, ne da bi ga zavezovala obveznost obrazložitve iz točke 51 te sodbe. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali te rešitve ne bi bilo mogoče razširiti na primer, v katerem sodišče, ki odloča, kljub dopustnosti tožbe iz razlogov, ki so lastni postopku pred njim, svojo odločbo obrazloži skrajšano.

17

V teh okoliščinah je Afdeling bestuursrechtspraak van de Raad van State (oddelek za upravne spore pri državnem svetu) prekinil postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„Ali je treba člen 267, tretji odstavek, [PDEU] v povezavi s členom 47, drugi odstavek, [Listine] razlagati tako, da te določbe nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je ta iz člena 91(2) [zakona o tujcih], v skladu s katero lahko Afdeling bestuursrechtspraak van de Raad van State [(oddelek za upravne zadeve pri državnem svetu)] kot nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, o vprašanju razlage glede prava Unije, po potrebi postavljenem skupaj z izrecnim predlogom za sprejetje predhodne odločbe, odloči s skrajšano obrazložitvijo, ne da bi obrazložil, za katero od treh izjem od obveznosti predložitve gre?“

18

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 267, tretji odstavek, PDEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, odloči o vprašanju glede razlage ali veljavnosti določbe prava Unije, ki ga postavi ena od strank v sporu, ne glede na to, ali je temu vprašanju priložen izrecen predlog za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe ali ne, pri čemer je njegova odločba obrazložena skrajšano, ne da bi bilo navedeno, katera od treh izjem Cilfit se uporabi v obravnavani zadevi.

19

Opozoriti je treba, da je postopek predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU temelj sodnega sistema, vzpostavljenega s Pogodbama. Vzpostavlja namreč dialog med dvema sodiščema, in sicer med Sodiščem in sodišči države članice, katerega cilj je zagotoviti enotnost razlage prava Unije. S tem ta postopek omogoča zagotovitev skladnosti, polnega učinka in posebne narave tega prava ter avtonomije pravnega sistema Unije, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče (glej v tem smislu mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točka 176, in sodbo z dne 15. oktobra 2024, KUBERA, C‑144/23, EU:C:2024:881, točka 33).

20

Nacionalno sodišče je, kadar zoper njegovo odločbo ni nobenega pravnega sredstva po nacionalnem pravu, načeloma dolžno predložiti zadevo Sodišču na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU, če mu je postavljeno vprašanje glede razlage prava Unije ali veljavnosti akta sekundarne zakonodaje (sodbi z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 32, in z dne 15. oktobra 2024, KUBERA, C‑144/23, EU:C:2024:881, točka 34).

21

Obveznost nacionalnih sodišč, zoper odločbe katerih ni pravnega sredstva, da Sodišču predložijo zadevo v predhodno odločanje, spada v okvir sodelovanja, ki je bilo vzpostavljeno zaradi zagotovitve pravilne uporabe in enotne razlage prava Unije v vseh državah članicah, med nacionalnimi sodišči kot sodišči, ki so zadolžena za uporabo tega prava, in Sodiščem. Namen te obveznosti je zlasti preprečiti, da bi se v kateri koli državi članici uveljavila nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila v skladu s pravili prava Unije (sodbi z dne 24. maja 1977, Hoffmann‑La Roche, 107/76, EU:C:1977:89, točka 5, in z dne 15. oktobra 2024, KUBERA, C‑144/23, EU:C:2024:881, točka 35).

22

Nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, je zato lahko oproščeno te obveznosti le, če je v položaju, ki ustreza eni od treh izjem Cilfit. Tako mora tako sodišče na lastno odgovornost neodvisno in z vso potrebno pozornostjo presoditi, ali ga zavezuje obveznosti, da Sodišču predloži vprašanje glede prava Unije, ki je bilo postavljeno pred njim, ali pa je, nasprotno, te obveznosti lahko oproščeno, če se uporabi ena od treh izjem Cilfit (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2024, KUBERA, C‑144/23, EU:C:2024:881, točki 36 in 37 ter navedena sodna praksa).

23

V zvezi s tem iz sistema, vzpostavljenega s členom 267 PDEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine, izhaja, da če nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, meni, da gre za eno od treh izjem Cilfit, in zato oceni, da je oproščeno obveznosti predložitve zadeve Sodišču v predhodno odločanje, ki je določena v členu 267, tretji odstavek, PDEU, mora biti iz obrazložitve njegove odločbe razvidno, bodisi da postavljeno vprašanje glede prava Unije ni upoštevno za rešitev spora, bodisi da razlaga zadevne določbe prava Unije temelji na sodni praksi Sodišča, bodisi da je – ob neobstoju take sodne prakse – razlaga prava Unije zanj tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma (sodbi z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 51, in z dne 15. oktobra 2024, KUBERA, C‑144/23, EU:C:2024:881, točka 62).

24

Ob upoštevanju temeljne vloge postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU v pravnem redu Unije nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, tako ne more zavrniti razlogov, s katerimi se postavlja vprašanje glede razlage ali veljavnosti določbe prava Unije, ne da bi predhodno presodilo, ali je zavezano predložiti Sodišču to vprašanje za predhodno odločanje oziroma ali to vprašanje spada med eno od treh izjem Cilfit. Iz tega sledi, da kadar se tako sodišče odloči, da ne bo predložilo Sodišču vprašanja za predhodno odločanje na podlagi ene od teh izjem, mora ta odločba v vseh primerih izpolnjevati zahtevo po obrazložitvi, na katero je opozorjeno v prejšnji točki, in sicer specifično in konkretno navesti razloge, iz katerih se ta izjema uporabi.

25

Te razlage ne omaje sodna praksa, ki izhaja iz sodb z dne 15. marca 2017, Aquino (C‑3/16, EU:C:2017:209, točka 56), in z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi (C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 61), v skladu s katero lahko nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, opusti predložitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču iz razlogov nedopustnosti, ki so lastni postopku pred tem nacionalnim sodiščem, ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti (sodba z dne 15. oktobra 2024, KUBERA, C‑144/23, EU:C:2024:881, točka 47).

26

Razen tega primera zavrnitev tožbe na podlagi skrajšane obrazložitve, ki vsebuje le ugotovitev, da so pogoji, ki jih nacionalna zakonodaja določa za uporabo take obrazložitve, v obravnavanem primeru izpolnjeni, ne more izpolniti obveznosti nacionalnih sodišč, zoper odločbe katerih ni pravnega sredstva, da navedejo razloge, iz katerih menijo, da se ena od treh izjem Cilfit uporablja za spor, o katerem odločajo, in utemeljuje nepredložitev zadeve Sodišču v predhodno odločanje.

27

ESČP je sicer zlasti v sodbi z dne 24. aprila 2018, Baydar proti Nizozemski (CE:ECHR:2018:0424JUD005538514, točke 20, 48 in 51), razsodilo, da nizozemske ureditve, ki je podobna tisti iz postopka v glavni stvari, ki Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) omogoča zavrnitev kasacijske pritožbe na podlagi skrajšane obrazložitve, ni treba razglasiti za nezdružljivo z določbami EKČP.

28

Vendar je sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se je razvila z vidika spoštovanja pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja člen 6(1) EKČP, omejena na primer, v katerem je stranka v sporu sodišču, ki odloča o zadevi, izrecno predlagala, naj vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe. Kot je pojasnilo Evropsko sodišče za človekove pravice, pravica do obrazložene odločbe služi splošnemu pravilu iz EKČP, katerega namen je zaščititi posameznika pred samovoljnim ravnanjem, tako da se strankam dokaže, da so bile zaslišane, in zagotavlja, da prejmejo odgovor na svoja stališča in da razumejo sodno odločbo. Poleg tega, ker EKČP ne zagotavlja pravice, da se vprašanje predloži Sodišču v predhodno odločanje, lahko stranka kot jamstvo zoper samovoljnost pričakuje odgovor nacionalnega sodišča v obrazložitvi sodbe ali odločbe le, če je pristojnemu nacionalnemu sodišču predložila stališča v zvezi s predložitvijo zadeve v predhodno odločanje. Zato Evropsko sodišče za človekove pravice ob neobstoju takega predloga in izrecnih razlogov meni, da dejstva, da sodišče, ne da bi navedlo razloge, Sodišču ni predložilo vprašanja za predhodno odločanje, ni mogoče šteti za kršitev pravice do poštenega sojenja (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 16. decembra 2025, Gondert proti Nemčiji, CE:ECHR:2025:1216JUD003470121, točka 42).

29

Kar zadeva pravo Unije, obveznost nacionalnih sodišč, zoper odločbe katerih ni pravnega sredstva, da navedejo razloge, iz katerih menijo, da se za spor, o katerem odločajo, uporablja ena od treh izjem Cilfit, vseeno velja, če se ena od strank v tem sporu sklicuje na pravo Unije, pri čemer v zvezi s tem ni pomembno, da predlaga, naj se pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe. Predlog za sprejetje predhodne odločbe namreč temelji na dialogu med sodiščema, katerega začetek je popolnoma odvisen od presoje nacionalnega sodišča glede upoštevnosti in nujnosti tega predloga (sodba z dne 12. februarja 2008, Kempter, C‑2/06, EU:C:2008:78, točka 42), ne da bi bil za to potreben predlog strank. Zato za uporabo te obveznosti obrazložitve zadostuje, da se je ena od strank v zadevnem sporu sklicevala na pravo Unije, ne da bi bilo treba od nje zahtevati, da poleg tega izrecno oblikuje predlog za sprejetje predhodne odločbe.

30

V tem okviru je treba opozoriti, da se drugi in tretji odstavek člena 267 PDEU s tem, da določata predložitev zadeve Sodišču v predhodno odločanje, kadar „se vprašanje postavi kateremu koli [nacionalnemu] sodišču […]“, takšne predložitve ne omejujeta zgolj na primere, ko ena od strank v zadevnem sporu na lastno pobudo postavi vprašanje glede razlage ali veljavnosti prava Unije, temveč velja tudi za primere, ko takšno vprašanje po uradni dolžnosti postavi nacionalno sodišče, ki meni, da je odločitev Sodišča o tem nujna za izdajo sodbe (glej v tem smislu sodbe z dne 16. junija 1981, Salonia, 126/80, EU:C:1981:136, točka 7; z dne 6. oktobra 1982, Cilfit, 283/81, EU:C:1982:335, točka 9, in z dne 21. februarja 2013, Fédération Cynologique Internationale, C‑561/11, EU:C:2013:91, točka 30).

31

Zato navedena obveznost obrazložitve velja tudi za nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, če ima, čeprav se stranke v zadevnem sporu niso sklicevale na pravo Unije, na podlagi svojega nacionalnega prava (glej v tem smislu sodbi z dne 14. decembra 1995, van Schijndel in van Veen, C‑430/93 in C‑431/93, EU:C:1995:441, točke 13, 14 in 22, in z dne 12. februarja 2008, Kempter, C‑2/06, EU:C:2008:78, točka 45) ali prava Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro, C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 38, in z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točka 37 in navedena sodna praksa) možnost ali obveznost, da po uradni dolžnosti preizkusi pravne razloge, ki temeljijo na zavezujočem pravilu prava Unije.

32

Iz tega izhaja, da kadar država članica takemu sodišču dovoli, da uporabi skrajšano obrazložitev, da bi se zagotovilo učinkovito izvajanje sodne oblasti s skrajšanjem sodnih postopkov in s tem, da navedenemu sodišču omogoči, da bistveni del svojih sredstev nameni reševanju zadev, ki so pomembne za zagotovitev enotnosti in doslednosti prava, je treba v taki skrajšani obrazložitvi vseeno specifično in konkretno navesti tudi razloge, iz katerih isto sodišče meni, da se ena od treh izjem Cilfit uporabi v okviru spora, o katerem odloča, in da je zato nepredložitev zadeve Sodišču v predhodno odločanje upravičena.

33

Taka obveznost se šteje za izpolnjeno, kadar nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, izrecno navede, da namerava prevzeti obrazložitev, ki jo je navedlo nižje sodišče v zadevnem sporu, če je to nižje sodišče navedlo razloge, iz katerih je menilo, bodisi da postavljeno vprašanje glede prava Unije ni upoštevno, bodisi da je Sodišče zadevno določbo prava Unije že razlagalo, bodisi da je ta razlaga tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma.

34

Samo v tem primeru mora biti obrazložitev nacionalnih sodišč, zoper odločbe katerih ni pravnega sredstva, prilagojena dejanskim in pravnim okoliščinam zadevnega spora, pri čemer morajo v vseh primerih navesti specifične in konkretne razloge, iz katerih menijo, da ni treba Sodišču predložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe.

35

Vendar bi morala biti specifična in konkretna obrazložitev, ki utemeljuje uporabo ene od treh izjem Cilfit, na splošno strnjena, če nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, meni, da vprašanja, katerih zastavitev mu predlaga ena ali več strank v zadevnem sporu, niso upoštevna za rešitev tega spora, in sicer kadar odgovor na ta vprašanja, kakršen koli je že, nikakor ne bi mogel vplivati na rešitev spora (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 1982, Cilfit, 283/81, EU:C:1982:335, točka 10).

36

Prav tako, kadar je postavljeno vprašanje vsebinsko enako vprašanju, ki je že bilo predmet predhodne odločbe v podobnem primeru ali a fortiori v okviru iste nacionalne zadeve (sodbe z dne 27. marca 1963, Da Costa in drugi, od 28/62 do 30/62, EU:C:1963:6, točki 75 in 76; z dne 6. oktobra 1982, Cilfit, 283/81, EU:C:1982:335, točki 13 in 14, ter z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 36), zgolj napotitev na upoštevno sodno prakso Sodišča lahko utemelji zavrnitev predložitve zadeve Sodišču. Kadar pa vprašanja iz spora niso povsem enaka in je zadevno pravno vprašanje rešeno v okviru ustaljene sodne prakse Sodišča, ne glede na naravo postopkov, iz katerih izhaja ta sodna praksa, bi se lahko za utemeljitev take zavrnitve izkazala potrebna podrobnejša obrazložitev.

37

Nazadnje, na splošno bo potrebna tudi podrobnejša obrazložitev, da bi se dokazalo, da je pravilna razlaga prava Unije tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma, saj je treba obstoj take okoliščine presoditi ob upoštevanju značilnosti prava Unije, posebnih težav pri njegovi razlagi in tveganj glede razhajanj v sodni praksi v Uniji. Nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, mora glede na te elemente navesti, zakaj je prepričano, da je enako očitno tudi za druga nacionalna sodišča, zoper odločbe katerih ni pravnega sredstva, in za Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 40). Vendar to nacionalno sodišče ni zavezano podrobno dokazati, da bodo ta druga nacionalna sodišča in Sodišče podala enako razlago.

38

Glede na navedene preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 267, tretji odstavek, PDEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, odloči o vprašanju glede razlage ali veljavnosti določbe prava Unije, ki ga postavi ena od strank v sporu, ne glede na to, ali je temu vprašanju priložen izrecen predlog za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe ali ne, pri čemer je njegova odločba obrazložena skrajšano, razen če to sodišče navede specifične in konkretne razloge, iz katerih se v obravnavani zadevi uporabi ena od treh izjem Cilfit.

39

Ker je ta postopek za stranki v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 267, tretji odstavek, PDEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, odloči o vprašanju glede razlage ali veljavnosti določbe prava Unije, ki ga postavi ena od strank v sporu, ne glede na to, ali je temu vprašanju priložen izrecen predlog za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe ali ne, pri čemer je njegova odločba obrazložena skrajšano, razen če to sodišče navede specifične in konkretne razloge, iz katerih se v obravnavani zadevi uporabi ena od treh izjem od obveznosti tega sodišča, da zadevo predloži v predhodno odločanje, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 6. oktobra 1982, Cilfit (283/81, EU:C:1982:335, točka 21).